53. člen ZMZ-UPB2

Tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane odločbe zmotno navaja, da se ekonomska in socialna diskriminacija ne bi mogla opredeliti kot dejanje preganjanja v skladu s 26. členom ZMZ (sedaj 26. člen ZMZ-1). Diskriminatorna dejanja v določenih primerih lahko predstavljajo dejanja preganjanja v smislu ZMZ-1 in Ženevske konvencije o statusu begunca. Pojem "preganjanja" predstavlja nedoločen pravni pojem in je treba njegovo vsebino napolniti v vsakem konkretnem primeru glede na okoliščine specifične zadeve tako z vidika splošnih informacij o stanju v izvorni državi kot tudi z vidika osebnih okoliščin prosilcev, kot so starost, spol, zdravstveno stanje, trajanje škodnih ravnanj in njihov psihološki in fizični učinek, pri čemer odsotnost namena, da bi škodno ravnanje povzročilo poniževanje žrtve ne izključuje uporabe 3. člena EKČP. Ob upoštevanju določbe 26. člena ZMZ-1 dejanja diskriminacije torej lahko predstavljajo dejanja preganjanja, če imajo lastnosti, kot jih opredeljuje prvi odstavek navedene določbe, in sicer če so dovolj resne narave ali dovolj ponavljajoča, da predstavljajo hudo kršitev človekovih temeljnih pravic, ali pa če predstavljajo zbir (akumulacijo) različ

Vrhovno sodišče je že v sodbi I Up 87/2015 sprejelo stališče, da je tudi v primeru vrnitve v domači kraj (in ne samo v primeru notranje razselitve) treba ugotoviti, ali lahko prosilec tja varno potuje in da je že sam 28. člen ZMZ, ki določa, kaj zajema resna škoda, ki je podlaga za priznanje subsidiarne oblike zaščite (tretji odstavek 2. člena ZMZ), podlaga za stališče, da je treba preveriti, ali lahko prosilec tja varno potuje oziroma ali mu na poti ne grozi resna škoda.

Izpodbijana odločba nima potrebne obrazložitve, kot jo je predpisal zakonodajalec z določili 5. točke 1. odstavka 214. člena ZUP, saj nima razlogov, zakaj je toženka sprejela zaključek, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa begunca. V konkretnem primeru je ob ugotovljeni bistveni kršitvi pravil postopka, posledično tudi nepravilno uporabljeno materialno pravo, saj odločbe, ki fragmentarno obravnava le nekatere vidike ugotavljanja pogojev za priznanje statusa begunca, medtem ko je ugotavljanje pogojev za priznanje subsidiarne oblike zaščite selektivno osredotočeno zgolj na vidike resne škode izključno v smislu 3. alineje 28. člena ZMZ z vidika virov o izvorni državi tožnika Alžiriji, glede katerih tožniku ni bila predhodno dana možnost, da bi se o njih izrekel, zato v tem delu ni mogoče preizkusiti.

Tožnik v postopku ni niti navajal, da bi imeli zaradi svojega mnenja, stališča ali prepričanja kakršnekoli težave v izvorni državi, niti ni navajal, da mu ne bi bila na voljo dejanska in nezačasna zaščita pred preganjanjem ali resno škodo s strani subjektov zaščite. Razen tega pa tudi ni izkazal, da bi kjerkoli javno izražal mnenja, stališča ali prepričanja o potrebnih političnih spremembah v BiH in bi to njegovo obnašanje bilo možen vzrok za njegov strah. Zgolj za njegovo neizkazano članstvo v politični stranki DNZ brez posebnih funkcij pa ni mogoče trditi, da gre za izražanje takšnega mnenja, ki bi nasprotovalo politiki in metodam subjektov, ki naj bi ga preganjali. Na podlagi ugotovljenih nekonsistentnosti v tožnikovih izjavah glede razlogov za zapustitev izvorne države, ki jih ni mogoče šteti za nebistvene, je tudi po presoji sodišča utemeljen zaključek tožene stranke o ugotovljeni splošni neverodostojnosti v tožnikovem primeru in tudi za dvom v resničnost zatrjevanih dogodkov.

