190. člen ZPIZ

Priznanje pravic iz naslova invalidnosti tožniku ne preprečuje, da bi pridobil pravice iz naslova starševskega varstva. Če je tožnik uveljavil pravico do dela na njegovem ustreznem delu v skrajšanem delovnem času, to na njegovo pravico do prejemanja nadomestila plače zaradi dela na drugem ustreznem delu ne vpliva. Da pa bi to lahko vplivalo na samo višino nadomestila plače, pa tožena stranka v postopku ni uveljavljala.

Namen priznanja nadomestila zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu je bil v tem, da se delovnim invalidom II. ali III. kategorije invalidnosti, ki so bili na podlagi priznane pravice do razporeditve razporejeni oziroma so opravljali manj plačano delo, zagotoviti ustreznejši socialni položaj in po izpolnitvi pogojev za upokojitev tudi ustrezno pokojnino, vendar ta pravica ne predstavlja pravice iz delovnega razmerja oziroma dela plače, ki bi jo izplačeval delodajalec. V ZUTD ni podlage za to, da bi se tožnici denarno nadomestilo za primer brezposelnosti odmerjalo z upoštevanjem njene plače in (kumulativno) tudi nadomestila zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu, ne glede na to, če se kasneje to nadomestilo upošteva tudi pri pokojninski osnovi.

Pravno pomembni dejstvi za odločitev o zahtevku tožnice sta, ali je tožnica delala z delovnim časom, ki ustreza njeni preostali delovni zmožnosti ter, kdaj je pričela s takim delom. Prijava v zavarovanje je le posledica in sama po sebi ne daje pravice do nadomestila, če zavarovanec tudi dejansko ne dela s skrajšanim delovnim časom.

Če mora dolžnik po izvršilnem naslovu odločiti o pravici in odmeri nadomestila plače za čas čakanja na razporeditev na drugo ustrezno delo, nadomestila plače zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu in nadomestila zaradi dela s skrajšanim delovnim časom, takega izvršilnega naslova ni mogoče izvršiti brez upoštevanja materialnopravne določbe, da pripada nadomestilo plače zaradi dela s skrajšanim delovnim časom in nadomestilo zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu od dneva začetka dela s skrajšanim delovnim časom oziroma na drugem ustreznem delu. Upnica bi morala izkazati, da je v obravnavanem obdobju delala s skrajšanim delovnim časom, teh trditev pa niti v predlogu za izvršbo niti v odgovoru na ugovor ter v pritožbi ne podaja.

S spremembo lastnosti zavarovanca pokojninskega in invalidskega zavarovanja iz polnega v polovični delovni čas (z vložitvijo obrazca o prijavi spremembe) je tožnica, invalidka II. kategorije po ZPIZ/92 s pravico do zaposlitve na delovnem mestu prodajalke v kiosku v okviru samostojne dejavnosti s skrajšanim delovnim časom štiri ure, brez dvigovanja bremen nad 5 kg, izpolnila pogoje za izplačevanje nadomestila plače zaradi dela s skrajšanim delovnim časom, čeprav je plačevala prispevke za poln delovni čas.

Tožnica je upravičena do nadomestila zaradi manjše plače na drugem ustreznem delovnem mestu do prenehanja delovnega razmerja (oziroma prenehanja zavarovanja), čeprav je bila invalidnost prve kategorije pravnomočno ugotovljena tri mesece prej.

Pokojni tožnik je tudi še po dokončnosti odločbe, s katero mu je bila priznala pravica do premestitve, dejansko delal na prejšnjem (dotedanjem) delu, zato revizijsko sodišče soglaša s presojo nižjih sodišč, da mu je tožena stranka v skladu z določbo 190. člena ZPIZ za ta čas, vse do 11. 6. 2007, ko mu je delovno razmerje prenehalo, dolžna izplačati nadomestilo zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu. Takšno stališče varuje položaj delovnih invalidov v primerih, ko bi jim šla pravica do nadomestila za invalidnost in so še vedno v delovnem razmerju, ker pa delodajalec zanje nima nove ustrezne zaposlitve, še vedno delajo na starem delovnem mestu (ali pa dejansko ne delajo in čakajo na novo delovno mesto ali celo odpoved pogodbe o zaposlitvi).

