VSRS Sodba I Ips 9199/2012-701

Zahtevam za varstvo zakonitosti se ugodi, izpodbijana pravnomočna sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

A.

1Okrožno sodišče v Ljubljani je z v uvodu navedeno sodbo D. H., G. H., Z. B., A. H., C. B., S. B. in D. N. spoznalo za krive kaznivega dejanja umora po 4. točki prvega odstavka 116. člena v zvezi z 20. členom Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Sodišče je izreklo naslednje kazni:

- D. H. je določilo kazen 23 let zapora, nakar mu je ob upoštevanju določenih kazni iz dveh predhodnih pogojnih obsodb, ki jih je preklicalo, izreklo enotno kazen 24 let in 2 meseca zapora;

- G. H. je določilo kazen 22 let zapora, nakar mu je ob upoštevanju določene kazni iz pogojne obsodbe, ki jo je preklicalo, izreklo enotno kazen 22 let in 1 mesec zapora;

- Z. B. je določilo kazen 20 let zapora, nakar mu je ob upoštevanju določene kazni iz pogojne obsodbe, ki jo je preklicalo, izreklo enotno kazen 20 let in 6 mesecev zapora;

- A. H. je določilo kazen 18 let zapora, nato pa mu ob upoštevanju predhodno izrečene zaporne kazni izreklo enotno kazen 18 let in 2 meseca zapora;

- C. B. je prav tako določilo kazen 18 let zapora, nakar mu je ob upoštevanju določenih kazni iz dveh predhodnih pogojnih obsodb, ki jih je preklicalo, izreklo enotno kazen 18 let in 4 mesece zapora;

- S. B. je izreklo kazen 17 let zapora;

- D. N. je določilo kazen 17 let in 6 mesecev zapora, nakar mu je ob upoštevanju določenih kazni iz dveh predhodnih pogojnih obsodb, ki jih je preklicalo, izreklo enotno kazen 18 let in 4 mesece zapora.

V izrečene kazni je sodišče obsojencem vštelo čas, ki so ga prestali v priporu. Odločilo je še, da se obsojencem izreče varnostni ukrep odvzema sekire ter da se jih oprosti plačila vseh stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), stroški in nagrade njihovih zagovornikov, postavljenih po uradni dolžnosti pa bremenijo proračun. Oškodovanca B. Z. in D. Z. je s premoženjskopravnima zahtevkoma napotilo na pravdo.

Višje sodišče v Ljubljani je pritožbam zagovornikov obtoženega S. B. in D. N. ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je navedena obtoženca obtožbe oprostilo, pritožbam zagovornikov ostalih obsojencev ter pritožbi obsojenega C. B. pa je ugodilo delno, tako da je spremenilo opis dejanj v izreku sodbe, nato pa očitana ravnanja pravno opredelilo kot kaznivo dejanje uboja po prvem odstavku 115. člena v zvezi z 20. členom KZ-1. Glede na spremenjeno pravno kvalifikacijo je poseglo tudi v odločbe o kaznih, in sicer je:

- D. H. določilo kazen 13 let zapora, nakar mu je ob upoštevanju določenih kazni iz dveh preklicanih pogojnih obsodb izreklo enotno kazen 14 let in 5 mesecev zapora;

- G. H. je določilo kazen 12 let zapora, nakar mu je ob upoštevanju določene kazni iz preklicane pogojne obsodbe izreklo enotno kazen 12 let in 2 meseca zapora;

- Z. B. je določilo kazen 10 let zapora, nato pa mu ob upoštevanju določene kazni iz preklicane pogojne obsodbe izreklo enotno kazen 10 let in 6 mesecev zapora;

- A. H. je prav tako določilo kazen 10 let zapora, nato pa mu ob upoštevanju predhodno izrečene zaporne kazni izreklo enotno kazen 10 let in 3 mesece zapora;

- C. B. pa je določilo kazen 9 let zapora, nakar mu je ob upoštevanju določenih kazni iz dveh preklicanih pogojnih obsodb izreklo enotno kazen 9 let in 4 mesece zapora.

V preostalem je pritožbe zavrnilo kot neutemeljene in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

2Zoper pravnomočno sodbo vlagajo zahteve za varstvo zakonitosti obsojeni C. B. ter zagovorniki obsojenega D. H., G. H., Z. B., A. H. in C. B. Razlogi zahtev bodo predstavljeni v nadaljevanju te odločbe.

3Vrhovna državna tožilka je v odgovoru navedla, da so zahteve neutemeljene, ter predlagala, da jih Vrhovno sodišče zavrne. Stališče vrhovne državne tožilke bo prav tako predstavljeno v nadaljevanju, v okviru presoje posameznih kršitev, ki jih uveljavljajo zahteve.

4Odgovor vrhovne državne tožilke je bil vročen obsojencem in njihovim zagovornikom. Na odgovor sta podala izjavo zagovornik obsojenega D. H. in zagovornik obsojenega C. B. Oba sta pri vloženih zahtevah vztrajala.

B.

5Po presoji izpodbijane pravnomočne sodbe z vidika kršitev, ki so uveljavljane v vloženih zahtevah, Vrhovno sodišče ugotavlja, da so vložene zahteve za varstvo zakonitosti utemeljene. Obrazložitev te odločbe se omejuje na poglavitne razloge, ki so privedli do razveljavitve sodbe in vrnitve zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Vprašanje sostorilstva in naklepa do uboja

6Na tem mestu Vrhovno sodišče obravnava zahteve zagovornikov obsojenega A. H., G. H., Z. B. ter zahtevi obsojenega C. B. in njegovega zagovornika, v delu, v katerem uveljavljajo kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ker

naj izpodbijana sodba (sodišča druge stopnje) ne bi vsebovala razlogov o tem, da so obsojenci ravnali kot sostorilci ter da je imel vsak izmed njih naklep oškodovancu vzeti življenje.

