VSL sodba in sklep II Cp 2884/2014

I. Pritožbama prve in druge tožene stranke se ugodi in se sodba glede odločitve o njuni odškodninski odgovornosti razveljavi v obsodilnem delu (točke II.-VII. izreka) in v odločitvi o stroških postopka (točke IX.-XII. izreka) ter se v tem delu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Pritožba prve tožeče stranke se zavrne in se v zavrnilnem delu (točka VIII. izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženim strankam naložilo, da so dolžne prvemu tožniku plačati: odškodnino za nematerialno škodo 155.180,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2002, materialno škodo iz naslova tuje pomoči in postrežbe v znesku 34.995,87 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje, za potrebno tujo pomoč in nego od 7. 12. 1998 dalje mesečni znesek 100,00 EUR do vključno 31. 12. 2009, od 1. 1. 2010 dalje pa 190,00 EUR, pri čemer se mesečni znesek revalorizira po stopnjah obračunanih življenjskih stroških v Republiki Sloveniji. Toženkam je nadalje naložilo, da so solidarno dolžne drugi tožeči stranki in tretji tožeči stranka plačati odškodnino za nematerialno škodo, vsakemu od njiju 18.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe do plačila. Kar je tožeča stranka zahtevala več ali drugače, je zavrnilo. Povrnitev pravdnih stroškov je naložilo toženkam v znesku 14.684,12 EUR, tožniku pa, da povrne prvi toženi stranki 665,93 EUR, drugi toženi stranki 2.654,14 EUR, tretji toženi stranki pa 1.998,18 EUR.

2Zoper sodbo se pritožujejo prvi tožnik ter prva in druga toženka, vsaka proti delu, ki je zanjo neugoden. Sklicujejo se na vse pritožbene razloge ter predlagajo spremembo oziroma razveljavitev sodbe.

3Prva tožeča stranka (v nadaljevanju tudi tožnik) v pritožbi navaja, da je odmerjena odškodnina za nematerialno škodo v višini 250.000,00 EUR, to je cca. 250 povprečnih plač, prenizka. Tožnikova škoda je utemeljeno opredeljena kot izredno huda, saj so njegove splošne življenjske aktivnosti zmanjšane za 100 %, zaradi česar je bil tudi invalidsko upokojen in mu je bila odvzeta tudi opravilna sposobnost. Ker je nesposoben za samostojno življenje in potrebuje stalno pomoč, bi mu sodišče moralo prisoditi tolikšno odškodnino, kot je zahteval. Od odmerjenega zneska odškodnine ne bi smelo odšteti izplačane odškodnine 6.000.000,00 SIT, valorizirane v višini 73.284,93 EUR, in sicer na podlagi dne 17. 2. 1994 sklenjene poravnave iz naslova AO – plus zavarovanja z Z. T. Zavarovanje AO – plus je namreč le posebna oblika nezgodnega, to je osebnega zavarovanja. V nobenem primeru pa izplačane zavarovalnine iz naslova AO – plus sodišče ne bi smelo revalorizirati na dan izdaje sodbe. Tožnik od 1. 10. 1994 dalje prejema nadomestilo za telesno okvaro s strani ZPIZ, vendar je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, ko je celotno invalidnino za čas do izdaje sodbe in kapitalizirani znesek invalidnine za v bodoče odštelo in tožniku s tem zmanjšalo odškodnino za nematerialno škodo. Tožnik je od nezgode dalje potreben tujega nadzora in pomoči, praktično ves dan, takšno pomoč prejema v okviru družine ter prijateljev in sorodnikov. Sam ne more opravljati niti najenostavnejših opravil pri hiši. Sodišče bi moralo ugoditi zahtevku tožnika za plačilo potrebne tuje pomoči do 1. 1. 2010 po 8 ur dnevno in po 1. 1. 2010 po 6 ur dnevno. Glede urne postavke odločitev sodišča nima podlage v izvedenih dokazih. Tuja pomoč, ki jo tožnik potrebuje in mu jo nudijo družinski člani, je še najbližja storitvam specializiranih javnih zavodov, katerih cena urne postavke je bistveno višja, kot jo tožnik zahteva. Sodišče je neutemeljeno zavrnilo zahtevek za plačilo materialne škode in rente zaradi izgube na zaslužku. Tožniku je bila trajno odvzeta opravilna sposobnost in je povsem pridobitno nesposoben. Pravico do odškodnine bi imel tudi v primeru, v kolikor pred obravnavanim škodnim dogodkom nikoli ne bi ustvarjal nikakršnega dohodka in četudi pred njim nikoli ne bi bil zaposlen. Tožnikov osebni dohodek v času, ko je bil zaposlen, je dosegal približno 96 % povprečne plače v RS, kar je potrdila izvedenka finančne stroke. Zmotna je ocena sodišča, da tožnik ni uspel dokazati, da je bilo njegovo podjetje U. d. o. o. uspešno in perspektivno podjetje. Meni, da je imel ustrezne organizacijske in vodstvene sposobnosti, ki presegajo povprečje in bi nedvomno zaslužil najmanj povprečno plačo zaposlenega v RS, zato mu pripada ne le izguba na zaslužku tekom zdravljenja, temveč tudi renta za v bodoče.