Po presoji Vrhovnega sodišča je pravilen zaključek tožene stranke in sodišča prve stopnje, da se tožnik ni kar najbolj potrudil za utemeljitev svoje prošnje, da ni podal utemeljenih razlogov, zakaj ni mogel predložiti dokazov ter da tožnikove izjave niso skladne in verjetne, posledično pa njegova splošna verodostojnost ni bila ugotovljena. Dejstvo je, da je skladnost izjav najpomembnejši element pri oceni verodostojnosti prosilca, saj v azilnem postopku ugotavljanje dejanskega stanja v konkretnem primeru temelji na navedbah prosilca in je zato odločitev pristojnega organa predvsem odvisna od prepričljivosti, verodostojnosti in konsistentnosti prosilčevih navedb, to še posebej, če za utemeljitev svoje prošnje poda zgolj izjavo. V primeru, ko prosilec zatrjuje okoliščine, glede katerih je bilo v postopku ugotovljeno, da ne obstajajo ali da niso mogoče oziroma okoliščine, ki v nobenem primeru ne morejo pomeniti preganjanja ali resne škode, potem ni podlage za pridobivanje in presojo informacij o izvorni državi.

Ni bistveno, kdaj in kako je tožnik postal formalni član organizacije, ampak je bistveno, v katerem obdobju je bil politično javno aktiven. Tožnik je nesporno na osebnem razgovoru povedal, da ni siguren in da je bil včlanjen leta 2007 do dneva, ko je zapustil Egipt, med tem ko je v drugi prošnji na isto vprašanje povedal, da je bil član v organizaciji od leta 2006 do 2007 (2 leti). To je prva pomembna nekonsistentnost v zvezi s prvim kriterijem za oceno neverodostojnosti (notranje nekonsistentnosti) in zatrjevanim preganjanjem na podlagi političnega prepričanja, kajti ta element je neposredno povezan z zatrjevano podlago za preganjanje. Drugi pomemben element v oceni tožnikove neverodostojnosti je v tem, da je tožnik na osebnem razgovoru izjavil, da je bil organizator v okraju B. in da je organiziral sestanke in zborovanja, med tem ko je kasneje povedal, da je v povezavi z aktivnostjo in funkcijo, ki jo je imel v organizaciji, vse pozabil. Ta element zmanjšuje verjetnost, da so se dohodki glede političnega delovanja tožnika v celoti zgodili tako, kot je navedel tožnik. Ne dovolj točen opis teh dogodkov s strani tožnika, predstavlja določen element, ki zmanjšuje verjetnost

Dogodki, ki jih je tožnica doživela, ne dosegajo kriterijev preganjanja oziroma ne kažejo na preganjanje zaradi političnega prepričanja, zato niso izpolnjeni pogoji za priznanje statusa begunca. Tožnica tudi ni navedla utemeljenih razlogov, da bi ob vrnitvi v izvorno državo bila soočena z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo. Strah pred morebitno uvedbo kazenskega postopka sam po sebi ne more biti razlog za podelitev mednarodne zaščite. Podatki o slabih razmerah v izvorni državi (razseljene osebe, oboroženi spopadi) pa se nanašajo na izhod iz države, kjer pa tožnica ne živi.

Nikomur ni mogoče zagotoviti življenja povsem brez tveganja; še posebej ne v situaciji oboroženega spopada; golo naključje ali zgolj verjetnost, da bo posameznik utrpel resno škodo, pa ne dosegata standarda prepričanja. O prepričanju lahko govorimo, kadar o udejanjanju možnosti, da bo prosilec izpostavljen grožnji samovoljnega nasilja, ne dvomi noben razumen človek. Utemeljeno tveganje, da se bo prosilec soočil z resno in individualno grožnjo za življenje ali njegovo osebnost zaradi samovoljnega nasilja na ozemlju, kjer poteka oborožen spopad (tretji odstavek 28. člena ZMZ oziroma 15.(c) člena Kvalifikacijske direktive), pomeni realno možnost (ne zgolj hipotetično - nahajati se ob nepravem času na nepravem mestu), da bo postal žrtev nediskriminatornega nasilja. Ocena, kdaj bo intenzivnost nasilja oziroma tveganja dosegla prag, določen v 15.(c) členu Kvalifikacijske direktive oziroma tretjem odstavku 28. člena ZMZ, je odvisna od različnih kriterijev (od primera do primera).

Ker je prosilka (tožnica) samovoljno zapustila azilni dom (že po vložitvi pritožbe zoper sodbo prve stopnje), ne izkazuje več pravnega interesa za pritožbo.

