VSM sklep I Cpg 22/2015

I. Pritožbi se ugodi, sklep sodišča prve stopnje razveljavi in zadeva vrne v nadaljnji postopek.
II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

1Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedenim sklepom v točki I izreka tožbo tožeče stranke (v nadaljevanju tožnice) zavrglo. V točki II izreka je odločilo, da je tožnica dolžna toženi stranki (v nadaljevanju toženki) povrniti pravdne stroške v znesku 657,85 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila.

2Tožnica z odločitvijo sodišča prve stopnje ne soglaša. Sklep izpodbija iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. v zvezi s prvim odstavkom 366. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Sklicuje se na prijavo terjatve, ki jo je podala v zadevi Okrožnega sodišča v Mariboru St 811/2013, iz katere izhaja, da je terjatev primarno prijavila kot strošek stečajnega postopka, šele podrejeno pa kot navadno terjatev. Terjatev je morala prijaviti zaradi posledic (ne)prijave terjatve za primer, če bi bilo v tem, ali v kakšnem drugem postopku ugotovljeno, da slednja ne izvira iz vzajemno dvostransko neizpolnjene pogodbe. Upravitelj je terjatev priznal kot navadno, o primarno prijavljeni terjatvi kot strošku postopka pa se ni izrekel iz razloga, ker terjatve s pravno naravo stroškov stečajnega postopka ni treba prijaviti. Ker njena terjatev, prijavljena kot navadna, ni bila prerekana, tožnica tudi ni bila napotena na pravdo zaradi ugotovitve obstoja prerekane terjatve. Sklepu o preizkusu terjatev tako ni mogoče očitati nezakonitosti, saj se terjatve, ki imajo naravo stroškov postopka v stečaju ne prijavljajo. Če jih upravitelj ne plača, se njihovo plačilo zahteva z dajatveno tožbo.

Ker je bil s sklepom o preizkusu terjatev in ločitvenih pravic ugotovljen (le) obstoj terjatve tožnice do toženke, ni pa bilo toženki, kot to zahteva tožnica v tožbi, naloženo, da terjatev plača kot strošek stečajnega postopka, ne gre za razsojeno stvar, saj ni podana istovetnost zahtevkov. Istovetnost bi bila podana le, če bi bilo pravno razmerje, o katerem je bilo odločeno s sklepom o preizkusu terjatev in ločitvenih pravic, po vsebini zahtevka in njegovem nastanku enako pravnemu razmerju iz tožbe. Glede na navedeno negativna procesna predpostavka pravnomočno razsojene stvari ni podana.

Tožnica še poudarja, da je, če je želela kot dober gospodar zaščititi svoje ekonomske interese, v okviru stečaja morala ravnati tako, kot je. Tožba je edino pravno sredstvo s katerim lahko tožnica od toženke zahteva, da ji terjatev plača kot strošek postopka. Ob koncu tožnica še dodaja, da je obravnavana situacija, ki jo Zakon o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP) ne ureja (gre za pravno praznino), primerljiva s situacijami, ko upniki v stečajnem postopku prijavijo terjatve, zavarovane z ločitveno pravico na vrednostnih papirjih. V takšnih primerih lahko zastavni upnik v skladu z določili ZFPPIPP in Zakona o nematerializiranih vrednostnih papirjih zastavljene vrednostne papirje tudi po začetku stečajnega postopka proda na organiziranem trgu, po prodaji pa glede na višino pridobljene denarne vrednosti iz naslova prodaje, v ustreznem obsegu svojo terjatev zniža.