4Prvotožena stranka v pritožbi najprej vztraja pri utemeljenosti ugovora zastaranja. Sodišče je v celoti sledilo zmotnemu stališču Vrhovnega sodišča RS, da tožbeni zahtevek ni zastaran. Opozarja na odstop od dosedanje sodne prakse in postavljanje oškodovancev v različen pravni položaj. Sodišče ni odločalo oziroma se ni opredelilo do njenega ugovora glede pasivne legitimacije, ki ga je podala že v odgovoru na tožbo. Tovorno vozilo je bilo zavarovano pri drugi toženi stranki, dogovorjena zavarovalna vsota za zavarovanje proti avtomobilski odgovornosti je znašalo 2.000.000,00 DIN in je ustrezalo takrat veljavnim predpisom. Prva tožena stranka je na podlagi sklenjene poravnave tožniku že izplačala odškodnino 6.000.000,00 SIT, tožnik pa se je s poravnavo odpovedal vsakršnim odškodninskim zahtevkom napram prvi toženi stranki, drugim pravnim osebam in fizičnim osebam, ki izhajajo iz predmetne prometne nesreče. Zmotno je stališče sodišča, da se s podpisom poravnave tožnik ni odpovedal vsem zahtevkom, ki so predmet te pravde, pri čemer je sodba v tem delu zgolj pavšalna in neobrazložena. Prva tožena stranka je v odgovoru na tožbo ugovarjala višini zahtevkov preko zavarovalne vsote, česar sodišče pri izdaji sodbe ni upoštevalo in se do tega ni opredelilo. Sodišče bi moralo v dajatvenem delu izrek limitirati z višino zavarovalne vsote. Podrejeno ugovarja višini dosojene odškodnine za nepremoženjsko škodo. Ne glede na hude poškodbe, ki jih je utrpel tožnik, je sodišče zmotno in v nasprotju s sodno prakso prisodilo enotno odškodnino, ki po višini presega priznane odškodnine za podobne primere in je celo višja od dosojenih odškodnin za paraplegijo. Tudi odškodnina iz naslova tuje nege in pomoči ter rente je previsoko odmerjena. Rentni zahtevek se tudi ne valorizira avtomatično glede na porast življenjskih stroškov. Dosojena odškodnina drugi tožnici in tretjemu tožniku je previsoka. Napačna je obrestna mera zakonskih zamudnih obresti od nematerialne škode.

5Druga tožena stranka v pritožbi navaja, da je sodišče zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker se o nekaterih od podanih ugovorov sploh ni izjasnilo oziroma se ni izjasnilo celovito. Poleg ugovora zastaranja zahtevkov in ugovora soprispevka prvega tožnika k nastanku škode, je podala še ugovor omejenega zavarovalne kritja na podlagi police avtomobilskega zavarovanja. Podala je tudi ugovor sklenitve poravnave. Obrazložitev je pomanjkljiva in se je ne da preizkusiti. Njena obveznost na podlagi sklenjene zavarovalne pogodbe je znašala v trenutku nastanka prometne nezgode 2.000.000,00 takratnih dinarjev. Navedeni znesek je na dan sojenja revaloriziran in je znašal 113.945,92 EUR. Sodišče je dejansko stanje nepopolno ugotovilo, ko je presojalo morebitni prispevek tožnika k nastanku škode. Tožnik je prekoračil najvišjo dovoljeno hitrost in ni uporabljal varnostnega pasu. Tudi druga tožena stranka meni, da je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo glede vprašanja teka zastaralnih rokov. Tožnik je sklenil pogodbo o poravnavi, s ponujeno odškodnino se je zadovoljil in jo tudi 17. 2. 1994 prejel. Sodišče je nepravilno uporabilo materialno pravo pri odmeri odškodnine za negmotno škodo. Odločitve o odmeri enotne odškodnine ni mogoče preizkusiti. Pri izračunavanju in odštevanju prejete invalidnine se ne upošteva revalorizacija zneskov. Pri odškodnini za potrebno pomoč in nego pa ni razvidno, ali je sodišče v zajetih 2635 dneh upoštevalo tudi vse dneve, ki jih je prvi tožnik prebil na zdravljenju. Drugi tožnici in tretjemu tožniku je sodišče prisodilo previsoko odškodnino za duševne bolečine zaradi hude poškodbe soproga oziroma očeta glede na veljavno sodno prakso.

6Tožniki so podali odgovor na pritožbo toženk, predlagajo zavrnitev obeh pritožb in potrditev sodbe v obsodilnem delu. Prva in druga toženka (v nadaljevanju tudi toženki) pa na pritožbo tožeče stranke nista odgovorili.

