152. člen ZUJF

Tožeča stranka je v obdobju od izdaje odločbe o dodelitvi BPP do izdaje sodbe v zadevi, v kateri je bila tožeči stranki dodeljena BPP (27. 11. 2014) pridobila premoženje, ki znatno presega znesek 13.780,00 EUR določen v skladu z določbo 27. člena ZSVarPre v povezavi s petim odstavkom 152. člena ZUJF.

V zadevi ni sporno, da tožeča stranka na stanovanju v A. nima prijavljenega stalnega prebivališča, zato ugovori, ki se nanašajo na njeno dejansko prebivanje v spornem objektu za odločitev v zadevi niso upoštevni, odločitev tožene stranke pa je pravilna.

Iz 7. odstavka 36. člena ZSVarPre izhaja, da se pri vlagatelju, ki je v zadnjih treh letih prejel denarno socialno pomoč najmanj 24 krat, ob pridobitvi pravice zaznamuje prepoved odtujitve in obremenitve nepremičnine. Sodišče prve stopnje zmotno zaključuje, da tožnica v vlogi za pridobitev denarne socialne pomoči o tem ni bila poučena. Tožnica je dne 21. 5. 2014 podpisala vlogo za uveljavljanje pravic iz javnih sredstev in s tem tudi izjavo, iz katere izhaja, da je seznanjena s 7. odstavkom 36. člena ZSVarPre in z njegovo vsebino. Tožnica je bila torej s pravnimi posledicami uživanja denarne socialne pomoči iz 7. odstavka 36. člena ZSVarPre seznanjena že v predsodnem postopku s tipsko vlogo za priznanje denarne socialne pomoči. Vlogo je podpisala in s tem tudi del iste vloge, ki se nanaša na izjavo o seznanitvi s prepovedjo obremenitve in odtujitve nepremičnine ter vpisom tega dejstva v zemljiško knjigo. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in sodbo v izpodbijanem delu spremenilo tako, da je zavrnilo zahtevek za odpravo upravnih odločb tožene stranke z vrnitvijo v ponovno upravno odločanje.

Tožnik bi bil upravičen do denarne socialne pomoči, v kolikor ne bi presegal minimalnega dohodka 265,22 EUR (1. odstavek 8. člena ZSVarPre in 152. ter 153. člen ZUJF). Ker vsota posredno ugotovljenega dohodka, oskrbe in ene tretjine prihrankov presega minimalni dohodek, tožnik ni upravičen do denarne socialne pomoči. V posledici tega tudi ni upravičen do kritja razlike do polne vrednosti zdravstvenih storitev in do priznanja pravice do krijta prispevkov za osnovno zdravstveno zavarovanje.

Višina izredne denarne socialne pomoči mesečno ne sme presegati višine enega minimalnega dohodka samske osebe ali družine, v enem koledarskem letu pa ne sme presegati višine njenih petih minimalnih dohodkov, od katerih se lahko višina treh njenih minimalnih dohodkov dodeli le za izredne stroške, nastale zaradi naravne nesreče ali višje sile. V tožnikovem primeru ne gre za izredne stroške zaradi naravne nesreče ali višje sile, temveč za poplačilo zapadlih obveznosti iz naslova najemnine. Tožnik je v spornem letu že dobil dve izredni denarni socialni pomoči, kar je za te namene maksimum v enem koledarskem letu. Zato tožbeni zahtevek na dodelitev izredne denarne socialne pomoči ni utemeljen.

