133. člen ZPIZ

Sporno materialnopravno vprašanje je, ali je bilo nadomestilo zaradi manjše plače na drugem delovnem mestu v skladu s takrat veljavnim ZPIZ dolžna plačati tožena stranka. Delavcu je bila pravica do nadomestila zaradi manjše plače na drugem ustreznem delovnem mestu z odločbo tožene stranke sicer priznana, vendar nikoli odmerjena, ker delavec zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja s strani tožeče stranke še ni začel opravljati drugega ustreznega dela, ne pa zaradi bolniškega staleža. Glede na navedeno je bila tožeča stranka delavcu dolžna povrniti škodo. Obveznost, ki jo je poravnala tožeča stranka, ne temelji na določbah ZPIZ, na podlagi katerih je tožena stranka zavezana poravnavati svoje obveznosti do zavarovancev. Zato je sodišče druge stopnje utemeljeno zaključilo, da soodgovornost tožene stranke ni bila podana in zahtevek tožeče stranke do tožene stranke zavrnilo.

Nadomestilo, ki ga prejema delavec - invalid zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu, ne predstavlja dela plače niti nadomestila plače, ki bi se vštelo v osnovo za odmero odpravnine ob redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga.

Nadomestilo, ki ga prejema delavec - invalid zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu, ne predstavlja dela plače niti nadomestila plače, ki bi se vštelo v osnovo za odmero odpravnine ob redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga.

Okoliščina, da je delodajalec tožniku nezakonito odpovedal pogodbo o zaposlitvi in je bil zato na podlagi pravnomočne sodbe dolžan vzpostaviti prejšnje stanje (reintegracija tožnika in reparacija), ne predstavlja podlage za priznanje nadomestila zaradi manjše plače v breme zavoda, saj v času nezakonitega prenehanja delovnega razmerja tožnik ni opravljal drugega ustreznega dela.

Tako določba 215. člena Kolektivne pogodbe za dejavnost železniškega prometa kot določba 133. člena ZPIZ zasledujeta isti namen, in sicer zagotoviti, da se delavcu invalidu plača zaradi prerazporeditve na drugo delovno mesto ne bi poslabšala. Cilj je, da se ohrani finančni položaj delavca invalida tudi po razporeditvi na ustrezno delovno mesto. Tožnik zahteva nadomestilo plače od delodajalca na podlagi panožne kolektivne pogodbe in še nadomestilo od Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije na podlagi ZPIZ, zaradi česar bi dobival več kot pred prerazporeditvijo, kar je v nasprotju z namenom navedenih predpisov.

Določila 190. člena ZPIZ ni mogoče razlagati tako, da pravica do nadomestila zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu, ki je bila delavcu že dokončno in pravnomočno priznana, preneha zgolj zato, ker so delavcu priznane nove omejitve delovne zmožnosti, vendar ta pri delodajalcu še vedno opravlja prejšnje ustrezno delo, ker mu delodajalec nove ustrezne zaposlitve ni zagotovil.

Ker se je postopek za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja za tožnika začel po uveljaviti ZPIZ-1 (1. 1. 2003), predstavljajo pravno podlago za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja določbe ZPIZ-1 in ne določbe prej veljavnega ZPIZ, kljub temu da je invalidnost pri tožniku nastala v času veljavnosti ZPIZ (9. 10. 2002). Tožnik ima zato kot invalid III. kategorije, ki ni več zmožen opravljati svojega dela pod splošnimi pogoji, temveč so pri delu potrebne določene omejitve, pravico do nadomestila za invalidnost iz 94. člena ZPIZ-1 in ne do nadomestila zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu iz 133. člena ZPIZ.

Dodatki k plači (dodatek zaradi vplivov okolja, dodatek za izmensko delo, dodatek za deljen delovni čas, dodatek za osebno uspešnost, dodatek za uspešnost poslovanja območne enote), ki jih določa kolektivna pogodba delodajalca in s tem posredno tudi pogodba o zaposlitvi in od katerih je delodajalec obračunal prispevke za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, predstavljajo plačo, ki se upošteva pri izračunu pokojninske osnove in torej tudi pri izračunu nadomestila zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu.

Ustavitev izplačevanja nadomestila plače za čas čakanja na razporeditev oziroma zaposlitev na drugem ustreznem delu v primeru, ko odločitev ni bila sprejeta v postopku z izrednim pravnim sredstvom, v skladu z ustavnimi določbami o prepovedi povratne veljave lahko učinkuje le za naprej, to je od dneva izdaje odločbe dalje. Stranka mora povrnitev stroškov predsodnega postopka zahtevati do izdaje odločbe, sicer pravico izgubi.

Postopek za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja se je začel na predlog tožnikovega osebnega zdravnika z dne 5. 2. 2003. Pravna podlaga za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja je zato v celoti ZPIZ-1.

