VSL sodba in sklep I Cp 3378/2013

I. Pritožba zoper sodbo in sklep se zavrne in se potrdita sodba in sklep sodišča prve stopnje.

II.1. Pritožbi zoper sklep z dne 13.8.2013 se delno ugodi in se izrečena denarna kazen zniža na 100,00 EUR.

II.2. Sicer se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu sklep sodišča prve stopnje potrdi.

1Sodišče prve stopnje je s sklepom odločilo, da ne dovoli spremembe tožbe. S sodbo je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice, da sta ji toženki dolžni solidarno plačati znesek 18.100,00 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi in tožnici naložilo, da toženkama plača pravdne stroške in sicer prvotoženki 4,80 EUR, drugotoženki pa 857,55 EUR.

2S sklepom 13.8.2013 je tožečo stranko kaznovalo z denarno kaznijo v višini 500,00 EUR.

3Tožnica se pritožuje zoper sklep, da se sprememba tožbe ne dovoli, iz razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zaradi zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Tožnica je tožbeni zahtevek zaradi okoliščin, ki so nastale po vložitvi tožbe, v svoji drugi pripravljalni vlogi povečala na 25.600,00 EUR. Gre za t.i. priviligirano spremembo tožbe, za katero, glede na določbo 186. člena ZPP, privolitev tožene stranke ni potrebna. Ker sodišče spremembe tožbe ni dovolilo, je kršilo določbe ZPP.

