2. člen ZPSto-2

Revizija se dopusti glede vprašanj: 1. Ali je je Upravno sodišče pravilno uporabilo določbo 62. člena ZPSto-2, ko je zaključilo, da je tožena stranka pristojna za odločanje o zahtevi stranke z interesom za povrnitev stroškov storitve preverjanja, ki so nastali pri carinskem posredovanju poštne pošiljke? 2. Ali je Upravno sodišče zmotno uporabilo določbi 27. člena ZICZEU in 185. člena Uredbe (EU) št. 952/2013 o carinskem zakoniku Unije ter izvedbene akte slednjega, ko je zaključilo, da Dovoljenje tožeči stranki, da nastopa kot deklarant in dolžnik v carinskem postopku s poštnimi pošiljkami, daje tožeči stranki pooblastilo, da sama izdaja potrdila o plačilu dolgovanega zneska dajatev v smislu določbe drugega odstavka 27. člena ZICZEU? 3. Ali je Upravno sodišče pravilno uporabilo materialno pravo pri presoji, da tožeča stranka v javnem pravu v zvezi z opravljanjem nalog, poverjenih z Dovoljenjem za nastopanje v vlogi deklaranta, nima pravne podlage za zaračunavanje stroška carinskega preverjanja v postopku carinskega posredovanja?

Za ugotovitev datuma oddaje pošiljke na pošti je odločilno potrdilo o oddaji pošiljke, ki ga prejme pošiljatelj, in ne datum na poštni pošiljki, ki je lahko zmoten in njegove pravilnosti pošiljatelj ne more preveriti.

Na kršitev pravice do izjave sodišče druge stopnje ne pazi po uradni dolžnosti (8. točka drugega odstavka 339. člena v zvezi z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP, oba v zvezi s 15. členom ZIZ), zato mora stranka sama konkretizirano zatrjevati kršitev. Na pritožbene navedbe, ki ostanejo na abstraktnem nivoju, pritožbeno sodišče ni dolžno odgovarjati (prvi odstavek 360. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Dolžnica je navedla le, da ji je bil odgovor na ugovor vročen tik pred izdajo obravnavanega sklepa, ne pa tudi, ali je in v čem konkretno s tem izgubila možnost vplivanja na obravnavani postopek. V izvršilnem postopku vročitev odgovora na ugovor ni predpisana, dolžnica pa tudi ni pojasnila, o čem konkretno iz navedene vloge, kar je štela za pomembno, ni imela možnosti, da bi se izjavila.

Upnik je sicer skušal vročitev dokumentirati tudi s povratnico, a dokazila o dejanski vročitvi zakon ne zahteva. Storitev priporočene poštne pošiljke je pravilno presojati v skladu z zakonom z matičnega področja, ki je Zakon o poštnih storitvah (21. točka 2. člena ZPSto-2).

Če se vloga pošlje po pošti priporočeno ali brzojavno, se šteje dan oddaje na pošto za dan izročitve sodišču, na katero je vloga naslovljena.

Čeprav je v petem odstavku 21.a člena ZIZ, enako kot sta stranki določili v pogodbi, predvideno, da se pisna izjava vroča priporočeno po pošti, je namen tega določila, da upnik pridobi dokaz o vročitvi, ali pa (v primerih izogibanja vročitvi) vsaj dokaz o poskušani vročitvi, tudi če do dejanske vročitve ni prišlo. To je logično, saj gre za vročanje izven sodnega postopka, pri katerem listina, notarski zapis, pridobi prav posebno značilnost, značilnost neposredne izvršljivosti. Ni izključeno, da bi lahko upnik tudi z "navadno" (R) priporočeno pošiljko (ne le s priporočeno pošiljko s povratnico ali z osebno vročitvijo) dokazal vročitev ali vsaj to, da se je pošiljka skušala vročiti dolžniku. A dokaza o tem upnik v postopku (vsaj vse do drugega pritožbenega postopka) ni predložil. Predložil je zgolj izpisek iz sprejemne knjige pošte, ki dokazuje, da je pošiljko na pošti oddal z oznako "R" (navadno priporočeno). Izpisek pa ni vseboval sprejemnih številk, na podlagi katerih bi potencialno pošta lahko sledila pošiljki in pojasnila, kaj se je z le to zgodilo. Od spremembe ZPP-E dalje velja tretji odstavek 286. člena ZPP, ki določa, da lahko stranke tudi po prvem naroku za g

