VSM sodba in sklep I Cp 975/2010

Pritožba zoper sodbo opr. št. III P 154/2006 z dne 13.5.2009 v zvezi s sklepom o popravi z dne 31.8.2009 se zavrne in se v izpodbijanem obsodilnem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pravdni stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Pritožba zoper sklep o popravi opr. št. III P 154/2006 z dne 31.8.2009 se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

1Tožeča stranka v predmetni zadevi zoper toženo stranko uveljavlja plačilo odškodnine in uporabnine zaradi nezakonite uporabe njej lastne nepremičnine parc. št. ... k.o. S.. Po zadnji modifikaciji tožbenega zahtevka s pripravljalno vlogo z dne 12.3.2010 je zahtevala plačilo odškodnine v višini 1.877,82 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.12.1999 dalje do plačila zaradi zagotovitve nadomestnega stanovanja ter plačilo mesečnega nadomestila za uporabo nepremičnine brez pravnega naslova (uporabnine) v višini 215,68 EUR za obdobje od 10.3.2003 do 20.3.2008 (skupaj 13.012,69 EUR), z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznega mesečnega zneska od vsakega prvega dne v mesecu.

2Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zahtevek tožeče stranke po plačilu odškodnine v višini 1.877,82 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.12.1999 dalje do plačila zavrnilo z obrazložitvijo, da tožeča stranka v postopku ni dokazala obstoja škode kot ene izmed predpostavk odškodninske obveznosti, je pa ugodilo njenemu zahtevku za plačilo uporabnine za obdobje od 4.2.2004 do 17.3.2008 v skupni višini 13.120,70 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov mesečne uporabnine, kot je to natančneje razvidno iz izreka izpodbijane sodbe. Toženo stranko je v roku 15 dni zavezalo še k plačilu stroškov postopka tožeče stranke v višini 3.775,86 EUR, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude do plačila. S sklepom z dne 31.8.2009 je svojo odločitev z dne 13.5.2009 v izreku popravilo tako, da je dostavilo, da je tožena stranka s sodbo z dne 13.5.2009 naložene obveznosti tožeči stranki dolžna poravnati v roku 15 dni.

3Tako zoper sodbo z dne 13.5.2009 kot tudi zoper sklep o popravi z dne 31.8.2009 tožena stranka vlaga pravočasno laično pritožbo.

4V pritožbi zoper sodbo z dne 13.5.2009 v zvezi s sklepom o popravi z dne 31.8.2009 tožena stranka sicer navaja, da to izpodbija v celoti iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), vendar pa je, glede na to, da so njena pritožbena izvajanja usmerjena le zoper del, ki je zanjo neugoden, njeno pritožbo potrebno razumeti zgolj kot pritožbo zoper obsodilni del prvostopenjske odločitve, ki mu tožena stranka nasprotuje tako po temelju kot po višini. Meni, da je sodišče že z ugotovitvijo v petem odstavku na strani 5 izpodbijane sodbe, da tožeči stranki ni nastala premoženjska škoda, ovrglo temelj tožbenega zahtevka, ki mu je tožena stranka ves čas nasprotovala, sodišče pa je dovolilo tudi večkratne modifikacije tega zahtevka. Izpostavlja tudi ugotovitev sodišča, da je tožena stranka izpolnila vse obveznosti po predpogodbi z dne 11.5.1999. Poudarja, da sporna nepremičnina ni zemljiškoknjižno urejena in da poravnava, med pravdnima strankama sklenjena v postopku pod opr. št. II P 1167/2006, v obliki kot je zapisana niti ne bi bila izvedljiva, sodišče prve stopnje pa dokazov tožene stranke v tej smeri naj ne bi upoštevalo (listine v prilogi B6 in B11). Sodišče prve stopnje je tudi zmotno uporabilo materialno pravo, ko ni upoštevalo že zgoraj omenjene sodne poravnave, sklenjene dne 1.6.2005 pred Okrožnim sodiščem v Mariboru, saj sodna poravnava pod razveznim pogojem ni mogoča in zaradi nastopa tega pogoja ne preneha veljati, zato je potrebno predmetno tožbo zavreči, saj je o tem zahtevku že pravnomočno odločeno, v zvezi s čemer se tožena stranka sklicuje na stališče v sklepu Višjega sodišča v Mariboru opr. št. I Cp 2561/2005 z dne 19.9.2006, ki ga pa sodišče prve stopnje naj ne bi upoštevalo. Trdi, da je lastnica nepremičnine od 1.6.2005 dalje in ji sodišče od tega datuma ne bi smelo naložiti plačila uporabnine. Sodbe v zadevi opr. št. P 31/2005, ki temelji na zaključku, da je tožena stranka sporno nepremičnino uporabljala brez pravnega naslova, le-ta zaradi vztrajanja pri veljavnosti sodne poravnave ne priznava, zatrjuje pa tudi, da ji je bila v tem postopku kršena pravica do obravnavanja. Prvostopenjski odločitvi tožena stranka nasprotuje tudi po višini. Sodišču prve stopnje očita bistveno kršitev določb postopka, ker ni obrazložilo, zakaj je svojo odločitev v tem delu oprlo zgolj na izvedensko mnenje izvedenca gradbene stroke VB, ki ga tožena stranka ne sprejema in ga je grajala že v svoji vlogi z dne 18.3.2009, zavzema pa se za upoštevanje izvedenskega mnenja PK, ki je zanjo ugodnejše oziroma meni, da bi sodišče prve stopnje moralo upoštevati vsaj povprečje v obeh mnenjih ugotovljene vrednosti mesečne uporabnine. Pritožbenemu sodišču predlaga, da njeni pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, tožeči stranki pa v plačilo naloži vse pravdne stroške tožene stranke, vključno s pritožbenimi.

