UPRS sodba in sklep I U 1024/2012

I. Zadevi I U 1024/2012 in I U 1086/2012 se združita v skupno obravnavo in odločanje ter se zadeva naprej vodi kot I U 1024/2012.
II. Tožbi A. se delno ugodi, ter se odločba Upravne enote Ljubljana št. 490-1/2012-4 z dne 29. 3. 2012 v 2. in 3. točki odpravi in zadeva vrne prvostopnemu organu v nov postopek. V preostalem se tožba zavrne.
III. Tožena stranka je dolžna povrniti A. stroške postopka v znesku 210,00 EUR v 15 dneh od vročitve sodbe toženi stranki, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.
IV. Tožba D. se zavrne.
V. Tožeča stranka D. in A. kot stranka z interesom trpita svoje stroške postopka.

1Prvostopni organ je z izpodbijano odločbo v 1. točki izreka zavrnil predlog Mestne občine Ljubljana, ki se je glasil: Delna odločba Občine Ljubljana Moste – Polje, Občinskega sekretariata za gospodarske in družbene dejavnosti, št. 301-003/92-03/DG z dne 20. 12. 1994 je nična v 1. točki izreka, in sicer v delu, ki se nanaša na nepremičnino z ID znakom ... (parc. št. 511/2 k.o. ...)“; v 2. točki izreka pa zavrnil zahtevek A. za povračilo stroškov za pravno zastopanje; ter v 3. točki odločil, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka. V obrazložitvi je navedel, da je vlagatelj predloga za izrek odločbe za nično pravni naslednik zavezanca za denacionalizacijo iz 51. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen), Občine B. Delna odločba z dne 20. 12. 1994 temelji na poravnavi, sklenjeni na podlagi 69. člen ZDen med upravičencem A. in tedanjo Občino B., za objekt ..., v delu, ki ga uporablja C. Primerjava vsebine poravnave in delne odločbe pokaže, da med njima ni vsebinskih razhajanj. O poteku enoletnih pogajanj se v spisu nahaja obsežna dokumentacija, ki utemeljuje navedbe upravičenca, da odločitev o parc. št. 511/2 k.o. … v poravnavi in delni odločbi ne predstavlja napake pri zapisu. Navedbo, da glede parc. št. 511/2 ni šlo za napako pri zapisu poravnave, ki je bila nato povzeta v odločbo o denacionalizaciji, potrjuje tudi dejstvo, da zavezanka zoper odločitev ni vložila pritožbe. Odločba je pravnomočna z dnem 13. 1. 1995. Ugotavlja, da predlagatelj ni izkazal razloga iz 6. točke prvega odstavka 279. člena ZUP. Konkretne določbe Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), na katere se sklicuje, v povezavi z odločbo o denacionalizaciji z dne 20. 12. 1994, niso neposredno uporabljive, na način kot zatrjuje. Presoja veljavnosti poravnave kot pravnega posla v času izdaje odločbe je bila že opravljena in stranke morebitnih napak v besedilu poravnave in na njeni podlagi izdane odločbe z rednim pravnim sredstvom niso uveljavljale. O vprašanju ničnosti poravnave v delu, ki se nanaša na parc. št. 511/2, na podlagi določb ZOR, pa ni mogoče odločati v upravnem denacionalizacijskem postopku, ker gre za zadevo iz sodne pristojnosti. V zvezi s stroški pa navaja, da gredo po določbi 113. člena ZUP v breme tistega, na zahtevo katerega se je postopek začel, v postopku denacionalizacije je to vlagatelj zahteve za denacionalizacijo. Glede na navedeno je zahtevek za povračilo stroškov pravnega zastopanja A., podan v vlogi z dne 3. 2. 2012, zavrnil in odločil, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

