98. člen SPZ

Za odločitev v obravnavani zadevi je bistveno, kdaj sta tožnik in druga toženka vlagala v sporno nepremičnino tako, da sta stanovanjsko hišo obnovila in dogradila prizidek. Torej, ali je bilo to v času veljavnosti Zakona o temeljnih lastninskih razmerjih (v nadaljevanju ZTLR), ko se je lastninsko pravico na nepremičnini lahko pridobilo tudi z vlaganji v tujo nepremičnino (kot gradnjo na tujem zemljišču (24. do 26. člen ZTLR), kar je originarni način pridobitve lastninske pravice), ali v času veljavnosti SPZ, ko je bilo kot temeljno načelo uveljavljeno načelo superficies solo cedit, torej povezanost zemljišča in objekta (primerjaj 8. člen SPZ), in pridobitev lastninske pravice na nepremičnini z vlaganji v tujo nepremičnino sploh ni bila več mogoča.

Zahtevek na plačilo uporabnine ne pripada le lastniku. V konkretnem primeru je podana aktivna legitimacija najemnika poslovnih prostorov za plačilo uporabnine, ker je imel dovoljenje za oddajo v podnajem, tega pa se je tožena stranka zavedala, saj je bila tudi sama podnajemnica tožeče stranke.

Za nedobrovernega posestnika velja tisti, kdor ve ali bi moral vedeti, da ni upravičen imeti stvar v posesti, jo uporabljati ali uživati, ki torej uporablja določeno stvar brez pravne podlage.

Na zemljišču v družbeni lastnini ni bilo mogoče pridobiti lastninske pravice po pravilih o gradnji na tujem svetu, ne glede na to, ali je graditelj gradil zakonito in s pravico uporabe nepremičnine.

Dobrovernost v kontekstu 64. člena SPZ pomeni, da pridobitelj ne sme vedeti, ali morati vedeti, da prenosnik ni sposoben razpolagati s stvarjo. Še posebej zaradi visoke vrednosti plovila bi se moral toženec nedvomno prepričati o tem, kakšno pravico ima prodajalec na plovilu tudi na podlagi listin, ki bi dokazovale nastanek razpolagalne pravice s stvarjo in se ne bi smel zadovoljiti zgolj z ugotovitvijo, da je prodajalka neposredna posestnica stvari.

S pravnomočnostjo denacionalizacijske odločbe je bila originarno ustanovljena lastninska pravica tožencev v pridruženi zadevi (in tožnice po osnovni tožbi) oziroma njihovih pravnih prednikov. Gre za izvorno pridobitev lastninske pravice, ki je poseben primer pridobitve lastninske pravice z odločbo državnega organa. Starejša pridobitev lastninske pravice s priposestvovanjem, na podlagi ZLNDL ali z gradnjo na tujem zemljišču ne more razveljaviti kasnejše originarno pridobljene lastninske pravice na podlagi denacionalizacijske odločbe, saj je bistvo izvirne pridobitve lastninske pravice v tem, da se ustanovi z učinkom ex nunc, ne glede na prejšnje lastninsko stanje. Tudi če so tožniki v pridruženi zadevi (in toženca po osnovni tožbi) pridobili lastninsko pravico na spornih nepremičninah na podlagi zakona (enako velja v primeru, če so jo pridobili s pravnim poslom) preden so postali njihovi solastniki toženci v pridruženi zadevi (in tožnica po osnovni zadevi) oziroma njihovi pravni predniki originarno na podlagi pravnomočnih denacionalizacijskih odločb, ima prednost lastninska pravica denacionalizacijskih upravičencev, ki temelji na pravnomočni denacionalizacijski odločbi. Takšno st

Do odločitve organa lokalne skupnosti o tožničinem zahtevku po drugem odstavku 64. člena ZSpo ima tožnica v skladu z sklepom in dopisom MOL pravico do posesti spornih nepremičnin.

Sklepčnost tožbe je materialnopravna in ne procesnopravna predpostavka za utemeljenost tožbenega zahtevka. Bistveni element sklepčnosti tožbe je, da je tožbeni zahtevek logično povezan s tožbenimi trditvami. Oblikovanje ugotovitvenega zahtevka z zahtevo, da toženci priznajo obstoj pravice oz. pravnega razmerja kot ostanek nekdanje, sicer dolgoletno uveljavljane sodne prakse, sodna praksa (še) dopušča. Ugotovitvena sodba nima učinkov izvršljivosti, zato so neutemeljeni pritožbeni očitki o neizvršljivosti tožbenega zahtevka. Določbe ZEN ne dopuščajo upravnega postopka ureditve te meje. Zato tožba, s katero tožeča stranka (ob navajanjih, da sodni postopek ureditve te meje že teče) od tožene stranke zahteva dovolitev dokončne ureditve meje pri geodetski upravi na podlagi po geodetskem podjetju opravljene mejne obravnave, ni sklepčna. Tudi v stvarnem pravu sta priposestovanje in zastaranje različna pravna instituta. Pretrganje zastaranja ni institut stvarnega prava.