4Zoper sodbo se tožnica pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena ZPP. Zmotno in nepopolno je ugotovljeno dejansko stanje, pritožuje pa se tudi zaradi bistvenih kršitev iz 3., 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče najprej zapiše (11. točko obrazložitve), da v popolnosti verjame trditvam tožeče stranke, da verjame tožnici glede na mnenje izvedenk, potem pa, da popolnoma sledi izpovedi dr. L. S., kar pomeni, da verjame trditvam toženih strank. V 15. točki obrazložitve pa zapiše, da navedbe izvedenk izkazujejo, da tožeča stranka očitno ni imela pecljatega fibroma, kot ga zatrjuje. Ugotovitev sodbe (11. točka obrazložitve), da je bil tožeči stranki odstranjen "moteč kožni izrastek v kotu desnega očesa", pomeni, da je sodišče trditvam tožeče stranke verjelo. Slednje je v nasprotju z zapisom v nadaljevanju, da trditve tožeče stranke sodišča niso prepričale in da sodišče nima pomislekov glede postavljene strokovne ugotovitve zdravnice. Razlogi sodbe so si torej sami s seboj v nasprotju, kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Razlogi so v nasprotju tudi z vsebino listin. V izvidu z dne 10.9.2008, v statusu ni zapisana lokacija, kjer naj bi bila krioterapija opravljena. Tožnica je trditve, da ji je zdravnica dr. L. S. s krioterapijo (s tekočim dušikom) odstranila peljati fibrom na spodnji veki desnega očesa, v medialnem kotu desnega očesa, podprla z dokazi. Iz zdravniškega potrdila 28.12.2010 je razvidno, da je bilo tožničino oko pred posegom zdravo. Zaradi težav z desnim očesom se je tožnica 13.9.2008 zglasila na urgenci očesne klinike. Po več pregledih je bilo ugotovljeno, da ima tožnica rupturo mrežnice, zaradi česar je kasneje prestala poseg z laserjem, kar je povzročilo poslabšanje vida. Sodba z ugotovitvijo, ki temelji na izvedenskem mnenju, da je bil tožeči stranki odstranjen moteč kožni izrastek v kotu desnega očesa, pokloni vero trditvam tožeče stranke in ne toženkama, ki sta zatrjevali, da je bila pri tožnici opravljena nežna krioterapija s tekočim dušikom, s katero ji je bil odstranjen solarni lentigo na korenu nosu. Da je bil tožnici odstranjen solarni lentigo na korenu nosu kasneje, dokazuje izvid dr. H. R., ki je tožnici 18.5.2011 z blago krioterapijo odstranila solarni lentigo na nosu. Tožnica je trdila, da ji je bil izrastek odstranjen s tekočim dušikom - z instrumentom, tožena pa, da z vatirano palčko, namočeno v dušik. Izvedenki nista mogli definirati načina odstranitve kožnega izrastka v konkretnem primeru, povedali pa sta, da je možnih več postopkov. Zmotno je stališče sodbe, da tožeča stranka ni uspela dokazati, da ji je bil kožni izrastek odstranjen z instrumentom, kot je to zatrjevala v tožbi. Stališče izvedenk, da se vatirana palčka v dermatologiji uporablja pogosteje kot krio sonda, samo po sebi ne dokazuje, da je bila uporabljena tudi v konkretnem postopku. Kot je razvidno iz izpovedi priče dr. I. B., se za odstranjevanje kožnih izrastkov uporablja več metod, med drugim se na njihovi kliniki uporablja za izvajanje krioterapije tudi instrument. Priča dr. L. S. pa je povedala, da sama fibrome odstranjuje z radiofrekvenčno metodo. Slednja je tudi povedala, da pri svojem delu uporablja različne instrumente. Pri tem posege opravlja tudi na drugih mestih (npr. na vekah, kjer jih drugi dermatologi ne opravljajo). Iz izvedenskega mnenja (stran 4) je razvidno, da bi krvavitev na mrežnici in kasnejše komplikacije lahko nastale ob uporabi krioterapije, radiofrekvence ali laserja, če ob uporabi le-teh oko ne bi bilo zaščiteno s posebnim očesnim ščitnikom. Kot je bilo med postopkom brez dvoma ugotovljeno, oko tožnice med opravljanjem posega ni bilo zaščiteno. Od ugotovitve načina odstranitve kožnega izrastka so odvisne posledice in zakaj so te posledice nastale. Izvedenki sta povedali, da bi pri aplikaciji s tekočim dušikom bila možna zatrjevana poškodba v primeru, če bi bil uporabljen pritisk na oko in bi bila lezija neposredno nad prizadetim delom očesa in ne bi bila uporabljena zaščita očesa. Tožnica meni, da je glede na to, da je med postopkom zatrjevala, da je ob opravljanju posega prišlo do pritiska na poškodovano oko, da njeno oko ni bilo zaščiteno in se je lezija nahajala na spodnji veki, torej v neposredni bližini očesa, ob upoštevanju mnenja izvedenk dokazano, da je zatrjevana poškodba v vzročni zvezi z opravljenim posegom. Zapis izvedenk, da v literaturi nista našli nobenega podatka o spremembi na steklovini ali na mrežnici zaradi krioterapije na spodnji veki, je v nasprotju z njuno ugotovitvijo, na kakšen način bi lahko do zatrjevanih poškodb prišlo. Nobene povezave tudi ni med poškodbo levega očesa v letu 2008 in poškodbo desnega očesa zaradi posega 10.9.2008. Pomanjkljiva zdravstvena dokumentacija, na katero sta opozarjali izvedenki, ne more biti v tožničino škodo. Sodišče ni upoštevalo mnenja dr. G. zaradi stališča, da je dokaz predlagala prepozno, upoštevalo pa je, da je dr. G. v razgovoru z izvedenkama povedala, da se sprememb na veki ne spomni in bi vsakršno odstopanje od normale zagotovo opisala v izvidu. Iz izvida 13.9.2008, ki ga je tožnica priložila že tožbi, in bi ga sodišče moralo upoštevati, je to tudi zapisano. Ker izvedenki načina odstranitve lezije nista mogli ugotoviti z gotovostjo zaradi pomanjkljive medicinske dokumentacije, bi moralo sodišče slediti tožnici, da je zdravnica pri posegu uporabila inštrument. Dejansko stanje je ostalo zmotno in nepopolno ugotovljeno in posledično nepravilno uporabljeno materialno pravo.

