VSM sodba I Ip 419/2014

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.
II. Upnik sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

1Sodišče prve stopnje je z uvodoma citiranim sklepom zavrnilo ugovor dolžnikov (I. točka izreka) ter odločilo, da sta dolžnika dolžna upniku v roku 8 dni povrniti nadaljnje izvršilne stroške v višini 980,03 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila (II. točka izreka).

2Zoper takšno odločitev se pritožujeta dolžnika zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne uporabe materialnega prava ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. V pritožbenem predlogu se zavzemata za razveljavitev izpodbijanega sklepa ter povrnitev stroškov celotnega postopka. Izpostavljata, da jima sodišče prve stopnje ni vročilo upnikovega odgovora na ugovor ter omogočilo odgovora na odgovor na ugovor, v posledici česar sta bila postavljena v neenakopraven položaj, kršena jima je bila pravica do obrambe, sodišče pa je bistveno kršilo določbe pravdnega postopka. Opozarjata na postopanje banke pred odstopom od kreditne pogodbe. Menita, da sta odplačala več anuitet kot je prikazal upnik, saj je ta samovoljno pokrival obveznosti ter stroške. Ponovno nasprotujeta pravilnosti višine izterjevane terjatve, saj iz priložene prometne kartice ni razvidno, kako si je banka obračunala povečanje in zmanjšanje tečajne razlike, prav tako pa upnik ni dokazal, kako si je preračunaval prejeta vplačila in ostale zneske v EUR po referenčnem tečaju Banke Slovenije in če je navedeno v skladu s kreditno pogodbo. Pojasnjujeta, da je dokazno breme glede višine izterjevane terjatve na upniku. Nasprotujeta zaključkom sodišča glede vročitve pisne izjave dolžniku o odstopu od pogodbe. Poudarjata, da nista prejela pošte, ker jima ta ni bila puščena v poštnem nabiralniku. Grajata zaključke sodišča o pravici upnika do odstopa od pogodbe. Po njunem je bil namen banke finančno uničenje dolžnikov ter zarubljenje nepremičnine. Ugovarjata dokazni oceni sodišča sprejeti v točkah 15., 16 in 17. obrazložitve. Po njunem je predlog za izvršbo neutemeljen. Kršeno je bilo tudi načelo nepristranskosti sodišča, saj naj bi bila obrazložitev izpodbijanega sklepa obrazložitev upnika in ne sodnika. Sklicujeta se na položaj šibkejše stranke v odnosu do banke.

3Upnik v odgovoru na pritožbi dolžnikov nasprotuje pritožbenim izvajanjem ter se zavzema za njuno zavrnitev. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4Pritožbi nista utemeljeni.

5Pritožbi dolžnikov sta identični, zato ju je sodišče druge stopnje obravnavalo skupaj. S smiselno uporabo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena istega zakona in 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ) je preizkusilo odločitev sodišča prve stopnje v okviru pritožbenih razlogov, po uradni dolžnosti pa pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. (razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje), 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem sodišče druge stopnje ugotavlja in zaključuje, da sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu ni zagrešilo po uradni dolžnosti upoštevnih, niti v pritožbi uveljavljanih kršitev ter je pravilno uporabilo materialno pravo.

6Pregled zadeve pokaže, da je upnik zahteval od dolžnikov plačilo celotnega še neodplačanega kredita, saj je zaradi zamude dolžnikov s plačilom več obrokov, odstopil od pogodbe. Sodišče prve stopnje je s sklepom o izvršbi In 116/2013 z dne 17. 9. 2013 dovolilo izvršbo na podlagi izvršilnega naslova - notarskega zapisa opr. št. SV 1090/07 z dne 20. 12. 2007, v katerem je sklenjena Pogodba o dolgoročnem deviznem kreditu št. 615-153-145 (v nadaljevanju kreditna pogodba) ter Sporazum o zavarovanju denarne terjatve in ustanovitev hipoteke na podlagi 142. člena Stvarnopravnega zakonika, na podlagi katerih je upnik odobril dolžnikoma dolgoročni stanovanjski kredit v skupnem znesku 275.000,00 CHF. V kreditni pogodbi so določene mesečne anuitete, pogodbene obresti in specificirana obrestna mera. V izvršilnem naslovu je tudi dogovorjena možnost odpovedi kreditne pogodbe pred iztekom pogodbenega roka in zahtevanje vračila celotnega dolga, če kreditojemalca kljub opominu in določilu naknadnega roka zamujata s plačilom najmanj dveh obrokov. Ker dolžnika nista redno poravnavala kredita, je upnik odpovedal pogodbo in izpolnil pogoje za predčasno zapadlost celotne kreditne obveznosti. Dolžnika sta sklepu o izvršbi ugovarjala.