2Drugostopni organ je pritožbi D. in A. zavrnil. V zvezi s točko 6 prvega odstavka 279. člena ZUP/99 navaja, da ZOR nesporazum po določbi 63. člena šteje med napake volje, v 111. členu pa določa, da je pogodba izpodbojna, če jo je sklenila stranka, ki je poslovno omejeno sposobna, če so bile pri njeni sklenitvi napake glede volje strank, kot tudi, če je v zakonu ali posebnem predpisu tako določeno. Ničnost pa je opredeljena v določbah od 103. do vključno 110. člena ZOR. Sklicevanje na določbe 26. oziroma 63. člena ZOR ne pomeni utemeljitve 6. točke prvega odstavka 279. člena ZUP/99. Zavrača tudi pritožbene navedbe A. glede povrnitve stroškov za pravno zastopanje. Res se je postopek začel na predlog D., ki je uveljavljal izredno pravno sredstvo. Pravna podlaga za odločitev je določba prvega odstavka 114. člena ZUP/99. Po presoji drugostopnega organa A. v odgovoru, ki sicer zadošča kriteriju obrazložene vloge, dejansko ni pripomogel k rešitvi zadeve, zato ni podlage za priznanje stroškov. Ne pritrjuje tudi navedbi, da je D. povzročil stroške po krivdi ali iz nagajivosti. Določba tretjega odstavka 113. člena ZUP/99 predpostavlja namerno povzročitev stroškov postopka, vendar pa A. tega ni izkazal.

3A. (v nadaljevanju prvo tožnik) uvodoma povzema prvostopno in drugostopno izpodbijano odločbo. Opozarja, da je drugostopni organ spremenil pravno podlago za zavrnitev stroškov postopka, da pa ni odločil o stroških odgovora na pritožbo, ki ga je v zadevi vložil. Drugostopni organ je dal napačno vsebino določbi prvega odstavka 114. člena ZUP, torej splošnemu pravilu o povrnitvi stroškov v upravnem postopku, ki sploh ne govori o upravičenosti zahtevka po kriteriju potrebnosti (glede tega kriterija se v konkretnem primeru uporabljajo določbe Zakona o odvetniški tarifi – ZOdvT), temveč ta določba govori o kriteriju uspeha. Tudi po kriteriju uspeha pa je prvotožnik upravičen do povrnitve stroškov, saj je v postopku nastopal kot stranka v formalno pravnem smislu (v materialno pravnem smislu je bil njegov položaj kot stranke izčrpan že s pravnomočnostjo in dokončnostjo delne odločbe o denacionalizaciji), stranka z nasprotujočim interesom pa v postopku ni uspela. Glede na to je za pravilno odločitev o stroških potrebno uporabiti tretji odstavek 113. člena ZUP, torej kriterij krivde, v zvezi s prvim odstavkom 114. člena ZUP, torej v zvezi s kriterijem uspeha, saj D. kot predlagateljica ni uspela. Argumentacija drugostopnega organa, da naj bi bili krivdno povzročeni le tisti stroški, ki jih našteva, ne drži (prim. stran 261 in 262 Upravno procesno pravo). Najprej, ker so takšne situacije v ZUP posebej urejene in sicer v npr. 187. in 197. členu ZUP. Določba tretjega odstavka 113. člena ZUP pa ne govori le o stroških tretjih, ki sodelujejo v postopku, pač pa o vseh udeležencih v postopku, torej tudi o stroških strank (prim. str. 160 do 162). Kriterij krivde je korektiv temeljnega pravila o povrnitvi upravnih stroškov po kriteriju uspeha iz prvega odstavka 114.člena in na obeh podlagah je do povrnitve stroškov upravičen. Določba tretjega odstavka 113. člena ZUP kot kriterij krivde zajema tudi dejanja, katerih namen je zavlačevanje postopka. Največja lokalna skupnost D. že skoraj dve desetletji negira izdano delno denacionalizacijsko odločbo, kar vsekakor kaže na zavlačevanje, če ne na nagajivost, kar vse zaobsega dejanski stan tretjega odstavka 113. člena ZUP. Tožniku tudi ni jasno, kaj je imel drugostopni organ v mislih, ko je navedel, da je tožnik nepravilno opozarjal na določbe ZOR. Njegova navedba določb ZOR je sledila navedbam D. Je pa tožnik v odgovoru navedel še druge pravno pomembne okoliščine, zato je navedba drugostopnega organa neprimerna, prav tako pa ocena, da tožniku ni bilo potrebno pravno zastopanje. Tožniku so stroški nastali zaradi vročitve predloga. Če bi prvostopni organ ocenil, da je mogoče predlog obravnavati brez odgovora, bi pač o njem odločil. Ker to ni bilo mogoče, so stroški v postopku nastali. Čeprav pravno zastopanje v upravnem postopku ni predpisano, so tožniku stroški nastali (prim. stran 262 Upravno procesno pravo) in jih mora D. povrniti v višini, kot jo določa ZOdvT. Predlaga odpravo prvostopne odločbe v 2. in 3. točki izreka ter odpravo drugostopenjske odločbe ter zahteva, da se mu povrnejo stroški postopka v skupni višini 4.851,60 EUR, kar predstavljajo stroške: odgovora na predlog, pritožbe in stroške odgovora na pritožbo predlagatelja D. Podredno pa predlaga odpravo drugostopne odločbe v delu, v katerem je bila zavrnjena njegova pritožba ter v delu, v katerem ni bilo odločeno o stroških pritožbe in odgovora na pritožbo D. ter vrnitev zadeve v tem obsegu drugostopnemu organu v ponovni postopek in odločanje.