Pri izračunu prikrajšanja pri plači, ki tožniku – invalidu nastaja zaradi razporeditve na drugo delovno mesto, je treba upoštevati tudi, da sedaj tožnik prejema nadomestilo s strani Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije. Za znesek tega nadomestila se zmanjša znesek prikrajšanja pri plači, ki ga je dolžna povrniti tožena stranka.

Pravico do nadomestila zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu ima delovni invalid II. ali III. kategorije invalidnosti, ki na podlagi priznane pravice do razporeditve oziroma do zaposlitve opravlja preostali delovni zmožnosti ustrezno delo. Ker tožnica nima priznane pravice do opravljanja drugega ustreznega dela, ji ni mogoče priznati nadomestila plače iz tega naslova.

Čeprav je bila tožnikova zahteva za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja vložena že v času veljavnosti ZPIZ-1 (določbe o pravicah iz invalidskega zavarovanja so začele veljati 1. 1. 2003), pravno podlago za odločitev o njegovih pravicah predstavljajo določbe prej veljavnega ZPIZ, ker so veljale na dan nastanka tožnikove invalidnosti (20. 12. 2002).

Zavarovanec ima pravico do nadomestila zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu od dneva pričetka dela na drugem ustreznem delu dalje. Če je bilo o tožnikovi pravici že odločeno z dokončno in pravnomočno odločbo toženca, pa toženec prejme laično vlogo tožnika, ki se nanaša na to pravico, toženec takšne vloge ne sme obravnavati kot nove vloge in je ob nespremenjenem pravnem in dejanskem stanju zavreči, ampak mora s stranko najprej razčistiti, ali ta vloga predstavlja izredno pravno sredstvo.

S priznanjem pravice do razporeditve na drugo ustrezno delo v posledici ugotovitve nesposobnosti za delo na dotedanjem ustreznem delu, tožnik ni bil več razporejen na ustrezno delo v smislu invalidskih predpisov. Delodajalec je bil novo odločbo dolžan izvršiti po dokončnosti, vendar je tožnik vse do prejema sklepa o čakanju še vedno opravljal delo na prejšnjem ustreznem delovnem mestu. Zato mu je glede na določbo 190. člena ZPIZ/92 potrebno priznati pravico do nadomestila dokler je opravljal delo na prejšnjem ustreznem delovnem mestu.

Tožnica izpolnjuje pogoje za pridobitev starostne pokojnine, saj je ob vložitvi zahtevka dopolnila 74 let starosti, ves čas med 15. in 65. letom starosti je imela prijavljeno stalno prebivališče v Republiki Sloveniji in ne presega premoženjskega cenzusa. Pri njenem dohodku od premoženja je namreč potrebno upoštevati le tisto osnovo, od katere se plačuje davek (torej prihodek znižan za normirane stroške), ne pa celotnega prihodka, ki ga je tožnica dobila iz naslova oddajanja stanovanja v najem.

Tožnik nima pravice do nadomestila zaradi manjše plače na podlagi določb 133. do 137. člena ZPIZ (Uradni list RS, št. 12/92 do 54/98), če je postavil zahtevek v zvezi z odločbo Zavoda za pokojninsko zavarovanje Slovenije, na podlagi katere po razporeditvi na drugo delovno mesto ni imel manjše plače.

Ker tožniku ni bila priznana pravica do razporeditve oz. zaposlitve na drugem ustreznem delu, že zaradi tega ne izpolnjuje pogojev za priznanje pravice do nadomestila zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu.

Pravica do razlike v plači na drugem ustreznem delu je pravica iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja, saj gre za pravico zavarovanca iz zavarovalnega razmerja in ne za pravico delavca iz delovnega razmerja glede na delodajalca. Nepravilno odmero nadomestila za delo na drugem ustreznem delu mora delavec uveljavljati v upravnem postopku pred ZPIZ. Zato je sodišče njegov zahtevek zoper delodajalca pravilno zavrnilo. Ker tožnik spora glede višine nadomestila zaradi razporeditve na drugo ustrezno delo pred ZPIZ ni sprožil, tudi ne more zahtevati odškodnine od delodajalca, ker naj bi ta zavodu sporočal napačno višino plače, na podlagi katere je bilo nadomestilo odmerjeno.

Plača na drugem ustreznem delu se delavcu določi z razporeditvijo (s samim sklepom o razporeditvi ali na podlagi takega sklepa bodisi s posebnim sklepom ali pogodbo o zaposlitvi) in ta plača je nato podlaga za obračun nadomestila po prvem odstavku 134. člena ZPIZ. Nadomestilo se na podlagi 190. člena ZPIZ delavcu izplačuje tako za dneve dela, kot tudi za druge dneve, "za katere imajo delavci po posebnih predpisih pravico do nadomestila plače" - torej tudi za vse dneve ko je delavec upravičeno odsoten z dela.