15.a člen ZP-1

Koncept pridružitvene oziroma akcesorne odgovornosti pravnih oseb, kot je določen v prvem odstavku 14. člena ZP-1, temelji na okoliščinah, ki so primarno dejanske narave (storitev prekrška pri opravljanju dejavnosti in storitev prekrška v imenu, na račun, v korist ali s sredstvi pravne osebe). Enako velja za koncept odgovornosti odgovorne osebe po prvem odstavku 15.a člena ZP-1, ki prav tako na dejanski ravni zahteva ugotovitev povezave med pravno in njeno odgovorno osebo (storitev dejanja pri opravljanju dejavnosti pravne osebe). To pa pomeni, da je potrebno tudi v opisu dejanskega stanja, ki je sestavni del ali se priloži plačilnemu nalogu, ki storilcu ni vročen na kraju dejanja, konkretizirati podlage za odgovornost pravne in odgovorne osebe, saj gre za odločilne okoliščine dejanskega stanja.

Pri nadzorstvu gre za vse ukrepe, ki jih je treba izvesti, da se prepreči prekršek, torej tudi za dajanje ustreznih navodil. Da je bila seznanitev z vsemi informacijami, potrebnimi za izvedbo naročenega dela, dolžnost prav vodje obrata, ne more biti dvoma. Uvedba v delo namreč predpostavlja obveščanje o vseh okoliščinah, v katerih se izvaja delo. Prekrškovni organ je zato vodjo obrata pravilno štel za odgovorno osebo. Iz izreka izhaja, v čem je bila opustitev odgovorne osebe. Že s tem, da bi izvajalce opozoril, da niso vsa označena drevesa predmet dogovorjenega dela, bi lahko storilec preprečil nedovoljeno sečnjo. Ker je torej do prekrška prišlo zaradi njegove opustitve (iz izreka odločbe izhaja vzročna zveza med opustitvijo in prekrškom) je bilo v odločbi dovolj argumentirano, zakaj je opustitev dolžnega nadzorstva v konkretnem primeru po moči in učinku enaka neposredni izvršitvi prekrška.

Z odločbo o prekršku storilec odgovorna oseba ni bil spoznan za odgovornega, ker je sam neposredno izvršil očitana prekrška, temveč je bil spoznan za odgovornega, ker je dopustil izvršitev očitanih prekrškov, saj opis dejanja v odločbi o prekršku dopušča možnost, da je bil neposredni storilec prekrška nekdo drug, katerega ravnanje je storilec odgovorna oseba dopustil. Zgolj dopustitev omogočanja dela in dopustitev neizročitve pogodbe o zaposlitvi pa ne pomeni uresničitve zakonskih znakov prekrškov po 1. alineji prvega odstavka 23. člena in šestem odstavku 23. člena ZPDZC-1. Dejanje odgovorne osebe, ki je odgovorna za svoje lastno dejanje, mora biti v izreku odločbe o prekršku konkretno opisano. Iz opisa dejanja v izreku odločbe o prekršku pa ne izhaja očitek, da je storilec odgovorna oseba prekrška storil s svojim dejanjem (storitvijo ali opustitvijo) in zato ni izpolnjen temeljni pogoj iz 15.a člena ZP-1, da je odgovorna oseba sploh lahko odgovorna za prekršek.

Odgovorna oseba T. M. z izpodbijano pravnomočno odločbo o prekršku ni bil spoznan za odgovornega, da je sam neposredno izvršil predmetni prekršek, temveč da je dopustil izvršitev prekrška, pri čemer dopuščanje izvršitve prekrška ni izrecni zakonski znak tega prekrška. Če je prekrškovni organ menil, da je odgovornost odgovorne osebe za očitani prekršek podana zato, ker je ta opustila dolžno nadzorstvo, s katerim bi prekršek lahko preprečila, bi moral takšen očitek že v izreku odločbe o prekršku konkretizirati. Zgolj posplošeno navajanje dolžnosti odgovorne osebe pravne osebe, da je dolžna upoštevati veljavno zakonodajo, ki prepoveduje agresivno poslovno prakso in izpolnjevati zakonske obveznosti ter skrbeti za zakonitost poslovanja pravne osebe, kot izhaja iz obrazložitve izpodbijane sodbe, takšni konkretizaciji ne zadosti. Ker v konkretnem primeru neposredni storilec prekrška ni znan, bi pravna oseba za prekršek lahko odgovarjala na podlagi drugega odstavka 14. člena ZP-1. Po tej določbi je odgovornost pravne osebe samostojna. Pri tej obliki opustitve dolžnega nadzorstva ni treba zadostiti dokaznim standardom, ki veljajo glede opustitve dolžnega nadzorstva kot temelj

Omogočanja in dopustitve prodaje, ki sta po vsebini obliki udeležbe, brez konkretizacije, kdo je neposredno izvršil prodajo, po naravi in vsebini ni mogoče šteti kot aktivnega ravnanja, s katerim bi odgovorna oseba pravne osebe kršila prepovedni normi iz zadevnih prekršovnih predpisov.

Iz izreka odločbe o prekršku je razvidno, da je odgovorna oseba neposredni storilec prekrška; direktor B. B. ima status odgovorne osebe po prvem odstavku 15. člena ZP-1, ker je storil prepovedano ravnanje pri opravljanju svojega dela, ko je pri vodenju poslovanja pravne osebe uporabil zavajajočo poslovno prakso z zavajajočim ravnanjem v razmerju do potrošnikov, katerim je bilo pisanje poslano iz pridobitnih namenov. Med obveznosti funkcije direktorja sodi tudi izpolnjevanje zakonskih obveznosti in skrb za zakonitost poslovanja pravne osebe, torej dolžnost poznati veljavno zakonodajo, ki prepoveduje nepoštene poslovne prakse v odnosu do potrošnikov. Pri vodenju poslovanja pravne osebe je prav direktor tista oseba, ki oblikuje poslovno politiko oziroma poslovne prakse.