5Tožeča stranka v odgovoru na zgornjo pritožbo nasprotuje vsem navedbam tožene stranke v pritožbi ter se zavzema za njeno zavrnitev in potrditev prvostopenjske sodbe v izpodbijanem obsegu.

6Sklepu o popravi z dne 31.8.2009 tožena stranka nasprotuje iz razloga, ker meni, da dostavek, da je obveznost iz sodbe potrebno izpolniti »v roku 15 dni pod izvršbo,« pomeni tudi spremembo datuma izdaje te sodbe, kar pa za nazaj ni mogoče, prav tako pa po mnenju pritožbe prepis sodbe z dne 31.5.2009 ne more nadomestiti prepisa z dne 13.5.2009, saj je v času izdaje prepisa z dne 31.8.2009 15-dnevni paricijski rok že potekel, zato se smiselno zavzema za razveljavitev izpodbijanega sklepa.

K sodbi (I. točka izreka):

7Pritožba ni utemeljena.

8Pritožbeno sodišče je sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem obsodilnem delu preizkusilo v okviru pritožbenih navedb, pri tem pa je v skladu z določilom drugega odstavka 350. člena ZPP pazilo tudi na obstoj morebitnih uradoma upoštevnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava. Po tako opravljenem preizkusu je ugotovilo, da izpodbijana sodba ni obremenjena s kršitvami procesne narave, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, podane pa niso niti kršitve določb postopka, ki jih zatrjuje pritožba. Sodišče prve stopnje je pravilno in v celoti ugotovilo vsa pravno pomembna dejstva in na tej osnovi sprejelo materialnopravno pravilno odločitev, tako da se tudi preostala pritožbena razloga ne izkažeta kot uspešna.

9Stališče tožene stranke, da je s poravnavo, sklenjeno v zadevi II P 1167/2003, z dne 1.6.2005 (priloga A8) o predmetnem tožbenem zahtevku že odločeno z učinki pravnomočnosti in iz tega razloga pravda o tem predmetu - uporabnini -ni več dopustna, je zmotno in je zato potrebno zavrniti njen ugovor v smislu obstoja negativne procese predpostavke v zvezi z obravnavanjem predmetnega tožbenega zahtevka (ugovor res transacta), hkrati pa tudi očitke pritožbe o zmotni uporabi materialnega prava, ki jo vidi v tem, da sodišče ni izhajalo iz veljavnosti med pravdnima strankama sklenjene sodne poravnave z dne 1.6.2005 in posledično sprejelo zaključka, da tožena stranka vsaj od tega dne dalje sporne nepremičnine ni zasedala nezakonito.

