320. člen ZKP

Sodišče prve stopnje je zanesljivo zaključilo, da je obdolženec zaradi okoliščin, ki so že opisane, oškodovanca umoril na zahrbten način. V svojem stanovanju se je obdolženec pogosto "drl" na oškodovanca in ga zmerjal, kar pa je oškodovanec mirno prenašal in mu verbalna agresija očitno ni predstavljala resne nevarnosti zoper življenje in telo. Oškodovanec se je tako v obdolženčevem stanovanju počutil kot doma in prav zaradi te domačnosti ter nepogojnega zaupanja obdolžencu, čeprav je že prej večkrat doživel obdolženčevo verbalno nasilje, ni slutil preteče mu nevarnosti. To zaupanje pa je obdolženec izkoristil in oškodovanca z enim zamahom noža, ko mu je ta kazal hrbet, zabodel. Oškodovanec ni utrpel obrambnih poškodb, kar tudi napotuje na pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je obdolženec zaradi že obrazloženih okoliščin oškodovanca presenetil in ga zabodel, pri čemer je potrebno še upoštevati, da se je obdolženec po izvršenem dejanju trudil nož skriti in ko je kot priča zaslišana N.D. iz NFL na tem nožu (sled št. 39) ugotovila na rezilu kri oškodovanca, na njegovem ročaju pa biološko sled obdolženca.

Odločilna dejstva so dejstva iz opisa dejanja, povzetem v izreku sodbe. Objektivna resnost grožnje ne more biti odvisna od posameznikovega dojemanja izrečenih besed kot izvršitvenega ravnanja, temveč je treba izhajati iz njihove vsebine.

ZKP ne pozna posebnega, skrajšanega ali poenostavljenega postopka za izvedbo obravnave, ko je sodba sodišča prve stopnje razveljavljena le delno (na primer le glede odločbe o (stranski) kazni), v odločbi o krivdi pa je že postala pravnomočna - v takem primeru je v ponovljenem postopku primerna smiselna uporaba določb ZKP o glavni obravnavi. Tako bi bilo mogoče kot ustrezno opredeliti povzemanje oziroma temu ustrezno predstavitev razveljavitvenega sklepa sodišča druge stopnje namesto povzemanje obtožbe; v celoti bi moral biti podan pouk obdolžencem po 320. členu in po petem odstavku 321. člena ZKP, obdolžencu bi moralo biti omogočeno, da se izjavi o vseh okoliščinah, ki so pomembne za izrek kazenske sankcije; dokazni postopek bi se moral omejiti le na izvedbo tistih dokazov, ki so pomembni za odločanje glede razveljavljenega dela sodbe; stranke, oškodovanec in zagovornik bi morale imeti zaključno besedo; izrečena oziroma razglašena sodba pa bi morala imeti v izreku ustrezno sklicevanje na sodbo, ki je glede izreka o krivdi že pravnomočna.

Obsojencu, ki je bil poučen o svojih pravicah na glavni obravnavi, seznanjen z obdolžitvami ter tudi aktivno sodeloval v postopku, poleg tega pa je v postopku aktivno sodeloval tudi njegov zagovornik, je bila zagotovljena pravica do učinkovite obrambe.

Vsaka omejitev pravice stranke, da se izvedejo predlagani dokazi, mora imeti ustrezno in legitimno podlago, oziroma sodišče pri tem, katere od predlaganih dokazov bo izvedlo, nima diskrecijske pravice. Če stranka predlaga zaslišanje očividca dogodka, pri čemer pred tem ponudi svojo tezo dogajanja, ni potrebno, da bi še posebej substancirala svoj dokazni predlog.

Pri presoji vpliva nedovoljenega dokaza na nepristranskost sodnikove odločitve je sodišče dolžno najprej ugotoviti, za kateri konkreten dokaz gre, oceniti, ali je ta nedovoljen, kakšna je njegova vsebina in ali bi bila tudi brez tega dokaza sprejeta povsem enaka odločitev.

Kršitev 320. člena ZKP je bistvenega pomena samo v primeru, če je vplivala na zakonitost sodbe.