VSRS Sodba I Up 48/2015

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke, št. 2142-103/2010/39 (1312-08) z dne 23. 12. 2014, s katero je v rednem postopku na podlagi druge alineje 52. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ) in ob upoštevanju prve alineje 53. člena ZMZ zavrnila tožnikovo (tretjo) prošnjo za priznanje mednarodne zaščite.

2V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje ugotavlja, da je tožena stranka pravilno ugotovila, da tožnik ne izpolnjuje nobenega pogoja za pridobitev statusa mednarodne zaščite (statusa begunca oziroma subsidiarne oblike zaščite), zato se sklicuje na razloge izpodbijane odločbe (drugi odstavek 71. člena ZUS-1). V zvezi s tožbenimi ugovori pa sodišče posebej pojasni, zakaj pritrjuje ugotovitvi tožene stranke, da se tožnik ni kar najbolj potrudil za utemeljitev svoje prošnje, da ni podal utemeljenih razlogov, zakaj ni predložil dokazov, čeprav je izjavil, da jih bo, in da ugotovljena neskladja in nekonsistentnosti v tožnikovih izjavah utemeljujejo dvom v resničnost zatrjevanih dogodkov (tako niso verjetne tožnikove trditve glede preganjanja v Bosni in Hercegovini v februarju 2011, saj iz poročil policijskih postaj o obravnavanju tožnika zaradi različnih kaznivih dejanj izhaja, da se je v Republiki Sloveniji nahajal vsaj do 18. 4. 2011, teh neskladij pa tožnik ni pojasnil). Ne gre tudi za preganjanje zaradi političnega prepričanja, saj so zatrjevane tožnikove težave z navedeno politično stranko povezane z izvrševanjem kaznivih dejanj (vdori v informacijske sisteme). Glede subsidiarne zaščite pa je tožena stranka tožnikove izjave o težavah s politično stranko pravilno ocenila kot neverodostojne in neverjetne, iz česar sledi ugotovitev, da ni izkazal utemeljenega tveganja z resno škodo. Tožena stranka ni pridobivala informacij iz izvorne države, saj se te pridobijo in analizirajo le, če so v povezavi z zatrjevanji prosilca, ki izkazujejo preganjanje oziroma utemeljen strah pred preganjanjem v smislu ZMZ. Če pa ta element ni podan, potem preverjanje prosilčevih izjav glede na informacije iz izvorne države ni potrebno. Tožnik tudi ni navajal niti predložil nobenega dokaza, da pristojni organi v Bosni in Hercegovini nočejo ali niso sposobni zagotavljati zaščite v smislu drugega odstavka 25. člena ZMZ.

3Tožnik vlaga pritožbo zoper sodbo sodišča prve stopnje zaradi kršitev določb procesnega prava in kršitve pravice do obrazložene sodne odločbe. Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in odločbo tožene stranke odpravi. Sodišču prve stopnje očita kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) glede zaključka, da zgolj navajanje drugega imena ob prijetju in postavljanje dodatnih vprašanj prosilcu samo po sebi ne zadošča za oceno, da se prosilec ni najbolj potrdil za utemeljitev svoje prošnje. Sklicuje se na odločbo Ustavnega sodišča Up-434/14, iz katere izhaja, da so stranke prikrajšane za pravico do obrazložitve sodne odločbe, kar pomeni kršitev do obrazložene sodne odločbe kot sestavine pravice do poštenega sojenja. Dolžnost navesti razloge za odločitev pa nalaga tudi EKČP. Sklicevanje sodišča na povzetke tožnikovih izjav v izpodbijani odločbi ne pomeni obrazložitve. Ugovarja tudi zaključku, da informacij iz izvorne države ni treba pridobiti, ker naj tožnik ne bi zatrjeval preganjanja oziroma utemeljenega strahu pred preganjanjem. To ne drži, kar kaže tudi dejstvo, da je tožena stranka vodila celoten postopek mednarodne zaščite in ni vodila niti skrajšanega postopka. Če bi bile navedbe sodišča prve stopnje pravilne, potem bi se moralo (kot tudi tožena stranka) izreči za nepristojno.

4Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

5Pritožba ni utemeljena.