5Tožnica se zoper sklep z dne 13.8.2013 pritožuje zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Tožnica je odvetniku preklicala pooblastilo in se je na glavni obravnavi zastopala sama. V skladu z 12. členom ZPP bi jo moralo sodišče kot prava neuko stranko poučiti, saj je imela težave z razumevanjem procesnih pravil. Ni imela namena škodovati dr. L. S. z vztrajnim ponavljanjem vprašanj izvedenkama. Želela je le priti do odgovorov na nekatera, zanjo pomembna vprašanja. V svojstvu tožeče stranke ima pravico postavljati vprašanja izvedencu in je s postavljanjem vprašanj le izkoriščala svoje pravice, ki jih ima kot stranka v postopku. Sodišče jo je kaznovalo že po zaslišanju dr. D. O., še pred zaslišanjem druge izvedenke, čeprav ni moglo vedeti, da bo tožnica tudi drugi izvedenki na enak način postavljala vprašanja oziroma "zlorabljala svoje pravice", kot je zapisalo sodišče. S postavljanjem vprašanj je tožnica ravnala skladno z načelom kontradiktornosti in neposrednosti. Niso izpolnjeni zakonski znaki 11. člena ZPP, kar kot pravni temelj za izrek denarne kazni navaja sklep. Z vlaganjem številnih vlog, na kar jo je opozorilo sodišče z dopisom 6.12.2013, ni imela namena oteževati dela sodišča, temveč le argumentirano predstaviti svoje tožbene trditve. Sicer pa, kot je razvidno iz sodbe, sodišče pripravljalnih vlog in dokaznih predlogov, podanih po prvem naroku za glavno obravnavo, ni upoštevalo. Dejanja tožeče stranke tudi v objektivnem smislu niso mogla pomeniti oteževanja dela sodišča. Cilj pravdnega postopka mora biti izdaja zakonite in pravilne odločbe o tožbenem zahtevku, pri čemer pravica do sodnega varstva ne sme biti ogrožena zaradi načel hitrosti in ekonomičnosti. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep odpravi oziroma podredno, da ga razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

6Pritožba zoper sklep in sodbo ni utemeljena, pritožba zoper sklep z dne 13.8.2013 je delno utemeljena.

O pritožbi zoper sklep

7Prvostopenjsko sodišče spremembe tožbe (tožnica je zvišala tožbeni zahtevek v pripravljalni vlogi 29.3.2012 na 25.600,00 EUR), ki ji je tožena stranka nasprotovala, ni dovolilo iz razloga nesmotrnosti, ker bi prišlo do spremembe stvarne pristojnosti sodišča. Pritrditi je pritožnici, da je, glede na to, da je tožnica tožbeni zahtevek zvišala zaradi okoliščin, nastalih po vložitvi tožbe (pridobitvi novih zdravniških izvidov), sprememba tožbe predstavljala t.i. privilegirano spremembo. Po določbi 186. člena ZPP v takem primeru privolitev tožene stranke ni potrebna. Prvostopenjsko sodišče je z odločitvijo, da spremembe tožbe ne dopusti, bistveno kršilo določbe postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, ker ni pravilno uporabilo določbe 186. člena ZPP. Glede na to, da je odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka, kot bo obrazloženo v nadaljevanju, pravilna, pa slednje ni vplivalo na pravilnost odločitve. Sicer pa očitana bistvena kršitev v pritožbenem postopku ni upoštevna tudi zato, ker je tožnica, v skladu z določbo 286.b člena ZPP, ni grajala že v postopku pred sodiščem prve stopnje. Odločitev, da spremembe tožbe ne dopusti, je sodišče sprejelo na naroku 5.4.2012, zato bi tožnica kršitev morala uveljavljati že takrat.

O pritožbi zoper sodbo

8Tožnica je uveljavljala odškodnino za škodo, ki ji je nastala na desnem očesu po posegu 10.9.2008, ki ga je opravila zdravnica dr. L. S., ki je bila zaposlena pri prvotoženi stranki.

