VSL sodba in sklep I Cpg 1551/2014

Pritožba R. M. zoper I. točko izreka odločbe se zavrne in se v tem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje, pritožba zoper II., III. in IV. točko izreka pa se zavrže.

Pritožba drugotožene stranke se zavrne in se v izpodbijanem delu (II., III. in IV. točka izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožnika in tožeča stranka sami nosijo svoje stroške pritožbenega postopka.

Z uvodoma citirano sodbo in sklepom prvostopenjsko sodišče ni dopustilo naknadnega sosporništva R. M. na strani tožeče stranke (I. točka izreka – sklep). Razsodilo je, da se razveljavi Pogodba o odsvojitvi dela poslovnega deleža družbe P. d. o. qo., sklenjena dne 28. 2. 2012 v obliki notarskega zapisa notarja A. A., opr. št. SV-741/12, med družbo P. d. o. o., kot prodajalcem oziroma odsvojiteljem in družbo C., d. o. o., kot kupcem oziroma pridobiteljem, glede prodaje poslovnega deleža v družbi P. d. o. o., v nominalnem znesku 11.808,82 EUR za kupnino 400.000,00 EUR (II. točka izreka). Prvotoženi stranki je naložilo, da je dolžna zaradi uresničitve predkupne pravice tožeče stranke pod pogoji Pogodbe o odsvojitvi dela poslovnega deleža družbe P. d. o. o., sklenjene dne 28. 2. 2012 prodati poslovni delež v nominalnem znesku 11.808,82 EUR za kupnino 400.000,00 EUR v družbi P. d. o. o., tožeči stranki in s tožečo stranko skleniti notarski zapis o prodaji istega poslovnega deleža tožeči stranki z istočasno obveznostjo tožeče stranke, da drugotoženi stranki plača kupnino v znesku 400.000,00 EUR, vse v petnajstih dneh pod izvršbo, sicer bo sklenitev te pogodbe nadomestila ta sodba (III. točka izreka). Toženima strankam je še naložilo povračilo pravdnih stroškov tožeče stranke v znesku 11.012,66 EUR nerazdelno, v roku petnajstih dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila (IV. točka izreka).

Zoper navedeno odločbo se je kot naknadni sospornik na strani tožeče stranke pritožil R. M. iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP in predlagal njeno spremembo v I. točki izreka tako, da se njegovo naknadno sosporništvo dopusti, v III. točki izreka pa tako, da je prvotožena stranka zaradi uresničitve predkupne pravice prvotožeči stranki in pritožniku dolžna prodati pod pogoji Pogodbe o odsvojitvi poslovnega deleža, sklenjeni dne 28. 2. 2012 svoj poslovni delež v družbi P. d. o. o. prvotožeči stranki in pritožniku in z njima skleniti notarski zapis o prodaji istega poslovnega deleža, podrejeno pa razveljavitev odločbe in vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

Zoper sodbo se je pravočasno pritožila tudi drugotožena stranka, ki je prav tako uveljavljala vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP in predlagala razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje, podrejeno pa spremembo sodbe z zavrnitvijo oziroma zavrženjem tožbenega zahtevka s stroškovno posledico.

V odgovoru na pritožbi je tožeča stranka predlagala zavrnitev obeh pritožb kot neutemeljenih.

V odgovoru na pritožbo drugotožene stranke pa je R. M. soglašal s pritožbenimi razlogi drugotožene stranke in ocenjeval, da je njena pritožba utemeljena.

O pritožbi R. M.

Pritožba zoper I. točko izreka ni utemeljena, v preostalem delu pa ni dovoljena.