7Vrhovno sodišče uvodoma ugotavlja, da je sodišče druge stopnje na seji dejansko stanje, ki je odločilno za presojo sostorilstva ter naklepa posameznega obsojenca, ugotovilo drugače, kot sodišče prve stopnje. Sodišče prve stopnje je obsojence ter S. B. in D. N. (slednja sta bila s sodbo sodišča druge stopnje nato oproščena) spoznalo za krive kaznivega dejanja umora iz brezobzirnega maščevanja v sostorilstvu (4. točka prvega odstavka 116. člena v zvezi z 20. členom KZ-1). Ugotovilo je, da so obsojenci po predhodnem dogovoru o maščevanju zaradi pretepa, izsledili oškodovanca B. Z. na bencinskem servisu v Kočevju, ga obkolili in pričeli pretepati, pri čemer ga je

G. H. z lesenim obcestnim kolom za označevanje ceste v zimskem času najmanj enkrat silovito udaril po glavi in enkrat po telesu, D. H. prav tako najmanj enkrat s topim delom sekire po glavi, dva izmed njih sta ga tepla po glavi in hrbtu,

ostali (torej trije) pa so preprečevali, da bi mu partnerka priskočila na pomoč. Oškodovanec je umrl zaradi hude poškodbe glave, ki je bila (kot izhaja iz obrazložitve prvostopenjske sodbe na 19. strani) prizadejana z udarcem s sekiro. S

odišče prve stopnje je na obstoj subjektivnega elementa sostorilstva ter direktnega naklepa vseh obsojencev, da skupaj vzamejo življenje oškodovancu sklepalo na podlagi naslednjih okoliščin: predhodnega dogovora obsojencev, da oškodovanca umorijo (37. stran sodbe), načrtovanje umora, izsleditev oškodovanca, pretentanje policista, njihova množičnost in uporaba kola in sekire ter opisana udeležba (41. stran sodbe). Na drugem mestu je kot okoliščino, ki kaže na naklep do umora, navedlo tudi pretepanje že nezavestnega oškodovanca (36. stran sodbe).

8Sodišče druge stopnje je v

ečino navedenih okoliščin, na podlagi katerih je sodišče prve stopnje sklepalo na obstoj skupnega namena ter naklepa vsakega posameznika, da oškodovanca umorijo, štelo za nedokazane. Ni namreč sledilo dokaznim zaključkom prvostopenjskega sodišča, da so se obsojenci predhodno dogovorili za umor oškodovanca, da so pretentali policista in se načrtno pripeljali na kraj dejanja z motivom, da se oškodovancu maščujejo zaradi predhodnega pretepa. Po oceni sodišča druge stopnje je bilo srečanje med oškodovancem in obsojenci na bencinskem servisu naključno, njihova reakcija pa spontana. Navedlo je, da so se obsojenci trenutno odzvali na nastalo situacijo oziroma da so se „zelo hitro odzvali na to, kar je imel že eden izmed njih (Z. B.) opraviti z oškodovancem“ (tč. 62 do 66 drugostopenjske sodbe). Sodišče druge stopnje tudi ni ugotovilo, da bi se obsojenci dogovarjali oziroma se usklajevali v času izvršitve dejanja. Kljub temu je štelo, da so vsi obsojenci ravnali v sostorilstvu ter s krivdno obliko direktnega naklepa do oškodovančeve smrti. Glede na drugačno presojo dokazov je sodišče druge stopnje spremenilo opis dejanja v izreku sodbe, tako da je izpustilo očitke, ki se nanašajo na predhodni dogovor, brezobzirno maščevanje ter izsleditev oškodovanca, ravnanje obsojencev pa je pravno opredelilo kot kaznivo dejanje uboja po prvem odstavku 115. člena v zvezi z 20. členom KZ-1. Pritožbeno sodišče je poseglo tudi v opis izvršitvenih ravnanj – v izreku sodbe sodišča druge stopnje se A. H., Z. B. in C. B. očita, da so oškodovanca „tepli po glavi in hrbtu, A. H. pa je še neposredno pred tem preprečeval, da bi mu partnerica priskočila na pomoč.“

a) K zahtevi obsojenega C. B. in njegovega zagovornika

9Obsojeni C. B. in njegov zagovornik v zahtevah uveljavljata, da sodišči nista konkretno ocenili vloge oziroma prispevka tega obsojenca pri izvršitvi kaznivega dejanja. Navajata, da obsojenec oškodovanca ni brcal oziroma da sodišče niti ni razčistilo, kdo naj bi brcal oškodovanca, sicer pa izvedenec ni navedel, da bi tudi eventualne brce lahko povzročile tako hude poškodbe. Navajata, da zgolj njegova prisotnost na kraju dejanja sostorilstva ne more utemeljevati.

10Vrhovna državna tožilka v odgovoru na zahtevo meni, da obsojenec in njegov zagovornik s temi navedbami uveljavljata zmotno ugotovljeno dejansko stanje, kar ni dovoljen razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti.

11Pri odgovoru na vprašanje, ali sta se sodišči konkretno opredelili do prispevka obsojenega C. B. k očitanemu kaznivemu dejanju (kar ne predstavlja uveljavljanja zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, temveč kršitve po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP) ni mogoče prezreti nasprotja med izrekom in obrazložitvijo sodbe sodišča druge stopnje glede tega odločilnega dejstva. Iz obrazložitve drugostopenjske sodbe izhaja, da je ta obsojenec „obkrožal oškodovanca in ga, kot je videti iz posnetkov s tem onemogočal, da bi se udarcem kakorkoli lahko izognil in da se je iz gruče petih, ki se je sicer strnjena pomikala skupaj, umaknil le toliko in takrat, ko sta s sekiro in palico udarila druga dva obtoženca, [zato] je jasno, da je svoj del dela ta obtoženec opravil že pred usodno prizadejanimi mu udarci“ (tč. 32 drugostopenjske sodbe). S takšno obrazložitvijo je sodišče druge stopnje sledilo ugotovitvam sodišča prve stopnje, ki prav tako ni ugotovilo, da bi obsojeni C. B. oškodovanca udaril ali ga brcnil (40. stran sodbe sodišča prve stopnje). S posegom v izrek sodbe pa je pritožbeno sodišče s temi razlogi prišlo v nasprotje. Iz izreka drugostopenjske sodbe namreč izhaja, da je ta obsojenec oškodovanca tepel, in sicer po glavi in hrbtu.