9Sodba zavzame stališče, da med opravljenim posegom 10.9.2008 in zatrjevanimi posledicami ne obstaja vzročna zveza.

10Osnovna teza pritožbe je, da sodba pritrjuje tožničinim trditvam, da ji je zdravnica dr. L. S. pri posegu 10.9.2008 odstranila pecljati fibrom (pecljati izrastek) v medialnem kotu desnega očesa in ne solarni lentigo (sončna pega) na korenu nosu, kot sta trdili toženki, neupravičeno pa ji ni sledilo, da je bil poseg opravljen z instrumentom na tekoči dušik (kriosondo).

11Pritožbeno sodišče zaradi jasnosti v kratkem povzema trditve tožnice, ki je v tožbi (II. točka) navajala: "Tožnica je 10.9. 2008 prišla v kliniko zaradi pecljatih kožnih izrastkov - fibromov na koži vratu, pod pazduhama in v levem medialnem kotu - na koži spodnje veke desnega očesa. V kliniki je bila pregledana in istega dne ob 19.30 uri, ji je zdravnica s krioterapijo (tekočim dušikom) odstranila samo pecljati izrastek na desnem očesu. Poseg je bil izveden tako, da je zdravnica (ki je poseg izvajala) pritiskala in vijugala z instrumentom po levem predelu spodnje veke desnega očesa, da bi odstranila - zažgala mehak pecljati izrastek - fibrom, pri tem pa je tožnici povzročila pekočo bolečino in ji poškodovala oko."

12Ugotovitve sodbe so, (1) da iz izvida dermatologinje z dne 10.9.2008 izhaja, da je bila v statusu vpisana sprememba - solarni lentigo - na sedlu nosu, iz anamneze izhaja, da se je izrastek nahajal v notranjem očesnem kotu, v statusu pa je vpisana sprememba na sedlu nosu (12. točka obrazložitve), (2) da izvedensko mnenje (1) nudi podlago za zaključek, da je bil tožeči stranki odstranjen "moteč kožni izrastek v kotu desnega očesa", pri čemer v medicinski dokumentaciji sprememba na koži ni opisana in ni diagnosticirana (11. točka obrazložitve), (3) da trditve tožnice in njena izpoved sodišča nista prepričali, da je imela pecljati fibrom (pecljati izrastek), kar tudi ne izhaja iz statusa izvida z dne 10.9.2008 (11. točka obrazložitve), (4) da sodišče ne dvomi v pravilnost diagnoze zdravnice, ki je strokovnjakinja na področju dermatologije in da iz njene izpovedi izhaja, da je odstranila sončno pego in ne pecljati izrastek (11. točka obrazložitve), (5) da navedbe izvedenk izkazujejo, da tožeča stranka očitno ni imela pecljatega fibroma (15. točka obrazložitve), (6) da je tožnica zatrjevala, da je bil 10.9.2008 opravljen poseg na koži spodnje veke desnega očesa, in (7) da v izvidu urgentne ambulantne očesne klinike z dne 13.9.2012 in kasnejših izvidih niso opisane nikakršne spremembe na vekah, ki bi v primeru odstopanja od normale morale biti zabeležene.

13Po povedanem se izkaže, da je protispisna pritožbena trditev, da je tožnica uspela dokazati trditve o odstranitvi fibroma in da je sodišče pritrdilo njenim trditvam. Ni podana očitana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je po trditvah pritožbe v tem, da sodišče "najprej zapiše, da v popolnosti verjame trditvam tožeče stranke, po drugi strani pa zapiše, da popolnoma sledi izpovedi dr. L. S., kar pomeni, da v popolnosti verjame trditvam toženih strank". V 11. točki obrazložitve sodbe ni zapisano, da sodišče tožnici, glede na mnenje izvedenk, verjame. Nasprotno, v 15. točki obrazložitve sodba izrecno zapiše, da navedbe izvedenk izkazujejo, da tožeča stranka očitno ni imela pecljatega fibroma. Sodba pravilno povzema vsebino izvida z dne 10.9.2008 in je neutemeljen očitek, da so razlogi v nasprotju z vsebino listin. Očitane bistvene kršitve iz 3. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (2), pritožba ne obrazloži, sicer pa tudi ni podana. Sodba ima razloge o odločilnih dejstvih, ki omogočajo njen preizkus. Nestrinjanje z razlogi sodbe ne predstavlja pritožbenega razloga bistvene kršitve določb postopka, temveč kvečjemu pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