6Po določbi prve alineje 53. člena ZMZ, na katero je v tem primeru svojo odločitev oprla tožena stranka, pristojni organ v rednem postopku prošnjo zavrne kot neutemeljeno, če ob upoštevanju dejstev in okoliščin iz 23. člena tega zakona ugotovi, da prosilec ne izpolnjuje pogojev za priznanje mednarodne zaščite. Pri ugotavljanju pogojev za mednarodno zaščito v skladu s 23. členom ZMZ uradna oseba upošteva predvsem: 1.) podatke in izjavo iz prošnje; 2.) informacije, pridobljene v osebnem razgovoru; 3.) dokaze, ki jih predloži prosilec; 4.) dokumentacijo, ki jo predloži prosilec, zlasti glede svoje starosti, spola, porekla, vključno s poreklom sorodnikov, istovetnosti, državljanstva, krajev, kjer se je pred tem nahajal in kraja običajnega prebivališča, prejšnjih prošenj, prepotovanih poti, osebnih in potnih listin ter razlogov za vložitev prošnje; 5.) dokaze, ki jih pridobi pristojni organ; 6.) uradne podatke, s katerimi razpolaga pristojni organ; 7.) dokumentacijo, pridobljeno pred vložitvijo prošnje; 8.) splošne informacije o izvorni državi, zlasti o stanju človekovih pravic in temeljnih svoboščin, družbeno-politični situaciji in sprejeti zakonodaji; 9.) specifične informacije o izvorni državi, ki so podrobne, poglobljene in povezane izključno s konkretnim primerom, lahko pa vključujejo tudi način izvajanja zakonov in drugih predpisov izvorne države; 10.) dejstvo, da je bil prosilec že izpostavljen preganjanju iz 26. člena tega zakona, ali mu je bila povzročena resna škoda iz 28. člena tega zakona, ali se mu je s tem neposredno že grozilo, razen če obstajajo utemeljeni razlogi za prepričanje, da se takšno preganjanje ali resna škoda ne bo ponovila ali grožnje uresničile.

7V skladu z 21. členom ZMZ mora prosilec sam navesti vsa dejstva in okoliščine, ki utemeljujejo njegov strah pred preganjanjem ali resno škodo. Predložiti mora vso dokumentacijo in vse razpoložljive dokaze, s katerimi utemeljuje svojo prošnjo. Kadar prosilec v postopku ne more predložiti nobenih dokazov, pristojni organ upošteva: 1.) da se je kar najbolj potrudil za utemeljitev svoje prošnje; 2.) da je podal utemeljene razloge, zakaj ni mogel predložiti dokazov; 3.) da so njegove izjave skladne in verjetne, ter ne nasprotujejo dostopnim specifičnim in splošnim informacijam, povezanimi z njegovim primerom; 4.) da je zaprosil za mednarodno zaščito, kakor hitro je bilo to mogoče, razen če lahko izkaže utemeljen razlog, zakaj tega ni storil; in 5.) da je bila ugotovljena njegova splošna verodostojnost.

8Iz podatkov v predloženem upravnem spisu med drugim izhaja, da je tožnik prvo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite podal 6. 5. 2010, vendar o njej ni bilo vsebinsko odločeno, ker je 24. 8. 2010 samovoljno zapustil azilni dom. Tožnik je nato 27. 9. 2010 podal drugo prošnjo, vendar tudi o tej ni bilo vsebinsko odločeno, ker je prosilec samovoljno zapustil azilni dom 29. 10. 2010. Kot razlog za prvo zapustitev azilnega doma je najprej navedel predolgo čakanje na odločitev oziroma kasneje, da sploh ni samovoljno zapustil azilnega doma, saj je še vedno živel v Ljubljani, vendar na drugem naslovu, ter za drugo zapustitev, da je bil v večjih težavah oziroma da ga je dne 23. 12. 2010 zadela možganska kap. Tretjo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite je vložil 3. 9. 2014, po tem, ko je 26. 2. 2014 vstopil v Republiko Slovenijo ter v tem času bil obravnavan za osem kaznivih dejanj ter en prekršek.