12T

udi v primeru, ko obdolženec ne izpolni zakonskih znakov kaznivega dejanja, pač pa njegova odgovornost temelji na določbah KZ-1 o sostorilstvu ali udeležbi, mora biti v izreku sodbe navedeno konkretno ravnanje obdolženca. Posameznik vselej kazensko odgovarja zaradi tistega ravnanja, ki ga je sam izvršil, zato temelj njegove odgovornosti ne more biti v zadostni meri opredeljen že z izvršitvenim ravnanjem drugega, torej (so)storilca. Vloga vsakega sostorilca mora biti v izreku sodbe konkretno opredeljena, v obrazložitvi sodbe pa mora biti pojasnjeno, na podlagi katerih dokazov je sodišče prišlo do zaključka, da je sostorilec ravnal na očitani način, čemur sledi pravna ocena, da to ravnanje predstavlja odločilni prispevek k izvršitvi kaznivega dejanja(1).

13Obsojencu in njegovemu zagovorniku, ki nasprotja med izrekom in obrazložitvijo sodbe sicer izrecno ne uveljavljata, je tako potrebno pritrditi – o ravnanju, ki se obsojencu očita v izreku drugostopenjske sodbe, ta sodba nima razlogov. S tem je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ki je narekovala razveljavitev drugostopenjske sodbe glede obsojenega C. B.

14Sicer pa se je Vrhovnemu sodišču ob ogledu video posnetka nadzornih kamer (ki je edini dokaz, na katerem temeljijo zaključki sodišč o ravnanju obsojenega C. B.) porodil tudi precejšen dvom v resničnost odločilnih dejstev – tako tistih, ki izhajajo iz izreka sodbe sodišča druge stopnje, kot tistih, ki so navedena v obrazložitvi obeh sodb. Na posnetkih je videti, da je obsojeni C. B. do oškodovanca pristopil kot tretji izmed obsojencev, nato pa se premikal s skupino ostalih obsojencev, ki so oškodovanca obkrožali. Fizični kontakt med obsojencem in oškodovancem iz posnetka ni razviden. Zaradi slabe kvalitete posnetkov ter zornega kota snemanja pa iz posnetkov ni mogoče jasno razbrati niti, ali je obsojenec z opisanim gibanjem oškodovancu onemogočal, da bi se izognil udarcem drugih ali pa je dogajanje le opazoval. Zakaj sta sodišči obsojenčevo navzočnost na kraju dejanja ocenili kot obkolitev in oviranje oškodovanca z namenom prispevati k njegovi smrti, v sodbah ni v zadostni meri pojasnjeno. Sodišči navajata le, da naj bi takšna vloga obsojenca izhajala iz video posnetkov, kar pa je, glede na opisano spoznavno vrednost posnetkov, neprepričljivo. Ker se je Vrhovnemu sodišču porodil precejšen dvom, da sta tako sodišče prve stopnje, kot sodišče druge stopnje ta odločilna dejstva pravilno ugotovili, je bilo potrebno v delu, ki se nanaša na obsojenega C. B., razveljaviti tudi prvostopenjsko sodbo (427. člen ZKP).

b) K zahtevam zagovornikov A. H., G. H. in Z. B.

15Zagovornik obsojenega A. H. v zahtevi navaja, da sodba sodišča druge stopnje nima razlogov o obstoju obsojenčevega naklepa. Opozarja, da je bil za oškodovanca smrten samo en udarec, prizadejan s sekiro, da se obsojeni A. H. ni pripeljal z avtomobilom, v katerem je bila sekira, ter da je v avtomobil vstopil šele v Kočevju. Meni, da okoliščine, ki jih ugotavljata sodišči (tj. da so obsojenci z oškodovancem fizično obračunali in mu onemogočili umik, da je obsojeni A. H. odstranil T. B. ter pripomogel k temu, da sta imela obsojeni D. H. in G. H. do oškodovanca prosto pot), še ne utemeljujejo subjektivnega elementa sostorilstva oziroma direktnega naklepa odvzeti oškodovancu življenje. Opozarja tudi, da je sodišče druge stopnje štelo za nedokazano, da so obsojenci dejanje izvršili zaradi maščevanja ter da so se predhodno dogovarjali. Pritožbeno sodišče spregleda, da enaki razlogi veljajo tudi za dokazovanje obstoja naklepa odvzeti oškodovancu življenje. Težko je namreč trditi, da je pri obsojencih naklep za očitano kaznivo dejanje nastal šele neposredno na bencinskem servisu. Navaja, da pritožbeno sodišče niti ni poskušalo obrazložiti, zakaj naj bi obsojenci nameravali kar ubiti oškodovanca, ampak je navedlo le, da so se skupinsko odzivali na dogodke.

16Tudi zagovornik obsojenega G. H. uveljavlja, da se drugostopno sodišče ni ukvarjalo z naklepom do umora. Navaja, da sodba nima razlogov o subjektivnem elementu sostorilstva. Po oceni zagovornika bi sodba morala imeti razloge o skupni odločitvi sostorilcev, da oškodovanca ubijejo, četudi ta odločitev ni bila izrecna. Opozarja, da sta bila dva izmed obdolžencev, ki sta na kraj prišla z ostalimi obsojenci, kaznivega dejanja oproščena, kar prav tako kaže, da ni obstajala skupna zavest in volja vseh obdolžencev, ki so prišli na kraj, da oškodovancu vzamejo življenje.

