VDSS VDS sodba Psp 577/2007

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se glasi:
"Sklep tožene stranke, št. 5021 355 z dne 1. 7. 2005, in odločba tožene stranke, št. 5021355 z dne 7. 3. 2006, se odpravita in se zadeva vrne toženi stranki v novo upravno odločanje.
Tožena stranka je dolžna izdati nov upravni akt v roku 30 dni od dneva pravnomočnosti te sodbe."

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice, da ji je toženec dolžan priznati, odmeriti in izplačati nadomestilo zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu z vsakokratnimi uskladitvami tudi za čas od 1. 11. 1996 do 31. 1. 2004, in da ji je toženec dolžan povrniti stroške postopka, kar smiselno narekuje tožbeni zahtevek zoper sklep z dne 1. 7. 2005 in dokončno odločbo z dne 7. 3. 2006.

Zoper sodbo se je pravočasno pritožila tožnica po pooblaščencu, ki sodbo izpodbija iz razloga zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je bila z ravnanjem toženca zavedena, in se sklicuje na navedbe v tožbi. Priznava, da se zoper odločbo z dne 5. 10. 2004, s katero ji je bila priznana pravica do nadomestila zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu od dne 5. 10. 2004 dalje, ni pritožila. Meni, da je sklep z dne 1. 7. 2005 sicer procesnopravno pravilen, vendar bi moral toženec uvideti, da je pravnomočna odločba z dne 5. 10. 2004 po vsebini napačna, saj bi ji moral toženec nadomestilo priznati od dneva pričetka z delom na drugem ustreznem delu, zato bi jo moral skladno z načelom zakonitosti in načelom varstva pravic strank in varstva javnih koristi napotiti, naj vloži zahtevo za razveljavitev odločbe po nadzorstveni pravici.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami - v nadaljevanju: ZPP), ki se v socialnih sporih uporablja na podlagi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004, 10/2004 - v nadaljevanju: ZDSS-1), in na pravilno uporabo materialnega prava. Po preizkusu zadeve je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo ob popolnem in pravilno ugotovljenem dejanskem stanju zmotno uporabilo materialno pravo, to je določbe Zakona o splošnem upravnem postopku (Ur. l. RS, št. 80/99 s spremembami - v nadaljevanju: ZUP), ki se pri odločanju o pravicah iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja uporabljajo na podlagi 249. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami - v nadaljevanju: ZPIZ-1). Presojanje pravilne in zakonite uporabe postopkovnih določb pred upravnim organom namreč za socialno sodišče predstavlja materialno pravo. Po 341. členu ZPP je napačna uporaba materialnega prava podana, če sodišče ni uporabilo določb materialnega prava, ki bi jih moralo uporabiti, ali če jih ni uporabilo pravilno.

Iz podatkov v spisu izhaja, da je bila tožnica z odločbo toženca z dne 8. 7. 1996 razvrščena v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in ji je bila priznana pravica do zaposlitve na drugem ustreznem delu, ki bo fizično lažje, brez stalnega dvigovanja in prenašanja tujih bremen, ne v stalnem, globokem predklonu s polnim delovnim časom od 19. 6. 1996 dalje. Z odločbo toženca z dne 5. 10. 2004 je bilo tožnici priznano nadomestilo zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu v znesku 43.198,74 SIT na mesec od 1. 2. 2004 dalje. Zoper to odločbo se tožnica ni pritožila in je postala dokončna in pravnomočna. Z laično vlogo z dne 6. 6. 2005 je tožnica glede na odločbo z dne 5. 10. 2004 tožencu predlagala, da še enkrat preuči njeno pravico do nadomestila zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu. Menila je, da je do tega nadomestila upravičena od dne, ko je nastopila delo na drugem ustreznem delu, oziroma od dne 19. 6. 1996, ko ji je bila priznana pravica do dela na drugem ustreznem delu. Toženec je s sklepom z dne 1. 7. 2005 njeno zahtevo zavrgel z obrazložitvijo, da gre za isto upravno stvar, o kateri je že bilo pravnomočno odločeno, in se dejansko in pravno stanje zadeve nista spremenila. Pritožba zoper ta sklep je bila zavrnjena z odločbo toženca z dne 7. 3. 2006, iz katere izhaja, da je bilo pri izdaji odločbe z dne 5. 10. 2004 upoštevano, da je tožnica od 19. 6. 1996 dalje razvrščena v III. kategorijo invalidnosti in da je bila na drugo ustrezno delo razporejena z dnem 1. 11. 1996, o pravici do nadomestila zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu pa je bilo že pravnomočno odločeno.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo sprejelo takšno stališče toženca, ki pa po stališču pritožbenega sodišča ni pravilno. Iz odločbe toženca z dne 5. 10. 2004, s katero je bilo tožnici priznano nadomestilo zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu, in ki je dokončna in pravnomočna, izhajata tako ugotovljeno dejansko stanje, kakor tudi uporabljeno materialno pravo. Vprašanje pa je, ali je bila z odločbo z dne 5. 10. 2004 pravilno uporabljena določba 190. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 12/92 s spremembami - v nadaljevanju: ZPIZ/92), ki se za priznanje pravice do namestila zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu uporablja na podlagi 391. člena ZPIZ-1.

