41. člen ZPSto-2

Četudi prvi odstavek 41. člena Zakona o poštnih storitvah (ZPSto-2) dopušča, da se poštne pošiljke dostavljajo tako, kot se dogovorita uporabnik in izvajalec poštnih storitev, v skladu z drugim odstavkom 42. člena ZPSto-2 takšen dogovor nima učinka v primerih, ko poseben zakon vročanje določenih poštnih pošiljk ureja drugače. Tako pošiljko mora namreč izvajalec poštnih storitev ne glede na drugačen dogovor o vročanju vročiti na način in pod pogoji, ki jih določa poseben zakon. Za vročanje sklepa o izvršbi se na podlagi 15. člena ZIZ uporabljajo določbe ZPP. Ta pa v zvezi z vročanjem osebam, ki opravljajo dejavnost in se vpisujejo v register, v tretjem odstavku 139. člena izrecno predpisuje vročanje na naslovu, ki je vpisan v register, pri čemer kakršen koli dogovor o vročanju na drug naslov v določbah ZPP ni predviden. Četudi bi držalo, da se je tudi dolžnik s pošto oziroma s poštarjem dogovoril, da se mu tudi pošiljke, ki so naslovljene nanj in poslane na naslov X, vročajo na naslovu Y, takšen dogovor v zvezi z vročanjem pošiljk, ki se vročajo v skladu z določbami ZPP, nima učinka, poštar pa je ne glede na dogovor dolžan pošiljke, ki se vročajo po določbah ZPP in ki so do

Za poštenega prejemnika se šteje oseba, ki se glede na okoliščine primera ne zaveda in se tudi ne more zavedati, da je nekaj prejela brez pravne podlage, pri čemer informacija o vloženem pravnem sredstvu izključi dobro vero in prejemniku naloži breme, da prejete odškodnine oziroma plačila ne porabi na način, ki bi predstavljal dokončen odpad koristi. Sodišče prve stopnje je toženki pravilno naložilo, da tožnici vrne celoten znesek, s katerim je še razpolagala dne 7. 2. 2022, ko je prejela obvestilo o dopuščeni reviziji, tj. 63.438,27 EUR. Dne 7. 2. 2020 je bila toženka v slabi veri in od takrat dalje velja vrnitveno načelo, zato je razlog za porabo zneska nepomemben. Tožnica v pritožbi utemeljeno uveljavlja, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo, ker ni ugotavljalo, ali je toženka od zneskov, ki jih je porabila pred 7. 2. 2020, imela koristi, ki bi jih morala povrniti. Sodišče prve stopnje je sicer pravilno ugotovilo, da 190. člena OZ uzakonja obogatitveno načelo, vendar je spregledalo, da čeprav ni potrebno vrniti v dobri veri porabljenih sredstev, pa je potrebno vrniti nadomestno korist, ki jo je od take porabe imel prejemnik sredstev.

Odpoved pogodbe o zaposlitvi je enostranska izjava volje ene od pogodbenih strank, ki privede do prenehanja delovnega razmerja. Ugotovitev, da je odpoved nezakonita, je ugotovitev obstoja predpostavk pravnega (delovnega) razmerja; odločitev o tem sodi v obrazložitev in ne izrek sodbe. Sodba s takšnim zahtevkom je zaradi pomanjkanja sodne pristojnosti (drugi odstavek 18. člena ZPP) nedopustna. Ne gre za kršitev obveznosti iz delovnega razmerja, če delavec poskuša doseči priznanje svojih pravic, pa pri tem ni uspešen. Da bi bila s tem v zvezi podana podlaga za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, bi morale biti ugotovljene posebne okoliščine, ki bi npr. dokazovale, da je hotel delavec delodajalcu škodovati, kot je očitno menila toženka, ko se je v zaključku odpovedi sklicevala na 37. člen ZDR-1 (prepoved škodljivega ravnanja), pri čemer pa okoliščine, v katerih je bilo delo odrejeno in je potekala izmenjava elektronskih sporočil, izključujejo tožničin (goljufivi) namen pridobitve protipravne premoženjske koristi.