17Podobne ugovore v zahtevi uveljavlja tudi zagovornik obsojenega Z. B. Navaja, da v sodbah ni razlogov o tem, da so imeli vsi obsojenci skupno voljo oškodovanca pokončati. Nasprotuje tudi navedbi sodišča, da naj bi oškodovanca brcnil v glavo. Priznava sicer, da je obsojenec oškodovanca brcnil, vendar ne v glavo, kar pa naj bi bilo odločilno za presojo naklepa do uboja.

18Vrhovna državna tožilka v zvezi z navedenimi ugovori navaja, da iz opisa dejanja v izreku in obrazložitvi izhaja, da so se vsi obsojenci združili in delovali po vnaprejšnjem dogovoru. Po njeni oceni se je pritožbeno sodišče v zadostni meri opredelilo do subjektivnega elementa sostorilstva, in sicer v 53. točki sodbe.

19Po določbi drugega odstavka 20. člena KZ-1 je sostorilec, kdor skupaj z drugim stori kaznivo dejanje, tako da zavestno sodeluje pri storitvi ali kako drugače odločilno prispeva k storitvi. V sodni praksi in kazenskopravni teoriji se je uveljavila t. i. objektivno-subjektivna metoda ugotavljanja sostorilstva. Temeljno vprašanje te metode je, ali je posameznik v celoti ali delno uresničil zakonske znake kaznivega dejanja, ali k izvršitvi kako drugače odločilno prispeval (objektivni element). Pri obeh oblikah sostorilstva se zahteva zavest in volja posameznika, da skupaj z drugimi sodeluje pri uresničitvi kaznivega dejanja. Če sostorilstvo v objektivnem smislu temelji na odločilnem prispevku (in ne na izpolnitvi zakonskih znakov kaznivega dejanja), pa je potrebno preveriti še, ali je posameznik štel kaznivo dejanje za svoje – ali je ravnal cum animo auctoris (subjektivni element)(2). Možen alternativni pristop k ugotavljanju sostorilstva je teorija funkcionalne oblasti nad dejanjem. Po tej teoriji je sostorilstvo podano, kadar so podane naslednje predpostavke: a) skupni načrt oziroma skupna odločitev za dejanje, b) skupno delovanje v času izvršitve ter c) odločilnost prispevka (sostorilec mora obvladovati dogajanje – njegova funkcija pri izvršitvi dejanja mora biti takšna, da je od nje odvisen uspeh celotnega načrta)(3).

20Po obeh teorijah je skupna odločitev oziroma volja izvršiti dejanje za obstoj sostorilstva ključnega pomena; ta (subjektivni) element omogoča, da se posamezniku pripišejo ravnanja drugih, kakor da bi bila njegova. Gre za vzajemno pripisovanje učinkov skupnega delovanja vsakemu od sostorilcev. Velja pa tudi obratno – ravnanja, s katerimi drugi ne soglašajo oziroma ki pomenijo (naklepno ali malomarnostno) prekoračitev skupne odločitve oziroma načrta (t. i. eksces), se smejo pripisati le tistemu, ki jih je sam izvršil(4).

21Skupna odločitev, kot pogoj sostorilstva, je praviloma rezultat (predhodnega) usklajevanja oziroma dogovarjanja, ki pa ni nujno izrecno. Zadostuje konkludentni sporazum oziroma kakršnakoli komunikacija, ki omogoči, da vsak predvidi ravnanje drugih in oblikuje voljo pri dejanju sodelovati. Skupna volja v pravkar opisanem pomenu ni izključena niti, ko med udeleženci sploh ni nikakršnega dogovarjanja oziroma usklajevanja oziroma ko gre za spontano skupno sodelovanje(5). Obstoj subjektivnih predpostavk sostorilstva pa je v takem primeru potrebno presojati še posebej skrbno. Kadar namreč med udeleženci ni nikakršne komunikacije (ki bi kazala na enotno zavest in voljo), je zaključek o obstoju sostorilstva mogoče napraviti šele, če iz okoliščin ter ravnanja vsakega posameznika jasno izhaja, da je posameznik v času izvrševanja kaznivega dejanja anticipiral ravnanje drugih ter hotel (privolil), da njegovo ravnanje kot dopolnitev ravnanj drugih privede do prepovedane posledice(6). Če sostorilec te zavesti in volje nima, lahko odgovarja izključno za lastne vzročne prispevke. V takem primeru pa seveda tudi ni podan naklep v odnosu do prispevkov drugih in posledice, ki iz teh prispevkov izhaja (v tem smislu sta subjektivni element sostorilstva ter krivda neločljivo povezana).

22V obravnavanem primeru je sodišče druge stopnje, za razliko od sodišča prve stopnje, ugotovilo, da so obsojenci brez kakršnekoli (predhodne) komunikacije stekli proti oškodovancu in ga začeli pretepati, pri čemer so mu prizadejali en udarec s sekiro po glavi (D. H.), en udarec s kolom po glavi in en po hrbtu (G. H.) ter več udarcev z rokami po glavi in hrbtu. Na vprašanje, ali so imeli obsojenci pri tem skupni namen oškodovanca ubiti, ali pa so ga (nekateri) hoteli telesno poškodovati, ali mu le zagroziti, ni mogoče odgovoriti brez natančne analize sosledja dogodkov in ravnanja vsakega posameznika. Pri presoji je lahko odločilno, ali je posamezni obsojenec deloval prvi ali po tem, ko so bile oškodovancu že prizadejane hude telesne poškodbe; ali je zaznal, da je oškodovanec že poškodovan; ali so oškodovancu grozili s smrtjo ipd. Sodišče druge stopnje, ki je štelo, da so obsojenci, kljub odsotnosti dogovora, ravnali z enotno voljo in direktnim naklepom do uboja, bi moralo navesti okoliščine, iz katerih izhaja, da je vsak izmed obsojencev (ki ni sam izpolnil vseh znakov kaznivega dejanja) v času svojega odločilnega prispevka predvideval, da bo ravnanje ostalih obsojencev v povezavi z njegovim ravnanjem privedlo do smrti oškodovanca in je to tudi hotel.

