UPRS sodba in sklep I U 104/2013

I. Tožba se zavrne.
II. Predlog za postavitev začasnega zastopnika se zavrne.

1Z odločbo, št. 1680/2012 z dne 11. 12. 2012, je organ za BPP zavrnil prošnjo tožnika za dodelitev brezplačne pravne pomoči z dne 15. 6. 2012. V obrazložitvi je navedel, da je tožnik vložil prošnjo za dodelitev nujne brezplačne pravne pomoči za pravno svetovanje in zastopanje pred sodiščem I. in II. stopnje v pravdnem postopku pred Okrožnim sodiščem v Domžalah P 43/2003 zaradi ukinitve služnosti. Organ je nato povzel določbe 10., 11., 12. in 13. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP). Pri odločanju je vpogledal v prošnjo tožnika, listine o pravdnem postopku, izpisek iz Centralnega registra prebivalstva, fotokopijo sklepa Okrajnega sodišča v Ljubljani, N 53/2011 z dne 18. 5. 2012, potrdilo ZPIZ, listine spisa Bpp 2492/2011 in spisa Bpp 2479/2012 ter ostale listine v spisu. V obdobju treh mesecev pred vložitvijo prošnje je tožnik iz naslova pokojninskih prejemkov skupno prejel 2.471,49 EUR, medtem ko drugih dohodkov ni imel. Organ je še dodal, da se po splošno znanih podatkih pokojnina tožnika v 2012 ni spreminjala, zato je brezpredmetno, katero trimesečno obdobje je organ upošteval. Glede na drugi odstavek 23. člena ZBPP je organ štel tožnika kot samsko osebo, ki je brez družinskih članov. Organ je tako ugotovil, da je znašal tožnikov povprečni mesečni dohodek 823,83 EUR in je tako presegal višino 2-kratnika osnovnega zneska minimalnega dohodka (t.j. 520,00 EUR glede na v prvem odstavku 152. člena Zakona o uravnoteženju javnih financ določen minimalni znesek v višini 260,00 EUR). Ker tožnik že z višino lastnega dohodka presega mejni znesek za odobritev brezplačne pravne pomoči, se organ ni spuščal v presojo vsebinske razumnosti njegove prošnje ter drugih zakonskih pogojev za dodelitev BPP. Tožnik je v tej in ostalih prošnjah smiselno tudi uveljavljal dodelitev izjemne brezplačne pravne pomoči po 22. členu ZBPP, pri čemer je navajal svojo zdravstveno stanje in duševno bolezen. Po presoji organa (ob upoštevanju tretjega odstavka 22. člena ZBPP) tožnik v tem spisu in drugih spisih ni predložil dokazil, iz katerih bi izhajalo, da so mu zaradi zdravstvenih razlogov ali duševne motnje nastali upravičeni stroški, ki jih ne krije obvezno zdravstveno zavarovanje, bili bi pa potrebni zaradi njegove stopnje invalidnosti ali druge oblike telesne okvare ali duševne motnje, in ni upravičen do dodelitve izjemne brezplačne pravne pomoči. Organ je zato prošnjo tožnika zavrnil.

