10. člen ZPP

Splošno znano dejstvo je, da banka fizični osebi podatkov o računih druge fizične osebe (mutatis mutandis to velja tudi za KDD in vrednostne papirje) ne bo izročila. Stranka v položaju, kot je tožnikov, nima drugih možnosti, kot da predlaga pridobitev teh podatkov v sodnem postopku. Odrekanje takšne možnosti bi neutemeljeno in pretirano poseglo v predlagateljevo pravico do sodnega varstva, ki med drugim vsebuje tudi pravico, da je sodno varstvo dejansko učinkovito.

V teku je postopek postavitve tožnice pod skrbništvo. Glede na dejstvo, da pred Okrajnim sodiščem v Mariboru teče postopek pod opr. št. N 121/2019, je bilo sodišče prve stopnje zavezano k odreditvi prekinitve postopka. Da je v tem primeru sodišče dolžno izdati sklep o prekinitvi postopka izhaja tudi iz sodne prakse.

Domneva o nezakonitem izvoru premoženja iz 5. člena ZOPNI temelji oz. je pogojena z ugotovitvami (temeljite) finančne preiskave zoper preiskovanca, glede katerega je podan (utemeljen) razlog za sum, da se ukvarja s specifično kriminalno dejavnostjo, katere specifika je prav v tem, da praviloma prinaša znatne dobičke. Domneva torej učinkuje le pod pogojem, da posameznik, ki se ga sumi ukvarjanja z lukrativno kriminalno dejavnostjo, ne zmore pojasniti izvora svojega premoženja, katerega obseg, vire, način pridobitve in razpolaganja, ipd. se je predhodno ugotavljal v finančni preiskavi. Navedena pogoja sta tako sestavni del domnevne baze domneve iz 5. člena ZOPNI. V primeru, ko oseba, katere izvor premoženja je sicer zatrjevan kot nezakonit, tega premoženja nima več, ker ga je v celoti prenesla na povezane osebe, ni stranka v postopku za njegov odvzem (zavarovanje). Ni torej pogojev za nujno (enotno) sosporništvo osebe, katere izvor premoženja se zatrjuje kot nezakonit, z osebami, na katero je bilo to premoženje v celoti prenešeno.

Opustitev toženkine zavarovanke, ki pred tožničinim prihodom ni očistila stopnic, ni protipravna. Tožnica bi pri hoji morala gledati predse, posebej ker je prvič prišla na obisk k toženkini zavarovanki. Odveč je zato vprašanje, ki ga tožnica zastavlja v svoji pritožbi. Če namreč, kot je sama priznala, ni opazovala (tudi) talne površine, po kateri je hodila, je zanemarila osnovno previdnost, ki jo je treba upoštevati pri gibanju, da je to varno. Tožnica bi se torej pri hoji po stopnicah ob običajni previdnosti vsekakor lahko izognila padcu. Ker se je z neprevidno hojo sama malomarno izpostavila nevarnosti, je za svoj padec in njegove posledice kriva izključno sama.

Z zakonom ni mogoče vnaprej predvideti in urediti vseh možnih življenjskih situacij. Naloga sodnika je, da v primeru pravne neurejenosti oziroma pravne praznine ali pravnega standarda, s pravili razlage najde ustrezno pravno pravilo za rešitev konkretnega spora oziroma zapolni vsebino pravnega standarda in razlago ustrezno utemelji. Sodnik v takšnih primerih ne ravna samovoljno, temveč z voljo zakonodajalca. Načina pravdanja udeleženca ni mogoče označiti za običajnega. Gre za nenormalno veliko število vlog v postopkih, obširnih in vsebinsko ponavljajočih se ter le delno povezanih z obravnavanim problemom, v veliki meri pa namenjenih žaljenju (in tudi grožnjam) sodnikov, ostalih sodelujočih v postopku, sodstvu kot celoti, državi RS. Gre za grobe negativne sodbe, omaloževanje in žaljenje sodelujočih v sodnih postopkih, pa tudi širše, ki nimajo zveze s pravico do izjavljanja pred sodiščem in ki v ničemer ne prispevajo k varstvu pravic udeleženca v tem postopku. V postopkih udeleženec tudi množično izloča sodnike, vlaga kazenske ovadbe zoper sodnike z odločitvami katerih se ne strinja, vlaga odškodninske tožbe zoper njih. Vse to nedvomno kaže udeleženčevo nagnjenost k tožbarje

Ker je sodišče ugotovilo, da je bila meja med strankami ugotovljena v mejnem ugotovitvenem postopku s pravnomočno in dokončno upravno odločbo in so vse stranke sodelovale v tem postopku, je pravilno zavrnilo predlog predlagateljic, da se meja "popravi".

