10. člen ZBPP

Katero vozilo je osebni avtomobil je odvisno od njegove kategorije in ne od tega, koliko je v uporabi. Toženka je zato s tem, ko vrednosti osebnega vozila volksvagen do višine 28 kratnika osnovnih zneskov minimalnega dohodka ni odštela od vrednosti premoženja, ker je štela, da so osebna vozila zgolj tista, ki se pogosto oziroma vsakodnevno uporabljajo za prevoz, zmotno uporabila predpis. Okoliščine, ali naj bi bila stranka, ki prosi za BPP "sposobna", da se v postopku zastopa sama, po 24. členu ZBPP niso pravno relevantne. Tožnik pravilno opozarja, da to niti po nobeni drugi odločbi ZBPP ni odločilno. Zakon pogoje za dodelitev BPP določa v 10. in 13. členu, v katerih pogoj, da se prosilec ni sposoben zastopati sam oziroma so njegove vloge nepopolne, ni določen.

Med strankama ni sporno, da je tožeča stranka vpisana v register političnih strank pri Ministrstvu za notranje zadeve, njena pravnoorganizacijska oblika je politična stranka. Drugi odstavek 2. člena ZNOrg izrecno določa, da organizacija ni nevladno organizacija, če jo je ustanovila politična stranka. Na podlagi te izrecne zakonske določbe tožeča stranka ne izpolnjuje prvega pogoja iz 4. točke prvega odstavka 10. člena ZBPP.

Gospodarski subjekti ne sodijo med pravne subjekte, ki so po 10. členu ZBPP opredeljeni kot upravičenci do brezplačne pravne pomoči, razen v primeru, če bi šlo za pravno osebo, za katero bi zakon ali mednarodna pogodba določala, da je upravičena do brezplačne pravne pomoči ali v primeru, da bi bila pravna oseba organizirana kot nevladna organizacija ali združenje, ki deluje neprofitno in gre za opravljanje dejavnosti v javnem interesu.

V obravnavanem primeru ni sporno, da tožnik ni državljan RS, pač pa je tujec, državljan SM. Tožbeni ugovori v smeri, da ima tožnik položaj upravičenca do BPP po 2. točki prvega odstavka 10. člena ZBPP, ker se nahaja v ZPKZ in se to šteje za naslov njegovega bivanja v RS, niso utemeljeni. Upravno sodišče se je o tem vprašanju že izreklo, in sicer je v sodbi I U 341/2022 z dne 11. 5. 2022 (11. točka obrazložitve) pojasnilo, da je v navedeni določbi ZBPP uporabljen izraz "dovoljenje za stalno ali začasno prebivanje", kar je t.i. terminus technicus in pomeni, da gre za dovoljenje, ki ga pristojni organ izda na prošnjo na podlagi ZTuj-2. Sodišče še dodaja, da med zakonsko določene namene za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje ne sodi pripor oziroma prestajanje kazni zapora (prvi in drugi odstavek 35. člena ZTuj-2). Po presoji sodišča pa je utemeljen ugovor o pomanjkljivi utemeljitvi odločbe glede zaključka, da tožnik (kot državljan SM) ne more biti upravičenec do BPP po 3. točki prvega odstavka 10. člena ZBPP. Za takšen zaključek mora biti, kot prvič, ugotovljeno, da ni podana vzajemnost, kot to določa tretji odstavek 10. člena ZBPP, torej da po predpisih države tujca (v konkretn

Tujec je upravičen do brezplačne pravne pomoči, če ima opisano stalno ali začasno dovoljenje za prebivanje. To enostavno izkaže z izkaznico. Zahteva iz 2. točke prvega odstavka 10. člena ZBPP se nanaša na dovoljenje za začasno prebivanje tujca (po drugem odstavku 32. člena ZTuj-2) in ne na pojem začasnega prebivališča po 5. točki 2. člena ZPPreb-1. ZBPP je predpisal način odločanja o vzajemnosti (tretji odstavek 10. člena ZBPP). To pomeni, da je obvestilo tuje države o njenem pravu brezplačne pravne pomoči temelj za presojo vzajemnosti. Ta ima sicer značaj javne listine po ZUP.

BPP je lahko s posebnim zakonom drugače urejena, kot je urejena z ZBPP. V takem primeru se določbe ZBPP uporabljajo subsidiarno. Upravičenec, ki mu je bila dodeljena BPP po posebnem zakonu, ne more te pravice v isti zadevi in za isto obliko pravne pomoči uveljavljati po ZBPP. Dejstvo, da je imel tožnik v navedenem kazenskem postopku že postavljenega zagovornika po uradni dolžnosti po ZKP, ne more predstavljati ovire, da bi tožnik pridobil BPP za zagovor v kazenski zadevi po izbranem odvetniku na podlagi ZBPP, seveda če za to izpolnjuje pogoje.