2Tožnik je v tožbi uvodoma prosil sodišče, da postavi začasnega zastopnika ter določi neodvisno ter nepristransko sodišče zaradi zlorabe uradnikov in funkcionarjev RS od 1993 dalje, zaradi česar je nezakonita tudi izpodbijana odločba, ki pa je tudi nična po četrtem odstavku 279. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), saj organ ni odločal o njegovem zahtevku za dodelitev nujne ali izjemne brezplačne pravne pomoči. Menil je, da 22. člen Ustave RS zagotavlja vsakomur, tudi pravno in procesno nesposobnim, enako varstvo, kar pa mu namerno kratijo toženka, naslovno sodišče, Vrhovno sodišče ter predsednik Vrhovnega sodišča RS. Primarno je zato podal predlog za delegacijo teh sodišč oziroma sodnikov, o kateri naj odloči Državni zbor, ki je objektivno odgovoren za takšno stanje oziroma dolgoletno vsesplošno nasilje in diskriminacijo. Državnemu zboru je zato predlagal, da vse odločbe in sodbe, ki so mu bile izrečene, razveljavi in mu zagotovi pravice iz 15., 22., 23., 25., 26., 33. in 34. členov Ustave. Ker je pravosodje RS v hudi moralni in strokovni krizi, naj državni zbor za potrebe obnove postopkov in nadaljnje zakonito, nepristransko in pošteno varstvo njegovih pravic in svoboščin ustanovi ljudsko ''ad hoc'' sodišče ali zadevo odstopi v prednostno reševanje Mednarodnemu sodišču za človekove pravice v Strasbourgu. S takim ravnanjem mu pravosodje oziroma država ogroža življenje. V primeru, da bodo izvoljeni predstavniki ljudstva RS njegove prošnje zavrnili, je zaradi delnega odvzema opravilne sposobnosti, finančne stiske in ker mu država še ni postavila skrbnika, predlagal sodišču, da se mu postavi začasnega zastopnika po 82. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ki naj bo odvetnik, ki mu bo uresničil pravico iz pravnega pouka v zgoraj navedeni arbitrarni sodbi in ga zastopal pred sodišči vse do izčrpanja vseh pravnih sredstev v RS in Evropi. Ker pa sodišča RS vse njegove prošnje in predloge a priori zavračajo, pa je vložil tudi laično tožbo zoper izpodbijano odločbo, predlagal sodišču, da ravna po načelu pravičnosti in ekonomičnosti ter odločbo po uradni dolžnosti razveljavi in s sodbo ugodi nezakonito in nepravično zavrnjeni prošnji za BPP, saj je iz konkretnega spisa in drugih spisov toženke jasno vidno, da izpolnjuje pogoje za dodelitev nujne, izjemne, izredne in posebne brezplačne pravne pomoči. Tožnik bi za odvetnika želel A.A.

3Toženka je sodišču poslala upravne spise, na tožbo pa vsebinsko ni odgovorila.

4Sodišče uvodoma ugotavlja, da je tožbo vložila procesno sposobna oseba (80., 81. člen ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena Zakona o upravnem sporu – v nadaljevanju ZUS-1). Iz podatkov spisa izhaja, da je bila izpodbijana odločba vročena Centru za socialno delo Domžale kot skrbniku za posebni primer 13. 12. 2012. Iz podatkov spisa tudi izhaja, da v postopku pred izdajo izpodbijane odločbe organ za BPP prosilcu za BPP (tožniku) ni postavil skrbnika za posebni primer za ta postopek, torej za postopek dodelitve BPP, odločba Centra za socialno delo Domžale, št. 12210-6/2008-9 z dne 17. 7. 2012, s katerim je Center za socialno delo Domžale postavil začasnega skrbnika – CSD Domžale, pa je postala dokončna in s tem izvršljiva (šele) z odločbo Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve, št. 12007-41/2012/8 z dne 7. 1. 2013. Zoper citirano odločbo CSD Domžale je tožnik vložil tožbo v upravnem sporu, sodišče pa je tožbo zavrnilo s sodbo, I U 255/2013 z dne 2. 7. 2013, ki je istega dne postala pravnomočna. Glede na povedano v času vročitve izpodbijane odločbe (in do 7. 1. 2013) odločba o postavitvi začasnega skrbnika tožniku ni bila dokončna in s tem izvršljiva oziroma tožniku ni bil postavljen skrbnik za posebni primer v postopku dodelitve BPP, zaradi česar ne gre za tak primer, kot ga je naslovno sodišče obravnavalo v večih zadevah, npr.: I U 804/2013. Sodišče je zato v tej zadevi s sklepom, I U 104/2013 z dne 17. 6. 2013, pristojni center za socialno delo pozvalo, da prevzame predmetni postopek in ugotovilo, da se postopek nadaljuje z dnem 17. 6. 2013. Nato je centru poslalo še obravnavano tožbo v odobritev, ta pa je z dopisom sodišče seznanil, da ima tožnik novega stalnega skrbnika in priložil odločbo. Po posredovanju tožbe v odobritev stalnemu skrbniku B.B. je stalni skrbnik z dopisom z dne 27. 8. 2013 odobril tožbo tožnika in njegov predlog za postavitev začasnega zastopnika – odvetnika oziroma še predlagal, da če predlog za postavitev začasnega zastopnika po ZPP ni utemeljen, naj se ta predlog šteje za nujno BPP, ker tožnik nedvomno izpolnjuje pogoje za izjemno BPP, v primeru zavrnitve prošnje za BPP pa predlagal, da sodišče Centru za socialno delo v Domžalah s sklepom naloži, da mu priskrbijo potrebna denarna sredstva za angažiranje odvetnika.