Nadomestilo zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu je bilo tožnici priznano šele od 1. 2. 2004 dalje, to je za čas šestih mesecev za nazaj od vložitve zahteve za priznanje pravice z dne 9. 7. 2004, kljub temu, da je bilo pri izdaji odločbe ugotovljeno, da je že z dnem 1. 11. 1996 pričela z delom na drugem ustreznem delu. Po 1. odstavku 133. člena ZPIZ/92 ima lahko pravico do nadomestila zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu delovni invalid II. ali III. kategorije invalidnosti, ki na podlagi priznane pravice do razporeditve oziroma zaposlitve opravlja preostali delovni zmožnosti ustrezno delo. 1. odstavek 190. člena ZPIZ/92 izrecno določa, da se nadomestilo plače zaradi dela s skrajšanim delovnim časom in nadomestilo zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu izplačujeta od dneva začetka dela s skrajšanim delovnim časom oziroma na drugem ustreznem delu, vse dokler zavarovanec opravlja delo z delovnim časom, ki ustreza njegovi preostali delovni zmožnosti oziroma drugo ustrezno delo. Skladno s citirano določbo ima tako invalid III. kategorije invalidnosti pravico do nadomestila zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu od dneva začetka dela na drugem ustreznem delu dalje. Na podlagi 137. člena ZPIZ/92 se za ugotovitev osnove za izračun nadomestil iz 94. člena tega zakona in za odmero teh nadomestil smiselno uporabljajo določbe o oblikovanju pokojninske osnove in o najvišji in najnižji pokojninski osnovi, ni pa možna smiselna uporaba določbe 172. člena ZPIZ/92, po kateri pokojnina pripada uživalcu od prvega naslednjega dne po prenehanju zavarovanja oziroma se osebi, ki ob uveljavitvi pravice ni zavarovana, pokojnina izplačuje od prvega dne naslednjega meseca po vložitvi zahteve in največ za šest mesecev nazaj. Smiselno enako določbo sicer ZPIZ/92 vsebuje tudi glede pravice do varstvenega dodatka (177. člen ZPIZ/92), pravice do dodatka za pomoč in postrežbo (179. člen ZPIZ/92) in glede pravice do invalidnine (180. člen ZPIZ/92), ni pa pravne podlage, da bi se nadomestilo zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu zavarovancu priznalo šest mesecev za nazaj od vložitve zahteve za priznanje te pravice. Glede na citirano določbo 1. odstavka 190. člena ZPIZ/92 in upoštevaje 4. člen ZPIZ/92, ima po stališču pritožbenega sodišča zavarovanec, ki izpolnjuje pogoje za priznanje pravice do nadomestila zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu, to pravico vse od dneva začetka dela na drugem ustreznem delu. 4. člen ZPIZ/92 namreč določa, da so pravice iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja neodtujljive osebne materialne pravice in jih ni mogoče prenesti na drugega in ne podedovati (1. odstavek 4. člena ZPIZ/92), da pravice iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja ne zastarajo, razen dospelih neizplačanih zneskov pokojnin in drugih denarnih prejemkov v primerih, določenih s tem zakonom (2. odstavek 4. člen ZPIZ/92) ter da pravic po tem zakonu ni mogoče odvzeti, zmanjšati ali omejiti, razen v primerih, določenih s tem zakonom. Pravica do nadomestila zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu je nedvomno pravica iz invalidskega zavarovanja, ki kot taka ne zastara. Nadomestilo zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu tožnici za čas od pričetka dela na drugem ustreznem delu (od 1. 11. 1996) dalje ni bilo priznano, zato glede na njegovo javnopravno naravo ni moglo zapasti v plačilo, prav tako pa ZPIZ/92 tudi ne določa, da bi bilo pravico do nadomestila mogoče odvzeti, zmanjšati ali omejiti.