9Kot razlog za zapustitev izvorne države oziroma vložitev prošnje za mednarodno zaščito je navajal preganjanje s strani Stranke Demokratske Akcije (po njenem naročilu naj bi vdrl v računalniški sistem), preganjanje zaradi bošnjaške narodnosti (njegov stric oziroma oče naj bi bil komandant v vojski), grožnje M. M. (ki naj bi bil obsojen prav zaradi prosilčevega pričanja v kazenskem postopku) ter preganjanje s strani policista s Policijske postaje B. K. (ki naj bi ga hotel ubiti, ker naj bi prosilec s svojimi metodami preko računalnika preveč zvedel o njemu).

10Po presoji Vrhovnega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je tožena stranka pravilno uporabila materialno pravo in nanj oprla svojo odločitev. Glede na to, da tožnik ni predložil dokumentov, s katerimi bi podprl svoje trditve, čeprav je ob podaji prve prošnje navedel, da razpolaga z veliko dokazi, je tožena stranka pri odločanju pravilno upoštevala določbo zgoraj citiranega tretjega odstavka 21. člena ZMZ ter upoštevala tam naštete pogoje.

11Tako je tudi po presoji Vrhovnega sodišča pravilen zaključek tožene stranke in sodišča prve stopnje, da se tožnik ni kar najbolj potrudil za utemeljitev svoje prošnje. Ne le, da samoiniciativno ni povedal ničesar, čeprav je bil k temu pozvan, na postavljena vprašanja je odgovarjal zelo kratko oziroma skopo, tako da so mu morali za razjasnjevanje postavljati dodatna podvprašanja. V njegovih odgovorih pa je prihajalo do nasprotij že v zvezi z zelo osnovnimi in preprostimi vprašanji in teh nasprotij ni znal ali hotel pojasniti. Predstavljal se je z lažnim imenom, s čimer je želel zavajati tudi policiste, na vprašanje zakaj, pa je odgovoril, „da ne bi končal tukaj, kjer sedaj je“. Prav tako je navedel različne okoliščine, v katerih naj bi izgubil potni list (na Kongresnem trgu v Ljubljani, kjer je bil turnir v odbojki na mivki, oziroma na veselici na Igu). V zvezi z nacionalnim sovraštvom je v prvi prošnji navedel, da je bil njegov stric med vojno komandant, v drugi prošnji pa je navedel, da je bil njegov oče pripadnik vojske in da strica nima, saj je njegov oče edinec. Zatrjeval je, da je bil preganjan v izvorni državi (tudi) v času, ko je nedvomno bil v Republiki Sloveniji, saj je bil obravnavan na policijskih postajah zaradi storitve več kaznivih dejanj. Zatrjeval je tudi grožnje M. M., ki naj bi bil obsojen prav zaradi njegovega pričanja v kazenskem postopku, na osebnem razgovoru pa je te izjave zanikal, ko je bil soočen z ugotovitvami, da iz kazenske sodbe izhaja, da sploh ni bil zaslišan kot priča v tem postopku. Vseh teh in še drugih neskladij, ki jih je tožena stranka natančno povzela, ni znal oziroma hotel razjasniti.

12Prav tako je pravilen zaključek, da ni podal utemeljenih razlogov, zakaj ni mogel predložiti dokazov. Kot že navedeno, je najprej zatrjeval, da razpolaga z veliko dokazi, nato pa ni predložil nobenega in tudi ni pojasnil, zakaj jih ni predložil (v tožbi je v zvezi z (ne)predložitvijo dokazov navajal, da je treba upoštevati, da ni vsak spreten z elektronskimi napravami).

13Pravilen pa je tudi zaključek tožene stranke, kateremu je pritrdilo tudi sodišče prve stopnje, da tožnikove izjave niso skladne in verjetne (nekaj razhajanj v izjavah je povzetih že zgoraj v 11. točki) ter posledično tudi, da njegova splošna verodostojnost ni bila ugotovljena. Tožena stranka je namreč zelo natančno povzela tožnikove izjave, ki jih je dal ob podaji prve in nato druge prošnje za mednarodno zaščito, ter v lastnoročno napisanih izjavah in tudi na osebnem razgovoru ter ugotovila več bistvenih razlik, ki jih ni znal ali ni hotel pojasniti. Dejstvo je, da je skladnost izjav najpomembnejši element pri oceni verodostojnosti prosilca, saj v azilnem postopku ugotavljanje dejanskega stanja v konkretnem primeru temelji na navedbah prosilca in je zato odločitev pristojnega organa predvsem odvisna od prepričljivosti, verodostojnosti in konsistentnosti prosilčevih navedb, to še posebej, če za utemeljitev svoje prošnje poda zgolj izjavo.