Ker tožnici kljub razvrstitvi v I. kategorijo invalidnosti ni prenehalo delovno razmerje oziroma obvezno zavarovanje, ni pridobila pravice do invalidske pokojnine in njenega izplačevanja. Toženec zato ni imel nobene podlage, da ji je z dnem pravnomočnosti sodbe o razvrstitvi v I. kategorijo invalidnosti ustavil izplačevanje nadomestila zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu.

Sporno materialnopravno vprašanje je, ali je bilo nadomestilo zaradi manjše plače na drugem delovnem mestu v skladu s takrat veljavnim ZPIZ dolžna plačati tožena stranka. Delavcu je bila pravica do nadomestila zaradi manjše plače na drugem ustreznem delovnem mestu z odločbo tožene stranke sicer priznana, vendar nikoli odmerjena, ker delavec zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja s strani tožeče stranke še ni začel opravljati drugega ustreznega dela, ne pa zaradi bolniškega staleža. Glede na navedeno je bila tožeča stranka delavcu dolžna povrniti škodo. Obveznost, ki jo je poravnala tožeča stranka, ne temelji na določbah ZPIZ, na podlagi katerih je tožena stranka zavezana poravnavati svoje obveznosti do zavarovancev. Zato je sodišče druge stopnje utemeljeno zaključilo, da soodgovornost tožene stranke ni bila podana in zahtevek tožeče stranke do tožene stranke zavrnilo.

Okoliščina, da je delodajalec tožniku nezakonito odpovedal pogodbo o zaposlitvi in je bil zato na podlagi pravnomočne sodbe dolžan vzpostaviti prejšnje stanje (reintegracija tožnika in reparacija), ne predstavlja podlage za priznanje nadomestila zaradi manjše plače v breme zavoda, saj v času nezakonitega prenehanja delovnega razmerja tožnik ni opravljal drugega ustreznega dela.

Ker je pri tožniku, invalidu III. kategorije invalidnosti po prej veljavnem ZPIZ s pravico do nadomestila zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu, prišlo do sprememb v stanju invalidnosti (potrebne so nove omejitve pri delu), nima več pravice do nadomestila zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu, temveč se mu prizna pravica do nadomestila za invalidnost, ki se mu izplačuje od dneva pričetka dela na drugem delovnem mestu dalje.

Določila 190. člena ZPIZ ni mogoče razlagati tako, da pravica do nadomestila zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu, ki je bila delavcu že dokončno in pravnomočno priznana, preneha zgolj zato, ker so delavcu priznane nove omejitve delovne zmožnosti, vendar ta pri delodajalcu še vedno opravlja prejšnje ustrezno delo, ker mu delodajalec nove ustrezne zaposlitve ni zagotovil.

Dodatki k plači (dodatek zaradi vplivov okolja, dodatek za izmensko delo, dodatek za deljen delovni čas, dodatek za osebno uspešnost, dodatek za uspešnost poslovanja območne enote), ki jih določa kolektivna pogodba delodajalca in s tem posredno tudi pogodba o zaposlitvi in od katerih je delodajalec obračunal prispevke za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, predstavljajo plačo, ki se upošteva pri izračunu pokojninske osnove in torej tudi pri izračunu nadomestila zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu.

Ustavitev izplačevanja nadomestila plače za čas čakanja na razporeditev oziroma zaposlitev na drugem ustreznem delu v primeru, ko odločitev ni bila sprejeta v postopku z izrednim pravnim sredstvom, v skladu z ustavnimi določbami o prepovedi povratne veljave lahko učinkuje le za naprej, to je od dneva izdaje odločbe dalje. Stranka mora povrnitev stroškov predsodnega postopka zahtevati do izdaje odločbe, sicer pravico izgubi.