10Sodna poravnava je v materialnopravnem smislu pogodba (1050. člena Obligacijskega zakonika - OZ), zato tudi zanjo veljajo pravila o razlagi pogodb (83. člen OZ). Določila pogodb se praviloma razlagajo tako, kot se glasijo, vendar pa ni potrebno izhajati iz dobesednega pomena uporabljenih izrazov, temveč iz skupnega namena pogodbenih strank in pogodbena določila tolmačiti v luči načel obligacijskega prava. Po preučitvi vsebine sodne poravnave z dne 1.6.2005 pritožbeno sodišče najprej ugotavlja, da pravdni stranki s to nista zajeli medsebojnih zahtevkov v zvezi z uporabo sporne nepremičnine v obdobju pred sklenitvijo te poravnave, temveč slednja v VI. točki zajema le ureditev njunih spornih razmerjih v zvezi s prodajo nepremičnine parc. št. ... k.o. S... ter glede izročitve določenih premičnin, nahajajočih se v stanovanjskem objektu oziroma povrnitvi vrednosti le-teh (V. točka poravnave). V zvezi z zavezo tožeče stranke k umiku tožb pri Okrajnem sodišču v Slovenski Bistrici (IV. točka poravnave), kjer se je ob času sklenitve sodne poravnave obravnavala tudi predmetna zadeva, pa velja pojasniti le, da se tožena stranka ob tem, ko se je že v postopku na prvi stopnji zavzemala za zavrženje tožbe, na to določilo poravnave ni sklicevala (7. člen ZPP), tudi sicer pa je Vrhovno sodišče RS v sodbi in sklepu II Ips 617/2006 z dne 16.9.2009 v zvezi s tem vprašanjem zavzelo jasno stališče, da takšno določilo v sodni poravnavi tožeče stranke skladno z določili ZPP ne zavezuje k umiku tožbe in neizpolnitve tako dogovorjene obveznosti ni mogoče sankcionirati niti z zavrženjem tožbe. Razen navedenega pa je ugotoviti, da je tudi ta obveznost tožeče stranke dogovorjena pogojno (ob pogoju plačila kupnine, pri čemer tožena stranka v postopku ni zatrjevala ne dokazovala, da je ta pogoj izpolnjen), o čemer še v nadaljevanju, tudi sicer pa je do te mere neopredeljena, da so vprašljivi celo njeni učinki kot materialnopravne oziroma obligacijske obveznosti, ki se sicer nanaša na razpolaganje s procesno dispozicijo. Z ozirom na predstavljeno je meritorno obravnavanje zahtevka tožeče stranke iz naslova neupravičene pridobitve, ki je na pritožbeni stopnji še sporen, upoštevaje vse zgoraj obravnavane pravne vidike, dopustno in v pritožbi zatrjevana kršitev določb postopka iz 12. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana.

11Je pa vprašanje veljavnosti zavez pravdnih strank v sodni poravnavi pravno relevantno za materialnopravno pravilno odločitev v zadevi. Tožba na plačilo uporabnine namreč prisotnost elementa obogatitve na eni strani oziroma prikrajšanja na drugi strani gradi na tezi, da je tožena stranka sporno nepremičnino zasedala brez pravnega naslova, slednji zaključek pa glede na dejansko podlago predmetnega spora sledi iz ugotovitve, da tožena stranka na podlagi sodne poravnave ne razpolaga z veljavnim zavezovalnim pravnim poslom za pridobitev lastninske pravice na sporni nepremičnini, saj je sodna poravnava v posledici nastopa razveznega pogoja neplačila dogovorjene kupnine v roku 30 dni po sklenitvi le-te skladno s VII. točko poravnave izgubila pravno veljavo, tožena stranka pa ni imela tudi kakšnega drugega pravnega naslova za uporabo te nepremičnine (na primer najemne pogodbe). Ne gre prezreti, da je bilo vprašanje, ali je tožena stranka sporno nepremičnino uporabljala brez pravnega naslova, obravnavano že v zadevi P 31/2005 pri Okrajnem sodišču v Slovenski Bistrici, kjer je sodišče ravno iz razloga, ker je ugotovilo, da je tožena stranka sporno nepremičnino zasedala nezakonito, ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke na izpraznitev in izročitev te nepremičnine, in je torej o tem vprašanju, ki je pravno relevantno tudi za pravno presojo v predmetni zadevi, že pravnomočno odločeno, saj je bila sodba sodišča prve stopnje v zadevi P 31/2005 z dne 30.6.2006 v zvezi s sklepom o popravi z dne 20.9.2006 po pritožbi tožene stranke s sodbo naslovnega sodišča opr. št. I Cp 2804/2006 z dne 5.12.2006 potrjena, pri čemer je bistveno, da odločitev v zadevi P 31/2006 temelji na isti dejanski podlagi kot je ta obravnavana v predmetnem postopku, izrek v zgoraj citirani zadevi pa implicira ugotovitev, da tožena stranka za bivanje v sporni nepremičnini ni imela pravnega naslova. Zaradi navedenega se sodišče prve stopnje zato povsem utemeljeno sklicuje na pravnomočno odločitev v zadevi P 31/2005, saj je skladno z načelom prirejenosti postopkov (13. člena ZPP) na takšno pravnomočno sodno odločbo vezano. V kolikor tožena stranka meni, da je odločitev v zadevi materialnopravno zmotna, pa ji velja pojasniti, da zaradi učinkov pravnomočnosti razprava o tem vprašanju v predmetnem postopku ni več dopustna in je tožena stranka svoje argumente, ki jih niza v predmetni pritožbi, imela možnost uveljaviti s pravnimi sredstvi v zadevi P 31/2005, prav enako pa velja tudi za njena zatrjevanja o kršitvi pravice do obravnavanja, saj tudi v kolikor bi ta v zadevi P 31/2005 bila dejansko prizadeta, tega v predmetnem pravdnem postopku več ne more uspešno uveljaviti.