7Pritožba prve in druge tožene stranke je utemeljena, pritožba prve tožeče stranke ni utemeljena.

8Prvi tožnik je bil kot voznik osebnega vozila težko poškodovan v prometni nezgodi dne 11. 9. 1991 v Ljubljani. Drugi udeleženec prometne nezgode je bil voznik tovornega vozila pokojni H. M., pravni prednik tretje toženke. Tožnik zahteva plačilo nepremoženjske in premoženjske škode ter rento od prvo tožene stranke kot domače zavarovalnice za povrnitev škode, ki je bila povzročena z vozilom tuje registracije, od druge tožene stranke kot tuje zavarovalnice, pri kateri je bilo zavarovano tovorno vozilo, s katerim je bila nesreča povzročena ter od dedinje povzročitelja. Druga tožnica in tretji tožnik sta žena in sin prvega tožnika ter zahtevata odškodnino za duševne bolečine zaradi posebno težke invalidnosti moža oziroma očeta.

9Sodišče prve stopnje je v ponovljenem sojenju glede ugovora zastaranja, ki so ga podali toženci, sledilo materialnopravnim izhodiščem, ki jih je zavzelo Vrhovno sodišče RS v revizijskem sklepu II Ips 196/2011. Ugovor zastaranja je zavrnilo, ker je, ob reševanju predhodnega vprašanja o obstoju kaznivega dejanja v pravdnem postopku, ugotovilo, da je bila škoda tožniku storjena s kaznivim dejanjem, saj so v ravnanju H. M. podani vsi zakonski znaki kaznivega dejanja ogrožanja javnega prometa po III. in I. odstavku 251. člena KZ RS. Zastaranje odškodninske terjatve, ki je bilo za čas kazenskega postopka pretrgano (drugi odstavek 377. člena Zakona o obligacijskih razmerjih – ZOR, ki se uporablja na podlagi prvega odstavka 1060. člena Obligacijskega zakonika), je po zaključku kazenskega postopka pričelo teči znova (prvi odstavek 392. člena ZOR), zato je prvostopenjsko sodišče zaključilo, da je 7. 12. 1998 vložena tožba v tej zadevi pravočasna in posledično zavrnilo ugovor zastaranja. Prva in druga tožena stranka v pritožbi vztrajata pri ugovoru zastaranja in zavračata stališče revizijskega sodišča kot zmotno, po trditvi druge tožene stranke tudi zato, ker ne upošteva okoliščin danega primera. Ugotovitev sodišča o obstoju zakonskih znakov kaznivega dejanja ogrožanja javnega prometa, pa toženki konkretno ne izpodbijata. Ker je prvostopenjsko sodišče pravilno sledilo napotkom revizijskega sodišča in v ponovljenem postopku izčrpno in argumentirano zavrnilo ugovor zastaranja, pritožbeno sodišče o tem ugovoru nima več pomislekov v pravilnost odločitve.

10Obe pritožbi toženk pa utemeljeno očitata sodišču, da se ni opredelilo do njunega ugovora omejenega zavarovalnega kritja in izčrpanosti zavarovalne vsote. Toženki sta že v odgovoru na tožbo poleg ostalega konkretno ugovarjali, da sta za morebitno škodo tožeči stranki odgovorni le do višine zavarovalne vsote (limita), ki je bila pred škodnim dogodkom predpisana z odlokom Zveznega izvršnega sveta o zneskih, za katere se mora skleniti zavarovanje proti odgovornosti za škode, povzročene drugim pri rabi motornega vozila (toženki sta se konkretno sklicevali na zvezni odlok, objavljen v Uradnem listu SFRJ, št. 18/90, ki je določal najnižji zavarovalni znesek 2.000.000,00 DIN za avtobuse in tovorna vozila ter 1.000.000,00 DIN za ostala motorna vozila). Zakon o temeljih sistema premoženjskega in osebnega zavarovanja (Uradni list RS, št. 17/1990 s spremembami, ki je veljal do 25. 11. 1994, v nadaljevanju ZTSPOZ) je v 93. členu določal omejitev jamstva zavarovalnice do zneska, ki ga določi Zvezni izvršni svet, če z zavarovalno pogodbo ni določen večji znesek. Obe toženki sta že med postopkom in v pritožbi podali vsaka svoj izračun preostanka zavarovalne vsote.(1) V primeru takšnega konkretnega ugovora zavarovalnice o njenem omejenem jamstvu je potrebno preizkusiti ali bi zavarovalna vsota zadoščala za plačilo škode v času škodnega dogodka. Pri vprašanju višine zavarovalne vsote oziroma kateri odlok bo sodišče uporabilo, gre za uporabo materialnega prava. Vprašanje zadostnosti ali izčrpanosti zavarovalne vsote pa je dejansko vprašanje in zato predmet dokazovanja med pravdnim postopkom.(2) Ker sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, ki se nanašajo na ugovor omejenega jamstva zavarovalnic v tej zadevi, je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, zaradi katere je potrebno sodbo v obsodilnem delu razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje oziroma novo izdajo sodbe (prvi odstavek 354. člena ZPP), saj to sodišče kršitve postopka glede na njeno naravo samo ne more odpraviti.