Pritožnica ne soglaša z obrazložitvijo v točki 8 izpodbijanega sklepa in poudarja, da ves postopek zatrjuje in dokazuje, da nobena od pravdnih strank svojih obveznosti iz citiranega sporazuma o priključitvi in pogodbe do začetka stečajnega postopka nad toženko ni izpolnila v celoti. Tožnica je namreč še na dan stečajnega postopka in tudi po njegovem začetku zagotavljala prehrano za zaposlene delavce toženke, sicer pa, na to je opozarjala že v postopku na prvi stopnji, pri presoji vzajemno neizpolnjene dvostranske pogodbe, niso pomembne samo tiste obveznosti, ki so nastale do začetka postopka zaradi insolventnosti, temveč vse pogodbene obveznosti v celotnem obdobju veljavnosti pogodbe. Izpodbijani sklep torej zaradi napačne materialnopravne presoje ni le nezakonit, temveč je obremenjen tudi s procesno kršitvijo iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Tožnica sodišču druge stopnje predlaga, da njeni pritožbi ugodi, sklep sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne v nov postopek. V korist tožnice naj se odloči o stroških pritožbenega postopka.

3Toženka v odgovoru na tožbo izvajanjem tožnice nasprotuje, predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijanega sklepa.

4Pritožba je utemeljena.

5Sodišče druge stopnje je zadevo preizkusilo v okviru pritožbenih navedb in po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Po tako opravljenem preizkusu ugotavlja, da je sodišče prve stopnje napačno zaključilo, da je bila obravnavana pravda začeta o zahtevku, o katerem je že bilo pravnomočno odločeno (sklep o preizkusu terjatev je postal pravnomočen) in da je zato treba tožbo v skladu z drugim odstavkom 319. člena ZPP zavreči.

6Iz podatkov spisa izhaja, da je bil nad toženko s sklepom Okrožnega sodišča v Mariboru St 812/2013 z dne 29. 4. 2013 začet stečajni postopek. Še pred začetkom stečaja je toženka na podlagi določil Sporazuma o priključitvi hčerinskih podjetij Mariborske livarne Maribor d.d. k obstoječi pogodbi in aneksom z dne 30. 5. 2012 pristopila k Pogodbi o najemu prostorov in organiziranje prehrane z dne 3. 4. 1997 (v nadaljevanju Pogodba z dne 3. 4. 1997, ki je bila sklenjena med pravnim prednikom tožnice in Mariborsko livarno Maribor d.d.). Pristop k tej pogodbi ima pravno veljavo od 1. 1. 2012, veljavnost Pogodbe z dne 3. 4. 1997 pa je bila podaljšana do 30. 4. 2016. Tožnica zatrjuje, da Pogodba z dne 3. 4. 1997, h kateri je pristopila, glede na dikcijo drugega odstavka 24. člena ZFPPIPP predstavlja vzajemno neizpolnjeno dvostransko pogodbo. Ker upravitelj po pravilnem obvestilu tožnice (primerjaj četrti odstavek 265. člena ZPP) od pogodbe ni odstopil, zatrjeval je celo, da pogodba nima pravne narave vzajemno neizpolnjene dvostranske pogodbe, ima tožnica, ki je nasprotnega mnenja, v skladu z drugim odstavkom 265. čelna ZFPPIPP pravico zahtevati, da toženka svojo obveznost, ki je v večjem delu zapadla do začetka stečaja, izpolni v skladu s Pogodbo z dne 3. 4. 1997 in po pravilih ZFPPIPP o plačilu stroškov postopka.

7V stečajnem postopku St 811/2013 je upravitelj terjatev sedanje tožnice priznal kot navadno (končni seznam preizkušenih terjatev z dne 24. 10. 2013, priloga C1), ni pa se izrekel o njenem primarnem zahtevku, da se terjatev poplača v skladu s pogodbo in po pravilih ZFPPIPP, ki veljajo za plačilo stroškov stečajnega postopka. Da je tožnica svojo osnovno prijavo terjatve z dne 27. 5. 2013 (pravočasno) dopolnila z vlogo z dne 27. 6. 2013 (priloga A21), priloženo k pritožbi, izhaja iz spletnih strani AJPES-a.

8Za odgovor na vprašanje, ali je stališče tožnice, ki se zavzema za meritorno (vsebinsko) obravnavanje zadeve, natančneje razdelano v pritožbi, pravilno, je bistvena presoja, kakšne so pravne posledice ravnanja upnika, ki v stečaju terjatev, za katero meni, da jo je treba poplačati kot strošek postopka, (podrejeno) prijavi kot navadno, upravitelj pa jo prizna.