12Z ozirom na to, da se tožena stranka vztrajno sklicuje na odločitev naslovnega sodišča v zadevi I Cp 2561/2005 z dne 19.9.2006, pa ji velja pojasniti, da njena trditev o tem, da je na osnovi kupoprodajne pogodbe, zajete s sodno poravnavo z dne 1.6.2005, izkazala veljavni pravni naslov za bivanje v sporni nepremičnini, v posledici česar naj bi bil zahtevek tožeče stranke za plačilo uporabnine vsaj od sklenitve poravnave dalje neutemeljen, ne vzdrži niti ob tem, ko bi izhajali iz dejstva, da sporna poravnava med strankama še ustvarja kakšne učinke. Sodna poravnava v procesnem smislu sicer ustvarja učinke izvršljive sodne odločbe, s katero se postopek konča in novo razpravljanje o predmetu spora ni dopustno, izpodbija pa se lahko le s posebno tožbo iz razlogov in v rokih iz 392. člena oziroma 393. člena ZPP, česar v obravnavanem primeru nobena od pravdnih strank ni storila. Na materialnopravnem področju ima sodna poravnava učinek pogodbe, s katero sta stranki uredili medsebojno sporno razmerje in je iz tega razloga, kakor že zgoraj navedeno, vsebino sodne poravnave potrebno razlagati v luči določb obligacijskega prava, ki urejajo razlago pogodb (82. člen OZ), pri čemer vsebine spornih določil sodne poravnave ni potrebno razumeti dobesedno, temveč je potrebno prvenstveno izhajati iz skupnega namena pogodbenikov, prav v tej luči pa bi veljalo presojati tudi določilo sporne sodne poravnave o njeni pogojni veljavi. Le-to je namreč potrebno razumeti tako, da izraža zgolj voljo pogodbenih strank, da zavezovalni pravni posel iz I. točke poravnave, ki predstavlja pravno podlago za prenos lastninske pravice na sporni nepremičnini, med strankama poravnave učinkuje le pod pogojem plačila kupnine v roku 30 dni po sklenitvi te poravnave. Takšna volja pogodbenikov izhaja tudi iz nadaljnje določbe sodne poravnave, ko se tožeča stranka v II. točki poravnave svojo obveznost iz zavezovalnega pravnega posla, to je toženo stranko napraviti za lastnico sporne nepremičnine, ki se realizira z izdajo zemljiškoknjižnega dovolila kot razpolagalnega pravnega posla, zaveže izpolniti le v primeru plačila dogovorjene kupnine, kar je vse potrebno razumeti kot del obligacijskega dogovora (zavezovalnega pravnega posla) med strankama, ki z ozirom na predstavljeno izraža voljo pogodbenikov, da sporazum o prenosu lastninske pravice v I. točki poravnave velja le v primeru plačila kupnine v dogovorjenem roku. Takšna pogojna ureditev spornih razmerij s poravnavo je skladno z določili materialnega prava dopustna (drugi odstavek 1051. člena OZ), da se razvezni pogoj (neplačilo kupnine) v obravnavani zadevi ni izpolnil, pa tudi tožena stranka ni ne zatrjevala ne dokazovala. Vsled vsega navedenega je zato materialnopravno pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je tožena stranka nepremičnino tožeče stranke od 6.11.1999 do 17.3.2008 zasedala brez pravnega naslova, v luči zgornje obrazložitve pa je potrebno dojemati tudi obrazložitev sodišča v zadevi P 31/2006 z dne 30.6.2006 in se pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava ne more uveljaviti. Ta ne more biti uspešen niti ob tem, ko tožena stranka zatrjuje, da naj bi sodišče s tem, ko je zaključilo, da tožeči stranki premoženjska škoda ni nastala, ovrglo temelj tožbenega zahtevka, saj prezre, da je tožeča stranka s predmetno tožbo uveljavljala plačilo na dveh različnih pravnih podlagah, in sicer njena zahteva po plačilu uporabnine temelji na določbah materialnega prava (210. člen Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR oziroma 190. člen OZ) o neupravičeni pridobitvi (verzijski zahtevek), medtem ko je njen zahtevek iz naslova stroškov za nadomestno stanovanje odškodninske narave, sodišče prve stopnje pa je zavrnilo le slednjega, saj je zaključilo, da tožeči stranki premoženjska škoda v tej obliki, to je v obliki stroškov za nadomestno stanovanje, ni nastala, kar iz razlogov v petem odstavku na strani 5 izpodbijane sodbe nedvoumno izhaja. Odločitev sodišča v tem delu pa na presojanje utemeljenosti zahtevka iz naslova neupravičene pridobitve ne vpliva, saj gre vendar za dva samostojna zahtevka, ki temeljita sicer deloma na enaki dejanski, vendar pa na drugačni pravni podlagi.

