VSL sodba in sklep I Cp 3438/2014

Pritožba zoper sodbo in zavrnilno zamudno sodbo sodišča prve stopnje se zavrne in se sodba in zavrnilna zamudna sodba sodišča prve stopnje potrdita.

Pritožbi zoper sklep sodišča prve stopnje z dne 2. 9. 2014 se delno ugodi in se sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da se v 1. alineji VI. točke izreka sodbe in zavrnilne zamudne sodbe in sklepa za besedo „dni“ doda pristavek „v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od naslednjega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila.“ V preostalem delu se pritožba zoper sklep z dne 2. 9. 2014 zavrne in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Toženi stranki po osnovni tožbi in tožeče stranke v pridruženi zadevi ter tretje tožena stranka v pridruženi zadevi sami krijejo svoje stroške pritožbenega postopka.

Z uvodoma navedeno sodbo in zavrnilno zamudno sodbo ter sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog tožencev v osnovni oziroma vodilni pravdni zadevi za prekinitev pravdnega postopka (I. točka izreka); vzelo na znanje delni umik tožbe tretjega tožnika v pridruženi zadevi v zvezi z ugotovitvijo lastninske pravice na delu nepremičnine parc. št. 266/1 k. o. BX, in postopek v tem obsegu ustavilo (II. točka izreka).

Glede zahtevka po osnovni tožbi je sodišče prve stopnje odločilo, da sta toženca nerazdelno dolžna v 15 dneh v celoti izprazniti nepremičnino s parc. št. 266/89 k. o. X in jo prosto oseb in stvari vrniti in izročiti tožnici ter sta dolžna opustiti vsa nadaljnja poseganja v to nepremičnino (III. točka izreka) in da sta toženca nerazdelno dolžna v 15 dneh povrniti tožnici stroške tega postopka v znesku 109,21 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od naslednjega dne po poteku izpolnitvenega roka dalje do plačila (IV. točka izreka).

Glede zahtevkov po pridruženi zadevi je sodišče prve stopnje odločilo, da se zavrnejo tožbeni zahtevki na ugotovitev: da sta prvi tožnik in druga tožnica solastnika vsak do ½ nepremičnine s parc. št. 266/89 k. o. X in da se na podlagi te sodbe vknjiži na njej solastninska pravica do ½ v korist prvega tožnica in do ½ v korist druge tožnice; da je tretji tožnik lastnik do celote nepremičnine s parc. št. 266/87 k. o. X in se na podlagi te sodbe vknjiži na njej lastninska pravica v korist tretjega tožnika; da je četrti tožnik lastnik nepremičnin s parc. št. 266/84 in s parc. št. 266/93, obe k. o. X, in da se na podlagi te sodbe vknjiži na njej lastninska pravica do celote v korist četrtega tožnika; da sta peti tožnik in šesta tožnica solastnika vsak do ½ nepremičnine s parc. št. 266/86 k. o. X in da se na podlagi te sodbe vknjiži na njej solastninska pravica do ½ v korist petega tožnika in do ½ v korist šeste tožnice; je tretji tožnik lastnik zemljišča s parc. št. 266/76 k. o. X, ki po predlogu parcelacije v skladu s skico terenske meritve z dne 4.11.2013 predstavlja tisti del zemljišča, na katerem je tretji tožnik zgradil objekt male hidroelektrarne s cevovodom in zajetjem stavba št. 398 v k. o. X, pri čemer objekt stoji na zemljišču s parc. št. 266/76 k. o. X, tako da meje potekajo v skladu z navedeno skico, ter da so toženci dolžni tretjemu tožniku dovoliti, da na svoje stroške naroči izdelavo geodetskega elaborata parcelacije parc. št. 266/76 k. o. X v skladu z navedeno skico in gradbeno dokumentacijo v spisu, da se bo navedeno zemljišče odmerilo in vzpostavil zemljiškoknjižni kataster in evidentirala nepremičnina s svojo identifikacijsko označbo ter vzpostavila tudi zemljišča knjiga glede nje (V. točka izreka). Odločilo je še, da so tožniki dolžni v roku 15 dni povrniti prvi toženki pravdne stroške v skupnem znesku 45,10 EUR (1. alineja VI. točke izreka), tretjemu tožencu pa pravdne stroške v znesku 982,50 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od naslednjega dne po poteku izpolnitvenega roka dalje do plačila (2. alineja VI. točke izreka).