11Pritožbeno sodišče v zvezi z ugovorom omejene zavarovalne vsote opozarja na stališče sodne prakse v podobnih odškodninskih primerih, ki časovno sovpadajo s tožnikom škodnim dogodkom. Po tem stališču (nanj opozarja tudi tožnik v odgovoru na pritožbo), mora glede na pomen obveznega zavarovanja v prometu in sistema omejenega kritja zavarovalnic, zavarovalna vsota pokriti vso škodo, ki jo je mogoče pričakovati ob enem škodnem dogodku, razen povsem izjemnih, katastrofalnih škod, ki presegajo razumno visoko zavarovalno vsoto.(3) Prvostopenjsko sodišče bo zato moralo oceniti, ali gre pri obravnavanem škodnem dogodku za tak primer, ali je nastala običajna škoda ali pa izjemna, t. im. katastrofalna škoda, ki presega razumno visoko zavarovalno vsoto.

12Pritožbeno sodišče se kljub razveljavitvi obsodilne sodbe v nadaljevanju opredeljuje glede poglavitnih ostalih pritožbenih očitkov tožnika ter prve in druge toženke. Po stališču pritožbenega sodišča toženki neutemeljeno zavračata plačilo odškodnine s sklicevanjem na izvensodno poravnavo, s katero naj bi se tožnik odpovedal vsem zahtevkom, ki so predmet te pravde. Razlogi sodbe o tem so resda skromni, vendar je sodišče druge stopnje o tem v prejšnjem sojenju že zavzelo enako stališče, kot prvostopenjsko sodišče. Ne le zato, ker sta zaslišani priči, predstavnik zavarovalnice ter takratni tožnikov pooblaščenec, oba izpovedala, da so takrat s to poravnavo, zapisano na obrazcu, ki ga je zavarovalnica uporabljala pri likvidiranju ostalih škod, reševali le zahtevek tožnika iz naslova AO – plus zavarovanja in le do tedaj znano škodo. Že zato izplačilo tedanjih 6.000.000,00 SIT, za kolikor sta se prvotožnik in prva toženka poravnala iz naslova AO – plus zavarovanja, ne more biti razlog za zavrnitev tožbenega zahtevka za plačilo odškodnine, ki ga je tožnik naslovil na povzročitelja in obe zavarovalnici, ki odgovarjata zanj. Sicer pa AO – plus zavarovanje krije odgovornost za tisti del škode, ki jo povzroči voznik sam. Ker gre za različne terjatve na različnih in dejanskih podlagah, ne more držati, da je tožnik s poravnavo iz naslova AO – plus zavarovanja izgubil pravico zahtevati škodo od povzročitelja oziroma tistih zavarovalnic, ki zanj odgovarjajo, ne glede na sporni zapis v poravnavi o odpovedi odškodninskim zahtevkom. Takšna odpoved lahko učinkuje le v okviru pravnega razmerja, na katerega se poravnava nanaša, to je glede AO – plus zavarovanja.

13Prva toženka ponovno ugovarja in zavrača pasivno legitimacijo z utemeljitvijo, da je bilo za udeleženo tovorno vozilo v času nastanka škodnega dogodka sklenjeno veljavno zavarovanje proti avtomobilski odgovornosti pri drugi toženi stranki po polici št. 5554436. Tožeča stranka je že v tožbi navedla, da je šlo za vozilo tuje registracije, za katerega ni bilo sklenjeno posebno zavarovanje iz naslova odgovornosti z zavarovalnico v RS, skladno z določbo 104. člena ZTSPOZ oziroma ni imelo druge veljavne mednarodne listine o zavarovanju avtomobilske odgovornosti, skladno z določbo 102. člen istega zakona. V takšnem primeru, saj prva toženka nasprotnih trditev ni podala, velja določba 99. člena ZTSPOZ in ima tožnik kot oškodovanec pravico zahtevati odškodnino od zavarovalne organizacije, ki je opravljala obvezno zavarovanje proti avtomobilski odgovornosti in ima sedež na območju Republike Slovenije, na katerem je škoda nastala. Prva tožena stranka je zato v tem sporu pasivno legitimirana.