13V kolikor tožena stranka smiselno uveljavlja kršitev določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, ker naj bi sodišče neutemeljeno sledilo modifikacijam tožbenega zahtevka, je ugotoviti, da tudi ta procesna kršitev ni podana. Tožena stranka je modifikacijam tožbenega zahtevka z dne 24.9.2003 ter z dne 19.4.2004 na glavni obravnavi dne 10.3.2005 sicer nasprotovala, pri čemer sodišče posebnega sklepa, s katerim bi v smislu prvega odstavka 185. člena ZPP dovolilo spremembo tožbe, na tem naroku za glavno obravnavo ni sprejelo (saj je bila glavna obravnava preložena zaradi možne celovite sporazumne rešitve spornih pravnih razmerij med pravdnima strankama v okviru zadeve II P 1167/2003), temveč je o tem govora šele v izpodbijani sodbi, vendar pa je ugotoviti, da se je tožena stranka v nadaljevanju postopka spustila v obravnavanje po spremenjenem tožbenem zahtevku, zato je v skladu z drugim odstavkom 185. člena ZPP šteti, da je v takšno spremembo privolila. Prav enako je ugotoviti tudi v zvezi z modifikacijami tožbenega zahtevka, ki jih je tožeča stranka podala z vlogo z dne 25.1.2006 ter 12.9.2009, saj tem tožena stranka niti ni nasprotovala. Poseben sklep sodišča, s katerim bi to dovolilo spremembo oziroma spremembe tožbe, tako ni bil potreben in tudi sicer kakršnihkoli procesnih kršitev v zvezi s podanimi modifikacijami tožbenega zahtevka pritožbeno sodišče ne zaznava.