9V okviru te presoje sodišče druge stopnje ne soglaša s stališčem izpodbijanega sklepa (točka 8 obrazložitve), da si je tožnica že pred pravdo izbrala način uveljavitve svoje terjatve zoper toženko, o tej terjatvi pa je bilo že pravnomočno odločeno v drugem (stečajnem) postopku (sklep o preizkusu terjatev z dne 28. 10. 2013, priloga C2). Takšno stališče izhaja tudi iz odločbe VSK Cpg 95/2014 z dne 8. 5. 2014).

10Za terjatve, ki jih je treba prijaviti v stečajnem postopku (296. člen ZFPPIPP), velja, da so priznane, če jih prizna upravitelj in jih ne prereka nobeden od upnikov (prvi odstavek 67. člena ZFPPIPP). Priznanje takšnih terjatev ima značaj pravnomočno razsojene zadeve, tako ugotovljene terjatve pa mora upravitelj upoštevati pri glavni razdelitvi. Upnik, katerega terjatev je prerekana, mora v enem mesecu po objavi sklepa o preizkusu terjatev vložiti tožbo na ugotovitev obstoja prerekane terjatve, če ni v 301. ali 302. členu ZFPPIPP drugače določeno (prvi odstavek 300. člena ZFPPIPP).

11Ker je bila tožnici terjatev, prijavljena (tudi) kot navadna, priznana, ni imela razloga pritoževati se zoper sklep o preizkusu terjatev. Tožnica v pritožbi utemeljeno opozarja na okoliščino, da terjatve, ki ima naravo stroškov postopka, v stečaju ni treba prijaviti, tako da tudi ni bilo za pričakovati, da jo bo upravitelj, ki se o njenem primarnem predlogu, da naj se terjatev poplača kot strošek postopka, očitno ni izrekel (tako izhaja iz končnega seznama preizkušenih terjatev z dne 24. 10. 2013, priloga C1), napotil na pravdo. Tudi, če bi jo, tožnica ne bi imela (le) ugotovitvene tožbe temveč dajatveno. Njen interes glede terjatve, za katero zatrjuje, da „deli usodo“ stroškov postopka, namreč ni (le) v tem, da se ugotovi obstoj takšne terjatve, ampak da pridobi izvršilni naslov, na podlagi katerega lahko v individualni izvršbi doseže poplačilo take terjatve (to izhaja tudi iz odločbe VS RS VIII Ips 195/2006 z dne 19. 12. 2006).

12Glede na navedeno je treba soglašati s pritožbo, da je bilo s sklepom o preizkusu terjatev odločeno le o obstoju oziroma neobstoju terjatve (predmet preizkušanja je le terjatev sama, ne pa v kakšnem obsegu in kako bo v stečajnem postopku poplačana), ne pa s stališčem, da gre za pravnomočno razsojeno zadevo (da je bilo o terjatvi, za katero tožnica trdi, da „deli usodo“ stroškov stečajnega postopka, odločeno tako po temelju in po višini, kot tudi o načinu njenega poplačila) in zato tožnica nima pravo varstvenega interesa za dajatveno tožbo (drugi odstavek 319. člena ZPP). Tožnici je treba priznati pravni interes, da se v posebni pravdi ugotovi pravna narava terjatve, ki je med strankama sporna (če se bo v pravdi ugotovila drugačna pravna narava terjatve, priznanje terjatve kot navadne s strani upravitelja ni in ne more biti odločilno - to izhaja tudi iz odločbe VS RS VIII Ips 195/2006 z dne 19. 12. 2006) in na tej podlagi odloči o utemeljenosti dajatvenega zahtevka.

13Na podlagi obrazloženega je sodišče druge stopnje pritožbi ugodilo, sklep sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo v nadaljnji postopek (3. točka 365. člena ZPP).

14Odločitev o stroških postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.