Sodišče prve stopnje je zmotno presodilo, da so v obravnavanem primeru obstajale okoliščine, zaradi katerih bi bilo od tožene stranke neupravičeno pričakovati, da tožniku omogoči seznanitev s kršitvami in zagovor. Ker tožena stranka tožniku zagovora ni omogočila, je izpodbijana izredna odpoved nezakonita. Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da tožnik do variabilnega dela plače ni upravičen neposredno na podlagi pogodbe o zaposlitvi. Stranki sta v pogodbi o zaposlitvi določili, da delavcu pripada dodatek v skladu s predpisi in internimi akti. Če delodajalec izplačuje delavcu kakršnekoli posebne prejemke ali nagrade (izredne premije, programi udeležbe delavcev v dobičku, ugodnejši pogoji za pridobitev delnic, božičnica) imajo ta plačila naravo prostovoljnih dodatnih plačil delodajalca, s katerimi lahko delodajalec kadarkoli preneha. Delavec od delodajalca ni upravičen zahtevati izplačila takšnih posebnih premij ali nagrad niti v primeru, če je delodajalec takšne prejemke in nagrade izplačal večkrat ali če jih je izplačeval dalj časa. Zato dejstvo, da je tožena stranka izplačevala tožniku variabilni del plače za obdobje do konca leta 2018, ko je tožnik potrjeval posamez

Da bi bilo mogoče vročitev na podlagi fikcije šteti za veljavno, morajo biti izpolnjeni vsi pogoji za veljavnost take vročitve. Če ni izkazano, da je vročitev opravljena ob upoštevanju vseh potrebnih postopkov in opravil po zakonskih določbah, vročitve ni mogoče šteti za veljavno. Do fikcije vročitve tako lahko pride le v primeru, ko vročevalec postopa po predpisanih pravilih vročanja, a pošiljke kljub temu ni mogoče vročitvi naslovniku, razlogi za nezmožnost vročitve pa so na njegovi strani.

Na kršitev pravice do izjave sodišče druge stopnje ne pazi po uradni dolžnosti (8. točka drugega odstavka 339. člena v zvezi z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP, oba v zvezi s 15. členom ZIZ), zato mora stranka sama konkretizirano zatrjevati kršitev. Na pritožbene navedbe, ki ostanejo na abstraktnem nivoju, pritožbeno sodišče ni dolžno odgovarjati (prvi odstavek 360. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Dolžnica je navedla le, da ji je bil odgovor na ugovor vročen tik pred izdajo obravnavanega sklepa, ne pa tudi, ali je in v čem konkretno s tem izgubila možnost vplivanja na obravnavani postopek. V izvršilnem postopku vročitev odgovora na ugovor ni predpisana, dolžnica pa tudi ni pojasnila, o čem konkretno iz navedene vloge, kar je štela za pomembno, ni imela možnosti, da bi se izjavila.

Priporočeno pošiljanje pošte ne zahteva hkrati tudi nujnega osebnega prevzema oziroma, da bi bila vročitev dokazana s podpisano povratnico, saj bi s tem lahko upniku odvzeli pravno varstvo v primeru, ko se dolžnik izogiba prejemu poštne pošiljke in pričakuje, da ne bo prišlo do posledic zaradi kršitev pogodbenih določil, praviloma neplačila obveznosti.

Čeprav je v petem odstavku 21.a člena ZIZ, enako kot sta stranki določili v pogodbi, predvideno, da se pisna izjava vroča priporočeno po pošti, je namen tega določila, da upnik pridobi dokaz o vročitvi, ali pa (v primerih izogibanja vročitvi) vsaj dokaz o poskušani vročitvi, tudi če do dejanske vročitve ni prišlo. To je logično, saj gre za vročanje izven sodnega postopka, pri katerem listina, notarski zapis, pridobi prav posebno značilnost, značilnost neposredne izvršljivosti. Ni izključeno, da bi lahko upnik tudi z "navadno" (R) priporočeno pošiljko (ne le s priporočeno pošiljko s povratnico ali z osebno vročitvijo) dokazal vročitev ali vsaj to, da se je pošiljka skušala vročiti dolžniku. A dokaza o tem upnik v postopku (vsaj vse do drugega pritožbenega postopka) ni predložil. Predložil je zgolj izpisek iz sprejemne knjige pošte, ki dokazuje, da je pošiljko na pošti oddal z oznako "R" (navadno priporočeno). Izpisek pa ni vseboval sprejemnih številk, na podlagi katerih bi potencialno pošta lahko sledila pošiljki in pojasnila, kaj se je z le to zgodilo. Od spremembe ZPP-E dalje velja tretji odstavek 286. člena ZPP, ki določa, da lahko stranke tudi po prvem naroku za g