14Prav tako pa ni mogoče dvomiti v zaključek tožene stranke in sodišča prve stopnje, da za mednarodno zaščito ni zaprosil, kakor hitro je bilo to mogoče, saj je vložil (sedaj obravnavano) že tretjo prošnjo, prej je dvakrat samovoljno zapustil azilni dom in s tem povzročil, da o prejšnjih dveh prošnjah ni bilo vsebinsko odločeno. Sedaj obravnavano prošnjo pa je tudi po presoji Vrhovnega sodišča vložil le z namenom, da bi onemogočil odstranitev iz države, glede na to, da jo je vložil oziroma izrazil namen 29. 8. 2014, ko je bil nastanjen v centru za tujce na podlagi odločbe o vrnitvi, po tem ko je bil 27. 8. 2014 zopet obravnavan zaradi tatvine.

15Na koncu je tožena stranka v skladu s 34. členom ZMZ presodila tudi možno upravičenost tožnika do subsidiarne oblike zaščite. Status subsidiarne zaščite se prizna prosilcu, če obstaja utemeljen razlog, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo, kot jo določa 28. člen ZMZ (tretji odstavek 2. člena ZMZ). Resna škoda v skladu z 28. členom zajema: (1) smrtno kazen ali usmrtitev; (2) mučenje ali nečloveško ali poniževalno ravnanje ali kazen prosilca v izvorni državi; (3) resno in individualno grožnjo za življenje ali osebnost civilista zaradi samovoljnega nasilja v situacijah mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada.

16Tudi po presoji Vrhovnega sodišča je zaključek tožene stranke, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje subsidiarne oblike zaščite, pravilen. Zatrjevane grožnje policista s smrtjo je utemeljeno ocenila kot neverodostojne, prav tako grožnje M. N., ko je ocenila navedbe glede tožnikovega pričanja v tem kazenskem postopku za lažne. Pravilno je tudi ugotovila, da tožnik ni zatrjeval, da bi bil v primeru vrnitve v izvorno državo podvržen mučenju ali nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju ali kazni. Splošno znano dejstvo pa je, da v tožnikovi izvorni državi ne poteka mednarodni ali notranji oborožen spopad.

17Neutemeljeni so pritožbeni ugovori glede (ne)obrazloženosti (v zvezi s tem se tožnik sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča Up-343/14) oziroma nasprotujoče si obrazložitve izpodbijane sodbe.

18ZUS-1 v drugem odstavku 71. člena določa, da sodišču ni treba navajati razlogov za odločitev, če sledi utemeljitvi upravnega akta in to v sodbi ugotovi. V izpodbijani sodbi se je sodišče prve stopnje izrecno sklicevalo na to določbo in poudarilo, da se sklicuje na razloge izpodbijane odločbe. S tem so razlogi izpodbijane odločbe postali razlogi sodbe. Poleg tega pa je sodišče prve stopnje izrecno odgovorilo tudi na tožbene ugovore in dodalo v zvezi z njimi še dodatno obrazložitev. Ustavno sodišče je v odločbi Up-343/14 med drugim poudarilo, da se mora sodišče vselej opredeliti do tožbenih ugovorov, ki so pravno odločilni za presojo konkretne zadeve in na katere v izpodbijani odločbi še ni bilo odgovorjeno. Po presoji Vrhovnega sodišča je v izpodbijani sodbi temu zadoščeno, saj je, kot je bilo že navedeno, sodišče prve stopnje podalo tudi svoje razloge za zavrnitev konkretnih tožbenih ugovorov. Pri tem tudi ni prišlo do nasprotij v obrazložitvi. Sodišče prve stopnje je poudarilo, da zgolj navedba drugega imena ob prijetju ali postavljanja dodatnih vprašanj samo po sebi ne zadošča za oceno, da se prosilec ni najbolj potrudil za utemeljitev svoje prošnje (10. točka obrazložitve izpodbijane sodbe). Vendar pa v obravnavani zadevi ta ocena temelji na več podlagah, in sicer, da tožnik razlogov za zapustitev izvorne države ni navedel samoiniciativno, da je pri utemeljevanju svoje prošnje le skopo odgovarjal in da se je predstavil z drugim imenom, „da ne bi končal tukaj, kjer je“ – to je le strnjen opis v izpodbijani odločbi obširno povzete tožnikove prošnje ter njegovih izjav na osebnem razgovoru (tako v 11. točki obrazložitve izpodbijane sodbe). Po presoji Vrhovnega sodišča za tak zaključek sodišču prve stopnje ni bilo treba povzemati vseh tožnikovih navedb v prošnji in izjav, danih na razgovoru.