14Pritožbeno sodišče nadalje sprejema razloge in zaključek sodbe, da tožnik za nastalo škodo ni soodgovoren. Po ugotovitvah zadnjega izvedenskega mnenja izvedenca cestnoprometne stroke je tožnik pred nezgodo vozil s hitrostjo 74 km/uro, kar je res nekoliko višja hitrost od dovoljene (60 km/uro). Vendar je izvedenec hkrati podal mnenje, da bi do nezgode prišlo tudi v primeru, če bi tožnik vozil dovoljenih 60 km/uro (da bi lahko zaustavil svoje vozilo bi moral voziti 53,8 km/uro). Izvedenec v mnenju ni ugotovil takšnih razmer na cestišču, ki bi terjale prilagojeno hitrost, nižjo od predpisane. Na drugi strani je zavarovanec druge toženke tisti, ki je grobo kršil cestnoprometne predpise, saj pred vožnjo v križišče z neprednostne ceste ni ustavil in se ni prepričal, da je cesta prosta. Glede neuporabe varnostnega pasu pa sta tako izvedenec cestnoprometne stroke, kot tudi izvedenec medicinske stroke, vsak s svojega strokovnega področja podala v izvedenskem mnenju podobne ugotovitve glede vpliva neuporabe varnostnega pasu na vrsto in obseg tožnikovih poškodb, upoštevajoč gibanje osebnega vozila po trčenju. Ugotovitve obeh izvedencev ne dajejo podlage za večji obseg škode in zato sokrivdo tožnika pri nastanku škode zaradi neuporabe varnostnega pasu.

15Pri ugotavljanju višine pravične denarne odškodnine za tožnikovo negmotno škodo je sodišče prve stopnje upoštevalo tudi nadomestilo za telesno okvaro (prej invalidnino), do katerega je tožnik upravičen po predpisih o invalidskem zavarovanju.(4) Od odmerjene enotne odškodnine je odštelo do sodbe prejete zneske invalidnine v približnem znesku 9.000,00 EUR ter kapitalizirani znesek bodočih invalidnin 12.535,20 EUR. To odločitev kritizira tožeča stranka, ker je po njenem premalo upoštevano, da se obseg prejemanja nadomestila za telesno okvaro upošteva le kot posebno okoliščino pri individualni odmeri odškodnine in ne kot delno plačilo odškodnine, medtem ko druga tožena stranka v pritožbi terja revalorizacijo zneskov invalidnine. Glede upoštevanja prejete invalidnine je sodna praksa dokaj enotna in ustaljena:(5) invalidnina ima podoben namen kot odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, zato lahko v določeni meri zmanjšuje prizadetost oškodovanca, ki mu gre zaradi tega ustrezno nižja odškodnina. Vendar je prav tako enotno stališče sodne prakse, da se invalidnina ne upošteva po matematičnem izračunu, ampak je njen vpliv na prisojeno odškodnino treba oceniti po prostem preudarku, na podlagi vseh okoliščin konkretnega primera. Prav na to opozarja tožnikova pritožba, sodišče druge stopnje pa ji deloma pritrjuje. To pa predvsem zato, ker je sodišče tožniku za izjemno hud primer poškodbe (invalid I. kategorije) prisodilo enotno odškodnino, upoštevaje podobne odškodninske primere glede na vrste in teže poškodb, nato pa od tako določene odškodnine po matematičnem principu odštelo že prejete in v bodoče pričakovane invalidnine. Primerjava s podobnimi izjemno hudimi primeri oškodovancev pa pomeni, da so bili tudi slednji oškodovanci upravičeni do invalidnine in je bila ta že upoštevana v primerih iz sodne prakse, razvidnih iz spletne baze NEGM. To bi lahko pomenilo, da bi se tožnikovo invalidnino na tak način upoštevalo dvakrat: najprej s tem, da bi obravnavano zadevo primerjali s predhodnimi odločitvami, kjer je bila ta okoliščina že upoštevana, nato pa bi se ta odškodnina še dodatno znižala z odštetjem tožnikove že prejete in bodoče pričakovane invalidnine.(6)

16Glede odločitve o revalorizaciji prisojene rente za potrebno tujo pomoč in nego po stopnjah obračunanih življenjskih stroškov v RS, pa imata pritožbi toženk prav, ko opozarjata, sklicujoč se na sodno prakso,(7) da se rentni zahtevki ne valorizirajo avtomatično glede na porast življenjskih stroškov, kot na primer zakonite preživnine.