Stranka učinek domneve priznanja iz prvega odstavka 214. člena ZPP lahko prepreči z izjavo, da dejstva ne pozna, vendar to velja le, če gre za dejstvo, ki se ne nanaša na ravnanje stranke ali na njeno zaznavanje. Pri tem izjave o nevednosti ni mogoče vrednotiti ločeno od zahteve po informiranosti. Stranka si mora, če z določenimi dejstvi ni seznanjena, priskrbeti določene informacije, če je pri tem neuspešna, pa navesti razlog za neuspeh. Odstopna izjava je brezoblična in če ni podana že pred pravdo ali izvršbo, se kot obvestilo o odstopu šteje vložitev tožbe ali predloga za izvršbo.

Poroštvena izjava je vsebovala zadostne podatke, da je obveznost vsebinsko mogoče identificirati oziroma razkriva vse elemente, ki so pomembni za presojo porokovega pravnega položaja, tudi teže in pomena posledic njegove zaveze. Od povprečnega skrbnega človeka, ki je popolno poslovno sposoben, se pričakuje določena stopnja skrbnosti, in sicer da se seznani s tem, kar podpiše. Okoliščina, da toženec pogodb pred podpisom ni prebral, ne more biti upoštevna oziroma ga ne razbremenjuje prevzete obveznosti. Posledice takega malomarnega ravnanja mora toženec zato nositi sam in toženčevo malomarno ravnanje ne more imeti za posledico tožnikove obveznosti, da toženca o zapisanem seznani še ustno. Tožnik je z ustrezno vročitvijo poskušal doseči, da bo toženec s pisanjem (odstopom od pogodbe) seznanjen, ni pa njegova dolžnost, da zagotovi dejansko seznanjenost toženca s pisanjem glede na to, da toženec pisanja ni dvignil.

Na kršitev iz 11. točke drugega odstavka 339. člena ZPP se lahko sklicuje le stranka, ki se je taka kršitev tiče, ne pa tudi njen nasprotnik. Določbe, da je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka, če pooblaščenec stranke ni imel pooblastila, namreč ni mogoče razlagati zgolj gramatikalno, temveč se je pri odločanju treba vprašati predvsem o namenu zakonske določbe. Namen navedene zakonske določbe pa je izključno v tem, da so v pravdi varovani interesi stranke, katere pooblaščenec ni imel (veljavnega) pooblastila in ne morda interes nasprotne stranke, da se v primeru zanjo neugodnega izida pravde (kot v konkretnem primeru) lahko sklicuje na morebitne procesne kršitve. Za odpoved najemne pogodbe po 248. členu ZFPPIPP ni potrebno soglasje (stečajnega) sodišča.

Hišnega predalčnika, na katerem se ne nahaja nobena oznaka (ime in priimek), pri enostanovanjskih hišah ni šteti za neuporabnega.

Po 115. členu ZUTD se vabila, napotnice za zaposlitev in drugi dokumenti, ki se pošiljajo z namenom izdelave zaposlitvenega načrta, povabila na izvedbo storitve ali vključitve v okvir APZ, od vročitve katerih začne teči rok za odziv brezposelne osebe, vročijo z navadno vročitvijo skladno z zakonom, ki ureja poštne storitve. Izrecno je določeno, da se šteje, da je vročitev opravljena peti dan od dneva odprave dokumenta od pošiljatelja. Pomeni, da se vabila ne vročajo na način, kot je določen v ZUP, še manj v ZPP. Po ustaljeni sodni praksi glede elementa protipravnost mora bitii ravnanje zaposlenih delavcev toženca takšno, da bi iz njih izhajala namera izigranja z zakonom določene pravice na način, ki bi hkrati kazal na očitno ravnanje proti pravilom procesnega prava. Da bi bilo mogoče ravnanje toženca šteti za protipravno v smislu odgovornosti za civilni delikt, bi moralo biti samovoljno oziroma arbitrarno. Torej takšno, da bi brez razlogov odstopalo od običajne metode dela in potrebne skrbnosti. Okoliščine primera bi morale jasno kazati, da je zavod kot nosilec in izvajalec javnih pooblastil pri izvajanju te funkcije odstopil od potrebne skrbnosti do te mere, da bi njegovo