Carinjenje oziroma carinsko posredovanje samo po sebi sicer ne pomeni poštnih storitev iz 18. točke drugega odstavka ZPSto-2, vendar pa je v primeru, če je opravljeno zaradi zagotavljanja teh storitev oziroma v njihovem okviru, s temi storitvami povezano oziroma celo prepleteno do take mere, da ga ni mogoče obravnavati ločeno od teh storitev. Toženka je zato ravnala pravilno, ko je spor med tožnico in prizadeto stranko obravnavala po 62. členu ZPSto-2. Iz splošnih pogojev med drugim izhaja, da dajejo izvajalcu poštnih storitev podlago za izvajanje in obračun storitev carinskega posredovanja po veljavnem ceniku za pošiljke, ki jih naslovnik uvaža prek tega izvajalca. Po določbah tožničinih Splošnih pogojev pomeni, da je tožnica prizadeti stranki lahko zaračunala storitve carinskega posredovanja, ki jih je opravila v zvezi s tem. Na to pa po presoji sodišča ne vpliva okoliščina, da prizadeta stranka storitev carinskega posredovanja ni naročila neposredno pri tožnici. Med strankami namreč ni sporno, da je šlo pri carinskem posredovanju za carinjenje poštnih pošiljk, torej pošiljk, ki so predmet uporabe storitev, ki jih zagotavlja tožnica.

Če je bila priporočena pošiljka oddana na bencinskem servisu kot pogodbenem partnerju Pošte Slovenije, pooblaščenem za sprejem pošiljk (kontaktna točka), je treba dan oddaje priporočene poštne pošiljke na bencinskem servisu šteti kot dan priporočene oddaje na pošto (glej 9. in 10. točko 2. člena Zakona o poštnih storitvah) in s tem dan izročitve sodišču, na katero je naslovljena (drugi odstavek 112. člena ZPP).

Oddaja pošiljke na bencinskem servisu Petrol d.d. se šteje kot oddaja na pošto, saj opravlja družba Petrol kot pogodbeni partner za pošto tudi sprejem pošiljk. Pošta Slovenije ima javno objavljeno na svojih spletnih straneh, da se lahko priporočene pošiljke oddajo tudi na Petrolovih bencinskih servisih, pri čemer sodišče prve stopnje teh podatkov, na katere se sklicuje tudi pritožnik, ni preverilo. Nezmožnost sprejema pošiljke na za to pooblaščenem bencinskem servisu (ker jim je zmanjkalo nalepk z RT kodami za sprejem priporočenih pisemskih pošiljk), je nepredvidena okoliščina, ki je obstajala v času zamude in je ni bilo mogoče vnaprej predvideti, niti odkloniti, nikakor pa je ni mogoče pripisati strankini krivdi.

Po 115. členu ZUTD se vabila, napotnice za zaposlitev in drugi dokumenti, ki se pošiljajo z namenom izdelave zaposlitvenega načrta, povabila na izvedbo storitve ali vključitve v okvir APZ, od vročitve katerih začne teči rok za odziv brezposelne osebe, vročijo z navadno vročitvijo skladno z zakonom, ki ureja poštne storitve. Izrecno je določeno, da se šteje, da je vročitev opravljena peti dan od dneva odprave dokumenta od pošiljatelja. Pomeni, da se vabila ne vročajo na način, kot je določen v ZUP, še manj v ZPP. Po ustaljeni sodni praksi glede elementa protipravnost mora bitii ravnanje zaposlenih delavcev toženca takšno, da bi iz njih izhajala namera izigranja z zakonom določene pravice na način, ki bi hkrati kazal na očitno ravnanje proti pravilom procesnega prava. Da bi bilo mogoče ravnanje toženca šteti za protipravno v smislu odgovornosti za civilni delikt, bi moralo biti samovoljno oziroma arbitrarno. Torej takšno, da bi brez razlogov odstopalo od običajne metode dela in potrebne skrbnosti. Okoliščine primera bi morale jasno kazati, da je zavod kot nosilec in izvajalec javnih pooblastil pri izvajanju te funkcije odstopil od potrebne skrbnosti do te mere, da bi njegovo

Sporno določilo splošnih pogojev tožnici omogoča, da v primeru, da zavarovalec priporočene pošiljke ne dvigne, šteje, da je opomin prejel z dnem prejetja pošiljke na pošto. To pa ustvarja fikcijo, ki je v nasprotju z namenom določbe drugega odstavka 969. člena OZ, saj gre za določbo, ki za nastop zahteva vedenje zavarovalca, da bo zaradi neplačila premije lahko nastopila zakonska sankcija odstopa od pogodbe. Določba splošnih pogojev je zato v nasprotju z namenom določbe drugega odstavka 969. člena OZ, saj gre za ureditev, ki jo določba drugega odstavka 969. člena OZ ne dopušča, ker je namen določbe v obvestitvi zavarovalca o sankciji.

