34. člen ZMZ-UPB2

Za pravilno uporabo materialnega prava, spoštovanja procesnih jamstev in dokaznega prava je bistvenega pomena, da pristojni organ z zadostno stopnjo zanesljivosti in v čim prejšnji fazi postopka ugotovi, ali je prosilec mladoleten ali ne; kajti, če je mladoleten, mora organ upoštevati načelo varovanja otrokovih koristi kot vodilno pravno načelo. Toženi stranki sicer ni treba, da pred izdajo odločbe v vsakem primeru predoči končno dokazno oceno, zato da bi se prosilec lahko učinkovito branil pred izdajo odločbe, vendar pa če ta dokazna ocena temelji na določenih nekonsistentnostih v izjavah ali predloženih listinah in na uporabi informacij o stanju v izvorni državi, potem tožena stranka mora dati možnost prosilcu, da se izreče o nekonsistentnostih in informacijah o izvorni državi in mora njegova pojasnila vključiti v dokazno oceno tako da upošteva pripombe, ki jih prosilec poda v zvezi z zatrjevanimi nekonsistentnostmi, sicer je pravica do izjave in obrambe zagotovljena le navidezno. Pri ugotavljanju starosti prosilca ne gre za to, ali se prošnji ugodi, ali ne, ampak gre za to, ali je prosilec mladoleten, kajti od tega je odvisno polno uresničevanje načela varovanja

Vrhovno sodišče je v svoji praksi že poudarilo, da se razgovor ob podaji prošnje in osebni razgovor v smislu Procesne direktive II nujno ne razlikujeta. Stališču sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi, da osebnega razgovora s prosilcem v skladu z ZMZ ni mogoče opuščati s sklicevanjem zgolj na spoštovanje procesnih garancij sekundarnega evropskega prava, je sicer treba pritrditi. Vendar pa ne gre za absolutno bistveno kršitev pravil postopka, če je osebni razgovor izveden skladno z zahtevami Procesne direktive II, pa čeprav v neskladju s postopkom, ki ga zahteva ZMZ. Vrhovno sodišče se strinja s sodiščem prve stopnje, da je treba mladoletnim prosilcem za mednarodno zaščito skladno z zakonom (16. člen ZMZ) nuditi ustrezno stopnjo zaščite in posebnega varstva njihovih pravic in interesov ter da je to dolžnost vseh pristojnih organov, ki morajo temu ustrezno prilagajati tudi svoje postopke. Kot je Vrhovno sodišče že večkrat pojasnilo, ZMZ ureja eno pravico do mednarodne zaščite, ki se lahko podeli v dveh oblikah, in sicer kot status begunca oziroma kot status subsidiarne zaščite. Ne gre torej za dve pravici in dva samostojna zahtevka, ne gre torej za pravico do s

Tožnicama bi bila v primeru naselitve v kakšen drug varen del matične države, kjer ni oboroženega spopada, zagotovljena učinkovita notranja zaščita.

Po presoji Vrhovnega sodišča je pravilen zaključek tožene stranke in sodišča prve stopnje, da se tožnik ni kar najbolj potrudil za utemeljitev svoje prošnje, da ni podal utemeljenih razlogov, zakaj ni mogel predložiti dokazov ter da tožnikove izjave niso skladne in verjetne, posledično pa njegova splošna verodostojnost ni bila ugotovljena. Dejstvo je, da je skladnost izjav najpomembnejši element pri oceni verodostojnosti prosilca, saj v azilnem postopku ugotavljanje dejanskega stanja v konkretnem primeru temelji na navedbah prosilca in je zato odločitev pristojnega organa predvsem odvisna od prepričljivosti, verodostojnosti in konsistentnosti prosilčevih navedb, to še posebej, če za utemeljitev svoje prošnje poda zgolj izjavo. V primeru, ko prosilec zatrjuje okoliščine, glede katerih je bilo v postopku ugotovljeno, da ne obstajajo ali da niso mogoče oziroma okoliščine, ki v nobenem primeru ne morejo pomeniti preganjanja ali resne škode, potem ni podlage za pridobivanje in presojo informacij o izvorni državi.

