VSL sodba I Cp 2529/2014

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba prve stopnje spremeni tako, da se glasi:

„1. Ugotovi se, da v zapuščino po pokojni R. Č. ne spada ¼ nepremičnine parc. št. 400/18 k. o. X., ki je bila do sedaj v zemljiški knjigi vpisana na ime pokojne R. Č. do ½, tako da obsega zapuščinsko premoženje le nepremičnino parc. št. 400/18 k. o. X do ¼, pri čemer je dedna izjava skrbnika B. V. v zapuščinskem postopku, ki je tekel pred Okrajnim sodiščem v Krškem pod opr.št. D 316/98, s katero je četrtinski dedni delež po pokojnem F. Č. takrat še mladoletnega tožnika M. Č., sprejel in nato odstopil zdaj pokojni R. Č., nična in brez pravnega učinka.

2. Ugotovi se, da na ¼ nepremičnine parc. št. 400/18 k. o. X (ID 000), pri kateri je v zemljiški knjigi vpisana lastninska pravica na ime pokojne R. Č. do ½, obstaja lastninska pravica tožnika M. Č.

3. Tožbeni zahtevek, da sta toženca dolžna dopustiti, da se na podlagi te sodbe pri nepremičnini parc. št. 400/18 k. o. X na četrtinskem deležu, ki je vpisan na ime pokojne R. Č., vknjiži lastninska pravica na ime tožnika M. Č., se zavrne.

4. Toženca morata v 15 dneh od vročitve te sodbe nerazdelno povrniti tožniku 1.064,45 EUR pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.“

II. Sicer se pritožba zavrne.

III. Toženca morata v 15 dneh od vročitve te sodbe nerazdelno povrniti tožniku 843,03 EUR pritožbenih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

1Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov zahtevek, da v zapuščino po pokojni materi pravdnih strank ne spada ¼ nepremičnine parc. št. 400/18 k. o. X, ker je dedna izjava skrbnika, ki je tedaj še mladoletnega tožnika zastopal v zapuščinskem postopku po očetu pravdnih strank, nična in brez pravnega učinka. Hkrati je zavrnilo zahtevek, naj se ugotovi, da je tožnik lastnik ¼ navedene nepremičnine in da sta toženca dolžna dopustiti vknjižbo njegove lastninske pravice. Nazadnje je tožniku naložilo, da mora tožencema povrniti 1.225,37 EUR pravdnih stroškov z obrestmi za primer zamude s plačilom.

2Tožnik se v pritožbi sklicuje na vse zakonske pritožbene razloge. Predlaga spremembo, podrejeno razveljavitev prve sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Poudarja, da je sodišče povsem prezrlo sodno prakso, na katero se je skliceval. Odstop dednega deleža drugemu dediču v zapuščinskem postopku pomeni razpolaganje s premoženjem tožnika in zmanjšanje njegovega premoženja, kar bi moral odobriti CSD. Ker tega ni storil, je skrbnikova izjava nična. Nesprejemljiv je zaključek sodišča prve stopnje, da tožnik ni bil oškodovan, ker ga je mati preživljala. Po zakonu so starši dolžni skrbeti za otroke, otroci pa dedujejo po starših. Skrbnik svojega dela ni opravil tako, kot bi moral, saj je bila njegova dolžnost skrbeti za tožnikove interese in pravice. Namesto tega je dediščino sprejel in odstopil drugemu dediču, hkrati pa priznal zapustnikove dolgove. Tožnik, ki nazadnje ni prejel nobenega premoženja, je za očetove dolgove kljub temu odgovarjal. Takšna skrbnikova izjava je zato nasprotovala tudi moralnim načelom.

3Toženca v odgovoru na pritožbo predlagata njeno zavrnitev. Tožnik bi moral uporabiti redna in izredna pravna sredstva v zapuščinskem postopku ali sporno dedno izjavo izpodbijati. V skrbnikovem ravnanju ni bilo ničesar nemoralnega. Tožnik se je takrat z vsem strinjal. Sicer pa je privolitev centra za socialno delo predpisana zaradi varstva mladoletnikov, torej interesa stranke, in ne zaradi splošne koristi.

4Pritožba je delno utemeljena.