Tožnica, ki je v trditveni podlagi tožbe zatrjevala, da je padla zaradi mokre in spolzke stopnice, je bila šele po prejemu izvedenskega mnenja seznanjena z možnostjo drugačnega vzroka njenega padca. Sodišče zato z upoštevanjem trditev tožnice, ki jih je podala po prvem naroku za glavno obravnavo, ni kršilo razpravnega načela. Sodba ima v izvedenskem mnenju zadostno podlago za ugotovitev, da obstaja več kot 50% verjetnost, da so se s stopnišča luščili takšni odluščki (tožnica jih ni mogla zaznati), da so lahko povzročili zdrs.

Izločitev sodnika lahko zahteva tudi stranka, vendar mora to storiti takoj, ko izve, da je podan razlog za izločitev, najkasneje pa do konca obravnave pred sodiščem oziroma do izdaje odločbe, če obravnave ni bilo. V primeru, ko se žaljive navedbe stranke nanašajo na ravnanje sodnika, ki vodi konkreten postopek, zaradi načela nepristranosti ta sodnik ne sme odločati o kaznovanju stranke zaradi žalitve sodišča. Ob upoštevanju povzetega stališča ESČP je sklep o kaznovanju toženca izdala sodnica, ki bi morala biti iz tega odločanja izločena. Okoliščino, da se žaljive navedbe nanašajo nanjo, je treba obravnavati kot izključitveni razlog v smislu prve točke 70. člena ZPP. S tem je sklep v delu, ki se nanaša na kaznovanje, obremenjen z bistveno kršitvijo postopka po drugi točki drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP, na katero pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Razveljavitev sklepa o kaznovanju pritožbenemu sodišču omogoča, da samo, na podlagi 109. člena ZPP v zvezi z 11. členom ZPP, oceni žaljivost izjav toženca v pritožbah in da ob ugotovitvi, da gre za vsebino, ki žali sodišče, izreče tudi ustrezno denarno kazen.

Izpodbijana odločba je že bila vročena tožnikovemu zakonitemu zastopniku. To pomeni, da je bil tožnikov zakoniti zastopnik, ki je bil že med trajanjem upravnega postopka pritegnjen v sam postopek in je bil prav tako seznanjen tudi z zaključnima aktoma tega upravnega postopka, s tem, ko mu je bila izpodbijana odločba vročena dne 24. 4. 2015, kot je razvidno iz dohodnega žiga na sami izpodbijani odločbi. S tem pa je bila vzpostavljena tudi možnost oziroma dolžnost, da bi zoper izdano dokončno upravno odločbo vložil v skladu s pravnim poukom, ki ga izpodbijana odločba vsebuje v svojem zaključnem delu, tožbo v upravnem sporu, če bi presodil, če bi presodil, da je to v tožnikovo korist.

Ker tožnica navodil sodišča ni upoštevala, prekinjala je besede sodnice, kljub dobljenim odgovorom je vztrajno ponavljala vprašanja, ker z odgovori ni bila zadovoljna, ni si pustila dopovedati, da mora postavljati vprašanja in ne komentirati odgovorov, je imelo sodišče podlago za denarno kaznovanje tožnice.

Pritožbeno sodišče meni, da bi imela tožeča stranka dostop do sodnega varstva v upravnem sporu zoper dejanje tožene stranke, če bi uveljavljala zahtevek zoper dejanje tožene stranke, ki ne bi bilo sestavni del procesa sojenja. Tak je primer iz določbe 1. odstavka 14. člena ZVOP-1, ki določa, da morajo biti občutljivi osebni podatki pri obdelavi posebej označeni in zavarovani tako, da se nepooblaščenim osebam onemogoči dostop do njih. Tudi pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožeča stranka v predmetni zadevi ne uveljavlja tovrstnega zahtevka, ampak utemeljuje, da je tožena stranka izvajala dokaz, ki ni potreben, kar pa je sestavni del sodne odločitve v predmetni pravdni zadevi.

Toženo stranko RS po Zakonu o državnem pravobranilstvu zastopa državno pravobranilstvo. Državni organi, organi lokalnih skupnosti in nosilci javnih pooblastil morajo državnemu pravobranilstvu na njegovo zahtevo dati uradne podatke in obvestila, potrebna za zastopanje v posamezni zadevi (12. čl. ZDPra). To pomeni, da bi vse listine, za katere je tožena stranka predlagala, naj jih pridobi sodišče, v resnici moral pridobiti njen zakoniti zastopnik. Opustitev sprejema formalnega sklepa o zavrnitvi dokaznega predloga ne pomeni relativne bistvene krštive določb pravdnega postopka. Tožena stranka se neutemeljeno sklicuje na določbe tretjega odstavka 226. čl. ZPP, saj se glede na 12. čl. ZDPra ne more šteti, da tožena stranka ni mogla doseči, da bi ji državni organi izročili listine, ki jih hranijo.