4Drugo tožnik – D. v tožbi navaja, da iz sklenjene poravnave v postopku denacionalizacije podržavljenih nepremičnin (objekta ...), ki ga uporablja C. – Polje, izhaja, da se sklepa samo za del nepremičnin, ki so v uporabi zavezanca, to je del nepremičnin, ki jih uporablja C. in ne posega v preostali del nepremičnin, ki so v uporabi Občine B., kar predstavlja tako le delno poravnavo med zavezancem in upravičencem. Iz 2. člena te poravnave izhaja, da sta zavezanec in upravičenec kot nesporno ugotovila, da so predmet poravnave le poslovni prostor, ki jih uporablja glasbena šola, in ki v naravi predstavljajo poslovne prostore, specificirane v istem členu. V zvezi s tem je bilo v 3. členu izdano zemljiško knjižno dovolilo, da se parc. št. 511/1 in 511/2 pripišeta v nov zemljiško knjižni vložek v korist upravičenca in vzpostavi solastniški delež. Iz drugega odstavka 3. člena pa spet izhaja, da stranki soglašata, da predstavlja vpisani idealni delež v naravi prostore, ki jih v objektu na zemljišču parc. št. 511/1 uporablja C. in so vpisani v točki II poravnave. Iz 4. člena nadalje izhaja, da se stranki dogovorita, da postane zavezanec z dnem pravnomočnosti odločbe o denacionalizacije najemnik teh delov nepremičnine v enakem obsegu, kot jo je imel do izdaje odločbe o denacionalizaciji, za fiksno dogovorjeno dobo 10 let. Poravnava je bila vključena v delno odločbo o denacionalizaciji z dne 20. 12. 1994 in na njeni podlagi izveden vpis v zemljiško knjigo pri parcelah 511/1 in 511/2 k.o. ... Iz navedenega je jasno, da je bilo ob sklepanju poravnave med strankama doseženo soglasje, da se sklepa zgolj za objekt na naslovu … ter da je pri zapisu poravnave, ki je povzeta v delni odločbi, prišlo do napačnega zapisa, da se nanaša tudi na objekt, ki leži na parc. št. 511/2. Skladno z določilom 26. člena ZOR je pogodba sklenjena, ko se pogodbeni stranki zedinita o njenih bistvenih sestavinah. Iz 63. člena ZOR pa izhaja, da kadar sta stranki prepričani, da se strinjata, dejansko pa je med njima nesporazum o naravi pogodbe ali o podlagi ali o predmetu obveznosti, pogodba ne nastane. Namen pravila iz 26. člena ZOR je, da je doseženo soglasje nujni pogoj za nastanek pogodbe. Če med strankama ni dosežen sporazum, pogodba ne nastane, gre torej za neobstoječ oziroma ničen pravni posel. Pravilo 63. člena ZOR konkretizira določbo 26. člena ZOR, kdaj je doseženo soglasje volj pogodbenih strank. Če med strankama ni soglasja o naravi pogodbe, podlagi ali predmetu obveznosti, mora veljati, da pogodba ni sklenjena, saj gre za inštitute, ki pogojujejo obstoj soglasja volj bolj kot sporazum o bistvenih sestavinah. Nesporazum je posebna oblika nesoglasja, je navidezno soglasje. Poseben inštitut preprečuje, da bi se v primeru nesporazuma oziroma disenza o naravi pogodbe ali podlagi ali predmetu obveznosti primer podredi pravilom o napaki volje, konkretneje pravilom