23Zagovorniki A. H., G. H. in Z. B. pravilno opozarjajo, da sodba sodišča druge stopnje takšnih razlogov nima. Razlogov, ki bi utemeljevali subjektivni element sostorilstva ter naklep do oškodovančeve smrti ni najti niti v sklepnem delu sodbe sodišča druge stopnje, v katerem ugotavlja, da obstoj predhodnega dogovora ni dokazan ter da so obsojenci oškodovanca napadli spontano

(tč. 62 do 66 drugostopenjske sodbe),

niti v delu, v katerem ločeno obravnava pritožbene ugovore posameznih vlagateljev.

24V okviru presoje pritožb zagovornikov obsojenega A. H. (tč. 21 sodbe) je pritožbeno sodišče navedlo, da je ta obsojenec odstranil oviro, ki jo je za povsem neovirano obračunavanje z oškodovancem predstavljala T. B., ter da je oškodovanca spravil v položaj, v katerem sta imela G. H. in D. H. povsem prosto pot za prizadejanje udarcev, kar po oceni sodišča druge stopnje kaže na vlogo tega obsojenca. Na obsojenčev naklep do oškodovančeve smrti (in ne le telesne poškodbe) pa po stališču pritožbenega sodišča kaže mesto in število udarcev, uporabo sredstev ter lokacijo le-teh, ter izkušnja pretepa in poškodb, ki jih je obsojenčev brat utrpel v noči pred tem.

25S to utemeljitvijo je pritožbeno sodišče ostalo na pol poti – pojasnilo je le obstoj objektivnega elementa sostorilstva. Zagovornik pravilno opozarja, da zgolj dejstvo, da je obsojenec odstranil oškodovančevo partnerko ter nato oškodovanca spravil v položaj, ki je D. H. in G. H. omogočil, da oškodovanca udarita, še ne pomeni, da je tako ravnal z namenom, da bi skupaj z ostalimi oškodovanca ubil. V sodbi sodišča druge stopnje pa tudi ni razlogov o tem, da naj bi obsojeni A. H. predvidel, da bosta ostala dva obsojenca oškodovancu prizadejala smrtne udarce in jima je oškodovanca prav s tem namenom nastavil. Okoliščine, kot so mesto in število udarcev ter uporaba sredstev, ki naj bi po oceni pritožbenega sodišča kazale na naklep do umora, pa se očitno nanašajo na ravnanje vseh obsojencev skupaj in ne na konkretna ravnanja obsojenega A. H. Iz izpodbijane sodbe namreč ne izhaja, da bi slednji uporabil kakšno sredstvo (uporaba kola in sekire se očita zgolj obsojenemu G. H. in D. H.) niti da bi oškodovanca udaril v predele oziroma na način, na katerega bi ga (lahko) ubil. Zgolj iz načina izvršitve – v smislu seštevka ravnanja vseh obsojencev skupaj – pa seveda ni moč avtomatično sklepati na skupno voljo in posledično na naklep vsakega posameznika do oškodovančeve smrti(7). Najprej je potrebno ravnanje drugih posamezniku sploh pripisati, in sicer prav preko njegove lastne zavesti in hotenja, da sodeluje pri dejanju.

26V zvezi s subjektivnim odnosom G. H. do očitanega dejanja, se pritožbeno sodišče sploh ni opredelilo. Glede na to, da je večino okoliščin, s katerimi je naklep obrazložilo sodišče prve stopnje, štelo za nedokazano, bi pritožbeno sodišče moralo navesti razloge, na podlagi katerih sklepa, da je naklep še zmeraj podan.

27Vprašanja subjektivnega odnosa Z. B. pa se pritožbeno sodišče dotakne v 43. točki sodbe, v kateri se sklicuje na razloge sodišča prve stopnje, ki pa je, kot rečeno, pri presoji naklepa izhajalo iz bistveno drugačnega dejanskega stanja, kot ga je ugotovilo sodišče druge stopnje. Sodišče prve stopnje je v zvezi z naklepom tega obsojenca navedlo tudi, da je naklep do umora razviden iz tega, da je oškodovanca na tleh nezavestnega brcal v glavo (39. stran sodbe sodišča prve stopnje). Pritožbeno sodišče je na pritožbene navedbe obrambe, da obsojeni Z. B. obsojenca ni brcnil v glavo, odgovorilo, da zaključek sodišča prve stopnje o brci v glavo „ni v očitnem nasprotju s tem, kar izhaja iz posnetka“ ter da „ravnanje obtoženega Z. B. ne bi bilo zaradi tega nič manj bistveno ali nič manj sostorilsko, tudi, če je oškodovanca v taki situaciji, ko je nemočen ležal na tleh brcnil v kak drug del telesa“ (42. točka drugostopenjske sodbe). S tem je pritožbeno sodišče podvomilo v obstoj še ene okoliščine, na kateri je sodišče prve stopnje utemeljevalo naklep.

28Pritožbeno sodišče je v zvezi s subjektivnim odnosom do dejanja navedlo še, da so bili obsojenci usmerjeni k istemu cilju „to pa je zadržanje oškodovanca znotraj njihovega kroga, pretepanje le-tega, nato pa odmik posameznega obtoženca le toliko, da jih ni tudi sam skupil, skupen odhod s kraja kaznivega dejanja, kaže na zavest in voljo skupne izvršitve kaznivega dejanja, saj so bila ravnanja sostorilcev povsem koordinirana in usmerjena v k enemu in istemu cilju, h kateremu je vsak prispeval na svoj način in v okviru takratnih objektivnih možnosti“ (53. točka drugostopenjske sodbe). Iz teh razlogov pa izhaja zgolj, da so imeli obsojenci namen oškodovanca pretepsti. Da naj bi bil skupni cilj tudi uboj oškodovanca, v sodbi sodišča druge stopnje ni obrazloženo.