Zoper III., IV., V. in VI. točko izreka sodbe in zavrnilne zamudne sodbe se pritožujejo tožniki v pridruženi zadevi in toženca po osnovni tožbi iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlagajo, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo po osnovni tožbi spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, sodbo in zavrnilno zamudno sodbo v pridruženi zadevi pa spremeni tako, da tožbenim zahtevkom v celoti ugodi. Podrejeno predlagajo, da pritožbeno sodišče sodbo in zavrnilno zamudno sodbo razveljavi in obe zadevi vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navajajo, da je sodišče prve stopnje pavšalno povzelo trditve in dokaze tožencev po osnovni tožbi, zlasti je spregledalo njuno trditev, da zgrajen objekt ne stoji le na sporni nepremičnini, temveč tudi na nepremičnini, ki je v njuni solastnini. Napačna je navedba sodišča prve stopnje, da med pravdnimi strankami ni sporno, da so toženci v pridruženi zadevi solastniki spornih nepremičnin. Materialnopravna podlaga je napačno ugotovljena v obeh pravdah. Posledično sodba in zavrnilna zamudna sodba nimata razlogov o odločilnih dejstvih oziroma so ti protispisni. Sodišče prve stopnje je spregledalo, da so v obeh pravdnih zadevah zatrjevali in dokazovali tudi, da so na spornih nepremičninah pridobili bonitarno lastnino, da je nastala nova stvar ter da je podana kolizija med zemljiškoknjižno lastnino (tožnice po osnovni tožbi in tožencev v pridruženi zadevi) in nevknjiženo bonitarno lastnino pritožnikov, ki so jo slednji pridobili originarno na podlagi 2. člena Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (v nadaljevanju ZLNDL) in z gradnjo nove stvari na spornih zemljiščih. Spregledalo je tudi, da sta toženca po osnovni tožbi podrejeno podala posestni ugovor iz 93. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ). Zavrnitev dokazov (zaslišanje prič, ogleda, postavitev izvedenca), s katerimi so dokazovali, da gre za novo stvar, spremenjeno identiteto in bistveno povečano vrednost spornih nepremičnin, so prerekali. III. točka izreka sodbe ni določljiva in izvršljiva. Osnovna tožba ni sklepčna. Iz ugotovitev gradbene inšpektorice, zapisnika o opravljenem inšpekcijskem ogledu, fotografij in izpovedi tožencev v osnovni zadevi ne izhaja, da na spornem zemljišču ne stoji nič, kar ne bi bilo možno odstraniti brez škode za zemljišče. Presoja sodišča prve stopnje, da tožniki niso pridobili lastninske pravice na podlagi 2. člena ZLNDL, je napačna. Pritožniki so od leta 1989 imeli v zavesti, da uporabljajo sporna zemljišča v družbeni lastnini kot svoja, vseskozi so bili dobroverni in so se imeli za lastnike spornih zemljišč. Stališče sodišča prve stopnje, da je to razlog za zavrnitev zatrjevane pridobitve lastninske pravice na podlagi 2. člena ZLNDL, je v nasprotju s sodno prakso, ki daje imetniku pravice uporabe varstvo, analogno varstvu lastninske pravice in posega v pravico do zasebne lastnine. Stališče, po katerem lastninske pravice ne bi pridobil imetnik pravice uporabe, temveč tisti, ki se je vpisal v zemljiško knjigo, pomeni nedopusten poseg v pravico do zasebne lastnine za vse imetnike pravice uporabe. Napačen je zaključek sodišča prve stopnje, da pritožniki niso lastniki spornih nepremičnin, ker so na spornih nepremičninah imeli le dejansko pravico uporabe in jih niso mogli priposestvovati. Pritožniki so v novembru 2009 podpisali pogodbe o neposredni oddaji stavbnega zemljišča, iz katerih je razvidno, da so tedaj posest in uporabo spornih zemljišč že nastopili, dejansko oblast in uporabo spornih zemljišč pa izvršujejo še danes. ZLNDL je začel veljati v letu 1997, torej dve leti pred izdajo denacionalizacijskih odločb, s katerimi so bila sporna zemljišča vrnjena tožnici v osnovni zadevi in tožencem oziroma njihovim pravnim prednikom v pridruženi zadevi. V nasprotju s stališčem pritožnikov se je sodišče prve stopnje postavi na stališče, da so bila sporna zemljišča prvič olastninjena z izdajo denacionalizacijskih odločb in ne že v letu 1997 z uveljavitvijo ZLNDL. Materialnopravno izhodišče sodišča prve stopnje je zato napačno, zmotno so ugotovljena odločilna dejstva, podana je absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Z gradnjo samostoječih objektov delno na svojih, delno na tujih (spornih) zemljiščih, ki so vpisani v kataster stavb, so pridobili lastninsko pravico na novi stvari. Identiteta nepremičnin se je namreč bistveno spremenila, bistveno se je povečala njihova vrednost in gre za grajene objekte, ki jih ni mogoče ločiti od zemljišča, na katerem stojijo. V zvezi s tem so pritožniki predlagali ogled in postavitev izvedenca, ki bi ugotovil, za kakšne objekte gre in za koliko se je povečala vrednost teh nepremičnin ter da se je z zgraditvijo teh objektov spremenila identiteta nepremičnin. O tem sta izpovedala toženca po osnovni tožbi oziroma prvi tožnik in druga tožnica v pridruženi zadevi, izpovedali pa bi tudi drugi tožniki v pridruženi zadevi, če bi bili zaslišani. Za kakšne objekte gre, je delno razvidno iz fotografij in listinskih dokazov, ki jih sodišče prve stopnje neutemeljeno ni upoštevalo. V zvezi s tem izpodbijana sodba nima razlogov. Z vlaganji v tujo nepremičnino je možna pridobitev (so)lastninske pravice na tuji stvari s spojitvijo (23. člen ZTLR) ali z gradnjo na tujem zemljišču (24. do 26. člen ZTLR), če tako nastane nova stvar. V zvezi z vprašanjem nove stvari sodišče prve stopnje ni ugotavljajo dejanskega stanja na podlagi dokazov, temveč se je postavilo na laično nestrokovno stališče, da gre za pomožne objekte in zato ne gre za nove stvari v smislu 24. do 26. člena ZTLR. Sodna praksa, s katero je podkrepilo svoje stališče (primerjaj 44. točko obrazložitve), ni uporabljiva, saj so v obravnavanem primeru vsi pritožniki na spornih zemljiščih zgradili obstoječe samostoječe objekte, ki so evidentirani v katastru stavb. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da je ZTLR predvidel pravne posledice gradnje na tujem zemljišču le, če je z gradnjo prišlo do nove stvari. Lahko bi šlo tudi za originarno pridobitev (so)lastninske pravice na tuji stvari na podlagi 22. ali 23. člena ZTLR (spojitev). Takšno stališče je v podobnih primerih, kadar ni možno govoriti o gradnji na tujem zemljišču, zavzela tudi sodna praksa (primerjaj VSL sodba II Cp 3359/2013). Sodišče prve stopnje bi v obravnavani zadevi moralo uporabiti 47. člen SPZ, ki je posebej uredil gradnjo čez mejo, saj je SPZ v času vložitve tožbe že veljal. Napačno je uporabilo 266. člen SPZ ter 24. do 26. člen ZTLR. Posledica je napačno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje ter nekonsistentni in protispisni razlogi. Lastninsko pravico z gradnjo na tujem zemljišču lahko na podlagi 25. člena ZTLR pridobi tudi nedobroverni graditelj, in sicer pod pogoji, ki jih sodišče prve stopnje ni ugotavljalo. Peti odstavek 25. člena ZTLR določa triletni prekluzivni rok, v katerem ima lastnik zemljišča možnost izbirati, ali bo zahteval vzpostavitev prejšnjega stanja ali naj mu pripade lastninska pravica na gradbenemu objektu ali naj mu graditelj povrne prometno ceno zemljišča (II Ips 1059/2007, II Ips 1060/2007 in II Ips 120/1999). Na podlagi gradnje, pri kateri je graditelj vedel, da gradi na tujem zemljišču, lastnik se je taki gradnji uprl in ni uveljavljal že navedenih zahtevkov, graditelj pridobi lastninsko pravico na spornem objektu s pripadajočim stavbiščem in funkcionalnim zemljiščem na podlagi 25. člena ZTLR ali 23. člena ZTLR. Tako so z gradnjo (tudi na tujem svetu) pritožniki pridobili lastninsko pravico. V 53. točki obrazložitve izpodbijane sodbe sodišče prvec stopnje protispisno navaja, da pritožniki niso zatrjevali, da so pridobili lastninsko pravico po postopku, ki ga je v 5. poglavju urejal Zakon o stavbnih zemljiščih (v nadaljevanju ZSZ) iz leta 1984, čeprav so že v tožbi po pridruženi zadevi zatrjevali in dokazovali, da so do pogodb o neposredni oddaji stavbnega zemljišča z dne 15.11.1998 prišli v skladu z ustreznim postopkom, ki ga je vodil Sklad stavbnih zemljišč Občine Tržič. Dokazov, ki so jih v zvezi s tem predložili oziroma predlagali, sodišče prve stopnje ni upoštevalo oziroma ni izvedlo, zato je bilo dejansko stanje zmotno in nepopolno ugotovljeno. Posledično je napačen zaključek, da pogoji iz 12. člena ZTLR niso bili izpolnjeni (npr. razlogi glede tretjega tožnika v zvezi z male hidroelektrarne in razlogi glede četrtega tožnika v 45. in 47. točki obrazložitve izpodbijane sodbe). Sodišče prve stopnje napačno razlaga 12. člen ZTLR. Pri 12. členu ZTLR ne gre za originarno pridobitev lastninske pravice oziroma pravice uporabe, temveč je moral biti podan postopek in način, ki ga je v 12. členu določal ZSZ. Iz predloženih dokazov izhaja, je bil v obravnavanem primeru tudi izpeljan. Napačno je stališče sodišča prve stopnje, da so tožnica po osnovni tožbi in toženci v pridruženi zadevi ostali lastniki spornih nepremičnin, ker rok iz petega odstavka 25. člena ZLNDL do uveljavitve SPZ še ni potekel. Pritožniki so lastninsko pravico pridobili že z dokončanjem gradnje. Triletni rok za uveljavljanje izbirne pravice so bili dolžni izrabiti tožnica po osnovni tožbi in toženci v pridruženi zadevi, saj z uveljavitvijo SPZ ni nehal teči. Do uveljavitve SPZ je bilo mogoče, da je bilo zemljišče predmet ene lastninske pravice, zgradba na zemljišču pa predmet druge lastninske pravice. Razmerja v primerih, ko imajo lastninsko pravico na zemljišču in lastninsko pravico na zgradbi različne osebe, ureja drugi odstavek 271. člena SPZ. Dejanske zaključke je sodišče prve stopnje napravilo le na podlagi navedb pravdnih strank in zaslišanja večine pravdnih strank sploh niso bila opravljena. Napačna je tudi odločitev glede zgradbe male hidroelektrarne in objekta četrtega tožnika v pridruženi zadevi. Zaradi pojasnjene napačne uporabe materialnega prava je napačna tudi odločitev o izdaji zavrnilne zamudne sodbe zoper drugo toženko v pridruženi zadevi. Odločilna dejstva so napačno in protispisno ugotovljena oziroma so razlogi sodbe v nasprotju s trditvami strank ali pa jih sploh ni. Zaradi napačnih odločitev o glavni stvari so napačne tudi stroškovne odločitve.