K I. točki izreka:

5Tožba ni utemeljena.

6Po presoji sodišča je odločitev organa pravilna in zakonita, organ pa je za svojo odločitev navedel pravilne in izčrpne razloge, na katere se sodišče v izogib ponavljanju sklicuje (drugi odstavek 71. člena ZUS-1). Organ je svoj zaključek, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za dodelitev redne BPP, oprl na prvi in drugi odstavek 13. člena ZBPP (po katerih se šteje, da je socialno stanje prosilca zaradi stroškov sodnega postopka ogroženo in da zato izpolnjuje finančni pogoj za redno BPP, če z mesečnim dohodkom ne presega dvakratnega zneska osnovnega zneska minimalnega dohodka, določenega z zakonom) in prvi odstavek 152. člena Zakona o uravnoteženju javnih financ (ki za leto 2012 osnovni znesek minimalnega dohodka določa v višini 260,00 EUR) ter s strani tožnika predložena dokazila o izplačani pokojnini v obdobju od marca do maja 2012 v mesečnem znesku 823,83 EUR. Po ugotovitvi, da tožnik s povprečnim mesečnim zneskom pokojnine 823,83 EUR presega (zgoraj določenih) 520,00 EUR, se tudi po presoji sodišča organ pravilno ni spuščal v presojo vsebinske razumnosti njegove prošnje za dodelitev BPP in drugih zakonsko določeni pogojev, saj mora prosilec za BPP izpolnjevati oba pogoja: finančnega in vsebinskega (tretji odstavek 11. člena ZBPP).

7Po presoji sodišča je organ za BPP tudi pravilno zaključil, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za izjemno odobritev BPP. Izjemno odobritev BPP ureja ZBPP v 22. členu, ki v prvem odstavku določa, da se ne glede na določbe tega zakona o finančnem položaju BPP lahko dodeli tudi, če lastni dohodek prosilca oziroma lastni dohodek družine ne presega dvakratnega zneska iz drugega odstavka 13. člena tega zakona in če njegovo premoženje in premoženje njegove družine ne presega višine 60 osnovnih zneskov minimalnega dohodka, če je prošnja za odobritev BPP utemeljena z družinskimi razmerami prosilca, z zdravstvenim stanjem prosilca, z izrednimi finančnimi obveznostmi, ki jih bremenijo ali z drugimi razlogi, na katere niso mogli oziroma ne morejo vplivati in so se zaradi njih znašli v položaju materialne ogroženosti. Po tretjem odstavku 22. člena ZBPP se šteje, da je prošnja utemeljena z zdravstvenimi razlogi prosilca, če so stroški, ki so povezani z njegovim zdravljenjem, obremenjeni z opravičenimi stroški, ki jih ne krije obvezno zdravstveno zavarovanje, so pa potrebni zaradi njegove stopnje invalidnosti ali druge oblike telesne okvare ali duševne motnje. Za nastanek izredne finančne obveznosti za prosilca in njegovo družino pa se šteje, če je prosilcu in njegovi družini nastala izredna finančna obveznost, za katero prosilec ni vedel oziroma z njo ni mogel računati, ker je nastala kot posledica višje sile (potres, poplave itd.) (četrti odstavek 22. člena ZBPP). Glede na navedene zakonske določbe se torej opravičeni stroški, ki so povezani z zdravljenjem prosilca in jih ne krije obvezno zdravstveno zavarovanje, so pa potrebni (kot podlaga za izjemno BPP, ki je utemeljena z zdravstvenimi razlogi prosilca), in izredna finančna obveznost, ki je nastala kot posledica višje sile (kot podlaga za izjemno BPP, ki je utemeljena z izrednimi finančnimi obveznostmi prosilca), dokazujejo s plačanimi računi in drugimi dokazi o stroških, ki dokazujejo, da se je prosilec znašel v položaju materialne ogroženosti in da so razlog za to zdravstveni razlogi v smislu prej citirane zakonske določbe ali izredne, nepredvidene finančne obveznosti, ki so nastale kot posledica višje sile. Tožnik pa, kot ugotavlja organ za BPP, ustreznih dokazil ni predložil in se sodišče z njegovo presojo strinja, zaradi česar tudi ne more sprejeti tožnikovega pavšalnega (in povsem nekonkretiziranega) ugovora, da izpolnjuje pogoje za izjemno BPP.