14Pritožba odločitev sodišča prve stopnje graja tudi po višini. Zaključkom sodišča prve stopnje o tem, da je tožeča stranka upravičena do plačila uporabnine za obdobje od 6.11.1999 do 17.3.2008 sicer ne oporeka, nasprotuje pa ugotovljeni višini mesečne uporabnine, kot jo je sodišče prve stopnje priznalo tožeči stranki. Le-to je sodišče ugotavljalo ob strokovni pomoči izvedenca oziroma cenilca. Za potrebe predmetnega postopka sta sicer bili pridobljeni dve izvedenski mnenji, in sicer sodnega izvedenca in cenilca za gradbeništvo PK in sodnega izvedenca gradbene stroke VB, vendar pa je sodišče prve stopnje svojo odločitev v zadevi v celoti oprlo le na mnenje slednjega, to svojo odločitev pa je v razlogih izpodbijane sodbe tudi v zadostni meri utemeljilo, tako da ti niso pomanjkljivi, kakor to meni pritožba in zatrjevana kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana. Prav tako pa ni podana v pritožbi smiselno zatrjevana procesna kršitev iz prvega odstavka 339. člena ZPP, saj je sodišče prve stopnje pri svoji odločitvi pravilno upoštevalo zgolj izvedensko mnenje izvedenca VB, ker je bilo le-to za razliko od mnenja oziroma poročila PK, kakor to obrazloži že sodišče prve stopnje, izdelano na podlagi zunanjega in notranjega ogleda sporne nepremičnine ter opravljenih izmer le-te, upoštevani pa so bili tudi podatki o stanovanjskih najemninah v občini P... in zato tudi po stališču pritožbenega sodišča to mnenje izraža realno vrednost gibanja višine najemnine v relevantnem časovnem obdobju od 6.11.1999 do 17.3.2008. Poročilo o ceni najemnine cenilca PK je za toženo stranko res ugodnejše, vendar zgolj to dejstvo, ob tem ko je bilo to poročilo izdelano zgolj na osnovi zunanjega ogleda nepremičnine in ne temelji tudi na podatkih o gibanju višine najemnin v okolju, kjer sporna nepremičnina leži (Občina P...), ne more biti merilo pri presoji sodišča, kateremu izmed izvedenskih mnenj bo sledilo, in je sodišče prve stopnje utemeljeno sledilo tistemu, ki ga je z ozirom na dejstvo, da upošteva vse relevantne dejanske okoliščine, štelo za strokovno prepričljivejšega. Ob tem pa ni odveč dodati, da je cenilec PK, ki mu sodišče ni sledilo, poročilo o višini najemnine izdelal zgolj na osnovi zunanjega ogleda nepremičnine izključno iz razlogov na strani tožene stranka, ki temu ogleda nepremične in meritve prostorov ni dopustila.