Na pritožbo sta odgovorila tožnica po osnovni tožbi in prva toženka v pridruženi zadevi (A.B.) ter tretji toženec v pridruženi zadevi (A.P.). V odgovorih na pritožbo oba predlagata, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne.

S sklepom z dne 2.9.2014 je sodišče prve stopnje zavrnilo predloga prve toženke v pridruženi zadevi za izdajo popravnega in dopolnilnega sklepa glede stroškovne odločitve v pridruženi zadevi.

Zoper ta sklep se pritožuje prva toženka v pridruženi zadevi (tožnica po osnovni tožbi). Navaja, da bi sodišče prve stopnje moralo izdati popravni sklep oziroma dopolnilni sklep, v katerem bi odločilo, da so ji tožniki v pridruženi zadevi dolžni nerazdelno povrniti stroške postopka, pri čemer so v primeru zamude dolžni plačati tudi zakonske zamudne obresti, saj o tem še ni odločilo v izreku o stroških. Ne drži pojasnilo sodišča prve stopnje, da zamudnih obresti ni zahtevala. Takšno zahtevo je podala tako v postopku po osnovni tožbi kot tudi v uvodu odgovora na tožbo in pripravljalnih vlog v pridruženi zadevi. Tam je podala tudi zahtevo, da sodišče obsodi tožnike v pridruženi zadevi na nerazdelno povrnitev pravdnih stroškov.

Pritožba zoper sodbo in zavrnilno sodbo ni utemeljena, pritožba zoper sklep z dne 2.9.2014 je delno utemeljena.

Skupno o pritožbi zoper sodbo in zavrnilno zamudno sodbo:

Izpodbijani sodba in zavrnilna zamudna sodba nista obremenjeni z absolutnimi bistvenimi kršitvami določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj vsebujeta zadostne razloge o odločilnih dejstvih in ju je mogoče preizkusiti. Neutemeljeni so tudi pritožbeni očitki o absolutnih bistvenih kršitvah določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je v osnovni zadevi obravnavalo vse ugovore tožencev po osnovni tožbi, tudi njun ugovor, da sta lastnika sporne nepremičnine. V pridruženi zadevi je preizkusilo zatrjevano pridobitev lastninske pravice s strani tožnikov v pridruženi zadevi na podlagi vseh zatrjevanih pravnih temeljev. V tem okviru je obravnavalo tudi sklop navedb tožencev po osnovni tožbi in tožnikov v pridruženi zadevi, ki po presoji pritožbe utemeljujejo zaključek, da imajo na spornih nepremičninah bonitarno lastnino. Zakonska ureditev upošteva bonitarno lastnino tako, da nudi pravno varstvo tudi domnevnemu lastniku (dobrovernemu lastniškemu posestniku), ki lahko zahteva vrnitev stvari od dobrovernega lastniškega posestnika, pri katerem je stvar s šibkejšim pravnim naslovom (vrnitveni zahtevek iz 98. člena SPZ) oziroma ki ima močnejšo pravico na stvari od tistega, ki ga protipravno vznemirja (negatorna tožba iz 99. člena SPZ). V obravnavanih zadevah ne gre za to, zato pritožba zmotno meni, da za uspeh tožencev po osnovni tožbi in tožnikov v pridruženi zadevi zadostuje že sklicevanje na kvalificirano posest. Če pa pritožba meri na to, da je treba v obravnavanem primeru upoštevati, da gre za konkurenco originarno pridobljenih lastninskih pravic, ki narekuje presojo močnejše pravice, velja pojasniti, da po stališču Ustavnega sodišča(1) v primeru, če zaradi izdaje odločbe o vrnitvi nacionaliziranih nepremičnin v naravi pride do konflikta med lastninsko pravico denacionalizacijskih upravičencev in lastninsko pravico tretjih oseb, slednje v okviru ugotovitvene ali reivindikacijske pravde ne morejo uveljavljati ugovora močnejše pravice.