29Glede na navedeno Vrhovno sodišče pritrjuje zagovornikom A. H., G. H. in Z. B., da izpodbijana sodba sodišča druge stopnje nima razlogov o subjektivnem elementu sostorilstva ter o naklepu do oškodovančeve smrti. S tem je sodba sodišča druge stopnje tudi v delu, ki se nanaša na te tri obsojence, obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP.

Zavrnitev dokaznega predloga za postavitev izvedenca psihiatrične stroke

30Zagovornik obsojenega D. H. v zahtevi med drugim uveljavlja, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo dokazni predlog obrambe za postavitev izvedenca psihiatrične stroke. Zagovornik se sklicuje na ustaljene standarde za izvajanje razbremenilnih dokazov in meni, da je obramba pri postavitvi dokaznega predloga zadostila svojemu dokaznemu bremenu.

31Vrhovna država tožilka je te navedbe ocenila kot neutemeljene. Po njeni oceni sta sodišči pravilno obrazložili, zakaj je dokaz z izvedencem psihiatrične stroke nepotreben.

32Vrhovno sodišče ugotavlja, da je zagovornik na predobravnavnem naroku dne 12. 9. 2012 predlagal postavitev izvedenca psihiatrične stroke, ki bi v postopku pojasnil, ali je bil obsojeni D. H. v času očitanega kaznivega dejanja sposoben razumeti pomen svojega dejanja in imeti v oblasti svoje ravnanje. Ob podaji tega predloga je v spis vložil zdravniško potrdilo o obiskih obsojenca v ambulanti, iz katerega izhaja, da je obsojenec v letih 2004 in 2005 večkrat iskal zdravniško pomoč zaradi psihičnih težav, in sicer je kazal psihodepresivno sliko, povedal je, da se bo ubil, trpel je tudi za nespečnostjo. Iz potrdila nadalje izhaja, da so bila obsojencu predpisana zdravila Tramal, Dormicum in Ketonal. Naslednja zabeležka o obisku v ambulanti se pojavi v letu 2011, ko mu je bil ponovno predpisan Dormicum. Zagovornik je na predobravnavnem naroku predlagal tudi, da sodišče zasliši obsojenčevo posvojiteljico in partnerko, ki naj bi vedeli povedati, da je imel obsojenec večkrat izpade ter da sta tedaj klicali zdravnika iz ZD Metlika, kar pa ni bilo vedno ustrezno zabeleženo v zdravstveni dokumentaciji.

33Sodišče prve stopnje je dokazni predlog za postavitev izvedenca psihiatrične stroke ter zaslišanje obeh prič zavrnilo. Navedlo je, da so iz zdravniškega potrdila razvidne bolj težave, ne pa diagnosticirana duševna bolezen. Dejstvo, da obsojenec od 2005 do 2011 ni obiskal ambulante naj bi bilo po oceni sodišča povezano z njegovo kazensko evidenco. Sodišče je nadalje navedlo, da se glede na ravnanje obsojenca v času izvršitve kaznivega dejanja dvom v njegovo zmožnost razumevanja dejanja in samoobvladovanja ne poraja. To je utemeljilo z okoliščinami, da je obsojenec kritičnega dne skupaj z ostalimi obsojenci načrtoval umor oškodovanca, zvabil policista v naselje, si pripravil sekiro ter nato dogovorjen načrt tudi izpeljal. Po oceni sodišča gibanje in ravnanje tega obsojenca v času izvrševanja kaznivega dejanja ni odstopalo od ravnanja ostalih obsojencev. Ugotovilo je, da je bil obsojenec pri zamahovanju s sekiro pozoren, da ne bi zadel ostalih obsojencev, da se je po obvestilu o prihodu policije s prizorišča umaknil, po prihodu domov pa je tudi klical policijo, kar po oceni sodišča kaže na zavedanje dejanja (str. 41 do 42 sodbe sodišča prve stopnje). Sodišče druge stopnje je tem razlogom pritrdilo, pri čemer je dalo poudarek obsojenčevemu ravnanju v času izvršitve kaznivega dejanja (okoliščine, ki se nanašajo na načrtovanje uboja, je namreč štelo za nedokazane). Poudarilo je še, da predložena zdravstvena dokumentacija ne izkazuje duševne bolezni ter da obramba tudi ni predložila kakšne druge zdravstvene dokumentacije v podkrepitev svojih navedb (str. 15 sodbe sodišča druge stopnje).

34Ena temeljnih pravic obdolženca v kazenskem postopku je pravica do izvajanja dokazov v njegovo korist (tretja alineja 29. člena Ustave Republike Slovenije, v nadaljevanju Ustava). Sodišče je dolžno ugoditi dokaznim predlogom obrambe, ki naj bi po njenih sklepčnih navedbah potrdili oziroma zanikali obstoj pravno relevantnih dejstev, to je dejstev, na katerih temelji neposredna uporaba materialnega in procesnega kazenskega prava. Eno takšnih dejstev je tudi obdolženčeva prištevnost. Glede tega elementa kazenske odgovornosti ZKP vzpostavlja domnevo prištevnosti. Pri tem pa določa tudi stopnjo verjetnosti, ki jo mora vzpostaviti obramba, če želi doseči odreditev psihiatričnega pregleda. Po prvem odstavku 265. člena ZKP zadošča že vzpostavitev suma neprištevnosti oziroma zmanjšane prištevnosti. Izraz sum označuje najnižjo stopnjo verjetnosti oziroma dvoma, ki ga morajo okoliščine vzbuditi pri sodišču, da je dolžno postaviti izvedenca psihiatričen stroke(8).