Ocena prihodnjega tveganja, ki jo tožnik izpostavlja, lahko izhaja le iz ocene sedanjih razmer (kot so razvidne iz poročil o razmerah v prosilčevi izvorni državi) in razvojne tendence (bodočih) dogodkov, torej lahko temelji le na sklepanju - abstraktni verjetnosti prihodnjega dogajanja oziroma tveganja; sama po sebi ne zadostuje zgolj verjetnost oziroma hipotetična nevarnost, da bo prosilec preganjan zaradi katerega izmed razlogov, ki pomenijo podlago za priznanje mednarodne zaščite v obliki statusa begunca; obstajati morajo namreč konkretne okoliščine, ki to nevarnost vsaj s stopnjo utemeljenega tveganja izkazujejo, vendar teh okoliščin, kot rečeno tožnik v konkretnem primeru ni izkazal.

Za odločitev, da so izpolnjeni pogoji za prosilčevo notranjo razselitev, ne zadostuje hipotetična domneva, da si bo sam priskrbel bivališče ter poskrbel za svojo socialno in ekonomsko varnost oziroma da si bo kot mlad moški lahko našel delo in preživel. Treba je ugotoviti, ali mu je v mestu razselitve omogočena ekonomska in socialna eksistenca, vsaj v obsegu, ki presega prag kršitve 3. člena EKČP.

Glede na to, da tožnik ni predložil nobenih dokumentov, s katerimi bi podprl svoje trditve, niti osebnih dokumentov, s katerimi bi vsaj izkazal svojo istovetnost, je tožena stranka pri odločanju pravilno upoštevala določbo 21. člena ZMZ in natančno ocenila tožnikove navedbe ter konkretne okoliščine primera oziroma upoštevala v tej določbi navedene kriterije. Pravilen je zaključek, da se tožnik ni kar najbolj potrudil za utemeljitev svoje prošnje, saj na mnoga vprašanja ni želel odgovoriti oziroma se je odgovoru izmikal, ko je bil soočen s kontradiktornostmi, pa jih ni znal pojasniti oziroma se je izmaknil odgovoru. Prav tako je pravilen zaključek, da tožnik ni podal utemeljenih razlogov, zakaj ni mogel predložiti dokazov. Pravilen je tudi zaključek tožene stranke, kateremu je pritrdilo tudi sodišče prve stopnje, da tožnikove izjave niso skladne in verjetne ter posledično tudi, da njegova splošna verodostojnost ni bila ugotovljena. Tožena stranka je namreč natančno povzela tožnikove izjave, ki jih je dal ob podaji prve prošnje za mednarodno zaščito (ta postopek je bil končan z ustavitvijo, ker je samovoljno zapustil azilni dom in se vanj ni vrnil), in izjave v p

Glede na materialnopravno ureditev v IV. poglavju ZMZ, ki ureja postopek za pridobitev mednarodne zaščite, je toženka pravilno vodila enotni postopek za priznanje mednarodne zaščite in ji ni bilo treba posebej zavrniti prošnje za priznanje statusa begunca. Izrek, vsebovan v izpodbijani odločbi, tožniku ne onemogoča, da bi uperil tožbo zgolj zoper tisti del odločitve, s katerim se ne strinja. Utemeljen strah pred preganjanjem je treba individualno izkazati s konkretnimi navedbami. Ne zadošča hipotetična možnost, da bi bil nekdo lahko podvržen preganjanju zgolj zato, ker je kurdske narodnosti, ampak bi morala biti nevarnost preganjanja individualno in konkretno izkazana. Zavrnitev služenja vojaškega roka sama po sebi v obravnavanem primeru ne more pomeniti razloga za priznanje statusa begunca.