Tožeča stranka je s tožbo zahtevala ugoditev tožbenemu zahtevku z vsebino, kot izhaja iz II. in III. točke izreka sodbe. Že v priglasitvi sosporništva na strani tožeče stranke z vlogo z dne 22. 5. 2014 je pritožnik uveljavljal svoj tožbeni zahtevek kot družbenik, po katerem je predlagal spremembo prvotnega tožbenega zahtevka tako, da je prvotožena stranka P. d. o. o. dolžna zaradi uresničitve predkupne pravice obeh tožečih strank prodati pod pogoji Pogodbe o odsvojitvi poslovnega deleža, sklenjeni dne 28. 2. 2012 v obliki notarskega zapisa notarja A. A., opr. št. SV-741/12, poslovni delež v nominalnem znesku 11.808,82 EUR za kupnino 400.000,00 EUR v družbi P. d. o. o. tožnikoma V. J. in M. R., vsakemu do ene polovice in s tožnikoma skleniti notarski zapis o prodaji istega poslovnega deleža tožnikoma, z istočasno obveznostjo tožnikov J. V. in R. M., da prvotoženi stranki plačata kupnino vsak v znesku 200.000,00 EUR, skupaj 400.000,00 EUR, vse v roku petnajst dni pod izvršbo, sicer bo sklenitev te pogodbe nadomestila ta sodba. Navedeni tožbeni zahtevek je uveljavljal pod pogojem, da bo tožbenemu zahtevku na razveljavitev Pogodbe o odsvojitvi poslovnega deleža družbe P. d. o. o., sklenjene v obliki notarskega zapisa dne 28. 2. 2012 med družbo P. d. o. o. kot prodajalcem in odsvojiteljem in družbo C. d. o. o. kot kupcem in pridobiteljem, zaradi kršitve predkupne pravice družbenikov družbe P. d. o. o. ugodeno. Tako eventualno uveljavljano sosporništvo na aktivni strani po zakonu ni predvideno. Izrecno dopustno je po 192. členu ZPP le na pasivni strani (prim. Betetto, Pravdni postopek s komentarjem – druga knjiga, stran 244, GV Založba), ne gre pa niti za situacijo, ki jo ureja 193. člen ZPP.

Da gre za pogojno uveljavljan tožbeni zahtevek pritožnika, torej ob pogoju, da bo tožbenemu zahtevku na razveljavitev pogodbe o odsvojitvi poslovnega deleža ugodeno, kar predstavlja že odločitev o tem delu tožbenega zahtevka tožeče stranke J. V., pa izhaja tudi iz vsebine same pritožbe. V njej pritožnik primarno uveljavlja nepravilno ugotovljeno dejansko stanje, ker naj bi prvostopenjsko sodišče ne upoštevalo, da je v teku postopka prišlo s strani drugotožene stranke do nadaljnje odtujitve poslovnega deleža B. B., kar je bilo dne 9. 7. 2013 z vpisom v sodni register tudi javno objavljeno, zaradi česar drugotožena stranka v času izdaje sodbe ni več pasivno legitimirana in je posledično zato podana bistvena postopkovna kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, s čimer se torej pritožuje tudi zoper odločbo prvostopenjskega sodišča v delu, v katerem je bilo tožeči stranki s sodbo v celoti ugodeno njenemu tožbenemu zahtevku (torej zoper II. točko in posledično zoper III. točko izreka sodbe). Šele podrejeno, v kolikor bi pritožbeno sodišče ne sprejelo njegovega zgoraj navedenega pritožbenega razloga, se pritožuje tudi zoper I. točko izreka odločbe.