17Tožeča stranka v pritožbi kot napačno šteje tudi odločitev sodišča, da že izplačani znesek odškodnine tožniku iz AO – plus zavarovanja v valorizirani višini odšteje od odmerjene odškodnine za nematerialno škodo. Pri tem se sklicuje na dve odločbi VSRS,(8) ki pa problema kumulacije odškodnin iz zavarovanja avtomobilske odgovornosti in zavarovanja AO – plus ne obravnavata in se z njim ne ukvarjata. Kot je že bilo poudarjeno v sklepu tega sodišča II Cp 209/2009 v zvezi z ugovorom toženk, da se je tožnik s poravnavo odpovedal vsakršnim odškodninskim zahtevkom, gre pri zavarovanju avtomobilske odgovornosti in zavarovanju AO – plus za različna zahtevka na drugačni pravni in dejanski podlagi. Vendar pa obe zavarovanji krijeta nepremoženjsko škodo in ju že zato tožnik ne more kumulirati, ampak se izplačana odškodnina iz AO – plus zavarovanja odšteje od prisojene odškodnine.(9) Tožeča stranka tudi nima prav, ko zagovarja stališče, da izplačanega zneska po AO – plus zavarovanju sodišče ne bi smelo valorizirati, ker da se po stališču sodne prakse pri pogodbenem zavarovanju tudi zavarovalna vsota upošteva le v nominalno dogovorjeni višini. Ustaljeno stališče sodne prakse terja, da se pred ali med pravdo plačani zneski akontacije odškodnine odštejejo v valoriziranih zneskih, četudi gre v primeru zavarovanja po pogojih AO – plus za prostovoljno zavarovanje voznika za škodo zaradi telesnih poškodb. Zato je potrebno plačilo odškodnine iz tega naslova valorizirati, da se ugotovi, v kolikšnem delu je odškodninska obveznost tožene stranke s plačilom prenehala, v kolikšnem delu pa še obstaja.(10)

18Pritožbeno sodišče se nadalje opredeljuje tudi do pritožbenih očitkov toženk o odmeri enotne odškodnine. Enotna odškodnina je res izjema, vendar jo sodna praksa dopušča v primerih, ko se pri oškodovancu, ki utrpi nepremoženjsko škodo najhujše stopnje, posamezne oblike nepremoženjske škode prepletajo in so dolgotrajne ter jih je težko med samo razmejevati. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku na podlagi izvedeniških mnenj o poteku zdravljenja in zdravstvenem stanju tožnika ter na podlagi zaslišanja tožnikov, v zadostni meri utemeljilo odločitev o odmeri enotne odškodnine.

19Tožnik graja odločitev o višini odškodnine za nepremoženjsko škodo kot prenizki, za toženki pa je previsoka. Tožnik je v nesreči utrpel: obtolčenino možganov, možganske otekline obojestransko, zlom baze lobanje in zlom desne temenice in senčnice ter druge hude poškodbe. Predvsem psihiatrično izvedensko mnenje, ki ga je izdelal prim. dr. D. T., pojasnjuje, da so tožniku po dolgotrajnem zdravljenju ostale težke in trajne posledice na področju kognitivnih funkcij ter na čustvenem področju. Po oceni izvedenca tožnik funkcionira na ravni šest do sedemletnega otroka, pri čemer se zaveda svojega stanja. O tem se je prepričalo sodišče samo tudi z zaslišanjem tožnikov na glavni obravnavi. Posledice škodnega dogodka za tožnika je sodišče strnilo v ugotovitev, da je bil v starosti 35 let zaradi posledic prometne nesreče pahnjen v izolacijo in popolno odvisnost od drugih, njegovo življenje pa je uničeno. Zato je upravičena uvrstitev tožnikovega odškodninskega primera med izjemno hude primere v poškodbeni skupini poškodb glave in možganov po Fischerjevem sistemu uvrstitve poškodb. Upoštevajoč temeljni načeli za odmero pravične denarne odškodnine (načelo individualizacije in objektivne pogojenosti odškodnin) ter glede na vse konkretne okoliščine tega primera, je po oceni pritožbenega sodišča tožniku odmerjena enotna odškodnina 250.000,00 EUR (približno 250 povprečnih neto plač v času sojenja) v celoti ustrezna, torej ni niti previsoka, niti prenizka. Ob primerjavi s podobnimi primeri oškodovancev tožnikove starosti, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bila odškodnina za nepremoženjsko škodo v podobni višini, kot jo zahteva tožnik (324 povprečnih plač), odmerjena v tistih primerih, ko gre za oškodovance, ki so utrpeli poleg poškodb možganov tudi popolno ali pretežno ohromelost (tetraplegija),(11) medtem ko je tožnik po poškodbi še v določeni meri ohranil gibalne sposobnosti. V primerljivih zadevah(12) pa je bila oškodovancema, ki sta ravno tako kot tožnik invalida prve stopnje, prisojena le nekaj nižja odškodnina (217 oziroma 238 povprečnih plač). Pritožbeno sodišče zato poudarja, da nima pomislekov glede pravilne uporabe materialnega prava (179. člen OZ) pri odločitvi prvostopenjskega sodišča o odmeri višine denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo prvega tožnika. Višja odškodnina pa bi, glede na pomen prizadete dobrine in namen odškodnine, lahko šla na roko težnjam, ki niso v skladu z naravo in namenom odškodnine. Vse okoliščine glede višine nepremoženjske škode, ki jih prvi tožnik ponavlja in poudarja v pritožbi, je namreč sodišče prve stopnje ugotovilo ter ustrezno upoštevalo. Enako velja glede višine odmerjene odškodnine drugi tožnici in tretjemu tožniku za njune duševne bolečine zaradi posebno težke invalidnosti moža oziroma očeta, z njo se ne strinjata toženki. Tudi ta odškodnina je pravilno umeščena glede na podobne primere v bazi odločb NEGM.