Na podlagi neverodostojnih izjav prvega tožnika in druge tožnice glede obstoja treh dogodkov, v katerih naj bi bila poškodovana, neskladnih in nasprotujočih si izjav o manj pomembnih dejstvih, in ker zatrjevanja prvega tožnika in druge tožnice glede (drugih oblik) preganjanja zaradi njihove romske narodnosti, niso podprta s splošnimi informacijami o izvorni državi, je zaključek tožene stranke, da prosilci niso izkazali utemeljenega strahu pred preganjanjem, temelječem na narodni pripadnosti (v primeru vrnitve v izvorno državo) in jim zato ni mogoče priznati statusa begunca, tudi po presoji Vrhovnega sodišča pravilen.

Glede na to, da tožnik ni predložil nobenih dokumentov, s katerimi bi podprl svoje trditve, niti osebnih dokumentov, s katerimi bi vsaj izkazal svojo istovetnost, je tožena stranka pri odločanju pravilno upoštevala določbo 21. člena ZMZ in natančno ocenila tožnikove navedbe ter konkretne okoliščine primera oziroma upoštevala v tej določbi navedene kriterije. Pravilen je zaključek, da se tožnik ni kar najbolj potrudil za utemeljitev svoje prošnje, saj na mnoga vprašanja ni želel odgovoriti oziroma se je odgovoru izmikal, ko je bil soočen s kontradiktornostmi, pa jih ni znal pojasniti oziroma se je izmaknil odgovoru. Prav tako je pravilen zaključek, da tožnik ni podal utemeljenih razlogov, zakaj ni mogel predložiti dokazov. Pravilen je tudi zaključek tožene stranke, kateremu je pritrdilo tudi sodišče prve stopnje, da tožnikove izjave niso skladne in verjetne ter posledično tudi, da njegova splošna verodostojnost ni bila ugotovljena. Tožena stranka je namreč natančno povzela tožnikove izjave, ki jih je dal ob podaji prve prošnje za mednarodno zaščito (ta postopek je bil končan z ustavitvijo, ker je samovoljno zapustil azilni dom in se vanj ni vrnil), in izjave v p

Nobenega od nasprotij v svojih izjavah in med izjavami ter predloženimi dokazili tožnik ni uspel zadovoljivo pojasniti. Zato je utemeljena ugotovitev sodišča prve stopnje in tožene stranke, da tožnikovih izjav glede razlogov, zaradi katerih je vložil prošnjo za mednarodno zaščito, ni mogoče sprejeti kot verodostojnih, saj je dvom v njihovo resničnost utemeljen. Ker se je sodba sodišča prve stopnje oprla na dejstva in dokaze, o katerih se je tožnik lahko izjavil pred organom, ki je odločal v postopku izdaje upravnega akta, je sodišče prve stopnje postopalo skladno z 62. členom ZUS-1.

Tožena stranka je po izvedenem ugotovitvenem postopku na podlagi dejanskega stanja, ki ga je konkretno in izčrpno navedla v obrazložitvi svoje odločbe, na to pa se je sklicevalo tudi prvostopenjsko sodišče, tudi po presoji pritožbenega sodišča pravilno zaključila, da v obravnavanem primeru tožnik ni verodostojen in da ni izkazal povezave med zatrjevanimi dogodki in individualnem preganjanjem, kot ga zahteva 2. člen ZMZ. Zato je pravilna presoja, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa begunca.

Ker so bile v postopku za priznanje mednarodne zaščite v tem primeru temeljno dokazno sredstvo zgolj izjave tožnikov, je bila tudi po presoji Vrhovnega sodišča odločitev odvisna predvsem od prepričljivosti in skladnosti njihovih izjav, ki se ugotavlja na podlagi njegovih navedb in njegovega ravnanja pred vložitvijo prošnje in med postopkom za pridobitev mednarodne zaščite.

Splošna verodostojnost prosilca je mednarodno priznan standard, ki je ob upoštevanju več pogojev (elementov) tista stopnja kredibilnosti prosilca, ki sicer nima nikakršnih materialnih dokazov o svoji preganjanosti zaradi rase, vere, narodnosti, političnega prepričanja ali pripadnosti določeni družbeni skupini, ki bo dala državi, v kateri prosi za mednarodno zaščito, tisto potrebno podlago, da verjame izjavi prosilca o njegovem preganjanju tudi brez materialnih ali drugih dokazov in mu le na podlagi njegovih izjav podeli mednarodno zaščito.

Dokazna ocena tožene stranke, temelječa na v odločbi in izpodbijani sodbi navedenih virih o varnostni situaciji v Kabulu in možnostih pri iskanju zaposlitve, nastanitvi in vzpostavljanju socialnih mrež v Kabulu, utemeljuje presojo tožene stranke in sodišča prve stopnje, da bi bila tožniku ob vrnitvi v izvorno državo v Kabulu zagotovljena notranja zaščita pred resno škodo in da zato ni upravičen do podelitve subsidiarne oblike zaščite.