5V dokaznem postopku na prvi stopnji je bilo ugotovljeno, da je v zapuščinskem postopku po očetu pravdnih strank takrat mladoletnega tožnika zastopal skrbnik, ki je tožnikov dedni delež odstopil materi pravdnih strank. Čeprav skrbnikove izjave ni odobril pristojni center za socialno delo, je bila ta po presoji sodišča prve stopnje zgolj izpodbojna in ne nična, ker tožnik ni bil oškodovan, kljub temu, da po očetu ni dedoval.

6Navedeno stališče izpodbijane sodbe je materialnopravno zmotno. Po drugem odstavku 136. člena Zakona o dedovanju (ZD) se izjava o odstopu dednega deleža sodediču ne šteje za odpoved dediščini. Brez dvoma pa je šlo v tožnikovem primeru za razpolaganje s premoženjsko pravico večje vrednosti, saj je bila predmet dedovanja po očetu pravdnih strank med drugim tudi nepremičnina, na katero se nanaša tožnikov izločitveni zahtevek. Po 191. členu Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR) sme skrbnik med drugim razpolagati z varovančevimi premoženjskimi pravicami večje vrednosti samo z odobritvijo centra za socialno delo. Navedeno zakonsko določilo je kogentne narave, zato ima njegova kršitev za posledico ničnost skrbnikovega razpolaganja, tudi če skrbnikova izjava ali drugo razpolaganje morebiti ni nasprotovalo moralnim načelom, kot sta poskušala prikazati toženca. Predpisana odobritev centra za socialno delo je prvenstveno res namenjena varovanju pravic in koristi skrbnikovega varovanca in šele posredno tudi varovanju interesov pravnega reda. Res je tudi, da je po prvem odstavku 86. člena Obligacijskega zakonika (OZ) pogodba, ki nasprotuje prisilnim predpisom, nična le, če namen kršenega pravila ne odkazuje na kakšno drugo sankcijo ali če zakon v posameznem primeru ne predpisuje kaj drugega. Kljub temu pa sporna dedna izjava ni bila zgolj izpodbojna. Kadar se dedič odpove dedovanju v korist drugega dediča, je takšno njegovo izjavo treba obravnavati kot sprejem dediščine oziroma dednega deleža in sočasen odstop dednega deleža sodediču. Gre torej za izjavo, ki ima poleg procesnih učinkov v zapuščinskem postopku tudi pravnoposlovne značilnosti, saj lahko učinkuje le, če sodedič, ki mu je bil dedni delež odstopljen, tega sprejme. Kadar je za sklenitev pogodbe potrebno soglasje (dovoljenje ali odobritev) koga tretjega, pogodba sploh ne nastane, če soglasje ni bilo dano. Potemtakem sporna dedna izjava niti ni začela učinkovati, zato se tožnik utemeljeno sklicuje na njeno ničnost. Primerjava 191. člena ZZZDR s 111. členom istega zakona ni ustrezna, enako pa velja tudi za ponujeno primerjavo z judikatom(1), ki jo ponujata toženca v odgovoru na pritožbo. Privolitev centra za socialno delo, ki jo predpisuje 111. člen ZZZDR, se namreč nanaša na odsvojitev ali obremenitev stvari iz premoženja otroka, ki sta dopustni samo zaradi njegovega preživljanja, vzgoje in izobrazbe, ali če to zahteva kaka druga otrokova korist. Tožnikov primer je drugačen. Tožnika, ki je bil tedaj še mladoleten, njegovi interesi pa so bili v koliziji z interesi tožnikove matere kot sodedinje, je v zapuščinskem postopku zastopal skrbnik kot zakoniti zastopnik, ki pa za sporno dedno izjavo ni imel potrebnega dovoljenja oziroma odobritve pristojnega centra za socialno delo. Tožnik torej v zapuščinskem postopku v zvezi s sporno dedno izjavo ni bil pravilno zastopan. Zapuščinsko sodišče, ki je kljub temu upoštevalo skrbnikovo izjavo, je s tem zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 11. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 163. členom ZD, ki je hkrati po četrtem odstavku 394. člena ZPP tudi obnovitveni razlog, za njegovo uveljavljanje pa po tretjem odstavku 396. člena ZPP ni časovne omejitve. To pomeni, da je bila sporna skrbnikova izjava absolutno neveljavna. Ker pa je sklep o dedovanju po očetu pravdnih strank pravnomočen, lahko tožnik v skladu z 224. členom ZD uveljavlja svojo pravico v (tej) pravdi.