20Povrnitev premoženjske škode v primeru telesne poškodbe ali prizadetega zdravja je urejal 195. člen ZOR (sedaj 174. OZ). V prvem odstavku nalaga povrnitev stroškov v zvezi z zdravljenjem in drugih potrebnih stroškov, ki so v zvezi s tem ter izgubljenega zaslužka zaradi nezmožnosti za delo med zdravljenjem, v drugem odstavku pa ureja bodočo škodo, ki se kaže v izgubi zaslužka zaradi popolne ali delne nezmožnosti za delo ali v premoženjskih posledicah uničenja oškodovančevih možnosti za nadaljnji razvoj ali napredovanje. Bodočo škodo lahko tvorijo tudi bodoči izdatki za tujo pomoč zaradi povečanih potreb. Odškodnina za to škodo se praviloma prisodi v obliki rente.

21Sodišče prve stopnje je odškodnino zaradi stroškov za tujo nego in pomoč, ki so jo in jo še tožniku nudijo predvsem družinski člani, ovrednotilo v obdobju do vložitve tožbe skupaj na znesek 38.484,81 EUR, za obdobje po vložitvi tožbe pa tožniku prisodilo rento 100,00 EUR oziroma od 1. 1. 2010 190,00 EUR mesečno, vse po odštetju dodatka za pomoč in postrežbo. Pri tem je upoštevalo, da je bil tožnik upravičen do pomoči 5 ur na dan za obdobje do vložitve tožbe, nato pa po 4 ure na dan, najprej po ceni 2,92 EUR na uro, od 1. 1. 2010 dalje pa po 4,00 EUR na uro. Tožnik izpodbija zavrnitev tožbenega zahtevka v tem delu glede obsega pomoči svojcev in od 1. 1. 2010 tudi urno postavko. Po njegovem je upravičen do pomoči 6 ur dnevno, v določenem obdobju pa 8 ur dnevno. Zaradi previsoko odmerjene odškodnine v tem delu pa odločitev izpodbija s pritožbo tudi prva tožena stranka. Po oceni pritožbenega sodišča so v pretežnem delu (razen glede te pomoči v času bolnišničnega zdravljenja), razlogi sodbe o podlagi in višini odškodnine za stroške za tujo pomoč in nego zadostni in ustrezni, pritožba tožeče stranke glede zavrnilnega dela pa neutemeljena. Sodna praksa priznava kot škodo zaradi stroškov za tujo pomoč in nego tudi tisto pomoč, ki jo oškodovancu nudijo družinski člani. Pritožbeno sodišče ne dvomi v ugotovitve sodbe, da so bili tožnikovi družinski člani dnevno angažirani pri pomoči tožniku v obdobju po zaključku bolnišničnega zdravljenja in rehabilitacije, medtem ko v obdobju pred tem za takšno pomoč svojcev v obrazložitvi sodbe ni razlogov, na kar opozarja v pritožbi prva tožena stranka. Pritožbeno sodišče tudi nima pomislekov glede ugotovitev sodbe, da je tožnik nesposoben za samostojno življenje in popolnoma odvisen od pomoči drugih, pri čemer pa pomoč potrebuje predvsem pri oblačenju, osebni higieni, obuvanju, pa tudi pri hoji. Upoštevaje ugotovitve izvedenca in izpoved druge tožnice je sodišče prve stopnje pri oceni obsega potrebne vsakodnevne pomoči na predlog tožnika uporabilo prosti preudarek (216. člen Zakona o pravdnem postopku – ZPP) in ocenilo kot primeren obseg tuje pomoči najprej 5 ur dnevno, od vložitve tožbe pa 4 ure dnevno, ravno tako pa je po prostem preudarku ocenilo višino sporne urne postavke 4,00 EUR od 1. 1. 2010. Takšna ocena je ustrezna, saj se cena urne postavke nanaša na nekvalificirano delo, za višjo urno postavko pa glede na obseg in vrsto pomoči svojcev ni podlage. Upoštevaje izpoved druge tožnice pa je sodišče po prostem preudarku razumno ocenilo tudi trajanje pomoči v urah dnevno.