Pritožnik v pritožbi torej prvenstveno izpodbija odločitev prvostopenjskega sodišča o razveljavitvi Pogodbe o odsvojitvi poslovnega deleža in o obveznosti prvotožene stranke, da Pogodba o odsvojitvi poslovnega deleža pod enakimi pogoji sklene s prvotožečo stranko in se s tem glede na vsebino njegove pritožbe v tem delu postavlja v položaj stranskega intervenienta na strani toženih strank, istočasno pa z izpodbijano I. točko izreka odločbe terja zase status tožeče stranke. Že iz navedenega izhaja njegova protislovna vloga v predmetnem postopku. Tudi v pritožbenem postopku torej pritožnik uveljavlja svoj status tožeče stranke pod pogojem, da njegovi pritožbi zoper II. in III. točko izreka sodbe ne bo ugodeno. Kot je bilo zgoraj obrazloženo, pa tako pogojno uveljavljano sosporništvo na aktivni strani po zakonu ni dopustno in sicer zato, ker bi način, kot se ga je poslužil pritožnik v prvostopenjskem in pritožbenem postopku, najprej terjal pravnomočno odločitev o tožbenem zahtevku tožeče stranke J. V. na razveljavitev pogodbe o odsvojitvi poslovnega deleža in s tem na prvi stopnji najprej izdajo delne sodbe glede tega dela tožbenega zahtevka J. V. in šele nato odločitev o sosporništvu pritožnika na aktivni strani. To pa ni skladno niti z drugimi določbami ZPP, usmerjenimi k hitrosti in ekonomičnosti postopka.

Tudi sicer pa se pritožnik neutemeljeno sklicuje na enotno sosporništvo J. V. in R. M. kot družbenikov družbe P. d. o. o., sklicujoč se na materialnopravno določbo šestega odstavka 481. člena ZGD-1, po katerem postanejo, če je več družbenikov pripravljenih kupiti poslovni delež, imetniki prodanega deleža vsi kupci skupaj. Navedena določba namreč predpostavlja pravočasno izjavo družbenika o pripravljenosti za nakup poslovnega deleža in sicer bodisi v roku iz petega dostavka 481. člena ZGD-1, v primeru sodnega uveljavljanja predkupne pravice pa v roku iz 512. člena OZ. V obravnavanem primeru to pomeni, da bi moral po 512. členu OZ vsak od družbenikov, ki so pripravljeni kupiti poslovni delež, pravočasno tudi sodno uveljavljati zahtevo, da se stvar pod enakimi pogoji proda njemu. Ne gre torej za situacijo, ko je po zakonu ali po naravi predmeta spora le-tega mogoče rešiti le na enak način za vse sospornike, kar je pogoj za enotno sosporništvo po 196. členu ZPP.

Že iz navedenih razlogov je bilo potrebno pritožbo zoper I. točko izreka odločbe prvostopenjskega sodišča zavrniti in potrditi v tem delu sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

Ker je bilo treba najprej odločiti o pritožbi pritožnika zoper I. točko izreka odločbe in s tem o vprašanju, ali je pritožniku treba priznati status sospornika na aktivni strani, torej status stranke v tem postopku, pritožbeno sodišče pa je ugotovilo, da je pritožniku treba odreči status stranke v tem postopku, pa je bilo posledično treba ugotoviti, da njegova pritožba zoper sodbo (II. in III. točko ter posledično IV. točko izreka odločbe) po četrtem odstavku 343. člena v zvezi s prvim odstavkom 333. člena ZPP ni dovoljena. Pritožbeno sodišče jo je zato v tem delu zavrglo na podlagi prvega odstavka 343. člena ZPP.

O pritožbi drugotožene stranke

Pritožba ni utemeljena.

Drugotožena stranka šele v pritožbi zatrjuje, da je od 3. 7. 2013 v sodnem registru kot imetnik spornega poslovnega deleža vpisan B. B. in da torej sama ni več imetnica tega poslovnega deleža, zaradi česar bi to dejstvo sodišče moralo upoštevati pred presojo utemeljenosti tožbenega zahtevka. Navedeno dejstvo je pritožbena novota, ki je pritožbeno sodišče skladno s prvim odstavkom 337. člena ZPP ni smelo presojati. Pritožnica niti ne pojasni, zakaj navedenega dejstva ni mogla pravočasno navesti že v postopku na prvi stopnji. Zmotno je namreč pritožbeno stališče, da bi prvostopenjsko sodišče moralo dejstvo prenosa spornega poslovnega deleža upoštevati po uradni dolžnosti glede na publicitetne učinke vpisov v sodni register.