o zmoti. V primeru zmote je namreč pogodba sklenjena, sankcija pa je izpodbojnost. V primeru nesoglasja pa pogodba ni sklenjena oziroma je nična. Upravni organ v zvezi s tem materialnopravno zmotno ugotavlja, da je v primeru nesporazuma predvidena sankcija izpodbojnost in ne ničnost. V zgoraj opisanem dejanskem stanju pri sklepanju pogodbe ni prišlo do zmote, temveč je nastalo situacijo šteti kot nesporazum o predmetu obveznosti, pri čemer se šteje, da pogodba v delu, v katerem soglasje ni bilo doseženo, sploh ni nastala oziroma je nična, s čimer je izpolnjen pogoj iz 6. točke prvega odstavka 279. člen ZUP za uveljavljanje ničnosti odločbe (nepravilnost, ki je po zakonski določbi razlog za ničnost). Iz navedenega izhaja, da drugotožnik v konkretnem primeru ne uveljavlja razloga nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja ali napačne uporabe materialnega prava, temveč razlog ničnosti. Zato so neutemeljene navedbe, da bi lahko ta dejstva uveljavljal že v pritožbenem postopku. V konkretnem primeru tudi ni sporno, da je poravnava v celoti povzeta v delni denacionalizacijski odločbi, zaradi česar so ugotovitve organa, da med poravnavo in delno odločbo ni zaznati razhajanj, brezpredmetne. Prvostopni organ se v konkretnem primeru ni opredelil do zatrjevanih ničnostih razlogov, še več, po eni strani zatrjuje, da naj bi bila konkretna poravnava rezultat pogajanj med strankami, po drugi strani pa, da naj bi bilo vprašanje ničnosti sporne poravnave stvar sodne pristojnosti. Izpodbijana odločba je v delu, ko ugotavlja, da naj bi bila sporna poravnava rezultat pogajanj med strankama, povsem neobrazložena, zaradi česar se je v tem delu ne da preizkusiti (kršitev 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP). V kolikor pa je organ menil, da je odločitev o ničnosti izpodbijane odločbe odvisna od morebitne ugotovitve ničnosti poravnave, je bil dolžan postopati skladno z določilom 147. člena ZUP. Iz tega določila pa izhaja, da sklicevanje na sodno pristojnost ni utemeljeno. Izpostaviti je tudi potrebno, da je delna odločba postala pravnomočna, in jo je „s sveta“ mogoče spraviti le v okviru predlaganega pravnega sredstva. Zmotno je stališče, da je v konkretnem primeru mogoče izpodbijati samo poravnavo, ki je bila kasneje povzeta v izpodbijano delno odločbo o denacionalizaciji. Tudi v kolikor bo poravnava izpodbita v sodnem postopku, to ne bo imelo nobenega vpliva na pravnomočnost izpodbijane delne odločbe o denacionalizaciji. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe niso razvidni prepričljivi in zakoniti argumenti organa za izrek, zaradi navedenega je bila prekršena pravica tožnika do enakega varstva pravic po 22. členu Ustave in pravica do učinkovitega pravnega sredstva po 25. členu Ustave. Predlaga odpravo prvostopne odločbe in ugoditev predlogu oziroma podredno odpravo ter zahteva povrnitev stroškov postopka.