Iz izreka odločbe o prekršku prekrškovnega organa nedvomno izhaja, da se očita storitev prekrška A. A. kot odgovorni osebi pravne osebe, ker je kot direktor postopal v imenu in na račun pravne osebe, pri čemer mora kot direktor pravne osebe razpolagati s posebnim znanjem, ki ga zahteva vodenje pravne osebe, in skrbeti za zakonito poslovanje pravne osebe ter je tako v izreku odločbe prekrškovnega organa nedvomno opredeljena odgovornost A. A. kot neposrednega storilca, ki mora skrbeti za zakonitost poslovanja pravne osebe, česar pa direktor ni upošteval, ker je prepustil EDP, da so zaračunavali PPJEE proizvajalcem (uporabnikom) električne energije v obliki obračuna na podlagi dejansko izmerjenih prevzetih količin, ne da bi te uporabnike enotno obravnavali na vsem enotnem slovenskem trgu proizvajalcev in odjemalcev električne energije. Glede na zakonodajo in Koncesijsko pogodbo za izvajanje gospodarske javne službe dejavnosti sistemskega operaterja distribucijskega omrežja električne energije z dne 21. 6. 2007 višje sodišče ugotavlja, da so dejansko in pravno pravilne ugotovitve prekrškovnega organa in sodišča ter posledično pravilni razlogi odločbe o prekršku in sodbe, da je

Sodišče se mora ob odločanju o zahtevi za sodno varstvo seznaniti z navedbami strank ter se do njih, če so dopustne in za odločitev pomembne, v obrazložitvi sodne odločbe opredeliti. Prav tako se mora opredeliti do dokazov, ki jih stranka predloži sodišču, in do podanih dokaznih predlogov. Še posebej v situaciji, ko je na pravni osebi breme, da s predložitvijo dokazov izkaže obstoj razloga, ki jo razbremenjuje odgovornosti, mora sodišče pravni osebi omogočiti, da z dokazi, ki jih je predlagala, dokaže obstoj zatrjevanih dejstev. Kolikor presodi, da dokazni predlogi niso pravno relevantni, in jih zavrne, pa mora jasno obrazložiti, zakaj predlaganih dokazov ne bo izvedlo. Kadar se odgovorni osebi pravne osebe očita, da je prekršek storila z opustitvijo dolžnega nadzorstva, mora biti v izreku odločbe o prekršku določno navedeno, katerih dejanj, ki jih je skladno s predpisi zavezana izvajati v okviru dolžnega nadzorstva, ni opravila.

V opisu dejanskega stanja je naveden status storilke kot odgovorne osebe pri pravni osebi in opredeljena je njena opustitev, to je dopustitev, da je druga oseba na bencinskem servisu v svoje osebno vozilo točila kurilno olje, zato v opisu nekonkretizirana navedba o storilkini opustitvi dolžnega nadzorstva ni odločilna.

Prenehanje subjekta, pri katerem je odgovorna oseba delovala, ni upoštevna okoliščina pri izreku sankcije odgovorni osebi za storjeni prekršek.

Kasnejše prenehanje pravne osebe nima nikakršnega vpliva na odgovornost njene odgovorne osebe za storjeni prekršek. Odgovorna oseba s prenehanjem pravne osebe ne preneha obstajati in zato ni nobene ovire, da se ji ne bi izrekla sankcija za storjeni prekršek.

Za odgovornost pravne osebe za prekršek v primeru, ko je storilec prekrška znan in zanj tudi odgovarja, zadošča, da je prekršek storjen pri opravljanju dejavnosti pravne osebe in je bil storjen v imenu pravne osebe ali za njen račun ali v njeno korist ali z njenimi sredstvi. Za odgovornost odgovorne osebe pravne osebe pa je še vedno treba ugotoviti in obrazložiti, na kateri pravni podlagi, koga in kako je bila odgovorna oseba dolžna nadzirati in katere ukrepe, ki jih je bila dolžna izvajati, je opustila, hkrati pa bi bilo treba argumentirati tudi, zakaj je opustitev dolžnega nadzorstva v konkretnem primeru po moči in učinku enaka neposredni izvršitvi prekrška.

Če se storilcu prekrška očita, da je kot odgovorna oseba opustil dolžno nadzorstvo, mora biti v izreku odločbe o prekršku določno navedeno, s čim, torej katerih dejanj, ki jih je skladno s predpisi zavezan izvajati v okviru opravljanja dolžnega nadzorstva, ni opravil. Ureditev temeljev odgovornosti odgovorne osebe se je z novelo ZP-1G spremenila le v tem, da je opustitev dolžnega nadzorstva postala enakovredna drugim opustitvam, ki imajo za posledico izpolnitev znakov prekrška.

Samostojni podjetnik je odgovoren za prekršek, ki ga pri opravljanju njegove dejavnosti storilec (druga fizična oseba) izvrši v njegovem imenu, na njegov račun, v njegovo korist ali z njegovimi sredstvi. Odgovornosti se lahko razbremeni ob pogojih iz tretjega odstavka 14. člena ZP-1. V obravnavanem primeru so izpolnjeni vsi pogoji za odgovornost samostojnega podjetnika za prekršek.