Po 212. členu ZPP mora vsaka stranka navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere opira svoj zahtevek in s katerim izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika. Dejstva, ki jih stranka ne zanika, se štejejo za priznana (drugi odstavek 214. člena ZPP). Izhajajoč iz navedenih določb ZPP se kot neutemeljen izkaže pritožbeni očitek, da bi moralo prvostopenjsko sodišče vpis novega imetnika spornega poslovnega deleža upoštevati kot splošno znano dejstvo, ne da bi se nanj pritožnica sklicevala že v prvostopenjskem postopku. Po petem odstavku 214. člena ZPP namreč splošno znanih dejstev ni treba dokazovati, kar pa ne utemeljuje zaključka, da jih tudi ni treba zatrjevati. Tudi sicer pa po izrecni določbi prvega odstavka 190. člena ZPP odtujitev stvari ali pravice med pravdo, o kateri teče pravda, ni ovira, da se pravda med istimi strankami ne dokonča. Navedena določba preprečuje možnost toženčevega izigravanja tožnika prav z vložitvijo ugovorov zoper tožbeni zahtevek, kot ga sedaj s pritožbo uveljavlja drugotožena stranka (o neizvršljivosti izreka sodbe in nemogočem predmetu obveznosti zaradi odtujitve poslovnega deleža).

Neutemeljeno pritožnik očita prvostopenjskemu sodišču kršitev določb postopka o predhodnem preizkusu tožbe, zaradi česar je sodišče sprejelo v obravnavo nesklepčno tožbo. Tožba je sklepčna, če iz dejstev, navedenih v njej, izhaja materialnopravna posledica, ki jo s tožbenim zahtevkom tožnik uveljavlja. Drugo pa je vprašanje obstoja zatrjevanih pravnorelevantnih dejstev, ki jih v primeru, če so ta med pravdnima strankama sporna, sodišče ugotavlja z izvedbo dokaznega postopka. Že je bilo zgoraj obrazloženo, da se dejstva, ki jih stranka ne zanika ali jih zanika brez navajanja razlogov, po drugem odstavku 214. člena ZPP štejejo za priznana. Taka v smislu drugega odstavka 214. člena ZPP neprerekana pravnorelevantna pa v tožbi zatrjevana dejstva pa so v obravnavanem primeru:

- da je tožeča stranka družbenik družbe P. d. o. o.,

- da je bila družba P. d. o. o. (prvotožena stranka) imetnik lastnega poslovnega deleža in da je ta delež prodala družbi C. d. o. o. (drugotoženi stranki) s Pogodbo o odsvojitvi poslovnega deleža z dne 28. 2. 2012, sklenjeno v obliki notarskega zapisa,

- da prvotožena stranka o nameravani prodaji tega poslovnega deleža ni obvestila tožeče stranke,

- da je prvotožena stranka s tem kršila zakonito in pogodbeno dogovorjeno predkupno pravico tožeče stranke iz 8. člena družbene pogodbe prvotožene stranke.

Pritožnica v prvostopenjskem postopku ni opredeljeno prerekala družbeništva tožnika v prvotoženi stranki, niti zatrjevanega neobvestila tožnika o nameravani prodaji, pa tudi ne o dejstvu sklenitve Pogodbe o odsvojitvi poslovnega deleža dne 28. 2. 2012, menila pa je, da na lastnem poslovnem deležu družbe predkupna pravica družbenikov ne obstaja. Glede na navedeno sodišče ni bilo dolžno izvajati dokazov glede dejstev, ki se štejejo za priznana in torej med pravdnima strankama nesporna. Zmotno je namreč pritožbeno stališče, da bi tožeča stranka ves čas postopka morala zatrjevati dejstvo, da je še vedno družbenica prvotožene stranke, neutemeljen pa tudi pritožbeni očitek, da tožeča stranka ni niti zatrjevala, niti dokazovala svojega pravnega interesa za tožbo. Predkupnemu upravičencu, ki sam izrazi interes za nakup stvari ali pravice, namreč že sam zakon daje pravni interes za vložitev tožbe na razveljavitev pogodbe in sklenitev pogodbe z njim v 512. členu OZ. Z uveljavljanjem tovrstnega zahtevka je torej že prima facie izkazan pravni interes tožnika zanj.