Sodišče se strinja s tožnikom, da so bila v postopku dodelitev BPP kršena pravila postopka. Sodišče ugotavlja, da toženka tožnika s svojo ugotovitvijo, kot je izhajala iz CRP-ja, ni seznanila in mu s tem ni dala možnosti, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločitev, predvsem upoštevaje, da je bila ugotovitev toženke diametralno nasprotna od zatrjevanja tožnika v prošnji za dodelitev BPP in je bilo navedeno dejstvo eno od odločilnih dejstev za sprejetje izpodbijane odločitve.

Toženka v izpodbijani odločbi ni obrazložila razlogov za zaključek, da iz nobene mednarodne pogodbe, ki obvezuje RS, ne izhaja, da bi lahko bil tožnik upravičenec do BPP. Odločba, ki je predmet presoje v tem upravnem sporu, tako nima obrazložitve z vsebino, kot jo zahteva prvi odstavek 214. člena ZUP, na podlagi katere bi bilo mogoče odločbo preizkusiti, kar je absolutna bistvena kršitev pravil postopka. Kot izhaja tudi iz ustaljene upravnosodne prakse, pa bistveno pomanjkljive obrazložitve upravnega akta odgovor na tožbo ne more nadomestiti.

3. točka prvega odstavka 10. člena ZBPP ne določa, da bi morala mednarodna pogodba, na podlagi katere bi lahko bili tudi drugi tujci upravičeni do BPP, obvezovati obe državi, torej v konkretnem primeru Republiko Slovenijo in Libijo, ampak je treba ugotoviti tudi, ali obstaja mednarodna pogodba, ki zavezuje (le) Republiko Slovenijo, in ki ureja vprašanje brezplačne pravne pomoči tujcev. Tožeča stranka zato pravilno opozarja na določbo 6. člena EKČP, ki je mednarodna pogodb, ki zavezuje (tudi) Republiko Slovenijo je v obravnavanem primeru neposredno uporabljiva.

Toženka bi morala pred izdajo izpodbijane odločbe tožnika seznaniti z ugotovitvami glede (ne)obstoja mednarodnih pogodb in vzajemnosti in mu dati možnost, da se o tem izjavi. Neobstoj vzajemnosti v izpodbijani odločbi niti ni bil izrecno ugotovljen, ampak je toženka, ker s strani Pakistana (še) ni prejela odgovora o pravu na področju brezplačne pravne pomoči, zaključila, da ugotavljanje vzajemnosti ni mogoče in da zato pogoj vzajemnosti ni izpolnjen.

Toženka bi morala pred izdajo izpodbijane odločbe tožnika seznaniti z ugotovitvami glede (ne)obstoja mednarodnih pogodb in vzajemnosti, in mu dati možnost, da se o tem izjavi, pa tega ni storila. Zaradi izvedenega skrajšanega ugotovitvenega postopka tožnik pred izdajo izpodbijane odločbe dejansko ni imel možnosti ugovarjati ugotovljenemu dejanskemu stanju. Če bi se tožnika seznanilo z odgovorom Ministrstva za pravosodje, ki je za uporabo določbe 10. člena ZBPP bistven, bi se lahko že pred izdajo izpodbijane odločbe do njegove vsebine opredelil, in sicer tako glede dejstva obstoja vzajemnosti kot glede (ne)obstoja mednarodne pogodbe, ki bi obvezovala Republiko Slovenijo.

Pravica do dostopa do sodišč preko brezplačne pravne pomoči ni absolutna, ampak mora ureditev brezplačne pravne pomoči v državi članici ali konkretna odločitev pristojnega organa ali sodišča o prošnji za brezplačno pravno pomoč biti takšna, da dejansko ne onemogoča ali čezmerno ne oteži uveljavljanja pravic.

Organ s sklepom zavrže vlogo, če, med drugim, vložnik vloge po tem zakonu ne more biti stranka. V teh primerih gre za situacije, ko stranka nima ustrezne pravne sposobnost ali ko priznanje določene pravice vlagatelju po materialnih predpisih očitno ne pripada. Ta očitnost pomeni, da je to dejstvo razvidno že na prvi pogled iz same zahteve, zato če je treba za presojo utemeljenosti zahteve opraviti bolj poglobljeno presojo (izvesti dodatne dokaze itd.), se lahko taka vsebinska presoja konča le z upravno odločbo, in ne s sklepom o zavrženju. Iz upravnega spisa ne izhaja, da bi toženka odgovor Ministrstva za pravosodje z dne 10. 2. 2022 vročila tožniku v izjavo. S tem je prekršila načelo zaslišanja stranke.