35Po oceni Vrhovnega sodišča je obramba to verjetnost izkazala. Obramba v podkrepitev dokaznega predloga ni podala zgolj trditev, temveč je priložila tudi dokaze – zdravniško potrdilo, iz katerega izhaja, da je obsojenec imel psihične težave in je prejemal psihoaktivna zdravila. Stališče sodišč prve in druge stopnje, da bi obramba morala (z zdravniško dokumentacijo) izkazati, da je imel obsojenec duševno bolezen, je zmotno. To stališče pomeni, da bi obramba morala z verjetnostjo, ki se približuje gotovosti, ovreči domnevo prištevnosti, kar pa daleč presega dokazno breme, ki ga obrambi nalaga zakon. Zadostuje, da obramba vzpostavi sum, da je bila obdolženčeva prištevnost zmanjšana, pa čeprav samo nebistveno(9).

36Sodišče bi torej dokaznemu predlogu obrambe, ki je materialnopravno relevanten, obramba pa je izkazala tudi zahtevano stopnjo verjetnosti za uspeh dokaza, moralo ugoditi in izvedenstvo odrediti. V takem procesnem položaju sodišče prištevnosti ne more ugotavljati samo, kot sta to storili sodišči prve in druge stopnje z analizo obsojenčevega vedenja v času kaznivega dejanja. Sodišče namreč nima ustreznega strokovnega znanja, da bi ocenjevalo, kako osebe z duševnimi motnjami ali duševno manjrazvitostjo v določenih situacijah reagirajo. Ob sumu na neprištevnost oziroma zmanjšano prištevnost sme sodišče prištevnost obdolženca ugotavljati samo z izvedencem psihiatrom.

37Ker je bila z zavrnitvijo dokaznega predloga kršena pravica obsojenega D. H. do izvajanja razbremenilnih dokazov (tretja alineja 29. člena Ustave), je bilo potrebno izpodbijano sodbo razveljaviti tudi glede tega obsojenca.

Pravica obrambe do komentiranja izvedenih dokazov

38Vrhovno sodišče se na tem mestu opredeljuje še do ugovora zagovornika Z. B., ki uveljavlja, da sodišče prve stopnje zagovorniku ni omogočilo, da bi ob gledanju video posnetkov dogodka na zapisnik podal svoje pripombe. Poudarja, da je pripombe lahko podal šele v zaključnem govoru, s čimer je sodišče kršilo 59. in 320. člen ZKP. V nadaljevanju obširno navaja, kakšne pripombe bi podal, če bi mu sodišče to omogočilo.

39Vrhovna državna tožilka je v odgovoru na zahtevo navedla, da je na ta očitek argumentirano odgovorilo že pritožbeno sodišče ter da obramba ni z ničemer novim utemeljila, zakaj razlogov sodišča ne sprejema.

40Iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 30. 11. 2012 izhaja, da je po ogledu posnetkov video nadzornih kamer zagovornik obsojenega Z. B. na zapisnik želel podati oceno videnega, kar pa mu sodišče ni dovolilo. Navedlo je, da gre za oceno dokazov, ki je pridržana za končne besede. Pritožbeno sodišče v takšnem ravnanju sodišča ni videlo kršitve postopka. Navedlo je, da je odločitev sodišča razumna, kolikor je zagovornik podal oceno dokaza, sicer pa je očitno, da je zagovornik pripombe uspel podati, čeprav te po vsebini niso zapisane. Pritožbeno sodišče še ugotavlja, da zagovornik tudi ni izkazal vpliva (sicer nedokazane) kršitve na zakonitost in pravilnost sodbe, saj je ocena dejanskega stanja temeljila tudi na drugih izvedenih dokazih (tč. 41 sodbe sodišča druge stopnje).

41Stališče Vrhovnega sodišča je nasprotno. Pravica do izjave oziroma kontradiktornosti (22. člen Ustave in prvi odstavek 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah) je ena temeljnih pravic strank v sodnih postopkih. Po praksi Ustavnega sodišča in Evropskega sodišča za človekove pravice mora biti strankam v kazenskih in civilnih postopkih dana možnost, da se seznanijo z vsemi navedbami in s predlaganimi dokazi, ki lahko vplivajo na odločitev sodišča, in da o njih zavzamejo stališče(10). Stranke morajo imeti možnost, da se izjavijo tako o dejanskih kot o pravnih vidikih zadeve in s tem vplivajo na izid postopka. Pravica do izjave je v ZKP poudarjena na več mestih. Tretji odstavek 16. člena ZKP določa, da ima obdolženec pravico navajati dejstva in predlagati dokaze, ki so mu v korist. Iz določb 320. in 342. člena izhaja pravica obrambe, da pri izvajanju dokazov aktivno sodeluje ter da komentira izvedene dokaze neposredno po njihovi izvedbi. Te določbe sicer izrecno ne urejajo dokazovanja z ogledom video posnetka, vendar je jasno, da se smiselno nanašajo tudi na to vrsto dokazov. Ocena dokazov ni pridržana šele za končno besedo strank, pač pa imajo stranke pravico dokaze komentirati takrat, ko se izvajajo, pri čemer se lahko pripombe nanašajo tako na vsebino izvedenega dokaza kot na način njegovega izvajanja(11).

42Takojšnja izjava o dokazih je lahko bistvenega pomena za pravilno ugotovljeno dejansko stanje. V postopku, v katerem velja načelo kontradiktornosti – in tak je tudi naš kazenski postopek – se sodniška ocena dejanskega stanja vzpostavlja skozi oceno relevantnosti argumentov ene in druge stranke. Ker imajo argumenti glede dokazne vrednosti posameznega dokaza praviloma bistveno drugačno težo, če so podani neposredno po izvedbi dokaza (ko je predstava o zaznanem še jasno prisotna in ko razsojevalec stališča še ni zavzel), lahko ima možnost takojšnjega izjavljanja o dokazih odločilen vpliv na izid postopka. Šele součinkovanje načela kontradiktornosti in neposrednosti v polni meri zagotavlja, da bo dejansko stanje pravilno in popolno ugotovljeno.