Ob povedanem se izkaže, da prvostopenjsko sodišče ni zagrešilo bistvene postopkovne kršitve po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker ni izvajalo predlaganih dokazov, ker je bilo to glede na trditveno podlago spora nepotrebno. Kontradiktornost je bila v prvostopenjskem postopku v celoti zagotovljena, zato tudi ne gre za kršitev ustavne pravice drugotožene stranke do izjave. Sicer pa pritožnik niti ne pove, glede katerega med pravdnima strankama spornega, pa pravnorelevantnega dejstva sodišče prve stopnje ni izvedlo dokazov.

Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek prvostopenjskemu sodišču, da je svoje odločitve o pravnem vprašanju ali obstoji predkupna pravica družbenikov tudi na lastnem poslovnem deležu družbe, ni obrazložilo, zaradi česar je podana bistvena postopkovna kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Samo zato, ker je sodišče sledilo materialnopravnemu stališču tožeče stranke in ga v razlogih sodbe kot pravilnega povzelo, še ne gre za nepreizkusljivost sodbe.

Odgovor na vprašanje, ali tudi v primeru prodaje lastnega poslovnega deleža velja predkupna pravica družbenikov družbe, ki je sicer uzakonjena v četrtem odstavku 481. člena ZGD-1 z možno izključitvijo le-te v družbeni pogodbi (ki pa v družbeni pogodbi prvotožene stranke ni bila izključena), je treba iskati v smislu zakonske ureditve predkupne pravice in narave same pravnoorganizacijske oblike družbe. Ureditev družbe z omejeno odgovornostjo v ZGD-1 poudarja medsebojno tesno povezanost in zaupno razmerje med družbeniki in trajnost družbe, s predkupno pravico pa se varujejo preostali družbeniki na primer tudi pred vključitvijo „njihove“ družbe v koncernsko povezavo kot odvisne družbe (primerjaj Prelič, Zabel, Ivanjko, Podgorelec, Kobal – Družba z omejeno odgovornostjo, GV Založba, Ljubljana 2009, stran 210). Slednje torej lahko aktualni družbeniki preprečijo z uveljavitvijo predkupne pravice po petem odstavku 481. člena ZGD-1. Zato je treba tudi v primeru odsvojitve in prenosa lastnega poslovnega deleža družbe le-to obravnavati tako kot druge družbenike družbe, ne glede na to, da družba po zakonu ne more iz lastnega poslovnega deleža kot družbenica uresničevati upravljalskih pravic. Prvostopenjsko sodišče je zato pri presoji obstoja predkupne pravice tožeče stranke pri odsvojitvi lastnega poslovnega deleža prvotožene stranke pravilno uporabilo materialno pravo.

Ker so se izrecno uveljavljani pritožbeni razlogi izkazali za neutemeljene, izpodbijana sodba pa je uspešno prestala tudi pritožbeni preizkus po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo drugotožene stranke zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Izrek o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena v zvezi s 154. in 155. členom ZPP. Ker pritožnika s pritožbama nista uspela, morata sama nositi svoje pritožbene stroške. Tožeča stranka pa z odgovorom na pritožbo ni prispevala k rešitvi pritožb, zato stroškov odgovora na pritožbi pritožbeno sodišče ni spoznalo kot potrebne stroške v tem pritožbenem postopku. Posledično je odločilo, da jih je tožeča stranka dolžna nositi sama.