15Tožena stranka je sicer izvedenskemu mnenju VB nasprotovala tudi vsebinsko, vendar pa tega po prepričanju pritožbenega sodišča ni storila pravočasno. Iz podatkov spisa izhaja, da ji je bilo obravnavano izvedensko mnenje vročeno dne 26.11.2008, vendar nanj na glavni obravnavi, ki je sledila dne 17.12.2008, ko bi to še lahko storila, ni imela kakšnih pripomb, šele po prejemu dopolnitve izvedenskega mnenja dne 4.2.2009 je v svoji pripravljalni vlogi, vloženi na glavni obravnavi dne 18.3.2009, s katero se je pravzaprav izjasnila o stališčih tožeče stranke glede izvedenskega mnenja v njeni pripravljalni vlogi z dne 11.12.2008, le-temu nasprotovala, pripomb na njegovo dopolnitev pa ni imela. Tudi sicer pa tožena stranka z argumenti »da je izvedenec mnenje spacal kot osnovnošolec s kopico neresnic in smešnih podatkov, da je čudno in smešno, kupljeno in je njegova vsebina prilagojena tožeči stranki« mnenju VB ne more uspešno nasprotovati. Pritrdi ji sicer velja, da komunalno podjetje P..., za katerega izvedenec navaja, da mu je posredovalo podatke o stanovanjskih najemninah v Občini P..., ne obstoji, vendar pa je do takšnega zapisa v izvedenskem mnenju najverjetneje prišlo po pomoti, saj je s pomočjo uporabe svetovnega spleta mogoče ugotoviti, da komunalne storitve za občino P... izvaja podjetje K.S.B., katerega ustanoviteljica pa je med drugimi tudi Občina P..., kakor to izhaja iz podatkov sodnega registra. Pritožbeno sodišče tako nima pomislekov o tem, da se podatki o gibanju višine stanovanjskih najemnin, ki jih je uporabil izvedenec, ne nanašajo na Občino P..., tega pa v teku postopka na prvi stopnji ni zatrjevala niti tožena stranka. Višina najemnine v začetku relevantnega časovnega obdobja in ob njegovem koncu tej z ozirom na indeks gibanja podražitve sicer ni jasna, vendar pa je ugotoviti, da tožena stranka, v kolikor je bila mnenja, da izvedenec svojega dela ni korektno in strokovno opravil, dopolnitve izvedenskega menja oziroma izvedbe dokaza z novim izvedencem ni predlagala. Sodišče prve stopnje je z ozirom na zgoraj obrazloženo dejansko podlago za presojanje utemeljenosti tožbenega zahtevka za plačilo uporabnine po višini pravilno črpalo iz podatkov izvedenskega mnenja VB, ki pa mu ni sledilo v celoti, saj je ta izračunal povprečno najemnino za obdobje 1.1.1999 do 31.10.2008 (25.450,00 EUR), sodišče pa je ob podatkih izvedenskega menja, ob tem ko je pri izračunu enako kot izvedenec upoštevalo povprečje najemnin v P... in M... za posamezni mesec, pri čemer tožena stranka tej metodi, ki jo uporabi že izvedenec, ni oporekala, in je tožeči stranki za mesec november 1999 in mesec marec 2008 priznalo uporabnino le v sorazmerni višini, glede na to, koliko dni v navedenih mesecih je tožena stranka sporno nepremičnino glede na zaključke sodišča dejansko zasedala. Uporabnina za obdobje od 6.11.1999 do 17.3.2008 bi tako po izračunu sodišča skupaj znašala 21.812,63 EUR, z ozirom na to, da je tožeča stranka to terjatev delno poračunala z zneskom 8.691,93 EUR, ki ji ga je tožena stranka na osnovi predpogodbe plačala na račun kupnine (pri čemer ne drži, kakor zatrjuje pritožba, da sodišče ugotavlja, da je tožena stranka izpolnila vse obveznosti po predpogodbi, saj je v prvem odstavku na strani 6 izpodbijane sodbe jasno navedeno, da je izpolnila vse obveznosti do 1.12.1999, kar pa na zaključek, da glavna pogodba ni bila veljavno sklenjena, na kar meri pritožba, ne vpliva), je sodišče z zneskom v tej višini pokrilo terjatev tožeče stranke iz naslova uporabnine vse do dne 4.2.2004 (za ta dan le deloma, do višine 3,54 EUR), tako da je toženo stranko zavezalo le za plačilo preostanka uporabnine za mesec februar 2004 v znesku 222,37 EUR ter za nadaljnje zneske mesečne uporabnine vse do 17.3.2008, ki skupaj znaša 13.120,70 EUR, kakor to vse natančneje izhaja iz obrazložitve na strani 7 in 8 izpodbijane sodbe. Ob tem ko tek zakonskih zamudnih obresti od posameznih zneskov mesečnih uporabnin ni pritožbeno sporen in upoštevaje določilo tretjega odstavka 350. člena ZPP, skladno s katerim sodišče druge stopnje pazi na prekoračitev tožbenega zahtevka samo na zahtevo stranke, je po vsem povedanem odločitev sodišča prve stopnje tudi po višini mogoče sprejeti le kot materialnopravno pravilno.

16Le-te ne morejo omajati niti zatrjevanja pritožbe o tem, da sporna nepremičnina naj ne bi bila zemljiškoknjižno urejena, kar je tožena stranka izpostavila že tudi v postopku na prvi stopnji in v zvezi s čemer se sklicuje na predložene dokaze, listine v prilogi B6 in B11. V kolikor ima pritožnik ob sklicevanju na neurejeno zemljiškoknjižno stanje v mislih neusklajenost podatkov zemljiškega katastra in podatkov zemljiške knjige o površini sporne nepremičnine oziroma morebitno razhajanje katastrskih podatkov z dejanskim stanjem nepremičnine v naravi (kar je sicer moč razbrati iz listine v prilogi B6), mu velja pojasniti, da bi ta okoliščina kvečjemu lahko vplivala na višino ugotovljene uporabnine v relevantnem časovnem obdobju, vendar pa je ugotoviti, da je tožena stranka v okviru dokazovanja z izvedencem gradbene stroke ni uveljavila. Da na odločitev v zadevi ne vpliva dejstvo, da tožeča stranka v celotnem obdobju, za katerega uveljavlja plačilo uporabnine, ni bila zemljiškoknjižna lastnica sporne nepremične, saj je lastništvo po darilni pogodbi z dne 9.11.2005, ki je bila nato dne 21.11.2007 razvezana (zemljiškoknjižni vpisi so bili opravljeni 30.12.2005 in 15.5.2008), prenesla na svojo ženo, je v razlogih izpodbijane sodbe pojasnilo že sodišče prve stopnje in sicer, da je tožeča stranka izkazala imetništvo stvari, pritožbeno sodišče pa na tem mestu le še dodaja, da upravičenost tožeče stranke, da uporabnino uveljavlja tudi za to vmesno obdobje, izhaja že tudi iz določb 51. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR).