7Sodišče prve stopnje je o ugovornih navedbah dolžnikov odločalo na podlagi 55. člena ZIZ. Pravilno je presojalo, ali sta dolžnika izkazala obstoj pravno upoštevnih razlogov, ki so primeroma našteti v citiranem členu, torej ali sta izkazala obstoj kakšnega razloga, ki bi preprečil predmetno izvršbo oziroma izkazal morebitno prenehanje terjatve. Glede na trditve in ponujeno dokazno gradivo (dolžnika za svoje navedbe nista predlagala dokazov) ter dejstvo, da upnik razpolaga z izvršljivim izvršilnim naslovom, na katerega je sodišče prve stopnje vezano, je slednje zaključilo, da dolžnika nista izkazala nobenega izmed ugovornih razlogov primeroma naštetih v prvem odstavku 55. člena ZIZ, podani pa tudi niso razlogi, na katere mora paziti sodišče po uradni dolžnosti. Sodišče druge stopnje pritrjuje stališču sodišča prve stopnje ter povzema njegove obširne razloge v obrazložitvi izpodbijanega sklepa, da ugovor dolžnikov nima ustrezne trditvene in dokazne podlage glede na 55. člen ZIZ, v posledici česar ga je bilo potrebno na podlagi četrtega odstavka 58. člena ZIZ kot neutemeljenega zavrniti. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev izčrpno in prepričljivo obrazložilo, tako da sodišče druge stopnje povzema razloge izpodbijanega sklepa in se sklicuje nanje, samo pa v zvezi s pritožbo, v kateri dolžnika dejansko ponavljata ugovorne navedbe, še dodaja:

8Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu natančno in pravilno povzelo materialnopravno podlago, ki ureja vprašanje izvršljivosti notarskega zapisa in v tej smeri napravilo pravilne zaključke, ki jih sodišče druge stopnje v celoti povzema. Tako ni pritrditi (ponovni) pritožbeni navedbi dolžnikov, da bi moral upnik takoj po zapadlosti dveh obrokov kredita odstopiti od kreditne pogodbe in da takšne pravice kasneje ni imel več, prav tako pa ni pritrditi njunim pritožbenim izvajanjem, da z odstopom upnika od kreditne pogodbe nista bila seznanjena. Glede na ponujeno dokazno gradivo upnika, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da notarski zapis ne določa, kdaj mora upnik uveljaviti pravico od odstopa od pogodbe (15. člen kreditne pogodbe) ter da je upnik zadostil zakonski zahtevi v zvezi z dokazovanjem zapadlosti terjatve v smislu tretjega odstavka 20.a člena ZIZ. Pritožba s svojimi izvajanji na pravilnost odločitve v tem delu ne vpliva, saj sta se dolžnika z neposredno izvršljivostjo notarskega zapisa strinjala, kar izhaja iz priloge A2, upnik pa je uspel na predpisan način dokazati, da je terjatev, ki izhaja iz notarske listine zapadla (priloge A2, A16 in A17), kot to pravilno ugotavlja že sodišče prve stopnje. Pojasniti je, da glede na to, da gre v konkretni zadevi za primer, ko zapadlost terjatve ni odvisna od roka, ampak od upnikovega odstopa od pogodbe po predhodnem opominu dolžnikoma in dodatnem petnajstdnevnem roku za izpolnitev obveznosti dolžnikov, za dokaz zapadlosti terjatve zadostuje upnikova pisna izjava dolžnikoma, da je terjatev zapadla, z navedbo dneva zapadlosti in dokazilom o vročitvi pisne izjave o zapadlosti dolžnikoma, pri čemer je to določbo treba razlagati v povezavi s petim odstavkom 20.a člena ZIZ, ki predpisuje, da se pisna izjava upnika vroča priporočeno po pošti. Če upnik pisno izjavo vroča priporočeno po pošti in za tak način vročanja predloži tudi dokaz, zadosti pogojem iz 20.a člena ZIZ. Upnik je predlogu za izvršbo predložil kopije opominov, s katerimi je dolžnika pozval na plačilo v dodatnem roku, in kopije povratnic. Ravno tako je priložil kopijo odstopne izjave in kopijo povratnice, iz katere izhaja, da dolžnika pošiljke nista dvignila. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da je upnik uspel dokazati zapadlost terjatve, ki izhaja iz notarskega zapisa. Po določbi petega odstavka 20.a člena ZIZ se pisna izjava upnika vroča priporočeno po pošti, vendar se zanjo ne uporabljajo pravila pravdnega postopka o vročitvi sodnih pisanj, temveč relevantne določbe Zakona o poštnih storitvah (v nadaljevanju ZPSto-2), saj gre za vročitev pred začetkom postopka (predprocesna vročitev). ZPSto-2 v 21. točki 2. člena določa priporočeno pošiljko kot poštno storitev, ki po enotni tarifi zagotavlja jamstvo za izplačilo odškodnine ob izgubi, kraji ali poškodbi in omogoča, da lahko pošiljatelj na svojo zahtevo pridobi dokaz o dostavi te pošiljke. Posebni obliki priporočene pošiljke, to je priporočeno s povratnico in priporočena osebna vročitev, omogočata pošiljatelju, da dokaže vročitev dolžniku. Dostavljanje in vročanje poštnih pošiljk je urejeno v 41. členu ZPSto-2, zlasti četrti in peti odstavek pa določata ravnanje pošte v primeru, če naslovnik priporočene pošiljke ne sprejme ali jo zavrne. Pri tem sodišče druge stopnje še pojasnjuje, da ni potrebno, da bi bila vročitev vedno dokazana s podpisano povratnico, saj bi s tem velikemu delu upnikov odvzeli pravno varstvo v primerih, ko se dolžniki izogibajo prejemu poštne pošiljke in pričakujejo, da ne bo prišlo do posledic zaradi kršitev pogodbenih določil, predvsem neplačila denarnih obveznosti.(1) Pritožba dolžnikov v tem delu ni utemeljena.

9Glede na ugovorne navedbe dolžnikov o sporni višini izterjevane terjatve upnika, kakor tudi enaka pritožbena izvajanja v tej smeri, je izpostaviti, da so ta nekonkretizirana in pavšalna. Ker je upnik svojo terjatev v predlogu za izvršbo, v odgovoru na ugovor dolžnikov ter še z drugimi listinami ustrezno dokumentiral (prilogi A5 in A20), dolžnika pa svojih nesubstanciranih navedb nista uspela dokazati, je sodišče prve stopnje utemeljeno sledilo upnikovemu izračunu dolgovanega zneska (priloga A5). Sodišče druge stopnje pritrjuje takšnemu zaključku sodišča prve stopnje ter dodaja, da morajo stranke v postopku navesti vsa dejstva, na katera opirajo svoje zahtevke, in predlagati dokaze, s katerimi se ta dejstva dokazujejo (212. člen ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Ker sta dolžnika višini izterjevane terjatve le pavšalno ugovarjala, trditvenega in dokaznega bremena glede nepravilnosti izračuna pa nista zmogla, pri čemer sta v pritožbi v tem delu zgolj ponovila ugovorne navedbe, nanje pa je popolno in pravilno odgovorilo že sodišče prve stopnje (točka 13 do 16 obrazložitve), pritožbi dolžnikov v tem delu ni slediti.

10V zvezi s pritožbenim očitkom dolžnikov, da sta odplačala več anuitet kot je prikazal upnik, saj naj bi ta samovoljno pokrival obveznosti ter stroške, je pojasniti, da dolžnika tudi teh navedb nista konkretizirala niti predložila dokazov, koliko in kdaj sta plačala. Dodati je, da bi morala dolžnika ugovoru priložiti listine, ki bi izkazovale pravno upoštevne razloge oziroma navesti, zakaj jih ne moreta priložiti, ali pa predlagati druge ustrezne dokaze, ki bi potrjevali njune navedbe, da sta odplačala več kredita kot je navajal upnik.