Sporno določilo splošnih pogojev tožnici omogoča, da v primeru, da zavarovalec priporočene pošiljke ne dvigne, šteje, da je opomin prejel z dnem prejetja pošiljke na pošto. To pa ustvarja fikcijo, ki je v nasprotju z namenom določbe drugega odstavka 969. člena OZ, saj gre za določbo, ki za nastop zahteva vedenje zavarovalca, da bo zaradi neplačila premije lahko nastopila zakonska sankcija odstopa od pogodbe. Določba splošnih pogojev je zato v nasprotju z namenom določbe drugega odstavka 969. člena OZ, saj gre za ureditev, ki jo določba drugega odstavka 969. člena OZ ne dopušča, ker je namen določbe v obvestitvi zavarovalca o sankciji.

Določbe tretjega odstavka 20.a člena ZIZ zaradi varstva upnikov pred "nesodelujočimi" dolžniki ne gre tolmačiti povsem dobesedno. Poleg ustaljenega stališča sodne prakse, v skladu s katerim kot dokazilo o vročitvi upnikove pisne izjave o zapadlosti terjatve dolžniku po tretjem odstavku 20. a člena ZIZ zadostuje obvestilo pošte o priporočenem načinu vročitve te izjave, je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo tudi dejstvo, da sta stranki v konkretni kreditni pogodbi v obliki notarskega zapisa sklenili celo izrecen dogovor glede načina pošiljanja in domneve o vročitvi vseh pisanj v zvezi s to kreditno pogodbo.

Če ni sporno, da je izpolnjen pogodbeni dejanski stan za odstop od pogodbe, upnik pa je tudi izkazal oziroma ni prerekano, da je na naslov dolžnika priporočeno naslovil odstopno izjavo, so izpolnjeni vsi pogoji za (predčasno) izterjavo, kot jih določa zakon. Ko gre za vprašanje uresničitve odstopnega upravičenja, gre za tako imenovano izvensodno vročitev (predsodno vročitev), za katero se pravila sodnega vročanja ne morejo uporabljati. Upoštevajo se lahko določbe zakona, ki ureja poštne storitve, ker je tam urejeno vročanje s priporočeno pošto. Konkretno je upnik uporabil vročilnico, ki se uporablja za vročanje v upravnih postopkih, vendar to na pravilnost odločitve ne more vplivati. Bistveno je, da listina izkazuje, da je bila odstopna izjava dolžniku vročena priporočeno - konkretno je bila puščena v dolžnikovem hišnem predalčniku. Priporočeno pošiljanje pošte pa ne zahteva hkrati tudi nujnega osebnega prevzema.

Tožnica je bila 23. 7. 2013 obveščena o poštni pošiljki (redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi), ko je bil opravljen poskus vročitve. V skladu s 4. odstavkom 88. člena ZDR-1 se šteje, da je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici vročena po poteku 8 dni od poskusa vročitve, to je 1. 8. 2013. Rok 30 dni za vložitev tožbe za ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi po 3. odstavku 200. člena ZDR-1 je pričel teči naslednji dan po vročitvi, in sicer 2. 8. 2013 ter se je iztekel 31. 8. 2013. Tožnica je tožbo na ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi vložila dne 6. 9. 2013, kar je po poteku 30 dnevnega roka, določenega v 3. odstavku 200. člena ZDR-1. Zato je sodišče prve stopnje tožbo pravilno zavrglo kot prepozno (274. člen ZPP).

Stranka mora pri vrnitvi v prejšnje stanje zatrjevati nepričakovano in nepredvideno oviro, ki ji je onemogočila prihod na narok. Zahteva, da bi morala biti odpoved kreditne pogodbe vedno izkazana s predpisano povratnico, je pretirana.

Upnik je svojo terjatev v predlogu za izvršbo, v odgovoru na ugovor dolžnikov ter še z drugimi listinami ustrezno dokumentiral, dolžnika pa svojih nesubstanciranih navedb nista uspela dokazati, zato je sodišče prve stopnje utemeljeno sledilo upnikovemu izračunu dolgovanega zneska. Stranke morajo v postopku navesti vsa dejstva, na katera opirajo svoje zahtevke, in predlagati dokaze, s katerimi se ta dejstva dokazujejo. Ker sta dolžnika višini izterjevane terjatve le pavšalno ugovarjala, trditvenega in dokaznega bremena glede nepravilnosti izračuna pa nista zmogla, pritožbi dolžnikov v tem delu ni slediti.