Toženka je pravilno vodila enotni postopek za priznanje mednarodne zaščite in ji tako ni bilo treba posebej zavrniti prošnje za priznanje statusa begunca. Zaradi izreka, kot ga ima izpodbijana odločba, tožniku ni onemogočena tožba le zoper tisti del odločbe, s katerim se ne strinja. Glede tožnikovih navedb o preganjanju zaradi narodnosti sodišče meni, da ne zadošča zgolj hipotetična možnost, da bi nekdo lahko bil podvržen preganjanju zato, ker je določene narodnosti, ampak bi morala biti nevarnost preganjanja konkretno izkazana. Prosilec mora torej navesti konkretne okoliščine, ki realno in individualno utemeljujejo njegov strah pred preganjanjem, oziroma konkreten dogodek, ki se mu je zgodil prav zaradi tega, ker je določene narodnosti. Razlog za priznanje statusa begunca je podan, če nekomu grozi pregon zaradi zavrnitve služenja vojaškega roka v spopadu, če bi služenje vojaškega roka vključevalo tudi kazniva dejanja. Vendar se je v konkretnem primeru toženka postavila na stališče, da zaradi kontradiktornosti ne sledi tožnikovim navedbam, da je sploh dobil vpoklic, da se mora javiti v vojsko, in iz tega razloga tožniku ni priznala statusa begunca. Pri tem je dovol

Po 34. členu ZMZ pristojni organ ugotavlja pogoje za priznanje mednarodne zaščite v enotnem oziroma sumarnem postopku, pri čemer najprej presoja pogoje za priznanje statusa begunca in šele, če ti niso izpolnjeni, pogoje za priznanje subsidiarne oblike zaščite. V izreku izpodbijane odločbe ni bilo odločeno o posameznih zahtevkih, temveč v skladu z določilom 1. alinee 52. člena ZMZ o tožnikovi prošnji za mednarodno zaščito, vloženi skladno z določili 48. člena v povezavi s 119. členom ZMZ, ki ji je tožena stranka z izpodbijano odločbo ugodila. Z določilom 69. člena ZMZ je zakonodajalec v pravni red RS uvedel institut zatečenih beguncev (beguncev sur place), ki se nanaša na spremenjene okoliščine, ki nastopijo naknadno, po tem ko je prosilec zapustil izvorno državo, in sicer te spremenjene okoliščine lahko nastopijo bodisi v izvorni državi ali pa gre za dogodke oziroma dejavnosti, pri katerih je sodeloval prosilec po zapustitvi izvorne države, ki bi lahko imele za prosilca ob vrnitvi takšne posledice, ki bi utemeljevale priznanje statusa begunca ali statusa subsidiarne zaščite, medtem ko je okoliščine, za katere tožnik napačno meni, da se nanašajo na pojem sur place, to

Odločanje o vloženem zahtevku za uvedbo ponovnega postopka in dovolitev vložitve ponovne prošnje ne pomeni tudi že, da so izpolnjeni pogoji za priznanje mednarodne zaščite. Dokaze in dejstva, ki so nastati po izdaji predhodne odločitve, oziroma so lahko nastali že v času prvega postopka, vendar jih oseba iz upravičenih razlogov takrat ni uveljavljala (56. člen ZMZ), in s katerimi se utemeljuje ponovna prošnja za mednarodno zaščito, je treba v ponovnem postopku presoditi in na podlagi le teh ugotoviti, ali obstajajo razlogi za priznanje mednarodne zaščite v zadevnem primeru.

Pristojni organ v enotnem postopku najprej presoja pogoje za priznanje statusa begunca in šele potem, če ti niso izpolnjeni, še pogoje za priznanje subsidiarne zaščite. Tožena stranka je v konkretnem postopku ugotovila, da tožnik izpolnjuje vse pogoje po 3. odstavku 21. člena ZMZ, svojo odločitev pa je oprla na določbo 2. alinee 28. člena ZMZ, ne da bi kakorkoli obrazložila, zakaj tožnik kot mladoletnik kljub izpolnjevanju pogojev po 3. odstavku 21. člena ZMZ ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa begunca glede na svojo narodno pripadnost oziroma pripadnost k določeni družbeni skupini. Izpodbijana odločba v tem delu nima nobene obrazložitve.