Iz izpodbijane odločbe izhaja, da ima štiri elemente nezakonitosti. Prvi je ta, da tožena stranka ni odgovorila na ugovor stranke v upravnem postopku, da ji pripada pravica do zagovornika, saj je v priporu (204.a člen ZKP). Drugi element nezakonitosti v izpodbijani odločbi je v kršitvi materialnega prava. Tretji element nezakonitosti v izpodbijani odločbi je v tem, da bi morala tožena stranka z zadostno stopnjo verjetnosti ugotoviti, ali dejansko obstaja (pogoj) vzajemnost(i) v razmerju med Republiko Slovenijo in Republiko Kosovo, ne pa, da je to breme prevalila na tožnika. Četrta pomanjkljivost oziroma napaka pri vodenju postopka pa je v tem, da se tožena stranka v izpodbijanem aktu sklicuje na odgovor „Republike Kosovo“ z dne 11. 12. 2019, da iz njega ne izhaja jasno, ali je podana vzajemnost, pri čemer pa je v spisu listina z dne 11. 12. 2019 Temeljnega sodišča v Prištini, ki je sestavljena v albanskem jeziku, brez slovenskega prevoda, čeprav je slovenščina uradni jezik v postopku pred toženo stranko (11. člen Ustave RS).

Iz evidenc, v katere je vpogledala tožena stranka, izhaja, da ni vpisana kot društvo, ki bi delovalo v javnem interesu. Tožeča stranka ima povsem enako varstvo pravic v postopku pred sodiščem in drugimi državnimi organi in povsem enak dostop do sodišča kot drugi subjekti, ki so po svoji statusni obliki enaki tožeči stranki, torej kot vsa ostala društva, ki niso vpisana v register nevladnih organizacij, ki delujejo v javnem interesu. Tudi za ostale take pravne osebe namreč velja, da jim pravica do brezplačne pravne pomoči ne pripada.

Tožnik ni mogel šteti, da je nesporno, da dovoljenje za začasno prebivanje v Republiki Sloveniji ima. Njegovo zatrjevanje na glavni obravnavi, da mu obstoja dovoljenja kot nespornega dejstva niti ni potrebno dokazovati, je bilo nelogično in neprepričljivo, kajti organ za brezplačno pravno pomoč je namreč v izpodbijani odločbi izrecno zaključeval drugače, in sicer, da dovoljenja tožnik nima ter prav na ta zaključek vezal zavrnitev brezplačne pravne pomoči. To pa pomeni, da bi obstoj dovoljenja moral tožnik v tožbi – ker je bil glede na skrajšani postopek šele v izpodbijani odločbi seznanjen s tem, da gre za pravno relevantno dejstvo – zatrjevati in predložiti zanj dokaze ali jih vsaj predlagati (52. člen ZUS-1)1. Vendar tožnik tako ni ravnal ter je zato v tem prekludiran.

Brezplačno pravno pomoč prava neukim strankam s slabšim gmotnim položajem zagotavlja ZBPP. Zato je s tega vidika obvezno odvetniško zastopanje dopustno, če je odvetniška pomoč strankam dejansko dostopna. Pritožnica bi lahko v skladu s prvim odstavkom 36. člena ZBPP pristojni organ za brezplačno pravno pomoč zaprosila vsaj za nujno brezplačno pravno pomoč. Ta je namreč predvidena v primerih, če bi zaradi odločanja o prošnji za brezplačno pravno pomoč ali zaradi postopka za sestavo ali vložitev prošnje prosilec zamudil rok za kakšno pravno dejanje in bi zaradi tega izgubil pravico opraviti to dejanje. V takem primeru pristojni organ za brezplačno pravno pomoč, ne glede na prosilčev materialni položaj, nemudoma dodeli brezplačno pravno pomoč samo za tisto dejanje, ki je nujno potrebno, da se prosilec izogne posledicam.

Ker so do brezplačne pravne pomoči po ZBPP lahko upravičena le društva, ki delujejo v javnem interesu in so kot take vpisana v ustrezen register, tožnik pa takšnega statusa nima, tožba ni utemeljena.

Ob nespornem dejstvu, da je prošnjo za dodelitev BPP vložila A.A. kot fizična oseba in ne B. kot samostojna podjetnica, na katero se glasi izpodbijani akt, saj tako v izpodbijani odločbi navaja tudi toženka, toženka ni imela podlage, da je avtomatično štela, da je prošnjo za dodelitev BPP vložila B. kot samostojna podjetnica.

Tožnik je kot pravna oseba, in sicer kot gospodarska družba, vložil prošnjo za brezplačno pravno pomoč. To pa tudi pomeni, da ne sodi med pravne subjekte, ki so po 10. členu ZBPP opredeljeni kot upravičenci do brezplačne pravne pomoči. Tožnik ne trdi in tega tudi ne izkazujejo podatki spisa, da bi bil organiziran kot nevladna organizacija ali združenje, ki deluje neprofitno in tudi ne gre za opravljanje dejavnosti v javnem interesu. Prav tako ne gre za pravno osebo, za katero bi zakon ali mednarodna pogodba določala, da je upravičena do brezplačne pravne pomoči. Ker tožnik ne sodi med subjekte, ki so navedeni v prvem odstavku 10. člena ZBPP, je odločitev o zavrženju prošnje za brezplačno pravno pomoč pravilna.