Sodišče prve stopnje je osnovni znesek minimalnega dohodka (za varstveni dodatek za družino) zmotno povečalo s ponderjem 0,73. Določba 7. odstavka 4. člena ZDIU12 sicer res določa, da se ne glede na 1. tč. 2. odstavka 50. člena ZSVarPre višina minimalnega dohodka, določena v skladu s 1. odstavkom 50. člena ZSVarPre, v razmerju do osnovnega zneska minimalnega dohodka iz 8. člena ZSVarPre, od uveljavitve tega zakona do 31. decembra 2014 poveča za 0,73 osnovnega zneska minimalnega dohodka. Podobno določa tudi 7. odstavek 152. člena ZUJF, in sicer, da se ne glede na 1. tč. 2. odstavka 50. člena ZSVarPre višina minimalnega dohodka, določena v skladu s prvim odstavkom 50. člena ZSVarPre, v razmerju do osnovnega zneska minimalnega dohodka iz 8. člena ZSVarPre, od uveljavitve tega zakona do 31. decembra 2014 poveča za 0,73 osnovnega zneska minimalnega dohodka. Vendar pa je potrebno kljub temu upoštevati, da se povečanje višine minimalnega dohodka nanaša zgolj na taksativno določene osebe v skladu s 1. tč. 2. odstavka 50. člena ZSVarPre, torej samske osebe, edine odrasle osebe v družini in na odrasle osebe v družini, v kateri njen odrasli družinski član izpolnjuje pogoje iz prejšnjega čl

Na podlagi pravilno določenega ponderja je tožena stranka pravilno izračunala višino subvencije najemnine za neprofitno stanovanje in zneske denarne socialne pomoči, do katerih je bila tožnica upravičena na podlagi izpodbijanih dokončnih odločb, zato tožbeni zahtevek na njihovo odpravo ni utemeljen.

Z varstvenim dodatkom se upravičencu za čas prebivanja v Republiki Sloveniji zagotavljajo sredstva za kritje življenjskih stroškov, ki nastanejo v daljšem časovnem obdobju (stroški vzdrževanja stanovanja, nadomeščanje trajnih potrošnih dobrin, ipd.) in niso stroški za zadovoljevanje minimalnih življenjskih potreb (čl. 4/3 ZSvarPre). Tožnica je zahtevala izredno denarno socialno pomoč za ogrevanje v zimski sezoni. Gre za strošek, ki se krije v daljšem časovnem razdobju, torej strošek, za katerega je namenjen varstveni dodatek. Upoštevajoč četrti odstavek 33. člena ZSVarPre, pa se lahko višina treh upravičenčevih minimalnih dohodkov dodeli le za namen, ki je različen od namena dodelitve varstvenega dodatka. Tožnica je s tem, ko je v letu 2012 dobila izredno denarno socialno pomoč v višini dveh njenih minimalnih dohodkov (520,00 EUR), izčrpala izredno denarno socialno pomoč za leto 2012.

Organ za BPP je svoj zaključek, da tožnica ne izpolnjuje pogojev za dodelitev BPP, oprl na prvi in drugi odstavek 13. člena ZBPP in prvi odstavek 152. člena ZUJF v zvezi z 8. členom ZSVarPre ter s strani tožnice predložena dokazila o izplačani pokojnini in vpogledom v uradne evidence, iz katerih izhaja, da je tožnica v obdobju med oktobrom in decembrom 2014 prejela dohodek v skupni višini 2.114,64 EUR, kar je mesečno 704,88 EUR. Ker tožnica v zakonu določen cenzus torej presega, je organ njeno prošnjo utemeljeno zavrnil. Pri tem se pri ugotovljeni višini dohodka ne morejo upoštevati zatrjevani visoki življenjski stroški, kakor tudi ne stroški v zvezi s plačevanjem kredita, saj ti ne sodijo med odhodke, ki jih ZSVarPre določa kot upoštevne pri ugotavljanju zmanjšanja lastnega dohodka.

V konkretnem primeru ni mogoče zaključiti, da je vrednot zemljišča, pridobljena od GURS, pravilna. Še zlasti tak zaključek ni mogoč, ker je tudi Ustavno sodišče RS z odločbo U-I-313/13 z dne 21. 3. 2014 odločilo, da je Zakon o množičnem vrednotenju nepremičnin v neskladju z Ustavo RS, kolikor se nanaša na množično vrednotenje nepremičnin zaradi obdavčenja nepremičnin.

Organ za brezplačno pravno pomoč je ravnal pravilno, ko je pri ugotavljanju vrednosti tožnikovega premoženja upošteval posplošeno tržno vrednost nepremičnin, navedeno v registru nepremičnin, ki ga vodi Geodetska uprava RS.

