VSL sklep II Cp 3277/2014

I. Pritožba proti sklepu P 4242/2009-III-62 z dne 28. 4. 2014 se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

II. Pritožbi proti sklepu P 4242/2009-III-68 z dne 1. 7. 2014 se delno ugodi in se sklep spremeni tako, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki plačati pravdne stroške v znesku 497,10 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila.

V preostalem delu se pritožba proti temu sklepu zavrne in v nespremenjenem delu potrdi izpodbijani sklep.

1Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 28. 4. 2014 (r. št. 62) sklenilo, da se tožba tožnika z dne 30. 12. 2009, dopolnjena dne 14. 9. 2011, dne 16. 9. 2011 in dne 4. 4. 2012, zavrže. S sklepom z dne 1. 7. 2014 (r. št. 68) je sklenilo, da je tožnik dolžan toženki plačati 55.887,50 EUR iz naslova pravdnih stroškov, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila.

2Zoper sklep z dne 28. 4. 2014 se tožnik pravočasno pritožuje in predlaga razveljavitev in vrnitev zadeve v pravično sojenje na nepristransko sodišče. Navaja, da se je prisiljen zastopati sam, saj mu je brezplačna pravna pomoč dodeljevala odvetnike, ki ga niso želeli zastopati. Ne strinja se z zavrženjem, medtem ko je on hudo bolan, o čemer je večkrat obvestil sodišče. Navedbe sodišča, da je imel dovolj časa, da bi pripravljalno vlogo lahko pravilno popravil, niso točne. S tem mu je kršena pravica do poštenega sojenja. Naštete zadeve Okrajnega sodišča v Domžalah od leta 2000 do 2009 so se zaključevale, ne da bi imel tožnik možnost poprave. Pritožniku je bila kratena pravica do poštenega sojenja, saj mu ustrezna pravna pomoč ni bila dodeljena. Pritožnik je od leta 2008 naprej podal več tožbenih zahtevkov proti Republiki Sloveniji. Uslužbenci brezplačne pravne pomoči se poistovetijo z vrhovnimi sodniki, saj sami odločajo o zadevah, vseeno pa je uspel pravočasno in pravilno vložiti revizije. Pritožbeno sodišče naj vpogleda v vse tožnikove spise, v katerih je bila vložena revizija. Podal je vloge za kazenski pregon odvetnikov, sicer ga je zastopalo okoli 40 odvetnikov, vsi pogovori so avdio posneti. Odvetniki so dokazljivo ravnali v njegovo škodo. Sodišče pravi, da bi moral najprej komunicirati z državnim pravobranilstvom in zahtevati poravnavo, odvetnik pa mu je rekel, da še nikoli niso tako ravnali, nobeden izmed 40-ih odvetnikov mu ni predlagal, da to stori. Gre za ogoljufanje. Sodišče je ravnalo napačno, ker je zadevo zaključilo z zavrženjem, ne da bi predhodno pritožnika opozorilo na tak namen, vedelo je, da je tožnik v slabem zdravstvenem stanju. Tožnik sumi, da je sodišče preko državnih organov samo vzpostavilo stanje, da je pritožnik ostal brez socialne podpore in zdravstvenega zavarovanja. V drugi zadevi ga je sodnik poslal na pregled k sodnemu izvedencu psihiatru, čeprav ga še videl ni. Pritožnik je obvestil sodišče, da bo dokončno oblikoval zahtevek, ko ozdravi. Pritožuje se nad ravnanjem Okrožnega sodišča v Ljubljani, ki je s sklepom Su 29/2013 zavrnilo zahtevo za izločitev sodnice in izločitev sodišča v celoti. Sodišče, ki je samo vpleteno v nepravilna ravnanja, za katere pritožnik zahteva odškodnino, ne more nepristransko odločati. Svoje navedbe je podal že v dopisih Okrožnemu sodišču, prilaga kopije in se nanje sklicuje, da se ne bo ponavljal. Pritožbeno sodišče naproša, da vpogleda v vse pritožnikove zahteve za izločitev Okrožnega sodišča v Ljubljani in sodnice. Napačna je trditev, da pritožnik pri državnem pravobranilstvu ni podal predloga za poravnavo. Pritožnik je to storil, pa tudi pred vsako glavno obravnavo je poravnalni narok v katerem se je državno pravobranilstvo vedno izreklo, da se ne bo poravnavalo. Pritožnik je večkrat pisal dopise raznim visokim inštitucijam RS kakor tudi Državnemu pravobranilstvu, ki se za njegove dopise niso zmenili. Pritožnik je bil primoran ob pritisku ter nepravičnih sojenjih z M. F. skleniti izsiljeni zanj škodljivi poravnalni sporazum. Ko bo imel poštenega odvetnika, bo dal razveljaviti tak zločinski sporazum ter bo ponovno vlagal večje odškodninske tožbe.

