197. člen ZUP

Sodišče ugotavlja, da je izbrani način izvršbe skladen z zakonom (prvi odstavek 297. člena ZUP) in sodi, da je ustrezen tudi glede na naravo obveznosti, kot je v upravnih aktih tudi obrazloženo. Edini preostali način izvršbe za izpolnitev predmetne inšpekcijske odločbe bi bila glede na določbe ZUP prisilitev k izpolnitvi obveznosti z denarno kaznijo. Vendar iz zakonskih določb izhaja, da se izvršba s prisilitvijo z denarno kaznijo določi, če je predmet izvršbe kakšno zavezančevo dejanje, ki ga ne more namesto njega opraviti kdo drug ali če narava obveznosti to terja ali če izvršba po drugih osebah ni bila uspešna ali ni primerna (prvi odstavek 298. člena ZUP). Kar pomeni, da je po določbah ZUP primarna izbira načina izvršbe za nedenarne obveznosti (kadar je glede na naravo obveznosti primerna) izvršba po drugi osebi in šele nadaljnja izvršba s prisilitvijo z denarno kaznijo (kadar izvršba po drugi osebi ni primerna). Zato organoma podrobneje, kot sta določitev načina izvršbe obrazložila, to niti ni bilo treba storiti.

Pri zapiranju terjatev iz naslova davkov in prispevkov mora davčni organ spoštovati določbe 93. člena ZDavP-2, ki v prvem odstavku določa, da mora davčni organ s plačilom davčnega zavezanca zapreti terjatve iz naslova tistega davka, ki ga davčni zavezanec navedene na plačilnem nalogu. V konkretnem primeru je davčni organ ugotovil, da so bile, glede na reference prejemnika, ki jih je pri plačilih dne 18. 4. 2017 navedla tožnica in glede na to, da morajo biti davki in prispevki iz naslova izplačanih plač plačani v 5 dneh, poravnane obveznosti iz naslova davka in prispevkov. Zato je davčni organ pravilno ugotovil, da se navedena plačila ne more upoštevati za zapiranje dne 10. 4. 2017 zapadlih terjatev iz naslova DDPO.

Ker se s strokovnim mnenjem komisije za opustitev cepljenja ni postopalo kot z izvedenskim mnenjem po pravilih, ki jih določajo določbe od 189. do 197. člena ZUP, tožeči stranki s tem ni bila dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe.

Za pravilno in zakonito vodenje ugotovitvenega postopka je odgovoren pristojni upravni organ oz. njegova pooblaščena oseba. Zato v konkretnem primeru ni mogoče prenesti odgovornosti za izpodbijano odločbo na toženo stranko, ki je soglašala z ugotovitvenim postopkom le glede vračanja prostorov v pritličju predmetne stavbe.

Določba 3. odstavka 40. člena ZDRS terja izpolnitev zakonskih pogojev po 1. odstavku tega člena, saj, če ne bi bili izpolnjeni zakonski pogoji po 1. odstavku (prijavljeno stalno prebivališče na dan 23.12.1990 in dejansko življenje v Republiki Sloveniji), upravni organ po 3. odstavku tega člena sploh ne bi mogel odločati in bi moral vlogo stranke za pridobitev slovenskega državljanstva zavrniti že po 1. odstavku. Kadar tožena stranka (Ministrstvo za notranje zadeve) v konkretnem primeru na podlagi storjenih kaznivih dejanj ugotavlja, da bi sprejem prosilca v slovensko državljanstvo pomenil nevarnost za javni red, lahko kot podlago za tako ugotovitev upošteva le obsodbe, ki v času odločanja niso izbrisane iz kazenske evidence, saj z izbrisom obsodbe iz te evidence nehajo njene pravne posledice.

Po 147. členu zakona o podjetjih je potrebna odločba, da so izpolnjeni zakonski pogoji za obratovanje tudi v primerih, ko gre v poslovnem prostoru za opravljanje enake dejavnosti po drugem gospodarskem subjektu, kot jo je opravljal prejšnji imetnik teh poslovnih prostorov in je le-ta imel ustrezno odločbo po navedenem členu, ker je po tej zakonski določbi odločba vezana na podjetje kot pravno osebo, saj je lahko le tako varovana pravna varnost tretjih kot tudi pravna varnost samih podjetij.