22Glede premoženjske škode zaradi izgube na zaslužku in rente je prvostopenjsko sodišče ugotovilo, da tožnik te škode ni dokazal. Odločitev o zavrnitvi tega dela tožbenega zahtevka je tudi po presoji pritožbenega sodišča materialnopravno pravilna. Temelji na izvedenskem mnenju izvedenke ekonomske stroke, ki je natančno pregledala vse razpoložljive podatke o tožnikovih zaposlitvah pred škodnim dogodkom, pa tudi poslovanje njegove družbe U. T., katere ustanovitelj in direktor je bil tožnik od ustanovitve 23. 10. 1990, torej krajše obdobje pred nezgodo. Izvedenka na podlagi razpoložljivih podatkov ni potrdila trditve tožnika, ki jih ponavlja v pritožbi, da bi, če ne bi prišlo do škodnega dogodka, zaslužil veliko oziroma najmanj povprečni mesečni neto dohodek v Sloveniji. V obdobju od 1988 do 12. 9. 1991 za tožnika ni podatkov o prijavljenih dohodkih, ki bi jih prejemal, sam pa tudi ni navajal drugih virov dohodkov v tem obdobju. Ne drži pritožbena trditev, da naj bi tožnik pred škodnim dogodkom dokazal, da je dosegal približno 96 % povprečne plače v RS, saj to po podatkih izvedenskega mnenja velja le za leto 1987. Prvostopenjsko sodišče tudi nima pomislekov v pravilnost ugotovitev sodišča o poslovanju tožnikove družbe, ki temelji na mnenju izvedenke ekonomske stroke. Družba U. d. o. o. pred škodnim dogodkom ni uspešno poslovala, kot trdi tožnik, pač pa ravno nasprotno, saj je bila že pred škodnim dogodkom neprekinjeno insolventna 60 dni, izkazi tožnikovega poslovanja tik pred škodnim dogodkom pa tudi niso dovolj transparentni, da bi kazali na morebitno tožnikovo bodoče uspešno poslovanje in zaslužke. Res je namen odškodnine v odstranitvi nepravičnega položaja, v katerem se je znašel oškodovanec, torej v odpravi njegovega prikrajšanja. Vendar je izhodišče za prisojo denarne odškodnine in rente zaradi izgubljenega dobička lahko le tožnikova prejšnja pridobitna sposobnost, torej kakšno delo je opravljal in kakšen je bil njegov zaslužek pred nezgodo ter kakšno delo bi po normalnem teku stvari opravljal tudi v bodoče. Tožnik ni dokazal že prvega izhodišča, zgolj sklicevanje, da bi prejemal v vsakem primeru najmanj povprečno plačo v RS, pa ne zadostuje. Tožnik škode zaradi izgubljenega dobička, kot razlike do njegove invalidske pokojnine z dodatki, ni uspel dokazati.

23Pritožbeno sodišče je zato zavrnilo pritožbo tožeče stranke zoper zavrnilni del sodbe (353. člena ZPP) in v tem delu potrdilo sodbo. Razveljavitev obsodilnega dela sodbe zaradi odsotnosti razlogov o ugovoru presežene zavarovalne vsote pa terja le novo izdajo in izdelavo sodbe. Izhodišča za ponovno odločanje so razvidna iz dosedanje obrazložitve, saj je pritožbeno sodišče o glavnih pritožbenih očitkih pravdnih strank že podalo svoja stališča.

24Odločitev o stroških pritožbenega postopka se na podlagi tretjega in četrtega odstavka 165. člena ZPP pridrži za končno odločbo.

--------

Op. št. (1): Prva tožena stranka sicer pri izračunu zavarovalne vsote kot izhodišče uporabi limit takratnih 1.000.000,00 DIN, ki je veljal za ostala motorna vozila in ne 2.000.000,00 DIN, ki je veljal za tovorna vozila, obe toženi stranki pa tudi v nasprotju s sodno prakso za valorizacijo zavarovalne vsote uporabita kot izhodiščni datum dan škodnega dogodka in ne dan uveljavitve odloka.

Op. št. (2): Gordana Ristin, „Katera zavarovalna vsota (limit) velja? - po odloku v času škodnega dogodka ali po odloku ob odmeri odškodnine oziroma sojenju, PP 1/94 in Zakon o obveznih zavarovanjih v prometu s komentarjem, Komentar Gordane Ristin k 19. členu.

Op. št. (3): To stališče je poudarjeno na primer v odločbah VSRS: II Ips 335/1998, II Ips 142/98, II Ips 701/2005, II Ips 285/2012, II Ips 313/2012 ter številnih drugih.

Op. št. (4): člen 402 ZPIZ - 2

Op. št. (5): Na primer odločbe VSRS: II Ips 64/2012, II Ips 355/2011, II Ips 390/2004, II Ips 91/2003, glej tudi pravno mnenje VSRS in drugih sodišč, Poročilo VSS 2/86, str. 15

Op. št. (6): Primerjaj odločbo VSL II Cp 1811/2013.

Op. št. (7): Sodba in sklep VSRS II Ips 78/2013.

Op. št. (8): II Ips 888/93 in II Ips 35/2005.

Op. št. (9): Sodba VSRS II Ips 497/2005.

Op. št. (10): Sodba VSRS II Ips 753/2009.

Op. št. (11): Na primer odločbe v bazi NEGM: II Ips 224/2014, II Ips 132/2013, II Ips 1242/2008 in II Ips 351/2003.

Op. št. (12): Na primer odločba VSRS II Ips 20/2010, II Ips 668/2005.