Če je delavec v času od dokončnega priznanja pravic do skrajšanega delovnega časa iz naslova invalidskega zavarovanja pa do trenutka, ko lahko te pravice realizira, v bolniškem staležu, mu gre tudi nadomestilo iz tega naslova za polni delovni čas. Nadomestilo mu izplačuje delodajalec, od 31. dne zadržanosti dalje v breme obveznega zdravstvenega zavarovanja.

Za odločitev v tej zadevi ni pomembna določba 446. člena ZPIZ-1, saj predmet spora ni priznanje pravic iz naslova invalidskega zavarovanja po ZPIZ-1, temveč ustavitev izplačevanja nadomestila plače zaradi dela s skrajšanim delovnim časom, kot pravice po ZPIZ - to je pravice, ki jo ZPIZ-1 tudi ne pozna v takšni obliki. Določbi 390. in 397. člena ZPIZ-1 ne pomenita, da pravice oziroma uživanje pravic, ki so bile pridobljene še pred uveljavitvijo novega zakona, sploh ne morejo prenehati. Nasprotna razlaga bi bila nesistemska. Nadaljnje uživanje pridobljenih pravic po ZPIZ lahko tudi v obdobju veljavnosti ZPIZ-1 traja le toliko časa, dokler za to obstajajo (jasno določeni) pogoji po prejšnjem zakonu. Že iz besedila 163. člena ZPIZ-1 izhaja, da se nanaša le na pravice na podlagi invalidnosti in telesne okvare, ki so pridobljene in določene po ZPIZ-1.

Zavarovanec ima pravico do nadomestila zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu od dneva pričetka dela na drugem ustreznem delu dalje. Če je bilo o tožnikovi pravici že odločeno z dokončno in pravnomočno odločbo toženca, pa toženec prejme laično vlogo tožnika, ki se nanaša na to pravico, toženec takšne vloge ne sme obravnavati kot nove vloge in je ob nespremenjenem pravnem in dejanskem stanju zavreči, ampak mora s stranko najprej razčistiti, ali ta vloga predstavlja izredno pravno sredstvo.

Tožnica je pričela delati s skrajšanim delovnim časom 5.5.2003. Do takrat je njena delovna obveznost, kljub odločbi ZPIZ o ugotovljeni invalidnosti, znašala še poln delovni čas, in bi ji moral delodajalec tudi plačevati polno plačo, če ne bi imela od tožene stranke (Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije) priznane začasne nezmožnosti za delo (od 24.2.2003 do 30.4.2003) in s tem pravice do denarnega nadomestila. Ob taki ugotovitvi, da bi tožnica bila upravičena do polne plače, je v primeru zadržanosti od dela zaradi bolezni upravičena tudi do polnega denarnega nadomestila. Dejstvo, da je dobila dokončno priznane pravice iz invalidskega zavarovanja nekaj prej, kot je pričela delati s skrajšanim delovnim časom, ob ugotovitvi, da je lahko realizirala pravice iz invalidskega zavarovanja šele, ko je dejansko pričela z delom s krajšim delovnim časom, na njeno pravico do polnega denarnega nadomestila zaradi zadržanosti od dela zaradi bolezni ne vpliva.

S priznanjem pravice do razporeditve na drugo ustrezno delo v posledici ugotovitve nesposobnosti za delo na dotedanjem ustreznem delu, tožnik ni bil več razporejen na ustrezno delo v smislu invalidskih predpisov. Delodajalec je bil novo odločbo dolžan izvršiti po dokončnosti, vendar je tožnik vse do prejema sklepa o čakanju še vedno opravljal delo na prejšnjem ustreznem delovnem mestu. Zato mu je glede na določbo 190. člena ZPIZ/92 potrebno priznati pravico do nadomestila dokler je opravljal delo na prejšnjem ustreznem delovnem mestu.

Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje je delodajalcu dolžan povrniti izplačano nadomestilo plače za zmanjšani delovni čas invalidu II. kategorije, ki ni dejansko pričel z delom na drugem, primernem delovnem mestu zato, ker je zbolel (nastopil bolniški stalež).