Neutemeljeni so pritožbeni ugovori glede neobrazloženosti izpodbijane odločbe, saj je dovolj izčrpna in jo je mogoče preizkusiti. Vsebuje tožnikove navedbe, ki so del dejanskega stanja, na katerega je oprta odločitev, povzetek informacij o državi izvora, ki jih je predložil tožnik, navedbo materialnih določb ZMZ, ki so podlaga za odločitev, iz obrazložitve pa izhaja tudi dokazna ocena tožnikovih izjav. Tožena stranka je povzela konkretne okoliščine, o katerih je izpovedal tožnik, na podlagi katerih je zaključila, da jih ni mogoče šteti za trajnejše in sistematično kršenje osnovnih človekovih pravic in ne morejo predstavljati preganjanja. Pravilno je pojasnila svojo odločitev, zakaj tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa begunca, saj mu glede na ugotovljeno dejansko stanje v izvorni državi ne grozi preganjanje v smislu ZMZ in izvorna država kot subjekt zaščite glede na informacije o izvorni državi nudi zaščito, tožnik pa ima dostop do te zaščite. Groženj in nadlegovanja Salafistov, ki jih zatrjuje, in s tem povezanega domnevnega strahu pred vrnitvijo, ni mogoče uvrstiti pod resno škodo, ker Salafisti kot nedržavni subjekti ne morejo biti subjekti preganjan

Tožena stranka se je pri odločitvi v prvi vrsti oprla na ugotovitev, da tožnik ni nesporno izkazal svoje identitete, saj v postopku ni predložil glede izkazovanja svoje identitete nobenega uradnega osebnega dokumenta, četudi je sam navedel, da je v izvorni državi imel rojstni list, za katero je pri podaji prošnje sicer obljubil, da jo bo naknadno pridobil. Vendar te obljube tožnik ni izpolnil niti v naknadno dodatno podaljšanem roku. Dodatno je svojo odločitev tožena stranka utemeljila na neprepričljivosti razlogov, ki jih je tožnik uveljavljal v svoji prošnji za priznanje mednarodne zaščite (strah pred preganjanjem Talibanov zaradi njegove zaposlitve pri Američanih in strah pred krvnim maščevanjem sorodnikov poškodovanca v prometni nesreči, ki jo je povzročil tožnik oziroma strah pred kaznijo zaradi povzročitve prometne nesreče), pri čemer je preverjala verodostojnost izjav tožnika tako z medsebojno primerjavo njegovih izjav, podanih pri vložitvi prošnje, ter njegovih izjav na osebnem pogovoru, primerjala pa jih je tudi s podatki v dokumentih, ki jih je v dokazne namene predložil sam tožnik v upravnem postopku. V tej zvezi je ugotovila, da se tožnikove izjave medsebojno razliku

Tožena stranka je pravilno ugotovila, da iz informacij o izvorni državi izhaja, da je prisilno novačenje zelo redek in omejen pojav, ki ga je mogoče zaslediti le izjemoma ter da se ljudje Talibanom pridružijo prostovoljno in prisilno novačenje niti ni potrebno in še zlasti iz tega razloga sodišče meni, da je tožnikov strah pred prisilnim novačenjem neutemeljen. Prav tako je pravilno ugotovila, da iz pridobljenih informacij izhaja, da je Kabul precej varen, afganistanske varnostne sile imajo nadzor nad mestom in se zato od tožnika lahko pričakuje, da bi bival v Kabulu. Če je tožena stranka na podlagi dokazne ocene opredelila posamezne izjave kot malo verjetne in neprepričljive, to ne pomeni, da gre za neskladje v izjavah, glede katerih bi morala tožena stranka prosilcu dati možnost, da ta neskladja oziroma nekonsistentnosti pojasni.

V obravnavani zadevi so navedene okoliščine stvar dokazne ocene, ki pa jo organ izvede ob odločitvi in predstavi v sami odločbi, na kar pravilno opozarja že tožena stranka. Če je tožena stranka na podlagi dokazne ocene opredelila posamezne izjave kot malo verjetne in neprepričljive, to ne pomeni, da gre za neskladja v izjavah, glede katerih pa bi morala tožena stranka prosilcu dati možnost, da ta neskladja oziroma nekonsistentnosti pojasni oziroma razčisti.