111. člen ZZZDR-UPB1

Za odsotnost potrebnega soglasja CSD je bila na podlagi ZZZDR predvidena sankcija neveljavnost pogodbe, ki jo sodna praksa interpretira kot izpodbojnost sklenjene pogodbe, kar je izpostavljeno in obrazloženo tudi v izpodbijani sodbi. Vprašanje potrebnosti soglasja CSD je v sodni praksi sporno oziroma nerazrešeno. V primeru uporabe 108. člena ZZZDR, soglasje matere tožnika, glede na očitno navzkrižje interesov v konkretnih okoliščinah, ne more zadostovati.

Pravnomočno je bilo že ugotovljeno, da pravna posla, ki sta predmet obravnave v tem postopku, nista pravno neobstoječa, niti nična. V tem postopku je odločilno, da zatrjevana nova dejstva niso povzročila, da bi pravno obstoječa pravna posla naknadno postala neobstoječa.

Vrhovno sodišče je v primerljivi zadevi II Ips 175/2004 odločalo, kakšna je sankcija v primeru, ko center za socialno delo ni odobril pravnega posla, kot to določa 111. člen ZZZDR. Zavzelo je stališče, da tak pravni posel ni ničen, ampak le izpodbojen. Poudarilo je, da je odločilno, da določba 111. člena ZZZDR varuje le koristi otroka in da tako sklenjen pravni posel ob kasneje podani privolitvi lahko postane veljaven (primerjaj 44. člen OZ). Poudarilo pa je tudi, da je pogodba, ki nasprotuje ustavnim načelom, prisilnim predpisom ali družbeni morali, nična le tedaj, če namen kršenega pravila ne odkazuje na kakšno drugo sankcijo. Opozorilo je, da je določba (takrat veljavnega) 103. člena ZOR (sedaj 86. člena OZ) oblikovana tako, da najprej odkazuje na milejšo sankcijo. Popolnoma enaki razlogi utemeljujejo odločitev, da je tudi pravni posel, ki ga je sklenil eden od staršev v imenu otroka, moral pa bi ga skleniti kolizijski zastopnik, le izpodbojen. Po drugem odstavku 99. člena OZ pravica zahtevati razveljavitev izpodbojne pogodbe v vsakem primeru preneha s pretekom treh let od dneva, ko je bila pogodba sklenjena. V našem primeru je ta rok potekel 22. 10. 2015. Vendar lahko

Izročilna pogodba za nepremičnine, ki jo je tretja toženka (leta 2005) sklenila kot omejeno poslovno sposobna (starejša od 15 let), sicer brez potrebnega dovoljenja staršev in sodelovanja skrbnika, je izpodbojna in ni nična. Pravico zahtevati razveljavitev takšne pogodbe ima samo mladoletna oseba oziroma v njenem imenu zakoniti zastopnik. Nična ali neobstoječa je tista pogodba, ki jo sklene poslovna popolnoma nesposobna oseba, torej mladoletnik pred dopolnjenim 15 letom starosti, medtem ko je pogodba, ki jo brez odobritve zakonitega zastopnika sklene poslovno omejeno sposobna oseba (mladoletnik po 15 letu starosti) le izpodbojna. Posel, ki ga sklene omejeno poslovno sposoben mladoletnik (starejši od 15 let) ni v nasprotju s 108. kot tudi ne s 111. členom ZZZDR, saj na podlagi omenjene izročilne pogodbe ni prišlo do osvojitve ali obremenitve premoženja tretje toženke; ravno nasprotno je toženka pridobila premoženje (nepremičnino), četudi obremenjeno s stvarno služnostjo stanovanja in obligacijsko obveznostjo preživljanja dveh oseb. Prav tako navedena pogodba ni v nasprotju s 123. členom ZZZDR, saj se z njo ni spreminjalo obveznosti, ki sta jo imela prva dva toženca do

Drugi toženec je opustil svoje dolžno nadzorstvo, zaradi česar mu je tudi mogoče očitati neskrbno ravnanje (protipravnost). Vendar tožnikova škoda iz te protipravnosti ne izvira, ker se nevarnost, ki jo je bil drugi toženec s svojim dolžnim ravnanjem dolžan preprečiti, ni realizirala. Škodo je tožniku s svojim aktivnim in naknadnim ravnanjem povzročila tretje toženka, česar drugi toženec ni mogel in tudi ni bil dolžan predvideti in preprečiti.