Posebej o pritožbi zoper sodbo o tožbenem zahtevku tožnikov v pridruženi zadevi in o pritožbi zoper sodbo o tožbenem zahtevku tožnice po osnovni tožbi:

Tožniki so v pridruženi zadevi zatrjevali, da so na spornih nepremičninah pridobili lastninsko pravico na originarni način na treh pravnih podlagah: na podlagi priposestvovanja, gradnje na tujem zemljišču in na podlagi določb ZLNDL. Prva toženka in tretji toženec sta zatrjevani lastninski pravici tožnikov na spornih nepremičninah oporekala, druga toženka pa ni vložila obrazloženega odgovora na tožbo.

Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da so toženci v pridruženi zadevi zemljiškoknjižni lastniki(2) spornih nepremičnin (parcel št. 266/89, 266/87, 266/84, 266/93, 266/86 in 266/76), in sicer tožnica po osnovni tožbi in prva toženka v pridruženi zadevi (A.B.) do ¼, druga toženka v pridruženi zadevi (A.U.K.) do ¼, tretji toženec v pridruženi zadevi (A.P.) pa do ½, pri čemer so toženci v pridruženi zadevi (oziroma njihovi pravni predniki v primeru druge toženke v pridruženi zadevi) pridobili (so)lastninsko pravico s pravnomočno odločbo o denacionalizaciji iz leta 1999 (dopolnilna odločba o denacionalizaciji z dne 1.9.1999).(3) Sporne nepremičnine imajo že od leta 1989 v posesti tožniki v pridruženi zadevi, in sicer prva tožnica in drugi tožnik (oziroma toženca po osnovni tožbi) nepremičnino s parc. št. 266/89, tretji tožnik nepremičnino s parc. št. 266/87 in 266/76, četrti tožnik nepremičnino s parc. št. 266/93 in 266/84, peti tožnik in šesta tožnica pa nepremičnino s parc. št. 266/86. V novembru 1989 so tožniki v pridruženi zadevi s Skladom stavbnih zemljišč Občine Tržič podpisali pogodbe o neposredni oddaji stavbnega zemljišča, na podlagi katerih so plačali tudi odškodnino. Zgoraj navedene nepremičnine so bile v spornem obdobju, to je vse od leta 1989 do pravnomočnosti denacionalizacijske odločbe (v oktobru 1999), s katero so bile vrnjene v last denacionalizacijskim upravičencem (ali vsaj do uveljavitve ZLNDL v letu 1997) v družbeni lastnini.

Pritožbeno sodišče se strinja s sodiščem prve stopnje, da tožniki v pridruženi zadevi (in toženca po osnovni tožbi) ne morejo uspeti s sklicevanjem na lastninsko pravico, pridobljeno pred pridobitvijo lastninske pravice tožencev v pridruženi zadevi oziroma njihovih pravnih prednikov (v primeru druge toženke v pridruženi zadevi) s pravnomočno denacionalizacijsko odločbo.

S pravnomočnostjo denacionalizacijske odločbe je bila originarno ustanovljena lastninska pravica tožencev v pridruženi zadevi (in tožnice po osnovni tožbi) oziroma njihovih pravnih prednikov. Gre za izvorno pridobitev lastninske pravice, ki je poseben primer pridobitve lastninske pravice z odločbo državnega organa. Starejša pridobitev lastninske pravice s priposestvovanjem, na podlagi ZLNDL (v letu 1997) ali z gradnjo na tujem zemljišču ne more razveljaviti kasnejše originarno pridobljene lastninske pravice na podlagi denacionalizacijske odločbe, saj je bistvo izvirne pridobitve lastninske pravice v tem, da se ustanovi z učinkom ex nunc, ne glede na prejšnje lastninsko stanje. Tudi če so tožniki v pridruženi zadevi (in toženca po osnovni tožbi) pridobili lastninsko pravico na spornih nepremičninah na podlagi zakona (enako velja v primeru, če so jo pridobili s pravnim poslom) preden so postali njihovi solastniki toženci v pridruženi zadevi (in tožnica po osnovni zadevi) oziroma njihovi pravni predniki originarno na podlagi pravnomočnih denacionalizacijskih odločb, ima prednost lastninska pravica denacionalizacijskih upravičencev, ki temelji na pravnomočni denacionalizacijski odločbi.(4) Takšno stališče izhaja iz odločbe Ustavnega sodišča Up-457/09-21 z dne 28.9.2011. V 11. točki predmetne odločbe je navedeno, da postane denacionalizacijska odločba o vrnitvi v last nacionaliziranega premoženja materialno pravnomočna. S pravnomočnostjo odločbe o denacionalizaciji oziroma s potekom roka, določenega v njej, upravičenec do denacionalizacije postane lastnik vrnjenega premoženja, kar predstavlja izvoren način pridobitve lastninske pravice. Poseg v lastninsko pravico, ki temelji na pravnomočni oblikovalni odločbi pristojnega organa, ne da bi bila ta odločba odpravljena, razveljavljena ali spremenjena iz razloga in po postopku, določenem z zakonom, predstavlja kršitev pravice do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave RS. V pravdnem postopku ni mogoče popravljati napak, storjenih v postopku denacionalizacije.