5Stranka z interesom D. na tožbo A. ni odgovorila.

6Stranka z interesom A. je na tožbo D. odgovorila ter predlaga zavrnitev in zahteva povrnitev stroškov postopka.

K točki I:

7Sodišče je v skupno obravnavanje in odločanje združilo zadevi I U 1024/2012 in I U 1086/2012, ker se z obema tožbama izpodbija isto prvostopno odločbo, iz razloga smotrnosti ter načela ekonomičnosti in hitrosti postopka (42. člen Zakona o upravnem sporu – ZUS-1).

K točki II:

8Tožba A. je deloma utemeljena.

9Prvotožnik izpodbija prvostopno odločbo v 2. in 3. točki. Z 2. točko izreka je prvostopni organ zavrnil njegov zahtevek za povračilo stroškov za pravno zastopanje v postopku za izrek odločbe za nično, sproženem na podlagi predloga D., s 3. točko pa je odločil, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka. Prvotožnika je v upravnem postopku, začetem na podlagi vloženega predloga, šteti za stranko z nasprotnim interesom, saj je z denacionalizacijsko odločbo, za katero D. predlaga, da se izreče za nično, pridobil sporno nepremičnino. V postopku na prvi stopnji je prvotožnik odgovoril na predlog za izrek odločbe za nično po pravnem zastopniku – odvetniku in pri tem so mu nastali stroški, ki jih je pri organu uveljavljal. Sodišče soglaša z razlogi drugostopnega organa, da odločitev o stroških postopka v obravnavani zadevi, ne more temeljiti na določbi 113. člena ZUP (pravna podlaga za zavrnitev, ki jo je uporabil prvostopni organ), ker v postopku nastopata stranki z nasprotujočimi interesi, torej gre za izjemo od pravila, ki ga uveljavlja 113. člen ZUP.

10Vendar pa je določbo prvega odstavka 114. člena ZUP napačno uporabil tudi drugostopni organ, ki je menil, da je zavrnitev povrnitve stroškov, na podlagi tudi določbe prvega odstavka 114. člena, pravilna. Predlog za izrek odločbe za nično je vložil zavezanec iz denacionalizacijskega postopka – D. Prvostopni organ je pravilno, ker tako od njega zahtevajo pravila postopka (9. člen ZUP; 44. člen ZUP), vročil predlog prvotožniku, ki je za zaščito svoje pravice, ki jo je pridobil na podlagi denacionalizacijske odločbe, nanj odgovoril. Z odgovorom na predlog je uresničil svojo pravico, ki jo ima na podlagi načela kontradiktornosti upravnega postopka. Zaradi odgovora na predlog so prvotožniku nastali stroški, ker je svojo pravico uresničil s sodelovanjem pravnega zastopnika – odvetnika. Da je pritegnil k sodelovanju odvetnika, mu ZUP ne preprečuje, oziroma tako obliko zastopanja stranke predvideva (nabor stroškov iz prvega odstavka 113. člena ZUP).

11Po prvem odstavku 114. člena ZUP krije stroške stranka, ki je povzročila postopek, pa se je ta končal v njeno škodo, če je v postopku udeleženih dvoje ali več strank z nasprotujočimi si interesi. Določba uveljavlja pravilo, da stranke krijejo stroške glede na uspeh v postopku. Navedeno pravilo pa je drugostopni organ napačno razširil še s presojo opravičenosti vloge (prvotožnikovega odgovora na predlog), „da dejansko ni pripomogla k rešitvi zadeve, prej nasprotno“. S tem je uporabil določbo 114. člena ZUP/86, kar je glede na določbo 324. člena ZUP, napačno. V ponovnem postopku reševanja zadeve bo moral organ pri odločitvi o stroških pravilno uporabiti določbo prvega odstavka 114. člena ZUP, ne da bi presojal potrebnost vloge glede na njeno vsebino, pri odmeri višine pa uporabiti določbe odvetniške tarife.

12Soglaša pa sodišče z organom druge stopnje, da podlaga za povrnitev stroškov postopka v obravnavani zadevi ni tretji odstavek 113. člena ZUP. Drugotožnik – D. je vložil izredno pravno sredstvo, o katerem je bil organ dolžan odločiti. Tretji odstavek 113. člena ZUP je izjema od pravila iz prvega odstavka 113. člena ZUP oziroma prvega odstavka 114. člena ZUP. Velja za posebne stroške v zvezi s posameznimi dejanji upravnega postopka, ki so bili povzročeni po krivdi ali iz nagajivosti kakšnega udeleženca upravnega postopka. Vložitev izrednega pravnega sredstva pa ni šteti v kategorijo krivde oziroma nagajivosti, ter tudi ne za dejanje, katerega namen je zavlačevanje postopka.

13Sodišče je tožnikovemu zahtevku ugodilo v delu, v katerem je ta izpodbijal prvostopno odločbo (glede na vloženo izpodbijano tožbo – 33. člen ZUS-1), ne more pa mu ugoditi v delu, s katerim izpodbija drugostopno odločbo o neodločenih pritožbenih stroških in stroških odgovora na pritožbo, saj prvotožnik ne uveljavlja tožbe zaradi molka organa, torej pogojev za izpodbijanje fiktivne zavrnitve ni.

14Tožena stranka je glede na navedeno kršila pravila postopka, ta kršitev pa je vplivala na odločitev o zadevi. Sodišče je odločitev o odpravi izpodbijane odločbe in vrnitvi zadeve v ponoven postopek sprejelo na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1.