Tožnica ni prejemnica denarne socialne pomoči, zato v obravnavani zadevi niso izpolnjeni pogoji za oprostitev plačila sodnih taks v celoti. Osebe, ki niso prejemniki denarne socialne pomoči, so lahko le delno oproščene plačila sodnih taks. Tožnica prejema pokojnino v mesečni višini 520,17 EUR. Prejela je 166,00 EUR letnega dodatka. Poleg stanovanja, v katerem stanuje, ima v lasti 1/6 nepremičnine (hiše), katere vrednost po podatkih GURS znaša 18.164,49 EUR. Glede na tako ugotovljeno premoženjsko stanje tožnice v obravnavani zadevi niso izpolnjeni pogoji niti za delno oprostitev plačila sodnih taks. Ob dejstvu, da znaša sodna taksa za pritožbo 23,60 EUR (enako za tožbo), ni utemeljen pritožbeni ugovor, da bo tožnica s plačilom navedenega zneska, ki je relativno nizek, prišla v takšno situacijo, da bi bila občutno zmanjšana sredstva, s katerimi se preživlja.

Organ za brezplačno pravno pomoč je pravilno upošteval vrednost tožnikovega premoženja, ki presega znesek 13.780,00 €, zaradi česar tožnik ne izpolnjuje finančnega pogoja za dodelitev brezplačne pravne pomoči. Pri tem na odločitev ne vpliva, da sta nepremičnini, ki sodita v tožnikovo premoženje, predmet izvršbe.

Tožnica ne izpolnjuje pogojev za dodelitev BPP, saj vrednost nepremičnin, ki jih ima v lasti ali solasti, brez nepremičnine v kateri živi, presega vrednost 13.780,00 EUR.

Tožnik ne izpolnjuje finančnega kriterija za dodelitev BPP oz. presega cenzus, ki je predpisan glede finančnega pogoja za dodelitev BPP po drugem odstavku 13. člena ZBPP v zvezi s prvim odstavkom 8. člena ZSVarPre in prvim odstavkom 152. člena ZUJF.

Lastni dohodek družine presega minimalni dohodek za pridobitev pravice do varstvenega dodatka, zato tožnik ne izpolnjuje z zakonom določenih pogojev za pridobitev pravice do varstvenega dodatka.

Premoženje tožnika presega višino mejnega zneska 13.780,00 EUR, kar po določbi petega odstavka 152. člena ZUJF izključuje njegovo pravico do brezplačne pravne pomoči. Ker spora o obsegu in vrednosti tožnikovega premoženja ni, odločitev ob upoštevanju petega odstavka 152. člena ZUJF, ne more biti drugačna.

Priznana denarna socialna pomoč pomeni, da samski prosilec ali družina nima prihrankov oziroma premoženja, ki bi presegalo znesek iz petega odstavka 152. člena ZUJF, kar je treba upoštevati tudi v postopku za dodelitev BPP, razen če organ ugotovi, da je prišlo po izdaji odločbe o denarni socialni pomoči do spremembe v premoženjskem stanju.

Tožnik ne izpolnjuje finančnega kriterija za dodelitev BPP oz. presega cenzus, ki je predpisan glede finančnega pogoja za dodelitev BPP po drugem odstavku 13. člena ZBPP v zvezi s prvim odstavkom 8. člena ZSVarPre in prvim odstavkom 152. člena ZUJF.

Organ za BPP je ugotovil, da tožnikova pokojnina presega dvakratnik osnovnega zneska minimalnega dohodka, kar pomeni preseganje dohodkovnega cenzusa, zato je na podlagi drugega odstavka 13. člena ZBPP njegovi prošnji za dodelitev brezplačne pravne pomoči v različnih postopkih utemeljeno zavrnil. Ta pogoj je lahko upošteval tudi v zvezi z njegovo prošnjo za dodelitev nujne BPP, ker so mu bili znani vsi dohodki tožnika. Tožnik se ne more sklicevati, da so relevantna dejstva, ki bi ga morebiti opravičevala, da bi bil upravičen do izjemne brezplačne pravne pomoči, splošno znana dejstva, torej dejstva, ki jih ne bi bil dolžan izkazati.