Načela materialne resnice ne gre jemati kot načela, ki ga je treba uveljavljati brez kakršnihkoli izjem, sicer pravdni postopek ne bi bil nikdar končan. Izjem in omejitev tega načela je veliko, med njimi je tudi primer, ko se mu pravdni stranki odpovesta, bodisi tako, da nočeta ugotavljati materialne resnice in priznata relevantna dejstva ali razpolagata s tožbenim zahtevkom, bodisi tako, da sodišču ne omogočita, da bi izvedlo predlagane dokaze.

Sodišči sta bili dolžni presoditi toženčev ugovor, da je njegova poroštvena izjava neveljavna oziroma celo nična. Ta ugovor je toženec utemeljeval s tem, da je bil zaveden glede vrednosti stroja, a tega ugovora ni dokazno podprl z ničemer.

Pritožbeni očitek, da sta bili kršeni določbi 10. in 260. člena ZPP, je sodišče druge stopnje, ki mora po določbi prvega odstavka 375. člena ZPP presoditi navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena, zavrnilo z ugotovitvijo, da procesnih kršitev sodišče prve stopnje ni zagrešilo. Zatrjevano zavlačevanje postopka namreč ni vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe (prvi odstavek 354. člena ZPP). Tako pravno presojo sprejema tudi revizijsko sodišče.

Okolnost, da tožeča stranka dela na sodišču že večje število let, kar lahko pri nasprotni stranki povzroči dvome v objektivnost sojenja na takem sodišču, predstavlja tehten razlog za delegacijo drugega sodišča. Glede na navedeno in ob upoštevanju načela procesne ekonomije (10. člen ZPP), po katerem se mora sodišče v vseh fazah postopka prizadevati, da se postopek opravi s čim manjšimi stroški, je vrhovno sodišče določilo Okrožno sodišče v Kranju za delegirano sodišče, ki je krajevno najbližje tudi bivališčema pravdnih strank.

Pavšalni dokazni predlog, da naj sodišče zasliši priče, brez navedbe imen prič, ne zadošča. Glavna obravnava se opravi tudi, če pravilno vabljena stranka ne pride na narok zaradi nujne zadržanosti, ki je stranke ne konkretizira niti ne predloži dokaza zanjo, saj je po določilu 10. čl. ZPP/77 treba postopek opraviti brez zavlačevanja.

Objektivna kumulacija zahtevkov po 188. člen ZPP ni dolžnost, pač pa pravica stranke, zato tožniku, ki je zoper isto stranko vložil več tožb z različnimi zahtevki iz delovnega razmerja, ni mogoče očitati zlorabe pravice iz 10. člena ZPP. Za denarne terjatve iz delovnega razmerja ni potreben opomin, saj so za izplačilo plač in drugih prejemkov določeni roki, zato sodišče s priznanjem zakonitih zamudnih obresti od dospelosti mesečne plače dalje, brez predhodnega opomina, ni kršilo 2. odst. 324. člena ZOR.

Odločitev o tem, da sodišče ne izvede predlaganih dokazov, ne predstavlja kršitve določb pravdnega postopka. Zavrnitev dokaza, ki se nanaša na odločilno ali pomembno dejstvo, ima lahko za posledico zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja.

Sodišče samo presodi, katere dokaze bo izvedlo (drugi odstavek 220. člena ZPP). Pri tem odločanju se mora ravnati po načelu gospodarnosti in pospešitve postopka (10. člen ZPP). Zato načeloma dovoli le tiste dokaze, za katere je videti, da bi utegnili biti pomembni za to, da si ustvari prepričanje o pomembnem dejstvu. Okoliščina, ali bi krajevni urad moral posredovati ponudbo izvršnemu svetu občinske skupščine kot pravnemu nasledniku kmetijske zemljiške skupnosti, ne vpliva na tožnikov položaj, saj morebitna kršitev predpisov takšne obveznosti (drugi odstavek 25. člena ZKZ/79) sploh ne more biti razlog za razveljavitveni zahtevek, ki ga uveljavlja kdo izmed prednostnih upravičencev iz četrtega in prvega odstavka 24. člena ZKZ/79, med katere sodi tožnik. To bi bil morda razlog, ki bi ga uveljavljala kmetijska zemljiška skupnost oziroma njen naslednik, ki pa je bila po takratni zakonodaji šele na petem prednostnem vrstnem redu med upravičenci. Ponudba v prodajo tuje stvari ni nična.