Četudi bi imeli tožniki v pridruženi zadevi (in toženca po osnovni tožbi) na spornih nepremičninah pravico uporabe, se v obravnavanem primeru iz zgoraj pojasnjenih razlogov ne bi mogli uspešno sklicevati na pridobitev lastninske pravice na spornih nepremičninah na podlagi 2. člena ZLNDL, v skladu s katerim postanejo nepremičnine lastnina fizičnih oseb, ki imajo ob uveljavitvi ZLNDL na nepremičnini pravico uporabe. Pritožba zato ne more uspeti z opozarjanjem na 12. člen ZTLR v povezavi s V. poglavjem ZSZ, ki je urejal oddajanje stavbnih zemljišč, in na v letu 1989 sklenjene pogodbe o oddaji stavbnih zemljišč. Enako velja glede pritožbenih navedb, da so pojasnila sodišča prve stopnje v 53. točki obrazložitve izpodbijane sodbe in zavrnilne zamudne sodbe protispisna.

V skladu s 29. členom ZTLR se na stvari, ki je bila družbena lastnina, lastninska pravica ni mogla priposestvovati. Omejitev priposestvovanja je veljala vse do uveljavitve posameznih zakonov o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini in ne le do 27.9.1989, ko je začel veljati Ustavni amandma št. IX k Ustavi SRS. Tudi če so se sporne nepremičnine olastninile z uveljavitvijo posameznih zakonov o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini, konkretno z uveljavitvijo ZLNDL v letu 1997(5) se tožniki v pridruženi zadevi (in toženca po osnovni tožbi) ne morejo utemeljeno sklicevati na pridobitev lastninske pravice s priposestvovanjem, saj bi se desetletna priposestvovalna doba v tem primeru iztekla šele v letu 2007, ko po pravilnem zaključku sodišča prve stopnje niso bili več v dobri veri. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje, ki jih pritožba konkretizirano ne izpodbija, izhaja, da so bili tožniki v pridruženi zadevi (in toženca po osnovni tožbi), v slabi veri glede lastništva spornih nepremičnin od 14.10.1999. Takšen zaključek je na podlagi publicitetnega učinka plombe v zemljiški knjigi od 14.10.1999(6) nedvomno mogoč. Tudi sicer so tožniki v pridruženi zadevi (in toženca po osnovni tožbi) v svojih trditvah kot trenutek, pred katerim jim ni mogoče očitati izostanka dobrovernosti, navajali 14.5.2001, v svojih navedbah pa so tudi priznavali prejem pisnega opozorila v letu 2006.(7) Poleg tega se pritožbeno sodišče strinja, da trditve tožnikov v pridruženi zadevi (in tožencev po osnovni tožbi), da so imeli na spornih nepremičninah pravico uporabe, ki so jo pridobili s pogodbami o neposredni oddaji stavbnega zemljišča, logično izključujejo zatrjevano dobro vero o tem, da so njihovi lastniki(8) (primerjaj 37. točko obrazložitve izpodbijane sodbe in zavrnilne zamudne sodbe). Ne glede na navedeno pa velja še pojasniti, da v skladu z novejšo sodno prakso že samo dejstvo, da so bile sporne nepremičnine v družbeni lastnini, izključuje možnost priposestvovanja teh nepremičnin. Po stališču Vrhovnega sodišča RS predpisov o lastninjenju nepremičnin ni mogoče zaobiti s sklicevanjem na priposestvovanje, kar pomeni, da so v takšnih primerih lahko uspešne le navedbe o pridobitvi lastninske pravice na nepremični na podlagi zakona, na podlagi katerega so se te nepremičnine olastninile.

Pritožba neutemeljeno očita sodišču prve stopnje, da je v zvezi z zatrjevano pridobitvijo lastninske pravice z gradnjo na tujem zemljišču zmotno uporabilo materialno pravo. Po ugotovitvah sodišča prve stopnje so na spornih nepremičninah zgradili objekte prvi tožnik in druga tožnica (oziroma toženca po osnovni tožbi) v letu 2000 na sporni nepremičnini s parc. št. 266/89, tretji tožnik v letu 2002 na sporni nepremičnini s parc. št. 266/87 (garažo) in pred uvedbo postopka denacionalizacije na nepremičnini s parc. št. 266/76 (objekt male hidroelektrarne), pravni predniki četrtega tožnika na spornih nepremičninah s parc. št. 266/93 in 266/84 v času družbene lastnine, peti tožnik in šesta tožnica na sporni nepremičnini s parc. št. 266/86 v letu 2000. Ob pravilni uporabi 266. člena SPZ(9) je pravilno pojasnilo, da v obravnavani zadevi ni mogoče uporabiti 47. člena SPZ, ki ureja pridobitev lastninske pravice z gradnjo čez mejo nepremičnine (primerjaj 42. in 54. točko obrazložitve izpodbijane sodbe in zavrnilne zamudne sodbe), saj so bile vse gradnje izvedene pred uveljavitvijo SPZ. Treba je uporabiti zakon, ki je veljal ob zaključku gradnje. Okoliščina, da sta prvi tožnik in druga tožnica v pridruženi zadevi (oziroma toženca po osnovni tožbi) pa tudi peti tožnik in šesta tožnica v pridruženi zadevi zgradili objekt delno na svojem zemljišču in delno na spornem zemljišču zato v nasprotju s pritožbenimi navedbami nima posebnega pomena oziroma ni odločilna. Utemeljenost tožbenih zahtevkov tožnikov v pridruženi zadevi (in utemeljenost ugovorov tožencev po osnovni tožbi) je sodišče prve stopnje tako pravilno presojalo na podlagi 24. do 26. člena ZTLR, ki urejajo pravne posledice gradnje na tujem zemljišču. Pri tem je pravilno upoštevalo, da se ta pravila uporabljajo le, če je z gradnjo prišlo do nove stvari,(10) pravni standard nove stvari pa je izpolnjen, če gre za nov objekt ali del objekta, ki izpolnjuje pogoje za pridobitev izključne lastninske pravice na delu zgradbe ali če gre za spremenjeno identiteto nepremičnine. Ko gre za ureditev razmerja med graditeljem in lastnikom zemljišča, ni mogoče samostojno uporabiti premičninskopravnih pravil o ustvaritvi nove stvari iz 22. člena ZTLR oziroma o pomešanju in spojitvi iz 23. člena ZTLR (kot zmotno meni pritožba), ne da bi se upoštevala pravila iz 24. do 26. člena ZTLR, ki so temu tudi namenjena.