19Neutemeljen je tudi pritožbeni ugovor glede pridobivanja informacij iz izvorne države. Tožnik namreč v pritožbi navaja, da naj bi sodišče prve stopnje odločilo, da teh informacij ni potrebno pridobiti, ker naj tožnik ne bi zatrjeval preganja oziroma utemeljenega strahu pred preganjanjem. To ne drži, saj je sodišče prve stopnje pojasnilo, da se te informacije pridobijo in analizirajo le, če so v povezavi z zatrjevanji prosilca, ki izkazujejo preganjanje oziroma utemeljen strah pred preganjanjem v smislu ZMZ. Po presoji sodišča prve stopnje, ki je pritrdilo toženi stranki, pa tožnik ni izkazal (sicer zatrjevanega) preganjanja niti utemeljenega strahu pred preganjanjem. Dalje je sodišče prve stopnje navedlo, da „če že ta element ni podan, ker okoliščine ali dejanja, ki jih prosilec zatrjuje, niso preganjanje …. oziroma njegovim izjavam o specifičnih individualnih okoliščinah in dejanjih, ki jih zatrjuje, ni mogoče verjeti, ker niso skladne in niso verjetne, pa preverjanje prosilčevih izjav glede na informacije iz izvorne države ni potrebno niti z vidika subsidiarne zaščite.“

20Čeprav se Vrhovno sodišče z navedenim stališčem kot načelnim ne strinja v celoti, pa v obravnavanem primeru glede na konkretne okoliščine pritrjuje stališču sodišča prve stopnje.

21Ustavno sodišče je v odločbi U-I-292/09, Up-1427/09 z dne 20. 10. 2011 navedlo, da se v postopku obravnave prošnje za mednarodno zaščito ni mogoče izogniti presoji okoliščin, ki so pomembne z vidika spoštovanja načela nevračanja. Pri tem pa je poudarilo, da je obseg ugotavljanja teh dejstev in informacij v prvi vrsti odvisen od navedb in izjav prosilca glede subjektivne ogroženosti, da pa mora pristojni organ tudi sam zbrati vse potrebne podatke in da ni vezan samo na navedbe ali predložene dokaze prosilca.

22Po presoji Vrhovnega sodišča pa v primeru, ko prosilec zatrjuje okoliščine, glede katerih je bilo v postopku ugotovljeno, da ne obstajajo ali da niso mogoče oziroma okoliščine, ki v nobenem primeru ne morejo pomeniti preganjanja ali resne škode, potem ni podlage za pridobivanje in presojo informacij o izvorni državi.

23V obravnavnem primeru pa tudi pri odločanju o subsidiarni zaščiti, ko prosilec ne izkazuje resne škode v smislu 28. člena ZMZ, za katero bi imel podlago v preteklih dogodkih, ki naj bi se zgodili, oziroma niti ne zatrjuje, da bi se mu v primeru vrnitve v izvorno državo lahko zgodili dogodki (okoliščine) v smislu resne škode, upravni organ ni bil dolžan ugotavljati specifičnih informacij, saj jih ne more primerjati z nobenimi dogodki ali okoliščinami, ki naj bi bili podlaga za njegov utemeljen strah pred resno škodo. Kot je navedla tožena stranka v okviru presoje tretje alineje 28. člena ZMZ, pa glede na splošno znana dejstva o izvorni državi tam tudi ne poteka oborožen spopad.

24Ker uveljavljani pritožbeni ugovori niso utemeljeni in niso podani razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče pritožbo na podlagi 76. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.