Sklep o postavitvi začasnega zastopnika je eden od sklepov iz prvega odstavka 270. člena ZPP, a to samo po sebi še ne pomeni, da zoper tak sklep ni pritožbe. Da bi bilo tako, bi moralo iti hkrati za sklep, ki se nanaša na vodstvo postopka, vsi v prvem odstavku 270. člena ZPP našteti sklepi pa niso takšni. Po prepričanju tega sodišča gre pri postavitvi začasnega zastopnika za pomembno in daljnosežno odločitev, tako v stroškovnem, še bolj pa v vsebinskem smislu, ki nikakor ni namenjena le vodstvu oz. normalnemu teku postopka. Postavitev začasnega zastopnika lahko dejansko pomeni omejitev pravice stranke do izjavljanja, postavitev začasnega zastopnika otroku pa poseg v pravico staršev, uveljavljati otrokove koristi. Pritožba je torej dovoljena. Določbe tretjega odstavka 82. člena ZPP, ki določa, da ima začasni zastopnik pravice in dolžnosti začasnega zastopnika od dne postavitve, si ni mogoče razlagati tako, da bi stranki sami (oziroma njenemu zakonitemu zastopniku) do pravnomočnosti sklepa o postavitvi začasnega zastopnika onemogočala sodelovanje v postopku, konkretno - vložitev pravnega sredstva zoper sklep o postavitvi začasnega zastopnika. To, da otrok ne more zasto

Omejitev pravic staršev glede upravljanja z denarnimi sredstvi otroka.

Vloge druge toženke glede na zakonsko določilo iz 111. člena ZZZDR v postopku odobritve pravnega posla ni mogoče razlagati tako široko, da bi morala skrbeti tudi za vsebinsko izpeljavo odobrenega pravnega posla. Druga toženka v konkretnem primeru ni bila v vlogi stranke niti skrbnice takrat mladoletnega tožnika, saj sta ga zastopala njegova starša kot zakonita zastopnika. Oba sta s poslom soglašala, objektivno gledano pa bi bil posel ob uspešni realizaciji nedvomno v otrokovo korist. S prodajo manjšega stanovanja bi dobil večje stanovanje, pri čemer bi kupnino dodatno zagotovila zakonita zastopnica. Razlogov, zakaj CSD tega posla ne bi smel odobriti, tožnik ne navaja in jih tudi pritožbeno sodišče ne najde.

Ker je prvostopni organ svojo odločitev oprl na zaključek, da pogodba ni skladna z veljavno zakonodajo, saj roditeljska pravica ne more biti predmet pogodbenega razpolaganja, v nadaljevanju otrokovih koristi niti ni ugotavljal in se do tega v izpodbijani odločbi ni opredelil. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe je tako mogoče razbrati le kratek povzetek pogodbe, ki je predmet presoje, zaključek skrbnika za posebne primere, da ustanovitev dosmrtne služnosti na nepremičninah ni v korist otrok, zato s pogodbo ne soglaša, sklicevanje na 113. in 115. člen ZZZDR, ki urejata roditeljsko pravico in njen prenos, ter pavšalen in neobrazložen zaključek organa prve stopnje, da obremenitev nepremičnine ni v korist otrok. Presoje otrokovih koristi, ki je bistvena za odločitev o izdaji soglasja k pravnemu poslu, na kar pravilno opozori tožnica tako v pritožbi, kot tudi v tožbi, pa organ ni opravil. Dejansko stanje je ostalo glede relevantnih okoliščinah nepopolno ugotovljeno, obrazložitev izpodbijane odločbe pa je skopa in pomanjkljiva.