Določbe tretjega odstavka 20.a člena ZIZ zaradi varstva upnikov pred "nesodelujočimi" dolžniki ne gre tolmačiti povsem dobesedno. Poleg ustaljenega stališča sodne prakse, v skladu s katerim kot dokazilo o vročitvi upnikove pisne izjave o zapadlosti terjatve dolžniku po tretjem odstavku 20. a člena ZIZ zadostuje obvestilo pošte o priporočenem načinu vročitve te izjave, je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo tudi dejstvo, da sta stranki v konkretni kreditni pogodbi v obliki notarskega zapisa sklenili celo izrecen dogovor glede načina pošiljanja in domneve o vročitvi vseh pisanj v zvezi s to kreditno pogodbo.

Dan oddaje poštne pošiljke oziroma pritožbe na pooblaščenem bencinskem servisu se po ustaljeni sodni praksi šteje kot dan izročitve pritožbe sodišču prve stopnje.

Bencinski servis Petrola je kontaktna točka, na kateri se lahko oddajajo pošiljke in zanj veljajo enaka pravila v zvezi s sprejemanjem in oddajanjem navadnih in priporočenih pošiljk kot za pošto.

Upnik je svojo terjatev v predlogu za izvršbo, v odgovoru na ugovor dolžnikov ter še z drugimi listinami ustrezno dokumentiral, dolžnika pa svojih nesubstanciranih navedb nista uspela dokazati, zato je sodišče prve stopnje utemeljeno sledilo upnikovemu izračunu dolgovanega zneska. Stranke morajo v postopku navesti vsa dejstva, na katera opirajo svoje zahtevke, in predlagati dokaze, s katerimi se ta dejstva dokazujejo. Ker sta dolžnika višini izterjevane terjatve le pavšalno ugovarjala, trditvenega in dokaznega bremena glede nepravilnosti izračuna pa nista zmogla, pritožbi dolžnikov v tem delu ni slediti.

Za predprocesno vročitev se ne uporabljajo pravila pravdnega postopka o vročitvi sodnih pisanj (ZPP), temveč relevantne določbe ZPSto-2. Kadar ima upnik dokaz o neuspelem poskusu vročitve izjave o zapadlosti terjatve dolžniku, je treba šteti, da je bila izjava o zapadlosti terjatve dolžniku vročena, obvestilo pošte o priporočenem načinu vročitve pa se šteje za dokaz zapadlosti terjatve.

Za ugotovitev datuma oddaje pošiljke na pošto, je odločilno potrdilo o oddaji pošiljke, ki ga prejme pošiljatelj, ne pa odtisnjen datum na poštni pošiljki, ki je lahko zmoten in njegove pravilnosti pošiljatelj ob oddaji ne more preveriti. Oddaja priporočenih pošiljk na bencinskih servisih Petrol, šteje kot oddaja na pošto, v skladu z določilom drugega odstavka 112. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ.

Pisna izjava upnika se vroča priporočeno po pošti, vendar se zanjo ne uporabljajo pravila pravdnega postopka o vročitvi sodnih pisanj, temveč relevantne določbe ZPSto-2, saj gre za vročitev pred začetkom postopka (predprocesna vročitev). Ni potrebno, da bi bila vročitev pisne izjave upnika vedno dokazana s podpisano povratnico, saj bi s tem velikemu delu upnikov odvzeli pravno varstvo v primerih, ko se dolžniki izogibajo prejemu poštne pošiljke in pričakujejo, da ne bo prišlo do posledic zaradi kršitev pogodbenih določil, predvsem neplačila denarne obveznosti.

Potrdilo izvajalca poštnih storitev o priporočeni oddaji poštne pošiljke ima značaj javne listine, ki jo izvajalec izda pošiljatelju in s katero ta dokazuje, da je na dan, naveden na potrdilu, na pošto oddal priporočeno pošiljko, naslovljeno na tam navedenega naslovnika. Dovoljeno je dokazovati, da so v javni listini dejstva neresnično potrjena ali da je javna listina nepravilno sestavljena. Sprejem priporočene pošiljke s strani Pošte kot izvajalca univerzalne poštne storitve, ki ga ta opravi z namenom dostave takšne pošiljke naslovniku, je treba šteti za oddajo poštne pošiljke v smislu določbe drugega odstavka 29. člena ZUS-1. Navedeno pomeni, da se kot oddaja priporočene pošiljke na pošto v smislu navedene določbe ZUS-1 šteje tudi sprejem priporočene pošiljke, ki ga je v obravnavani zadevi Pošta na podlagi pogodbe opravila v prostorih pooblaščenca tožnikov.