Tožnik, ki je dokazal, da je domnevni lastnik stanovanja, ima močnejši pravni naslov od toženke, ki stanovanje zaseda brez pravnega naslova. Toženka ni dokazala nedobrovernosti tožnika, ki je stanovanje kupil od MB, ki ji ga je prodala toženka s prodajno pogodbo 19.4.2000, za katero je bilo ugotovljeno, da je zaradi navideznosti nična.

Časovna omejitev ali drugačna pogojenost lastninske pravice nasprotuje načelu njene absolutnosti: preneha le, če kdo drug (in ko) pridobi lastninsko pravico na stvari.

Prvostopenjsko sodišče je materialno pravo nepravilno uporabilo, ko je odločilo o zahtevku glede druge toženke iz sledečih razlogov: prvi del tožbenega zahtevka (ugotovitev, da je tožnik lastnik) je oblikovan kot vindikacijski. Tožnik trdi, da je lastnik. Dokazati bi moral, da je lastnik in to dokazuje s trditvami, da je nepremičnino zaradi dolgoletne posesti, s pravno prednico, priposestvoval (vrnitveni zahtevek po 92.čl. Stvarnopravneag zakonika – SPZ). Drugi del zahtevka pa je oblikovan kot publicijanska tožba v smislu 98.čl. SPZ, tožnik trdi, da je v primerjavi z drugo toženko lastnik oziroma se šteje za lastnika, glede na to, da je dedič prednice, ki je bila v zemljiški knjigi vpisana kot lastnica, tožena stranka pa nima nobenega naslova za to, da je vpisana kot lastnica. Sodišče prve stopnje bi zato, če je štelo, da slednje trditve držijo, lahko ugodilo zahtevku v delu, ko se zahteva izstavitev listine, ne pa prvemu delu zahtevka (vindikacijska tožba). S temi razlogi torej materialnopravno ni mogoče ugoditi zahtevku za ugotovitev lastninske pravice in je zato odločitev napačna.

Med strankama je obstajala pogodba, s katero sta uredili medsebojna razmerja glede zemljišča in objekta in ta pogodba izključuje uporabo določb ZTLR o gradnji na tujem svetu. Pravni posel namreč ne more zgolj implicitno vsebovati pridobitve lastninske pravice (kot to navaja pritožba).

Držijo sicer pritožbene navedbe, da se lastninska pravica na podlagi pravnega posla pridobi šele z vpisom v zemljiško knjigo, česar pa tožnika niti ne moreta izkazati, saj niti stanovanje še ni vpisano v zemljiško knjigo. Še pomembnejše pa je, da je na predmetnem stanovanju lastninska pravica nastala šele z uveljavitvijo Stanovanjskega zakona iz leta 1991, kar pomeni, da ima kupec stanovanja po 118. členu tega zakona vse pravice in obveznosti, ki jih imajo lastniki. Iz s strani prvostopnega sodišča (pravilno) ugotovljenih dejstev tako ob pravilni uporabi materialnega prava izhaja, da je položaj tožnikov izenačen s položajem lastnikov in sta zato aktivno legitimirana za to pravdo.

Sodišče prve stopnje mejo uredilo na podlagi močnejše pravice, to je lastninske pravice, ki se po mnenju prvostopenjskega sodišča izraža z uživanjem oziroma posestjo nepremičnin. Takšno stališče je materialnopravno zmotno. Lastninska pravica na nepremičnini se lahko na podlagi priposestvovanja pridobi tudi z uživanjem oziroma s posestjo, vendar le ob pogojih, ki jih za to določa zakon. Po 2. in 4. odst. 28. člena ZTLR je bila za pridobitev lastninske pravice na nepremičnini s priposestvovanjem potrebna kvalificirana posest, to je dobroverna, zakonita in določen čas trajajoča posesti. Podobne pogoje za priposestvovanje določa v 2. in 3. odst. 43. člena tudi sedaj veljavni SPZ. Sodišče prve stopnje pa v izpodbijanem sklepu izpolnjenosti teh pogojev ni ugotavljalo.