CSD ima v skladu z določbo 111. člena ZZZDR z odločbo, izdano v upravnem postopku, pristojnost odločiti, ali soglaša s pravnim poslom, katerega rezultat je obremenitev premoženja otroka. Bistveno za odločitev o izdaji soglasja k pravnemu poslu je v vsakem konkretnem primeru izkazana otrokova korist. Pogodba o prodaji nepremičnine ni v korist otroka in posledično CSD tudi pravilno ni odobril predmetne prodajne pogodbe.

Sredstva na skrbstvenem računu predstavljajo premoženje A.A., ki se lahko porabi samo za njegove potrebe, zato je prvostopenjski organ pravilno ugotavljal višino dohodkov varovanca in višino stroškov, ki se nanašajo na njegovo mesečno oskrbo. Ugotovil je, da dohodki iz naslova pokojnine in dodatka za pomoč in postrežbo znašajo 950,66 EUR ter da specifikacija stroškov oskrbe, ki jo je organu predložila tožnica, ni utemeljena in presega dejanske stroške A.A.-jeve oskrbe. Glede na višino dohodkov se morajo stroški oskrbe poravnati prvenstveno iz dohodkov.

Izjava volje ni povzročila sklenitve pogodbe, saj jo je podala oseba, ki nima poslovne sposobnosti (prvi odstavek 41. člena OZ). V posledici ugotovljene ničnosti je sodišče prve stopnje pravilno naložilo toženi stranki, da mora tožeči stranki vrniti vse, kar je na podlagi take pogodbe prejela (prvi odstavek 87. člena OZ). Poseben skrbnik se postavi tudi mladoletniku, nad katerim izvršujejo starši roditeljske pravice, v primeru spora med njim in starši, za sklenitev posameznih opravil med njimi, ter v drugih primerih, če so njihove koristi v navzkrižju (prvi odstavek 213. člena ZZZDR). Vendar pa gre za takšno situacijo le takrat, ko gre za kolizijo interesov med otrokom in njegovim zakonitim zastopnikom.

Tožnik je z novim kreditom poravnal svoji obveznosti po kreditnih pogodbah z dne 21. 1. 2008. S tem je kot dolžnik po kreditnih pogodbah z dne 21. 1. 2008 izpolnil svoji obveznosti vrniti oba kredita, zato je njegova obveznost kreditojemalca s tem prenehala, hkrati pa sta prenehali tudi obveznosti obeh tožencev kot zastaviteljev . Za nove obveznosti, ki jih je tožnik prevzel s sklenitvijo kreditnih pogodb z dne 29. 1. 2010 in nato še 11. 2. 2011, toženca, ki sta kot zastavitelja nastopala pri pogodbah z dne 21. 1. 2008, nista bila zavezana za njihovo izpolnitev. Odločanje o privolitvi (soglasju) za odsvojitev premoženja otrok spada v upravni postopek pred pristojnim centrom za socialno delo, ne pa v sodno pristojnost.

Upoštevaje določbe javnega razpisa bo prosilec, ki je mladoletni otrok, moral za svojo družino, v kolikor bi uspel na javnem razpisu, skleniti najemno pogodbo in plačevati neprofitno najemnino ter druge stroške, ki bodo nastali v zvezi z najemom. Navedeno pa po mnenju sodišča pomeni konflikt interesov med otrokom in starši. Glede na navedeno bodo morali v skladu s 111. členom ZZZDR starši tožeče stranke za kandidiranje njihovega mladoletnega otroka na javnem razpisu pridobiti soglasje pristojnega Centra za socialno delo, ki bo presodil, ali je kandidiranje mladoletnega otroka na javnem razpisu v korist mld. tožnika.