7Sodišče prve stopnje se je torej brez potrebe ukvarjalo z vprašanjem, ali je bil odstop dednega deleža za tožnika koristen ali škodljiv. To še posebej, ker so starši po prvem odstavku 103. člena ZZZDR dolžni preživljati svoje mladoletne otroke in skrbeti zanje. Ta otrokova pravica je neodvisna od pravice do dedovanja. Toženca sta se šele v pritožbenem postopku, torej prepozno glede na določilo prvega odstavka 337. člena ZPP, začela sklicevati na dejstvo, da naj bi tožnik soglašal s skrbnikovo izjavo. Predvsem pa takšno soglasje glede na tožnikovo mladoletnost ni moglo imeti nobenega pravnega učinka. Če je mati pravdnih strank res poravnala tožnikove dolgove, pa bosta toženca to dejstvo lahko uveljavljala v zapuščinskem postopku po materi pravdnih strank oziroma zahtevala vračunanje v tožnikov dedni delež, če bodo za to izpolnjeni predpisani pogoji.

8Tožnik je po navedenem upravičen do dednega deleža po očetu, in sicer v obsegu ¼ zapuščine. To je predstavljala tudi zdaj sporna nepremičnina, ki je zaradi izpodbijane dedne izjave po sklepu o dedovanju v obsegu do ½ pripadla materi pravdnih strank. Tožnik je svojo solastninsko pravico v obsegu ¼ nepremičnine pridobil z dedovanjem na podlagi 132. člena ZD v trenutku zapustnikove smrti. Tožnik torej utemeljeno izloča iz zapuščine po materi pravdnih strank svojo četrtino sporne nepremičnine. Neutemeljen je le njegov zahtevek, da morata toženca dopustiti vknjižbo njegove lastninske pravice. Tožnik jo bo namreč lahko dosegel že na podlagi te sodbe, ki bo s pravnomočnostjo učinkovala zoper oba toženca.

9Pritožbeni preizkus je pokazal, da je bilo dejansko stanje v postopku na prvi stopnji pravilno in popolno ugotovljeno. Uradoma upoštevnih procesnih kršitev, ki bi terjale drugačno odločitev o pritožbi, ni bilo, drugih pa tožnik opredeljeno ni uveljavljal. Sodišče druge stopnje je zato ob pravilni uporabi materialnega prava izpodbijano sodbo na podlagi pete alineje 358. člena ZPP ustrezno spremenilo.

10Sprememba sodbe je v skladu z drugim odstavkom 165. člena ZPP terjala tudi novo odločitev o stroških postopka. Tožnik je v pravdi pretežno uspel, zaradi zavrnitve sorazmerno majhnega dela zahtevka pa posebni stroški niso nastali. Toženca mu morata zato na podlagi tretjega odstavka 154. člena ZPP povrniti vse njegove potrebne pravdne stroške. Sodišče jih je odmerilo v skladu z Zakonom o odvetniški tarifi. Obsegajo nagrado za postopek (443,30 EUR – tar. št. 3100), nagrado za narok (409,20 EUR – tar. št. 3102), materialne stroške (20,00 EUR – tar. št. 6002), kar skupaj z 22 % DDV znaša 1.064,45 EUR. Glede na doseženi pritožbeni uspeh pa morata toženca tožniku povrniti tudi njegove pritožbene stroške. Ti obsegajo nagrado za pritožbo (545,60 EUR – tar. št. 3210), materialne stroške (20,00 EUR – tar. št. 6002), 22 % DDV in sodno takso za pritožbo, ki jo je moral plačati tožnik (153,00 EUR), skupaj torej 843,03 EUR. Če bosta toženca s plačilom zamujala, bosta tožniku dolgovala še zakonske zamudne obresti od zneska pravdnih stroškov (prvi odstavek 299. člena in prvi odstavek 378. člena OZ v zvezi s 313. členom ZPP).

------------

(1) sodba Vrhovnega sodišča RS II Ips 175/2004 z dne 11. 5. 2005