Tožena stranka je pravilno ugotovila, da tožniku ni mogoče priznati statusa begunca po drugem odstavku 2. člena ZMZ. Ni pa pojasnila, zakaj tožnik ne izpolnjuje pogojev za subsidiarno zaščito. Enotni azilni postopek po 34. členu ZMZ namreč pomeni, da tožena stranka najprej presoja pogoje za priznanje statusa begunca in šele če ti niso izpolnjeni, pogoje za priznanje subsidiarne oblike zaščite po tretjem odstavku 2. člena ZMZ. Tožena stranka pa navedenih določb ZMZ ni upoštevala in pogojev za subsidiarno zaščito ni ugotavljala. Četudi je tožena stranka ugotovila, da tožnik ni izkazal splošne verodostojnosti, to še ne pomeni, da v obravnavni zadevi ne bi mogli biti izpolnjeni pogoji iz tretjega odstavka 2. člena ZMZ za priznanje statusa subsidiarne oblike zaščite.

Ker pravnomočna zavrnitev prošnje za mednarodno zaščito pomeni, da je prosilec lahko prisilno odstranjen v izvorno državo, mora taka zavrnitev prošnje vsebovati tudi presojo obstoja pogojev za subsidiarno zaščito (da vrnitev ne bo povzročila ogroženosti prosilčevega življenja ali svobode ter prosilec v izvorni državi ne bo izpostavljen mučenju ali nečloveškemu in poniževalnemu ravnanju ali kaznovanju).

Enotni azilni postopek pomeni, da tožena stranka najprej presoja pogoje za priznanje statusa begunca in šele, če ti niso izpolnjeni, pogoje za priznanje subsidiarne oblike zaščite.

Če prosilec pride v Republiko Slovenijo izključno iz ekonomskih razlogov, se njegova prošnja za mednarodno zaščito v pospešenem postopku kot očitno neutemeljena zavrne. Status subsidiarne oblike zaščite (tretji odstavek 2. člena v povezavi s 34. členom ZMZ) se prizna državljanu tretje države ali osebi brez državljanstva, ki ne izpolnjuje pogojev za status begunca, če obstaja utemeljen razlog, da bi bil ob vrnitvi v matično državo ali državo zadnjega stalnega bivališča, če gre za osebo brez državljanstva, soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno šđkodo, kot jo določa 28. člen ZMZ. S tem, ko je tožena stranka na podlagi drugega odstavka 52. člena ZMZ v povezavi s četrtim odstavkom 74. člena ZMZ odločila, da mora tožnik zapustiti državo, še ni odločila o njegovi (prisilni) vrnitvi v izvorno državo.

Po navedbah samega tožnika je v obravnavani zadevi tudi policija v njegovi izvorni državi označila tožnikov spor z njegovimi strici kot družinski spor v zvezi z dedovanjem in jim je predlagala, da zadevo rešijo sami. Čarovništvo, na katerega se tožnik sklicuje, in zaradi katerega naj bi zapustil izvorno državo, je torej v obravnavani zadevi povezano s premoženjskim sporom, ki ga je tožnik imel s svojimi strici, in ga zato ni mogoče šteti za dejanje preganjanja v smislu določb ZMZ in Ženevske konvencije o statusu beguncev ter ne predstavlja utemeljenega tveganja, da tožnik utrpi resno škodo, kot jo določa 28. člen ZMZ.

Predložitev dokazov o bistveno spremenjenih okoliščinah v izvorni državi je tisti nujno potreben pogoj, brez katerega pristojni organ ne začne postopka za obravnavo ponovne prošnje prosilca za azil. Trditveno in dokazno breme je v ponovnem postopku tako v celoti na njegovi strani. Dokazi, ki jih predloži prosilec, pa morajo biti taki, da dajejo podlago za oceno, da so okoliščine toliko spremenjene in dopolnjene, da je treba na podlagi teh novih okoliščin ponovno odločati o prošnji za azil. Če takih okoliščin ni, oziroma niso v zadostni meri izkazane, tako kot je to v obravnavanem primeru, se ne uvede ponovnega azilnega postopka in se ponovna prošnja zavrže, ker niso izpolnjene procesne predpostavke za odločanje v ponovljenem postopku.