8Tožnik tudi nima prav, da je izpodbijana odločba nična (po 4. točki prvega odstavka 279. člena ZUP), ker organ o njegovi prošnji za nujno in izjemno BPP ni odločil ter za odločitev ni navedel razumne utemeljitve. Iz izpodbijane odločbe namreč izhaja, da je organ presojal, ali tožnik izpolnjuje pogoje za redno BPP in nato, ali izpolnjuje pogoje za izjemno dodelitev BPP, ter odločil, da mu s prošnjo z dne 15. 6. 2012 uveljavljana BPP ne pripada in pri tem svojo presojo tudi ustrezno obrazložil. Sodišče se tudi strinja z obravnavanjem tožnikove vloge za dodelitev redne BPP (in nato še izjemne BPP). Nujno BPP lahko organ odobri samo za tisto dejanje, ki je nujno potrebno, da se prosilec izogne posledicam, če bi zaradi odločanja o prošnji za BPP ali zaradi postopka za sestavo in vložitev prošnje prosilec zamudil rok za kakšno pravno dejanje in bi zaradi tega izgubil pravico opraviti to dejanje (prvi odstavek 36. člena ZBPP). Po določbi drugega odstavka 36. člena ZBPP pa mora prosilec z listinami dokazati, da obstajajo okoliščine, ki narekujejo dodelitev nujne BPP, ker bi sicer zaradi vložitve prošnje in odločanja o prošnji zamudil rok za kakšno dejanje. Tožnik pa v prošnji tega ni uveljavljal.

9Ker je po presoji sodišča izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena, je sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

K II. točki izreka:

10Po 82. členu ZPP se postavi začasni zastopnik stranki, če se med postopkom pred sodiščem prve stopnje pokaže, da bi redni postopek s postavitvijo zakonitega zastopnika stranki predolgo trajal, tako da bi zaradi tega nastale škodljive posledice za eno ali obe stranki. Ob povzetem pogoju postavi sodišče stranki začasnega zastopnika zlasti v naslednjih primerih: - če tožena stranka ni pravdno sposobna, pa nima zakonitega zastopnika, - če si koristi tožene stranke in njenega zakonitega zastopnika nasprotujejo, - če imata obe stranki istega zakonitega zastopnika, - če je prebivališče ali sedež toženke stranke neznan, pa tožena stranka nima pooblaščenca, - če je tožena stranka ali njen zakoniti zastopnik, ki nima pooblaščenca v Republiki Sloveniji, v tujini in se ni mogla opraviti vročitev. Ker je bil tožniku že postavljen stalni skrbnik, ki je njegov zakoniti zastopnik, okoliščine iz 82. člena ZPP niso podane, zaradi česar je sodišče predlog tožnika zavrnilo.

11Sodišče še dodaja, da je posredovalo tožnikovo prošnjo za dodelitev BPP v tem upravnem sporu pristojni strokovni službi za BPP, ki zadevo rešuje pod opr. št. Bpp 190/2013 in o kateri še ni odločila, vendar pa glede na opredelitev vrste zadeve po ZBPP kot prednostne ter ob upoštevanju odobritve tožbe s strani stalnega skrbnika sodišče ni počakalo na rešitev zadeve, temveč je tožbo obravnavalo.

12V zvezi s predlogom stalnega skrbnika sodišču, da Centru za socialno delo Domžale naloži, da mu priskrbijo potrebna denarna sredstva za angažiranje odvetnika, pa sodišče še pripominja, da take pristojnosti glede na določbe ZUS-1 nima.