14Sodišče prve stopnje je dejansko stanje dovolj popolno in pravilno ugotovilo. Pritožbene trditve v njegovo pravilnost ne vzbujajo dvomov. Tožnica pritrjuje dokazni oceni sodbe, da je bil poseg opravljen s tekočim dušikom, vztraja pa, da je bil uporabljen inštrument in ne vatirana palčka, kot je sicer izpovedala zdravnica dr. L. S., ki je poseg opravila. Sodba zavzame stališče, da tožnici ni uspelo dokazati, da je zdravnica uporabljala inštrument, sicer pa kot odločilno upošteva, da je bil uporabljen tekoči dušik. Izvedenki sta potrdili, da se za odstranitev izrastkov ali solarnega lentiga lahko (poleg drugih) metod uporablja metoda odstranitve s tekočim dušikom. Zaradi pomanjkljive zdravstvene dokumentacije nista mogli definirati, ali je bil v predmetnem primeru uporabljen inštrument s tekočim dušikom (krio-sonda), ki se sicer v dermatologiji redkeje uporablja, ali vatirana palčka namočena v tekoči dušik. Pomanjkljiva zdravstvena dokumentacija, kot pravilno opozarja pritožba, tožnici ne more biti v škodo, vendar pa, po ugotovitvi sodbe, tudi kasnejša zdravstvena dokumentacija (izvidi 13.9.2008, 16.9.2008, 20.10.2008) ne potrjuje trditev tožnice, da je bil poseg opravljen na spodnji veki desnega očesa. Po ugotovitvi izvedenk namreč v zdravstveni dokumentaciji niso opisane spremembe na koži, ki bi v primeru, da bi bil poseg opravljen na spodnji veki desnega očesa, kot je trdila tožnica, morale biti vidne in zabeležene. Zmotna je trditev pritožbe, da je v izvidu dr. M.G.P. 13.9.2008 (A9) to zabeleženo, saj, kot ugotavljata izvedenki, je v izvidu rubrika "status: zunanji deli" prazna, kar pomeni, da niso opazili odstopanj.

15Po povedanem se izkaže, da sodba zavzame jasno stališče, da tožnici ne verjame in za drugačno prikazovanje pritožbe v razlogih sodbe ni podlage. Zapis v 11. točki obrazložitve, na katerega se pritožba sklicuje, da je "na podlagi izvedeniškega mnenja ugotovilo, da je bil pri tožeči stranki odstranjen "moteč kožni izrastek v kotu desnega očesa", ne pomeni, da sodba sledi (uvodoma navedenim) trditvam tožnice. Z izvidom dr. H.R. z dne 18.5.2011, s katerim pritožnica dokazuje, da je slednja "z blago krioterapijo odstranila solarni lentigo na nosu", ob dejstvu, da je bil sporni poseg opravljen 10.9.2008, ne vzbuja pomislekov v pravilnost zaključkov sodbe. Sicer pa v izvidu 18.5.2011 (A9) ni opredeljeno, kje se je solarni lentigo nahajal pred odstranitvijo. Ob ugotovitvi sodbe, da je bil poseg opravljen s tekočim dušikom, je odveč prikazovanje pritožbe s sklicevanjem na izpoved prič dr. I. B. in dr. L. S. o metodah, ki jih pri njih uporabljajo za odstranitev fibromov.