3Tožnik v pravočasni pritožbi zoper sklep z dne 1. 7. 2014 predlaga, da se izpodbijani sklep razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Navaja, da je prisiljen sam sestavljati pritožbo, saj mu brezplačna pravna pomoč ni bila dodeljena. Pritožuje se iz enakih razlogov, kot jih je navedel že v pritožbi zoper sklep z dne 28. 4. 2014, kopijo podaja kot prilogo. Sodišče ne ravna pošteno, ko zaključuje naroke brez poravnalnega naroka ter glavnega naroka ter brez zaslišanja tožnika. Prisojeni stroški v višini 55.887,50 EUR so previsoki in so v nasprotju z določili Odvetniške tarife. Pooblaščenci mu ne dajo dihati. Z vsakim dnem mu povzročajo večje bolečine, stisko, depresijo, izropali so ga do gole kože, je bolan, psihično na tleh, je tablete za živce. Predlaga urgentno posredovanje. Vztrajal bo pri odškodninskih zahtevkih. Odškodninski zahtevki v celoti skupaj za pretrpljeno zlo in krivice, ki jih prestaja tožnik, presegajo znesek 910.000.000.00 EUR. Prosi, da se mu razloži, katera pravna sredstva lahko človek v takem položaju, kot se je znašel on, koristi.

4Pritožbi sta bili vročeni toženki v odgovor, ta pa odgovora ni podala.

5Pritožba proti sklepu z dne 28. 4. 2014 je neutemeljena. Pritožba proti sklepu z dne 1. 7. 2014 je delno utemeljena.

O pritožbi zoper sklep z dne 28. 4. 2014 (r. št. 62)

6Pravilna je odločitev sodišča prve stopnje, ki je zaradi neizpolnjenosti procesnih predpostavk po 15. in 19. členu ZVPSBNO tožnikovo tožbo zavrglo. V konkretnem primeru je presoja dovoljenosti tožnikovega zahtevka s procesnopravnega vidika (in z materialnopravnega vidika) podvržena določbam Zakona o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja(1) (ZVPSBNO).(2) Ta v prvem odstavku 15. člena določa, da če je stranka (glede zadeve iz 2. člena zakona) vložila nadzorstveno pritožbo, ki ji je bilo ugodeno s sklepom ali obvestilom, ali če je vložila rokovni predlog, lahko zahteva pravično zadoščenje po tem zakonu. Nadalje v 19. členu določa, da stranka prične postopek za uveljavitev zahtevka za pravično zadoščenje, kadar je izpolnjen pogoj iz prvega odstavka 15. člena tega zakona, z vložitvijo predloga za poravnavo pri Državnem pravobranilstvu.

7Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da tožnik ni niti zatrjeval, da je v postopkih pred Okrajnim sodiščem v Domžalah vložil nadzorstvene pritožbe ali rokovne predloge in tudi ni navajal, da bi bilo slednjim ugodeno. Nadalje ni vložil predloga za poravnavo pri Državnem pravobranilstvu, tega niti ni zatrjeval. Glede slednjega je sodišče prve stopnje pravilno izpostavilo tudi, da rok iz prvega odstavka 19. člena ZVPSBNO za vložitev predloga pri Državnem pravobranilstvu prične teči od dneva vročitve pravnomočne odločbe sodišča, pravdni postopki, ki jim tožnik očita prekomerno trajanje, pa so se zaključili šele po vložitvi te tožbe. Pavšalna pritožbena navedba, da je pritožnik pri državnem pravobranilstvu podal predlog za poravnavo v skladu z zahtevami ZVPSBNO, ni (ob nasprotnih ugotovitvah sodišča prve stopnje) ne utemeljena ne izkazana, poravnalnega naroka po 305.a členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP)(3) pa ni mogoče enačiti z vložitvijo predloga za poravnavo pri Državnem pravobranilstvu po 19. členu ZVPSBNO, kot si to nepravilno razlaga pritožnik.

8Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo tudi, da tožnik tudi po pozivih sodišča ni dopolnil nepopolnih tožbenih navedb, ob tem, da je imel dovolj časa za dopolnitev (10. in 11. točka obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje). Neutemeljene so pritožbene navedbe, da sodišče tožnika ni opozorilo na „namen zavrženja“. Slednje je storilo tako v sklepu z dne 3. 8. 2011 (list. št. 32, r. št. 16) kot tudi v sklepu z dne 14. 3. 2012 (list. št. 58. r. št. 29).

9Pritožnik se pritožuje tudi zoper zavrnitev njegove zahteve za izločitev sodnice in sodišča v celoti (peti odstavek 73. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 363. člena ZPP). Pravilno je bilo ugotovljeno, da tožnik v svoji zahtevi za izločitev z dne 24. 9. 2013 ni navedel nobenega izmed razlogov, določenih v 70. členu ZPP. Zahteval je namreč izločitev sodnice, ker je razpisala poravnalni narok in prvi narok za glavno obravnavo, kljub temu, da je bila pisno opozorjena, da je tožnik ostal brez pravne pomoči, ter zato, ker po njegovem tako sodnica kot tudi celotno Okrožno sodišče v Ljubljani ni pristojno, da opravlja procese, v katerih je samo udeleženo kot tožena stranka. Pravilno je bila zavrnjena tudi tožnikova zahteva za izločitev sodnice z dne 12. 3. 2014 (sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani Su 29/2014 z dne 26. 3. 2014, češ, da je postopek vodila pristransko. V pritožbi se sklicuje na razloge iz svoje zahteve, ki pa ne predstavljajo okoliščin, ki bi lahko zbujale dvom v sodničino nepristranskost. Očitek prekratkega prelaganja narokov je neutemeljen. Sodnica je v sedmih mesecih trikrat razpisala poravnalni narok in narok za glavno obravnavo, vsakič pa je bil tožnik tisti, ki je dosegel njegovo preložitev. Pritožbeni očitki, s katerimi tožnik meri na kršite določb postopka po 2. točki drugega odstavka 339. člena ZPP niso utemeljeni.

10Pritožba izpostavlja tudi številne dodatne okoliščine, predvsem z opisovanjem sodnih sporov in življenja tožnika, ki pa so, glede na navedene razloge odločitve o zavrženju tožbe, brezpredmetne.

11Glede na navedeno je pritožbeno sodišče je pritožbo tožnika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep (2. točka 365. člena ZPP).

O pritožbi zoper sklep z dne 1. 7. 2014 (r. št. 68)

12Sodišče prve stopnje je tožniku v plačilo naložilo 55.887,50 EUR stroškov postopka (v skladu s stroškovnim zahtevkom toženke) s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Tožnik je zahteval plačilo denarne odškodnine v skupnem znesku 30.000,00 EUR za štiri škodna ravnanja oziroma za nerazumno dolgo sojenje v štirih sodnih postopkih: za postopek P 119/2009 in P 132/2009 po 10.000.000,00 EUR za postopka P 68/2008 in P 86/2008 pa po 5.000.000,00 EUR. Tako je tudi oblikoval (štiri) tožbene zahtevke.