Tuje državljanstvo enega od zakoncev za presojo, ali nepremičnina sodi v skupno premoženje, ni odločilno, vpliva pa na način delitve skupnega premoženja, ko se skupno premoženje transformira v posebno premoženje vsakega od zakoncev. Zakonec, ki ima status tujca, nepremičnine ne more dobiti v naravi, lahko pa zahteva delitev z izplačilom. Soglasje centra za socialno delo je po namenu 111. člena ZZZDR potrebno le tedaj, ko bi bil posel vsaj hipotetično v otrokovo škodo.

Tožnika, ki je bil tedaj še mladoleten, njegovi interesi pa so bili v koliziji z interesi tožnikove matere kot sodedinje, je v zapuščinskem postopku zastopal skrbnik kot zakoniti zastopnik, ki pa za sporno dedno izjavo ni imel potrebnega dovoljenja oziroma odobritve pristojnega centra za socialno delo. Tožnik torej v zapuščinskem postopku v zvezi s sporno dedno izjavo ni bil pravilno zastopan. Zapuščinsko sodišče, ki je kljub temu upoštevalo skrbnikovo izjavo, je s tem zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 11. točke 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 163. členom ZD, ki je hkrati po 4. odstavku 394. člena ZPP tudi obnovitveni razlog, za njegovo uveljavljanje pa po 3. odstavku 396. člena ZPP ni časovne omejitve. To pomeni, da je bila sporna skrbnikova izjava absolutno neveljavna. Ker pa je sklep o dedovanju po očetu pravdnih strank pravnomočen, lahko tožnik v skladu z 224. členom ZD uveljavlja svojo pravico v (tej) pravdi.

V skladu s 111. členom ZZZDR smejo starši s privolitvijo centra za socialno delo (CSD) odsvojiti ali obremeniti stvari iz premoženja svojega otroka samo zaradi njegovega preživljanja, vzgoje in izobrazbe, ali če to zahteva kaka druga njegova korist. Iz navedenega izhaja, da je namen določbe varstvo otrokovih premoženjskih pravic oziroma njegovih stvarnopravnih upravičenj in da CSD izda soglasje, če presodi, da je to v otrokovo korist.

Dedno izjavo je treba podati sodišču. Dokler (pismena) dedna izjava ni predložena sodišču, se šteje za neobstoječo in ni ovire, da jo dedič nadomesti z novo izjavo, ki jo predloži sodišču.

V obravnavanem primeru gre sočasno za prenos premoženja in odobritev pridobljenega premoženja, zato ima CSD v skladu z 111. členom ZZZDR z odločbo, izdano v upravnem postopku, pristojnost odločiti ali soglaša s pravnim poslom, rezultat katerega je tudi obremenitev premoženja mld. tožnika. Prevzemnik je za pridobitev nepremičnega premoženja dolžan v zameno opraviti določene izpolnitve. Gre torej za pridobitev obremenjenega premoženja oz. za bremenitev tudi mladoletnikovega siceršnjega premoženja, kolikor ga ima. Po polnoletnosti je tožnik v položaju, ko bo dolžan izvrševati obveznosti po izročilni pogodbi. To pomeni, da bodo mld. tožnika bremenili vsi stroški vezani na lastništvo in posest nepremičnine. Ob tem pa je nesporno, da z nepremičnino ne bo mogel prosto razpolagati glede na določbo izročilne pogodbe, da se nepremičnina ne sme odtujiti za časa življenja izročevalke brez njene privolitve, kar posledično pomeni, da se prevzemnik ne bo mogel znebiti bremen vzdrževanja nepremičnine na ta način, da bi z njo lahko prosto razpolagal in jo eventualno prodal. Ob takem stanju stvari bodo obveznosti do izročevalke, kot izhajajo iz izročilne pogodbe, za tožnika pomenile preveliko br