Pravna pravila o gradnji na tujem svetu so veljala le za pridobitev lastninske pravice na zemljišču, ki je bilo v zasebni lastnini, ne pa na zemljišču, ki je bilo v družbeni lastnini.(11) Če je bilo zemljišče do konca gradnje v družbeni lastnini, graditelj ni mogel pridobiti lastninske pravice z gradnjo na tujem svetu, četudi je kasneje, ko je bil gradbeni objekt že zgrajen, zemljišče prenehalo biti družbena lastnina. Navedeno je pomembno zaradi gradnje samostoječe stavbe na nepremičnini s parc. št. 266/84 in 266/93 s strani pravnih prednikov četrtega tožnika v pridruženi zadevi, ki je bila po neizpodbijanih ugotovitvah sodišča prve stopnje zgrajena v času družbene lastnine. Tudi če bi šteli, da so bile sporne nepremičnin olastninjene z uveljavitvijo ZLNDL v letu 1997 in bi bila gradnja izvedena po olastninjenju zemljišča v letu 1997, se v obravnavanem primeru četrti tožnik v pridruženi zadevi ne bi mogel uspešno sklicevati na pridobitev lastninske pravice z gradnjo na tujem zemljišču zaradi kasneje pridobljene lastninske pravice denacionalizacijskih upravičencev s pravnomočno denacionalizacijsko odločbo, kot je bilo pojasnjeno že v 13. točki obrazložitve predmetne odločbe. Enako velja glede gradnje male hidroelektrarne na nepremičnini s parc. št. 266/76 s strani tretjega tožnika v pridruženi zadevi, ki je bila po ugotovitvah sodišča prve stopnje zgrajena pred uvedbo denacionalizacijskega postopka. Tretji tožnik v pridruženi zadevi (glede gradnje male hidroelektrarne) in četrti tožnik v pridruženi zadevi se torej že iz navedenih razlogov neutemeljeno sklicujeta na pridobitev lastninske pravice na spornih zemljiščih z gradnjo na tujem zemljišču, kar je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje.

Za pridobitev lastninske pravice z gradnjo na tujem zemljišču na podlagi 24. člena ZTLR je potrebna dobrovernost graditelja. Zakaj graditelji (prvi tožnik in druga tožnica v pridruženi zadevi (oziroma toženca po osnovni tožbi), tretji tožnik v pridruženi zadevi (glede garaže) ter peti tožnik in šesta tožnica v pridruženi zadevi) v obravnavanem primeru niso bili dobroverni, je sodišče prve stopnje obširno pojasnilo, pritožbeno sodišče pa te razloge kot prepričljive v celoti sprejema in se v izogib ponavljanju nanje v celoti sklicuje, saj pritožba konkretizirano ne izpodbija razlogov, ki jih je v 48., 49., 50. in 51. točki obrazložitve navedlo sodišče prve stopnje. Pritožbeno sodišče se strinja s sodiščem prve stopnje, da so bili zgoraj navedeni graditelji slaboverni, saj ob povprečni skrbnosti glede na okoliščine konkretnega primera (med drugim zaradi izvedb gradenj po plombiranju denacionalizacijske odločbe) niso mogli biti prepričani, da so sporne nepremičnine njihova last. Že zato, ker so bili zgoraj navedeni graditelji ob gradnji v slabi veri, na podlagi 24. člena ZTLR niso mogli pridobiti lastninske pravice z gradnjo na tujem zemljišču.

Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo, da je treba pravne učinke gradnje na tujem zemljišču v primerih, ko graditelj ni dobroveren (ko ne gre za primere iz 24. in 26. člena ZTLR) presojati po določbah 25. člena ZTLR. Nedobroverni graditelj pridobi lastninsko pravico na tujem zemljišču, če se lastnik zemljišča v triletnem roku iz petega odstavka 25. člena ZTLR, ki teče od zaključka gradnje, ni uprl gradnji. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da je graditelj, če lastnik ni uveljavil svoje izbirne pravice, pridobil lastninsko pravico po sili zakona šele ob izteku tega roka.(12) Glede na to, da so bile gradnje končane v letu 2000 (prvi tožnik in druga tožnica v pridruženi zadevi (oziroma toženca po osnovni tožbi), peti tožnik in šesta tožnica v pridruženi zadevi) in 2002 (tretji tožnik v pridruženi zadevi, kolikor je šlo za gradnjo garaže), se ob uveljavitvi SPZ, ki ne pozna več gradnje na tujem zemljišču kot načina pridobitve lastninske pravice, triletni rok še ni iztekel. Ker se je SPZ od uveljavitve dalje uporabljal tudi za pravna razmerja, nastala v skladu s prejšnjimi predpisi, je rok iz petega odstavka 25. člena ZTLR prenehal teči oziroma se je iztekel 1. januarja 2003, ker ga prehodne določbe niso ohranile v veljavi. Ker pa prehodna določba prvega odstavka 266. člena SPZ ohranja lastninsko stanje, kot je bilo na zadnji dan veljavnosti ZTLR, to je 31.12.2002(13), so toženci v pridruženi zadevi oziroma tožnica po osnovni tožbi ostali lastniki spornih nepremičnin.

Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da na spornih nepremičninah zgrajeni objekti le pomožni objekti (namenjeni za garaže in drvarnice) k hišam, postavljenim na nepremičninah tožnikom (tožniki v pridruženi zadevi in toženca po osnovni tožbi pa štejejo sporne nepremičnine za funkcionalna zemljišča svojih nepremičnin). Upoštevalo je tudi, da že iz samih trditev tožnikov v pridruženi zadevi izhaja, da gre za delno betonirane, delno lesene objekte. Na podlagi navedenega je pravilna pravna presoja sodišča prve stopnje, da objekti, ki so jih na spornih nepremičninah zgradili prvi tožnik in druga tožnica (oziroma toženca po osnovni tožbi), tretji tožnik v pridruženi zadevi (glede garaže na nepremičnini s parc. št. 266/87), pravni predniki četrtega tožnika v pridruženi zadevi ter peti tožnik in šesta tožnica v pridruženi zadevi, ne predstavljajo takšne gradnje, ki bi rezultirala v pridobitvi lastninske pravice sporne nepremičnine na originalni način z gradnjo na tujem zemljišču. V pritožbi izpostavljena okoliščina, da gre za samostoječe objekte (slednje je sodišče prve stopnje pri svoji presoji upoštevalo), ki so vpisani v kataster stavb, ne utemeljuje drugačne presoje. Pritožba neutemeljeno očita sodišču prve stopnje neizvedbo dokazov z zaslišanjem strank in prič, ogledom ter postavitvijo izvedenca. Zavrnitev dokazov je sodišče prve stopnje obrazložilo. Zatrjevana dejstva (spremenjena identiteta in bistveno povečana vrednost nepremičnin (zemljišča), na katerih so bili objekti zgrajeni), katerih dokazovanje je bilo tožnikom v pridruženi zadevi (in tožencema po osnovni tožbi) po mnenju pritožbe z neizvedbo dokazov onemogočeno, v obravnavanem primeru niso pravno relevantna. Glede vprašanja, za kakšne objekte gre, je sodišče prve stopnje v celoti sledilo navedbam tožnikov v pridruženi zadevi (in tožencema po osnovni tožbi). Pritožba ne konkretizira, v čem bi sodišče prve stopnje lahko drugače ugotovilo dejansko stanje (glede izgleda objektov), če bi izvedlo tudi te dokaze oziroma če v dokazni oceni posebej ocenilo sicer izvedene listinske dokaze.

Glede na naravo spora v pridruženi zadevi (spor o lastninski pravici) se pritožba neutemeljeno sklicuje na prehodno določbo drugega odstavka 271. člen SPZ.

Tožnica po osnovni tožbi je s tožbenim zahtevkom zahtevala varstvo solastninske pravice na nepremičnini s parc. št. 266/89 k. o. X, ki je bila tožnici po osnovni tožbi (in njenim soupravičencem) vrnjena v postopku denacionalizacije na podlagi pravnomočne denacionalizacijske odločbe. Toženca po osnovni tožbi sta se tožbenemu zahtevku upirala z navedbami, da sta lastnika sporne nepremičnine, pri čemer sta svojo lastninsko pravico utemeljevala na treh pravnih podlagah – na podlagi priposestvovanja, gradnje na tujem zemljišču in na podlagi določb ZLNDL. Pri tem vztrajata tudi v pritožbi, vendar jima tudi po presoji pritožbenega sodišča ni uspelo dokazati lastninske pravice na nobeni od zatrjevanih pravnih podlag iz razlogov, ki so pojasnjeni že v 10. do 20. točki obrazložitve predmetne odločbe.

Pritožba se neutemeljeno sklicuje na ugovor na podlagi 93. člena SPZ, do katerega naj se sodišče prve stopnje ne bi opredelilo. Ugovor pravice do posesti sta toženca po osnovni tožbi konkretizirala le z navedbami, da jima pravico do posesti daje lastninska pravica na sporni nepremičnini. Sodišče prve stopnje jih je obravnavalo in (kot že pojasnjeno) pravilno zaključilo, da toženca po osnovni tožbi nista uspela dokazati, da sta lastnika nepremičnine, ki jo uporabljata. Ker toženca po osnovni tožbi nista dokazala pravne podlage za zasedanje sporne nepremičnine, je sodišče prve stopnje utemeljeno ugodilo tožbenemu zahtevku za varstvo solastninske pravice tožnice po osnovni tožbi na sporni nepremičnini, ki temelji na pravnomočni denacionalizacijski odločbi. Pritožbeno sodišče še dodaja, da se glede na ugotovljeno dejansko stanje toženca po osnovni tožbi ne moreta uspešno ubraniti tožbenega zahtevka niti s sklicevanjem na prehodno določbo drugega odstavka 277. člena SPZ, ki jo izpostavlja pritožba.

Pritožbena navedba o neizvršljivosti tožbenega zahtevka po osnovni tožbi ni utemeljena. Sodišče prve stopnje je naložilo tožencema po osnovni tožbi izpraznitev sporne nepremičnine ter njeno vrnitev in izročitev tožnici po osnovni tožbi prosto oseb in stvari v roku 15 dni. Glede na to, da je tožnica po osnovni tožbi zahtevala vrnitev točno določene nepremičnine proste oseb in stvari ter njeno izročitev, prav tako ni utemeljen pritožbeni očitek o nedoločljivosti tožbenega zahtevka in o nesklepčnosti tožbe (kar pritožba utemeljuje z navedbami, da tožnica po osnovni tožbi ni zatrjevala, da na sporni nepremičnini poleg lesenega provizorija obstajajo še druge stvari).

Posebej o pritožbi zoper zavrnilno zamudno sodbo o tožbenih zahtevkih tožnikov v pridruženi zadevi zoper drugo toženko v pridruženi zadevi:

Druga toženka v pridruženi zadevi na tožbo ni obrazloženo odgovorila, zato je sodišče prve stopnje preizkusilo, ali so podani pogoji za izdajo zamudne sodbe. Če toženec ne odgovori (ali ne odgovori pravočasno) na tožbo, velja fikcija priznanja dejanskih trditev v tožbi, vendar se toženčeva dispozicija nanaša le na spodnjo premiso, ne pa tudi na tožnikovo pravno kvalifikacijo(14) in na pravne trditve, ko gre za uporabo kompleksnejših pravniških abstrakcij ali za uporabo pravnih pojmov z namenom subsumiranja. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je treba tožbene zahtevke tožnikov v pridruženi zadevi ob pravilni uporabi materialnega prava in ob upoštevanju sodne prakse zavrniti kot neutemeljene. Pritožbeno sodišče je v predmetni odločbi že pojasnilo, da se strinja z materialnopravnimi stališči sodišče prve stopnje (primerjaj 10. do 21. točko obrazložitve predmetne odločbe).