16Sodba pravilno kot odločilno izpostavi vprašanje, ali je tožnici opravljen poseg s tekočim dušikom, lahko povzročil posledice, ki jih zatrjuje, to je začetne skalitve v leči, v steklovini nitaste motnjave in krvavitve v mrežnici ter rupturo mrežnice in, kot končno zatrjuje (ob zadnjem izvidu z dne 23.1.2013, priloga A23), da je desna steklovina odstopila, desno obsežna epiretinalna membrana, ki vleče žilje in dviguje foveo, mrežnica leži, spodaj pečati po laserju okoli rupture. Ob tem sodba upravičeno opozarja, da je tožnica v letu 2008 imela na desnem očesu lasersko zdravljenje le zaradi rupture mrežnice in da ji je z izvidom očesne klinike (junij 2011) ugotovljena začetna siva mrena z vizusom. Zaključek sodbe, da posledice niso v vzročni zvezi s posegom 10.9.2008, ima podlago v mnenju izvedenk. Izvedenki sta namreč potrdili, da se za odstranitev izrastkov ali solarnega lentiga lahko (poleg drugih metod) uporabi metoda odstranitve s tekočim dušikom, nista pa mogli definirati, ali je bil v predmetnem primeru uporabljen inštrument s tekočim dušikom (krio-sonda), ki se v dermatologiji redkeje uporablja, ali vatirana palčka, namočena v dušik. Zavzeli pa sta jasno stališče, da s krioterapijo lezije na nosu in tudi, če bi bila lezija v notranjem kotu očesa, zatrjevane poškodbe mrežnice (ruptura) ne bi mogle nastati. Po mnenju izvedenk bi bila po aplikaciji s tekočim dušikom zatrjevana posledica možna le v primeru, da bi bil uporabljen pritisk na oko in da bi bila lezija neposredno nad prizadetim delom očesa in ne bi bila uporabljena zaščita. Tožnica, ki se v pritožbi sklicuje, da pri posegu desno oko ni bilo zaščiteno, spregleda, da sta izvedenki izrecno poudarili, da pri posegu na spodnji veki (tožnica zatrjuje tak poseg), zaščita očesa ni potrebna. Da bi bil uporabljen pritisk na oko, kot prikazuje pritožba, pa tožnica ni zatrjevala. V mnenju izvedenk ni očitanega nasprotja, ko po eni strani ugotavljata, da v literaturi ni podatka o spremembi na steklovini ali mrežnici zaradi krioterapije na spodnji veki, in njuno ugotovitvijo, kdaj bi do zatrjevane poškodbe (odstopa mrežnice) lahko prišlo. Kot je bilo že pojasnjeno, izrecno izključujeta, da bi v primeru, da bi se lezija nahajala na spodnji veki, do zatrjevanih posledic sploh lahko prišlo (lezija bi se morala nahajati neposredno nad prizadetim očesom).

17Pavšalne, neopredeljene navedbe pritožbe, da glede navedb, do katerih se sodba ne opredeli (zaradi zavzetega stališča, da ni podana vzročna zveza), tožnica "v celoti vztraja pri svojih trditvah, ki jih je navajala tekom predmetnega pravdnega postopka", ne terjajo pritožbenega odgovora.

18Po povedanem se izkaže, da pritožbeni razlogi niso utemeljeni in ker ni procesnih in materialnih razlogov, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

19Tožnica s pritožbo ni uspela in ni upravičena do povrnitve pritožbenih stroškov (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Odločitev o zavrnitvi pritožbenih stroškov je vsebovana v odločitvi o zavrnitvi pritožbe.

O pritožbi zoper sklep z dne 13.8.2013

20Z izpodbijanim sklepom je prvostopenjsko sodišče tožnico kaznovalo z denarno kaznijo, pri čemer kot pravno podlago navaja 11. člen in 304. člen ZPP. Sklep ugotavlja, da je tožnica z neupoštevanjem procesnih navodil, ob izrecnih večkratnih opozorilih, ovirala delo sodišča, ni spoštovala dela sodišča, ker je prekinjala besede sodnice, oteževala je delo sodišča z vlaganjem številnih dolgih vlog in je očitno imela namen škodovati priči dr. L. S. z vztrajnim ponavljanjem vprašanj izvedenkama glede njene strokovnosti.