13Po presoji sodišča druge stopnje je navedena stroškovna posledica očitno nesorazmerna in zato po mnenju pritožbenega sodišča nesprejemljiva. Tožnika, čigar socialni položaj je po podatkih spisa že sedaj šibek (upravičen je do oprostitve plačila sodne takse, upravičen pa je bil tudi do brezplačne pravne pomoči, dokler ni ta prenehala po njegovi krivdi), bi pahnila na rob preživetja za neomejeno časovno obdobje. Pritožnik v pritožbi navaja, da so sodniki v drugih postopkih dvomili v njegovo pravdno sposobnost. Sodišče druge stopnje je ugotovilo, da je bil zoper tožnika po uradni dolžnosti začet postopek za delni odvzem poslovne sposobnosti s sklepom Okrajnega sodišča v Domžalah N 23/2014 z dne 4. 8. 2014, ki je postal pravnomočen s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 3136/2014 z dne 5. 2. 2015. Upoštevati je tudi potrebno, da je tožnik vložil nepopolno tožbo, nepopolnosti pa ni odpravil niti po pozivih sodišča. To bi moralo vročati tožbo toženki šele po predhodnem preizkusu, oziroma po odpravi pomanjkljivosti (108. člen ZPP).

14Tožnik je zaradi slabega socialnega položaja oproščen plačila sodnih taks. Če bi bil tožnikov finančni položaj boljši, bi bil zavezan k plačilu sodne takse in odmera le te bi bila zanj (glede na to, da je prava neuka stranka) opozorilo, kakšne obremenjujoče stroškovne posledice s seboj prinese tak zneskovno zgrešen tožbeni zahtevek, ki neizmerno presega tudi odškodnine, prisojene v primerih najhujših možnih škod oziroma katastrofalnih škod. Zakon o odvetniški tarifi (ZOdvT)(4) v prvem odstavku 21. člena glede odvetniških nagrad, ki se odmerjajo po vrednosti predmeta, napotuje na uporabo Zakona o sodnih taksah (ZST-1).(5) V prvem odstavku 22. člena pa določa, da v primeru, ko vrednosti spornega predmeta ni mogoče določiti na ta način, se določi po prostem preudarku. Prosti preudarek je mogoč ob upoštevanju vseh okoliščin primera. V konkretnem primeru so zatrjevane okoliščine takšne, da uporaba prostega preudarka ni mogoča. Sodišče druge stopnje je zato določilo vrednost spornega predmeta v skladu z drugim odstavkom 22. člena ZOdvT, ki določa vrednost predmeta v višini 4.000,00 EUR glede na posamezni tožbeni zahtevek oziroma skupaj 16.000,00 EUR. Pri tem je upoštevalo tudi pravico tožene stranke do obrambe v tem postopku in s tem povezano pravico do povrnitve stroškov. Upoštevalo je tudi, da glede na zgrešenost tožbe, zastopanje v tem postopku ni bilo posebej zahtevno opravilo. Po presoji sodišča druge stopnje je z znižanjem vrednosti spornega predmeta mogoče uravnotežiti procesni položaj pravdnih strank, ki je nastal po zavrženju tožnikove nepremišljene zahteve za sodno varstvo.

15Pritožbeno sodišče je tako toženki priznalo nagrado za postopek po tarifni številki 3100 v višini 477,10 EUR in pavšalni znesek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev po tarifni številki 6002 v višini 20,00 EUR. Skupaj gre torej za znesek 497,10 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka dalje do plačila. Sodišče druge stopnje je stroškovni sklep sodišča prve stopnje spremenilo, kot to izhaja iz izreka tega sklepa (3. točka 365. člena ZPP).

----------------

(1) Primerjaj VSRS sklep II Ips 341/2011 z dne 27. 9. 2012.

(2) Uradni list RS, št. 49/2006, s spremembami in dopolnitvami.

(3) Uradni list RS, št. 26/1999, s spremembami in dopolnitvami.

(4) Uradni list 67/2008, s spremembami in dopolnitvami. V skladu z 29. členom Zakona o državnem pravobranilstvu se stroški zastopanja državnega pravobranilstva v postopkih pred sodišči obračunavajo po tarifi o odvetniških storitvah.

(5) Uradni list RS, št. 37/2008, (s spremembami in dopolnitvami).