11Sodišče mora v ugovornem postopku paziti na pravico posamezne stranke do izjave in obrambe, vendar ti dolžnikoma po oceni pritožbenega sodišča z nevročitvijo odgovora na ugovor oziroma neopravo naroka za obravnavo ugovora v nasprotju s pritožbenimi izvajanji, nista bili kršeni. Bistveno namreč je, da so dolžnikoma bile dane ustrezne in zadostne možnosti, da sta zavzela stališče tako glede dejanskih, kot tudi glede pravnih vidikov nanju naslovljenega očitka iz predloga za izvršbo in na tej podlagi izdanega sklepa o izvršbi. Pri tem tudi ne gre spregledati, kar je glede višine dolga pravilno pojasnilo tudi sodišče prve stopnje v točki 17 obrazložitve izpodbijanega sklepa, da je upnik že v predlogu za izvršbo pojasnil vsa odločilna dejstva za odločanje (podlago in višino svoje terjatve) ter k navedbam predložil dokaze, v odgovoru na ugovor pa je te glede na ugovorne navedbe le še dopolnil, v nasprotju s tem pa sta dolžnika sklepu o izvršbi le pavšalno ugovarjala, brez substanciranja svojih navedb, s čimer nista zadostila trditvenemu in dokaznemu bremenu po 212. členu ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ. Dolžnika tudi nista z ničimer izkazala, da jima ni bila dana možnost sodelovanja pri izvedbi kakšnega dokaza oziroma niti nista zatrjevala, da jima vloge in sklepi niso bili vročeni, zato za kršitev pravice do obrambe očitno ne gre. Pritožbenim izvajanjem dolžnikov v tem delu ter očitku absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ glede na navedeno ni slediti.

12Dolžnika sta se nadalje v pritožbi sklicevala na položaj šibkejše stranke v razmerju do banke. Pojasniti je, da sta pogodbeni stranki v skladu z načelom svobodnega urejanja obligacijskih razmerij po 2. in 3. členu Obligacijskega zakonika ter upoštevajoč določbe Zakona o varstvu potrošnikov in Zakona o potrošniških kreditih, prosto uredili „sporno“ posojilno razmerje. V kolikor se dolžnika z dogovorjenim ne bi strinjala, bi lahko predlagala drugačno vsebino kreditne pogodbe, ali pa bi odklonila podpis.

13Navedbe dolžnikov, ki sta jih postavila brez pojasnila razlogov šele v pritožbi (....da je upnik iz TRR pobral vsa sredstva, ki so prišla na račun, torej celotno plačo, s čimer je ogrozil finančni položaj dolžnikov, da nihanje valute pomeni spremembo na finančnem trgu, zaradi katere je potrebno spremeniti pogoje po kreditni pogodbi), kar je glede na določilo 337. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ prepozno, za obravnavani primer niti niso relevantne, zato se sodišče druge stopnje do njih ni opredelilo.

14Vse ostale pritožbene navedbe, med drugim tudi obširna zatrjevanja dolžnikov o postopanju banke pred odstopom od kreditne pogodbe (1. in 2. stran pritožbe) za odločitev v obravnavani zadevi niso odločilnega pomena, zato jih sodišče druge stopnje ni obravnavalo, niti ni odgovorilo nanje (prvi odstavek 360. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

15Glede na vse zgoraj navedeno pritožba dolžnikov ni utemeljena, pritožbeno sodišče pa tudi ni zasledilo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. členom istega zakona in 15. členom ZIZ), zato je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

16O stroških pritožbe ni bilo odločeno, ker jih dolžnika nista priglasila (prvi odstavek 163. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Navedbe upnika v odgovoru na pritožbo k pritožbeni presoji niso pripomogle, zato je dolžan sam kriti svoje stroške odgovora na pritožbo (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP in 15. členom ZIZ).

---.---

Op. št. (1) : Tako tudi v sklepu VSL III Ip 5039/2012 z dne 23. 1. 2013.