187. člen ZUP

Privilegij zoper samoobtožbo se na davčni postopek ne razteza. Pojasnilna in sodelovalna dolžnost davčnega zavezanca je v davčnem postopku upravičena.

Sodišče je v svoji praksi že navedlo, skladno s prakso Sodišča EU, da so nekatere vrste dogovarjanj med podjetji za konkurenco tako škodljive, da je mogoče šteti, da ugotavljanje njihovih posledic (učinkov) ni potrebno. Vendar pa ne glede na eksemplifikativno navedene primere prepovedanih omejevalnih sporazumov v drugem odstavku 6. člena ZPOmK-1 oziroma v prvem odstavku 101. člena Pogodbe o delovanju Evropske unije ni mogoče vzeti, da obstaja že kar vnaprej določen seznam dogovarjanj, za katera bi se lahko štelo, da pomenijo že sama po sebi (per se), brez konkretnejše analize, omejevanje konkurence zaradi cilja, kajti bistveno pravno merilo za ugotovitev, ali konkretno dogovarjanje med podjetji pomeni omejevanje konkurence zaradi cilja, je, ali glede na okoliščine konkretnega primera samo po sebi pomeni zadostno stopnjo škode za konkurenco (sufficient degree of harm to competition). Zadostno stopnjo škode za konkurenco pa se ugotovi z analizo dogovarjanja, in sicer je treba preučiti vsebino določb sporazuma, cilje, ki se želijo z njim doseči, ter pravni in gospodarski okvir, v katerega je sporazum umeščen. Pri presoji tega okvira je treba upoštevati naravo zadevnega blaga ali st

V obravnavanem primeru se je pravna posledica izpodbijanega akta že uresničila, kar pomeni, da si tožnica v tem upravnem sporu, v katerem s predmetno izpodbojno tožbo predlaga odpravo upravnega akta, ne more več izboljšati svojega pravnega položaja. Odprava upravnega akta namreč pomeni vzpostavitev stanja kakršno je bilo pred izdajo upravnega akta, kar pa v obravnavanem primeru že po naravi stvari ni več mogoče, saj je bila tožnica kot priča 6. 11. 2018 že privedena na zaslišanje pred davčni organ.

Eden od pogojev za izrek denarne kazni je, da je bila priča pravilno vabljena, kar pa po sodni presoji ne velja za obravnavani primer. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa namreč med drugim izhaja, da je bila tožnici izrečena denarna kazen, ker se 8. 8. 2018, niti kasneje, ni udeležila zaslišanja, na katerega je bila vabljena kot priča, pri čemer se je davčni organ s tožnico za uro in datum zaslišanja dne 8. 8. 2018 dogovoril na način, da jo je poklical na njeno službeno telefonsko številko. Na enak način, torej telefonsko, je davčni organ o zaslišanju obvestil tudi pooblaščenca. Vse navedeno po sodni presoji pomeni, da tožnica na zaslišanje ni bila pravilno povabljena s pisnim vabilom, kot to določa tretji odstavek 70. člena ZUP.

Zloraba položaja oziroma pravice je v tem, da storilec izhaja iz pravno dopustnega abstraktnega upravičevanja, ki ga konkretizira in materializira tako, da njegovo ravnanje presega meje upravičevanja. Pravica ima namreč svoje meje in ravnanje čez dopustno mejo, pomeni kršitev pravne norme.

Če upravni organ nima potrebnega strokovnega znanja za to, da ugotovi utemeljenost razlik v cenitvi posameznih izvedencev in pojasni svoje stališče do tega, ima po ZUP možnost, da v postopek vključi za to potrebne strokovnjake (183. člen ZUP/86).

Pri denacionalizaciji po 29. točki 3. člena ZDen, po katerem so upravičenci do denacionalizacije le osebe, ki za podržavljeno zemljišče (po Temeljnem zakonu o izkoriščanju kmetijskega zemljišča) niso dobili ustreznih nadomestnih zemljišč, so za odločitev o zahtevi za denacionalizacijo med drugim pomembne okoliščine, ali sedanje vrednosti ob podržavljenju danih odškodnin presegajo 30% vrednosti podržavljenega premoženja (1. odst. 72. čl. ZDen), morebitno povečano vrednost v skladu s 25. členom ZDen ter ali se v času vračanja nahajajo v kompleksu kmetijskih zemljišč (27. člen ZDen). Kadar je odpravljena odločba upravnega organa zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in s tem zadeva vrnjena v ponoven postopek, ima stranka možnost sodelovati pri odločitvi izvedenca in ugovarjati navedbam prizadetih strank ter uveljavljati svoje zahteve.

Za pravilno in zakonito vodenje ugotovitvenega postopka je odgovoren pristojni upravni organ oz. njegova pooblaščena oseba. Zato v konkretnem primeru ni mogoče prenesti odgovornosti za izpodbijano odločbo na toženo stranko, ki je soglašala z ugotovitvenim postopkom le glede vračanja prostorov v pritličju predmetne stavbe.

V obrazložitvi sklepa o stroških organ prve stopnje ni razložil, zakaj je organ ugotavljanje vrednosti premoženja z izvedencem sploh odredil (2. odst. 209. čl. ZUP), zaradi česar ni bilo mogoče preizkusiti zakonitosti izpodbijanega sklepa in so bila s tem bistveno kršena pravila postopka. Po 113. členu ZUP gredo stroški postopka v breme tistega, ki je ves postopek povzročil in to praviloma. To pomeni, da te in drugih določb o stroških postopka ni mogoče uporabljati samih zase, marveč v korelaciji s procesnimi dejanji organa in strank. Povračila oz. nagrade izvedencem gredo po naravi stvari v breme tistega, ki ima dokazno breme, pri čemer imajo prednost cenejša dokazna sredstva pred dražjimi ob enakih rezultatih.

Določba 3. odstavka 40. člena ZDRS terja izpolnitev zakonskih pogojev po 1. odstavku tega člena, saj, če ne bi bili izpolnjeni zakonski pogoji po 1. odstavku (prijavljeno stalno prebivališče na dan 23.12.1990 in dejansko življenje v Republiki Sloveniji), upravni organ po 3. odstavku tega člena sploh ne bi mogel odločati in bi moral vlogo stranke za pridobitev slovenskega državljanstva zavrniti že po 1. odstavku. Kadar tožena stranka (Ministrstvo za notranje zadeve) v konkretnem primeru na podlagi storjenih kaznivih dejanj ugotavlja, da bi sprejem prosilca v slovensko državljanstvo pomenil nevarnost za javni red, lahko kot podlago za tako ugotovitev upošteva le obsodbe, ki v času odločanja niso izbrisane iz kazenske evidence, saj z izbrisom obsodbe iz te evidence nehajo njene pravne posledice.