21Sodišče vodi postopek, skrbi za ugled sodišča, strank in drugih udeležencev in skrbi za vzdrževanje reda na glavni obravnavi. Postopkovna pravila sodišču omogočajo, da v primeru, da ustrezna opozorila na zadoščajo, izreče tudi denarno kazen.

22Zloraba procesnih pravic je v 11. členu ZPP definirana z generalno klavzulo in sicer kot uporaba pravice z namenom škodovati drugemu ali s ciljem, ki je v nasprotju z dobrimi običaji, vestnostjo ali poštenjem. Po določbi 304. člena ZPP pa lahko sodišče izreče denarno kazen v okviru vzdrževanja reda na glavni obravnavi (žalitev sodišča ali drugih udeležencev, oviranje dela, nepokoritev ukazom predsednika senata glede vzdrževanja reda).

23Pritrditi je pritožbi, da je s postavljanjem vprašanj izvedenki, tožnica, ki se je na naroku zastopala sama brez odvetnika, izvrševala svojo pravico kot tožeča stranka. Zmotno je stališče sklepa, da je z vztrajnim ponavljanjem vprašanj izvedenkama glede strokovnosti dr. L. S. izkazan tožničin namen škodovanja. Tudi vlaganje številnih obsežnih vlog ne nudi podlage za kaznovanje (kljub opozorilu sodišča 6. 12. 2012, da slednje predstavlja oviranje dela sodišča). Postopkovna pravila sodišču omogočajo drugačne ukrepe. Sicer pa, kot pravilno navaja pritožba, sodišče vlog in dokazov, vloženih po prvem naroku, na podlagi 286. člena ZPP, ni upoštevalo.

24Pritrditi pa je razlogom sklepa, da je tožnica, ki se kljub večkratnim opozorilom ni pokorila ukazom sodišča, ovirala delo sodišča (podlago za kaznovanje torej predstavlja 304. člen ZPP). Dejstvo, da tožnica ni imela odvetnika in je vprašanja postavljala sama, je ne opravičuje, kot prikazuje v pritožbi, da se ne pokori ukazom sodišča. Iz prepisov posnetkov snemanja zaslišanj izvedenk in prič, je mogoč zaključek, da tožnica navodil sodišča ni upoštevala, prekinjala je besede sodnice, kljub dobljenim odgovorom je vztrajno ponavljala vprašanja, ker z odgovori ni bila zadovoljna, ni si pustila dopovedati, da mora postavljati vprašanja in ne komentirati odgovorov (zapisnik z dne 5.4.2012, l. št. 108 - 130; zapisnik z dne 27.5.2013; l. št. 316 - 319). S kršitvami pa je nadaljevala še po (na obravnavi 27.5.2013) izrečenem kaznovanju (l. št. 320 - 340).

25Po povedanem se izkaže, da je prvostopenjsko sodišče imelo podlago za kaznovanje, pri čemer se mora teža kršitve odraziti v višini kazni. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi delno ugodilo in izrečeno denarno kazen v višini 500,00 EUR, znižalo na 100,00 EUR. V tem obsegu je izpodbijani sklep (delno) spremenilo (3. točka 365. člena ZPP), sicer pa ga je v nespremenjenem delu potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

26Odločitev o pritožbenih stroških zoper ta sklep je odpadla, ker jih tožnica ni priglasila.

- - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - -

(1) Prvostopenjsko sodišče je postavilo izvedenki dermatovenerologije doc. dr. K. L. in oftamologije prof. dr. D. O., ki sta izdelali izvedensko mnenje z dopolnitvijo, izvedenki pa je tudi zaslišalo in odločitev oprlo na njuni mnenji.

(2) Bistvena kršitev po tej točki je podana, če je bilo odločeno o zahtevku o sporu, ki ne spada v sodno pristojnost.