17Ob tem, ko se pritožbena izvajanja tožene stranke po zgoraj obrazloženem v celoti izkažejo kot neuspešna, je pritožbeno sodišče njeno pritožbo skladno s 353. členom ZPP kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem obsodilnem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

18V posledici neuspeha s pritožbo tožena stranka ob uporabi določil prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP svoje stroške pritožbenega postopka krije sama.

19Stroške, nastale z vložitvijo odgovora na pritožbo, sama krije tudi tožeča stranka, saj njena pritožbena izvajanja k odločitvi v predmetni zadevi niso bistveno pripomogla (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP).

K sklepu (II. točka izreka):

20Pritožba ni utemeljena.

21Neutemeljeno tožena stranka nasprotuje tudi sklepu o popravi z dne 31.8.2009, ki ga je sodišče prve stopnje izdalo po predlogu tožeče stranke, saj je s tem v smislu določila 328. člena ZPP izrek sodbe z dne 13.5.2009 popravilo zgolj tako, da je dodalo 15 dnevni rok za prostovoljno izpolnitev obveznosti, ki je prvotno pomotoma izostal iz izreka dajatvene sodbe. Četudi je izvirnik sodbe z dne 13.5.2009 na list. št. 254 upoštevaje sklep o popravi nadomestilo z izvirnikom na list. št. 276 sodnega spisa, kar niti ni bilo potrebno, pa z izpodbijanim sklepom v meritorno odločitev z dne 13.5.2009 sicer ni v ničemer poseglo in tudi datum prvostopenjske odločitve s tem ni spremenjen, kakor to zmotno meni pritožba. Pritožniku pa na tem mestu velja pojasniti, da sodišče, kadar v sodbi naloži kakšno dajatev, določi tudi rok, v katerem se ta mora izpolniti (prvi odstavek 313. člena ZPP). Ta rok skladno z drugim odstavkom 313. člena ZPP praviloma znaša 15 dni. Z oziroma na to, da rok za prostovoljno izpolnitev v danem primeru v sodbi z dne 13.5.2009 ni bil določen, je sodišče prve stopnje le-to s popravim sklepom utemeljeno popravilo tako, da je v izreku ta izpolnitveni rok dodalo. V kolikor tega ne bi storilo že sodišče prve stopnje, bi to ob presojanju pritožbe smelo storiti tudi pritožbeno sodišče v svoji odločbi. Rok za prostovoljno izpolnitev, v primeru ko je zoper odločitev sodišča prve stopnje vložena pritožba, prične teči šele naslednji dan po vročitvi odločbe pritožbenega sodišča pravdni stranki, ki ji je naložena kakšna dajatev (drugi odstavek 19. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju - ZIZ), tako da že pojmovno ne more biti govora o tem, da se je ta rok iztekel pred izdajo sklepa o popravi dne 31.8.2009, kakor to zatrjuje pritožba in v posledici česar izdaja izpodbijanega sklepa več ne bi bila dopustna. V kolikor rok za prostovoljno izpolnitev ne bi bil določen niti v odločbi pritožbenega sodišča, bi bilo to pomanjkljivost moč sanirati še tudi v postopku izvršbe skladno z drugim odstavkom 21. člena ZIZ, ko bi izvršilno sodišče ta rok določilo v sklepu o izvršbi.

22Z oziroma na to, da pritožbeno sodišče kakšnih drugih procesnih kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 336. členom ZPP), ni ugotovilo, je pritožbo tožene stranke v skladu z drugo točko 365. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.