K točki III:

15Ker je prvotožnik v tem upravnem sporu delno uspel, mu je sodišče odmerilo stroške postopka v višini 210,00 EUR (presodilo je, da je imel tožnik s tožbo polovični uspeh) (25. člen ZUS-1 v zvezi s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu, Uradni list RS, št. 24/07) v zvezi z določbami ZPP, ki se nanašajo na uspeh v postopku. Stroške mu je dolžna povrniti tožena stranka v roku 15 dni od prejema sodbe.

K točki IV:

16Tožba D. ni utemeljena.

17V predlogu za izrek odločbe za nično je drugotožnik (enako v tožbi) navajal razloge, s katerimi utemeljuje, da je v postopku sklepanja poravnave (ki ima naravo pravnega posla), prišlo do disenza (kadar sta stranki prepričani, da se strinjata, dejansko pa je med njima nesporazum o naravi pogodbe ali o podlagi ali predmetu obveznosti, pogodba ne nastane – 63. člen ZOR), kar ima za posledico, da poravnava (pogodba) v obsegu disenza – predmeta obveznosti (parc. št. 511/2 k.o. ...) ni nastala ter je zato nična. Drugostopni organ je drugotožniku pravilno, glede na uvrstitev določbe 63. člena ZOR, v poglavje V. Napake volje, pojasnil, da je, kolikor je pogodba obremenjena z napako volje, taka pogodba izpodbojna (pogodba je izpodbojna, če jo je sklenila stranka, ki je poslovno omejeno sposobna, če so bile pri njeni sklenitvi napake glede volje strank, kot tudi, če je v tem zakonu ali v posebnem predpisu tako določeno – 111. člen ZOR), torej disenza ZOR ne uvršča med razloge za ničnost pogodbe (pogodba, ki nasprotuje ustavnim načelom družbene ureditve, prisilnim predpisom ali morali, je nična, če namen kakšnega pravila ne odkazuje na kakšno drugo sankcijo, ali če zakon v posameznem primeru ne predpisuje kaj drugega - 103. člen ZOR).

18Sodišče ob tem še dodaja in pojasnjuje, da je slovenska pravna teorija že v času uporabe ZOR opozarjala na napačno uvrstitev inštituta v poglavje V k Napakam volje. Pri disenzu ne gre za napako volje, gre za položaj, ko ni bilo učinkovite volje. Soglasja ni bilo, zato pogodba ni nastala (arg. 26. člen ZOR). Zato tudi izpodbijanje ni potrebno. V skladu s temi spoznanji je tudi v Obligacijskem zakoniku nesporazum (16. člen OZ) uvrščen neposredno za določbo o tem, kdaj je pogodba sklenjena (15. člen OZ) (Neveljavnost pogodb, Polajnar Pavčnik). Nepravilno drugotožnik enači posledico disenza – nesklenitev pogodbe z ničnostjo pravnega posla, pri kateri se že pojmovno predpostavlja nastanek pravnega posla. Ne glede na navedeno pa imata oba organa prav, da sredstvo za odpravo posledic v primeru disenza ni uveljavljanje ničnosti, torej tudi ne gre za položaj iz 6. točke prvega odstavka 249. člena ZUP.

19Delna odločba, katere izrek drugotožnik predlaga, da se izreče za nične, temelji na sklenjeni poravnavi, ki jo ureja 69. člen Zakona o denacionalizaciji (ZDen). Drugi odstavek 69. člena ZDen določa, da poravnava ne sme biti v nasprotju s prisilnimi določbami zakona, kar pomeni, da bi sklenitev v nasprotju s prisilnimi določbami zakona pomenila ničnost poravnave (103. člen ZOR). Ker pa drugotožnik v obravnavani zadevi ni uspel dokazati sklenitve poravnave v nasprotju s prisilnimi predpisi - ničnosti poravnave v obsegu predmeta – parc. št. 511/2 k.o. Udmat, je organ pravilno predlog za izrek odločbe za nično zavrnil.

20Glede na navedeno je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1, ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen ter da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena.

K točki V:

21Odločitev o stroških postopka drugotožnika D. in A. kot strank z interesom v tem postopku temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

22Pravni pouk temelji na določbi prvega odstavka 73. člena ZUS-1.