Pritožbeno sodišče posebej izpostavlja le, da priposestvovanje ni moglo teči pred pravnomočnostjo denacionalizacijske odločbe (oziroma pred letom 1997), zato se do trenutka, do katerega so bili tožniki v pridruženi zadevi po tožbenih navedbah dobroverni (primerjaj 17. točko obrazložitve predmetne odločbe), desetletna priposestvovalna doba nedvomno še ni natekla in že zato ni mogoče zaključiti, da so tožniki v pridruženi zadevi priposestvovali lastninsko pravico na spornih nepremičninah. Tudi v zvezi z zatrjevano pridobitvijo lastninske pravice na podlagi ZLNDL je pritožbeno sodišče mnenja, da iz dejstev, ki so navedena v tožbi ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka na navedeni pravni podlagi (primerjaj razloge iz 13. in 14. točke obrazložitve predmetne odločbe). Končno iz dejstev, ki so navedena v tožbi, ne izhaja niti utemeljenost tožbenega zahtevka na podlagi pravil o gradnji na tuji nepremičnini (primerjaj razloge iz 12., 13., 16., 17. in 19. točke obrazložitve predmetne odločbe). Dodatno pritožbeno sodišče še pojasnjuje, da na podlagi v tožbi zatrjevanih dejstev (da so na spornih zemljiščih, ki so potrebna za redno rabo svojih hiš na sosednjih zemljiščih, zgradili vrtne ute v velikosti 5 krat 6 m, ki so delno betonirane, delno pa lesene) tudi ni mogoče zaključiti, da so graditelj na spornih nepremičninah postavili takšne objekte, da so z njihovo gradnjo pridobili lastninsko pravico na spornih zemljiščih na podlagi pravil o gradnji na tujem zemljišču.(15) V tožbi zatrjevana dejstva ne utemeljujejo niti zaključka o dobrovernosti graditeljev (prvega tožnika in druge tožnice, tretjega tožnika glede garaže, petega tožnika in šeste tožnice), kar je sodišče prve stopnje prepričljivo pojasnilo v 49. točki obrazložitve izpodbijane sodbe in zavrnilne zamudne sodbe.

Odločitev pritožbenega sodišča:

Po povedanem je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo in zavrnilno zamudno sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Ker toženca po osnovni tožbi in tožniki v pridruženi zadevi s pritožbo niso uspeli, sami krijejo svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Tožnica po osnovni tožbi in prva toženka po pridruženi zadevi ni priglasila stroškov odgovora na pritožbo. Tretji toženec v pridruženi zadevi sam krije stroške odgovora na pritožbo, saj ta ni pripomogel k odločanju pritožbenega sodišča in tako ni bil potreben za postopek (prvi odstavek 155. člena ZPP).

O pritožbi zoper sklep z dne 2. 9. 2014:

Prva toženka v pridruženi zadevi v pritožbi neutemeljeno vztraja pri svoji zahtevi, da so ji tožniki v pridruženi zadevi nerazdelno dolžni povrniti pravdne stroške. Zavrnitev takšne zahteve je sodišče prve stopnje utemeljilo s vsebinsko pravilnimi razlogi (primerjaj 4. točko obrazložitve izpodbijanega sklepa), na katere se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju v celoti sklicuje.

Utemeljen pa je pritožbeni očitek, da je prva toženka v pridruženi zadevi pravočasno zahtevala, da ji tožniki v pridruženi zadevi v primeru zamude s plačilom pravdnih stroškov plačajo zakonske zamudne obresti. Takšno zahtevo je podala že v odgovoru na tožbo. Zato je v tem delu pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je stroškovno odločitev iz 1. alineje VI. točke izreka sodbe in zavrnilne zamudne sodbe dopolnilo z odločitvijo, da so tožniki v pridruženi zadevi v primeru zamude s plačilom pravdnih stroškov prvi toženki v pridruženi zadevi dolžni plačati še zakonske zamudne obresti, ki tečejo od naslednjega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila (3. točka 365. člena ZPP). V preostalem delu je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje v nespremenjenem delu (2. točka 365. člena ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških je odpadla, ker jih prva toženka v pridruženi zadevi ni priglasila.

-------------

(1) Odločba Ustavnega sodišča Up-457/09 z dne 28.9.2011.

(2) Iz 26. točke obrazložitve izpodbijane sodbe in zavrnilne zamudne sodbe kot celote je razvidno, da je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da med pravdnima strankama ni sporno, da so toženci v pridruženi zadevi vpisani v zemljiško knjigo kot solastniki spornih nepremičnin, da pa je sicer predmet spora med pravdnimi strankami, kdo je dejanski lastnik spornih nepremičnin.

(3) Tudi če sta pravna prednica druge toženke v pridruženi zadevi in tretji toženec v pridruženi zadevi pridobila lastninsko pravico (vsak do ¼) na spornih nepremičninah šele s pravnomočno denacionalizacijsko odločbo iz leta 2000 (delna odločba o denacionalizaciji z dne 14.3.2000), kot to navaja pritožba, to ni bistvenega pomena, saj je šlo tudi v tem primeru za pridobitev lastninske pravice na podlagi denacionalizacijske odločbe zaradi česar se tožniki v pridruženi zadevi (in toženca po osnovni tožbi) ne morejo utemeljeno sklicevati na prej pridobljeno lastninsko pravico.

(4) V sodbi VSL I Cp 396/2014 in VSL I Cp 2109/2014 je pritožbeno sodišče zavzelo stališče, da je prej pridobljena lastninska pravica drugih oseb na spornih nepremičninah s pravnomočnostjo odločbe o denacionalizaciji prenehala.

(5) In ne šele s pravnomočnostjo denacionalizacijske odločbe, kot je navedlo sodišče prve stopnje.

(6) Gre za neizpodbijano ugotovitev sodišča prve stopnje.

(7) Navedeno je relevantno ob upoštevanju začetka teka priposestvovanja v letu 1997.

(8) Primerjaj VSL sodba I Cp 345/2013 z dne 2.10.2013.

(9) Primerjaj VS RS sodba in sklep II Ips 118/2014 z dne 4.9.2014, VS RS II Ips 550/2009 z dne 1.9.2011.

(10) VS RS sodba II Ips 872/2009 z dne 30.6.2011.

(11) Primerjaj pravno mnenje občne seje VS RS z dne 21.12.1987, objavljeno v poročilu VSS 2/87, str. 11 in VS RS sodba II Ips 8/2008 z dne 3.4.2008.

(12) Primerjaj II Ips 7/93 z dne 3.6.1993.

(13) M. Tratnik, Veljavnost ZTLR in SPZ glede gradnje na tujem svetu, PP – 2012, št. 13, str. 20.

(14) Primerjaj J. Zobec, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, GV Založba, 2009, str. 91.

(15) Navedeno se ne nanaša na zatrjevano gradnjo objekta male hidroelektrarne.