Toženec je tožničino zahtevo z dne 6. 6. 2005 štel kot novo vlogo za priznanje pravice do nadomestila plače in jo zavrgel po 4. točki 1. odstavka 129. člena ZUP, ki določa, da organ najprej preizkusi zahtevo in jo s sklepom zavrže, če o isti upravni stvari že teče postopek ali je bilo o njej že pravnomočno odločeno, pa je stranka z odločbo pridobila kakšne pravice ali so ji bile naložene kakšne obveznosti, enako pa ravna tudi, če je bila izdana zavrnilna odločba in se dejansko ali pravno stanje, na katero se opira zahtevek, ni spremenilo. Po stališču pritožbenega sodišča je toženec s tem kršil načelo varstva pravic strank in varstva javne koristi po 7. členu ZUP, na kar utemeljeno opozarja pritožba. Pri postopanju in odločanju morajo organi po 1. odstavku 7. člena ZUP omogočiti strankam, da čim lažje zavarujejo in uveljavijo svoje pravice; pri tem morajo skrbeti za to, da stranke ne uveljavljajo svojih pravic v škodo pravic drugih in ne v nasprotju z javno koristjo, določeno z zakonom ali z drugim predpisom. Po 2. odstavku 7. člena ZUP uradna oseba, kadar glede na podano dejansko stanje izve ali sodi, da ima stranka v postopku podlago za uveljavitev kakšne pravice, stranko na to opozori. Nadalje 3. odstavek 7. člena ZUP določa, da se pri odločanju o pravicah, obveznostih in pravnih koristih strank nasproti njim uporabljajo tisti s predpisi določeni ukrepi, ki so zanje ugodnejši, če se z njimi doseže namen predpisa. Skladno s 4. odstavkom 7. člena ZUP pa mora organ skrbeti, da nevednost in neukost stranke in drugih udeležencev v postopku nista v škodo pravic, ki jim gredo po zakonu. To pomeni, da toženec, ko je od tožnice kot prava neuke in nevedne stranke, prejel laično vlogo z dne 6. 6. 2005, v kateri predlaga, naj še enkrat preuči njeno pravico do nadomestila zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu, priznano z (dokončno in pravnomočno) odločbo z dne 5. 10. 2004, te vloge ne bi smel avtomatično obravnavati kot nove vloge (in je posledično zavreči), ampak glede na dokončnost in pravnomočnost odločbe z dne 5. 10. 2004 presoditi, ali je vlogo obravnavati kot izredno pravno sredstvo in ali glede na njene sicer laične navedbe ne gre morda za predlog za razveljavitev dokončne odločbe po nadzorstveni pravici, določene v 2. odstavku 274. člena ZUP. V nasprotnem primeru pa bi moral z njo razčistiti, kot kaj je njeno vlogo obravnavati. Le na ta način bi toženec tožnici omogočil, da bi čim lažje zavarovala in uveljavila svoje pravice - pravico do nadomestila zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu, in poskrbel, da nevednost in neukost tožnici ne gre v škodo te pravice.

V 2. odstavku 274. člena ZUP je določeno, da lahko izdano odločbo pristojni organ razveljavi po nadzorstveni pravici, če je bil z njo očitno prekršen materialni zakon. Pristojni organ po nadzorstveni pravici odpravi odločbo po uradni dolžnosti, če izve oziroma ugotovi, da so podani razlogi za odpravo. Odločbo pa lahko odpravi tudi na zahtevo stranke, državnega tožilca ali državnega pravobranilca ali inšpektorja (1. odstavek 275. člena ZUP). Za razveljavitev odločbe po nadzorstveni pravici ni dovolj, da se le ugotovi kršitev materialnega zakona, saj mora biti ugotovljena kršitev očitna. Očitna kršitev materialnega zakona se presoja glede na dejansko stanje, ugotovljeno z dokončno odločbo. Organ pri odločanju po nadzorstveni pravici ne ugotavlja dejanskega stanja, ne glede nato, ali je bilo dejansko stanje v postopku pred izdajo odločbe pravilno in popolno ugotovljeno ali ne. Skladno s 1. odstavkom 277. člena ZUP se odločba po 2. odstavku 274. člena ZUP lahko izda v enem letu od dneva, ko je bila odločba izdana in vročena.

Skladno z navedenim in glede na to, da podanih kršitev pravil upravnega postopka ni mogoče sanirati v sodnem postopku, je pritožbeno sodišče, ob uporabi določbe 355. člena ZPP in določbe 1. alineje 1. odstavka 82. člena ZDSS-1, pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je odpravilo s klep toženca, št. 5021 355 z dne 1. 7. 2005, in odločbo toženca, št. 5021355 z dne 7. 3. 2006, in zadevo vrnilo tožencu v novo upravno odločanje, v katerem je skladno s stališčem pritožbenega sodišča dolžan na podlagi 2. odstavka 82. člena ZDSS-1 izdati nov upravni akt v 30 dneh od dneva pravnomočnosti sodbe, s katerim bo odločil o tožničini zahtevi, vloženi dne 6. 6. 2005, predhodno pa presodil oziroma razčistil, za kakšno pravno sredstvo je tožničino vlogo šteti in ali so za to izpolnjeni z zakonom določeni pogoji.