43V obravnavanem primeru pravica do izjave sicer ni bila popolnoma zanikana, saj se je obramba o dokazu lahko izjavila v končni besedi. Vendar to pomeni, da sodišče obrambi ni dopustilo komentiranja dokazov vse dokler ni dokaznega postopka zaključilo, ko torej izvajanje nadaljnjih dokazov ni bilo več mogoče (razen če bi sodišče glavno obravnavo začelo na novo – 353. člen ZKP). Ob tem je treba upoštevati, da je videoposnetek odločilni dokaz, na katerem temelji obsodilna sodba (konkretna ravnanja vsakega izmed obsojencev izhajajo izključno iz tega dokaza).

44Sodišče je torej štelo, da je dejansko stanje razjasnjeno (drugi odstavek 343. člena ZKP) še preden je obrambi omogočilo, da se izjavi o dokazu, na katerega je nato v odločilni meri oprlo svojo sodbo. S tem je dalo sodišče jasno vedeti, da stališče obrambe na izid postopka ne more imeti vpliva. Glede na navedene okoliščine je bila po oceni Vrhovnega sodišča pravica obsojenega Z. B. do izjave v postopku vsebinsko tako okrnjena, da je podana kršitev 22. člena Ustave v zvezi s 342. členom ZKP.

C.

45Ugotovljeni kršitvi pravice do izvajanja razbremenilnih dokazov in pravice do izjavljanja, sta narekovali razveljavitev sodb sodišč prve in druge stopnje v delu, ki se nanaša na obsojenega D. H. in Z. B. Razveljavitev obeh izpodbijanih sodb je potrebna tudi v delu, ki se nanaša na obsojenega C. B., saj je dejansko stanje glede tega obsojenca neprepričljivo ugotovljeno že v prvostopenjski sodbi. Ugotovljene kršitve, ki sta jih uveljavljala zagovornika obsojenega A. H. in G. B., pa bi sicer terjale zgolj razveljavitev sodbe sodišča druge stopnje in vrnitev zadeve temu sodišču v ponovno sojenje. Kljub temu je Vrhovno sodišče sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo v celoti, saj meni, da bo dejansko stanje v ponovnem sojenju lahko pravilno ugotovljeno le, če bo sodišče povezano presojalo ravnanja vseh obdolžencev. Glede na takšno odločitev Vrhovno sodišče ostalih, v zahtevah uveljavljanih kršitev, ni presojalo.

46V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje upoštevati materialnopravna izhodišča in procesne pravice obrambe, na katere je Vrhovno sodišče opozorilo v tej odločbi. Sodišče bo moralo v ponovnem sojenju upoštevati tudi četrti odstavek 428. člena ZKP, po katerem sodba v novem sojenju za obtožence ne sme biti manj ugodna, kakor razveljavljena. To v konkretni zadevi pomeni, da izrek sodbe v novem sojenju za obtožence ne sme biti strožji, kot je razveljavljen izrek drugostopenjske sodbe. Vrhovno sodišče ob tem opozarja tudi na (v zahtevah sicer neuveljavljano) prekoračitev obtožbe s strani sodišča druge stopnje, ki je sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da pretepanje po glavi in hrbtu očita trem obsojencem, medtem ko se v obtožbi takšno ravnanje očita le dvema.

----

(1) Prim. sodbo Vrhovnega sodišča I Ips 64487/2010 z dne 22. 11. 2012.

(2) Prim. Bavcon, L., et al., Kazensko pravo, splošni del, 6. izdaja, Uradni list, Ljubljana, 2014, str. 344; Ambrož, M., Sostorilstvo v primežu teoretičnih modelov in praktičnih izzivov, Pravnik, št. 5-6, 2013, str. 290-291. Glej tudi sodbi Vrhovnega sodišča I Ips 343/2004 z dne 9. 2. 2006 in I Ips 10073/2009-187 z dne 12. 4. 2012.

(3) Glej Roxin, C., Strafrecht, Allgemeiner Teil, Band II, 4. izdaja, C. H. Beck, München, 2003, str. 77 in naprej. Glej tudi Ambrož, nav. delo, str. 295 in naprej.

(4) Prim. Ambrož, nav. delo, str. 295-296.

(5) Podobna situacija je lahko podana tudi v primeru t. i. sukcesivnega sostorilstva, ko posamezni sostorilec pristopi h kaznivemu dejanju, ki se že izvršuje. Glej Roxin, nav. delo, str. 90-93.

(6) Prim. sodbo Vrhovnega sodišča I Ips 158/2000 z dne 4. 4. 2002, iz katere izhaja, da „za presojo subjektivne strani sostorilstva ni nujno, da bi moral med storilci vselej obstajati predhoden dogovor. Na storilčevo zavest pri uresničiti kaznivega dejanja je moč sklepati tudi na podlagi njegovega dejanskega delovanja.“

(7) Sklepanje o obstoju naklepa zgolj na podlagi načina izvršitve dejanja je sicer dopustno, vendar le, kadar se presoja ravnanje posameznega storilca.

(8) Odločba Ustavnega sodišča Up-13/94 z dne 8. 6. 1995.

(9) Prim. Horvat, Š., Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, GV Založba, Ljubljana, 2004, str. 590.

(10) Glej npr. odločbi Ustavnega sodišča Up-373/05-16 z dne 15. 3. 2007 in Up-206/04-17 z dne 23. 11. 2006 ter tam citirane odločbe Evropskega sodišča za človekove pravice.

(11) Prim. Horvat, nav. delo, str. 716.