277. člen ZUP

Po pravni teoriji mora iz vsebine predpisa o organizaciji ali drugega predpisa izrecno izhajati, da gre za pooblastitev izdajanja odločb po ZUP, splošno pooblastilo za nadomeščanje namreč ne zadostuje. Če uradna oseba, ki je odločbo podpisala, veljavnega pooblastila nima, to po presoji sodišča pomeni, da zakonitosti akta ni mogoče preizkusiti, kar pomeni absolutno bistveno kršitev določb postopka (7. točka drugega odstavka 237. člena ZUP) in je odločbo treba odpraviti že iz tega razloga.

Odprava ali razveljavitev odločbe po nadzorstveni pravici sta vezana na absolutni rok petih let oziorma enega leta od izdaje in vročitve odločbe organa prve stopnje. Tožena stranka, je v zadevi že izdala odločbo v predpisanem roku, po odpravi te odločbe v postopku sodnega varstva, zato se ne more uspešno sklicevati na potek roka iz 277. člena ZUP. Nova odločba upravnega organa, četudi izdana kasneje, po svojem pravnem učinku nadomešča prvotno izdano odločbo, ki je bila v upravnem sporu odpravljena.

S sodbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani je bila tožniku priznana začasna nezmožnost za delo zaradi poškodbe izven dela od 1. 3. 2018 do vključno 24. 6. 2018. Slednje naj bi po tožnikovem zatrjevanju predstavljal razlog, zaradi katerega je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita. Tega dejstva tožnik ne more dokazati, saj izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni izpodbijal. Tako toženec kot sodišče dejstvo, da tožnik izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi ni izpodbijal pred pristojnim sodiščem, pravilno šteje kot ključno.

Z odločbo, izdano po nadzorstveni pravici, je bila razveljavljena odločba organa prve stopnje, s čimer pa postopek v tej zadevi ni bil končan, saj bi moral pristojni organ prve stopnje o zahtevku pritožnice za ugotovitev izpolnjevanja pogojev za priznanje statusa kmetijske organizacije odločiti ponovno. Zoper novi akt bi imela pritožnica pravico do pritožbe v upravnem postopku in ko bi bilo odločeno o pritožbi, če bi bili izpolnjeni pogoji iz ZUS-1, tudi do tožbe v upravnem sporu. Sodno varstvo bi bilo pritožnici torej ob izpolnitvi prej navedenih pogojev zagotovljeno zoper novo odločbo o statusu kmetijske organizacije. Zahtevek glede statusa kmetijske organizacije bi namreč s tem ostal nerešen in bi prvostopni organ moral o njem ponovno odločiti ter izdati novo odločbo. Na odločitev pa ne vpliva dejstvo, da je v obravnavani zadevi pritožnica kasneje med postopkom vlogo za priznanje statusa kmetijske organizacije umaknila in se s tem odpovedala izdaji odločbe ter uporabi nadaljnjih pravnih sredstev.

Z izpodbijano odločbo je bilo razveljavljeno podaljšanje vozniškega dovoljenja z dne 5. 11. 2019. S tem je zahtevek tožeče stranke za podaljšanje vozniškega dovoljenja ostal nerešen, kar pomeni, da mora prvostopenjski organ, ki je pristojen za odločanje v postopku izdaje oziroma podaljšanja vozniškega dovoljenja v zvezi s tem zahtevkom ponovno odločiti oziroma izdati novo odločbo, četudi tožena stranka v izreku izpodbijane odločbe ni izrecno navedla, da se zadeva vrne prvostopenjskemu organu v ponoven postopek, pač pa je navedla zgolj to, da se vozniško dovoljenje z navedeno serijsko številko razveljavi po nadzorstveni pravici. Izdaja začasne odredbe - kar izhaja že iz prvega odstavka 32. člena ZUS-1 in takšna je tudi ustaljena sodna praksa - je vezana na uvedbo in tek upravnega spora, kar pomeni na obstoj tožbe, ki je uspešno prestala predhodni preizkus z vidika obstoja procesnih predpostavk za njeno vsebinsko obravnavanje.

Postopek podelitve koncesije na področju zdravstvene dejavnosti je treba izvesti skladno z določbami ZJZP na podlagi javnega razpisa, razen če poseben zakon ne določa drugače. Izpodbijana odločitev, odprava odločbe po nadzorstveni pravici, temelji na razlogu iz 1. točke prvega odstavka 274. člena ZUP. Ker je sodišče presodilo, da je zobna in čeljustna ortopedija specialistična zobozdravstvena dejavnost in je zato za podelitev koncesije pristojna tožena stranka (Ministrstvo za zdravje), je bila po presoji sodišča podana tako dejanska, kot pravna podlaga za uporabo izrednega pravnega sredstva, pri čemur je sodišče upoštevalo tudi, da je bila izpodbijana odločba izdana v roku iz prvega odstavka 277. člena ZUP.

V skladu z drugim odstavkom 72. člena ZVO-1 se tako pogoji iz okoljevarstvenega soglasja in ostali podatki ter informacije iz poročila o vplivih na okolje upoštevajo pri odločitvi o okoljevarstvenem dovoljenju. To pomeni, da je okoljevarstveno dovoljenje tista odločba, na podlagi katere prizadeta stranka lahko obratuje, zato mora tožnik razloge, s katerimi uveljavlja ničnost okoljevarstvenega soglasja po 2. točki prvega odstavka 279. člena ZUP, uveljavljati v postopku za izdajo okoljevarstvenega dovoljenja. V zvezi z zahtevo za razveljavitev odločbe po nadzorstveni pravici, če je bil z njo očitno prekršen materialni predpis (drugi odstavek 274. člena ZUP), sodišče opozarja na določbo prvega odstavka 277. člena ZUP, po kateri je treba odločbo o razveljavitvi iz navedenega razloga izdati v enem letu od dneva, ko je bila odločba izdana in vročena. Tožnik v tožbi ne oporeka ugotovitvi, da je zahtevo za odločanje po nadzorstveni pravici vložil iz omenjenega razloga, prav tako iz vsebinskih navedb v tožbi izhaja, da je to izredno pravno sredstvo utemeljeval z napačno uporabo drugega odstavka 69. člena ZV-1, ne pa morebiti z razlogoma iz 1. (stvarna nepristojnost upravnega organa

Po ustaljeni sodni praksi zgolj zaradi pridobitve novih pravic iz invalidskega zavarovanja ni dopustno ustavljati izplačevanja pravnomočno priznanih invalidskih dajatev vse dotlej, dokler novo priznane vsebinske pravice na podlagi preostale delazmožnosti niso realizirane. Ustavitev izplačevanja je načeloma dopustna le ob sočasnem priznanju in odmeri nove denarne dajatve. V pravnomočna pravna razmerja je glede na 158. člen Ustave RS dopustno posegati le v postopku, na način in pod pogoji, ki jih predpisuje zakon. Torej jih odpraviti, razveljaviti ali spremeniti z izrednimi pravnimi sredstvi, urejenimi z ZUP ali na temelju t. i. neprave obnove postopka po ZPIZ-2. Z razveljavitvijo odločbe po nadzorstveni pravici ni mogoče doseči učinka za nazaj. Vtoževanih učinkov, torej priznanja oziroma izplačevanja nadomestila za invalidnost tudi od 13. 6. 2015 do 31. 5. 2016, kljub zmotni uporabi materialnega prava, ni mogoče doseči z nepravo obnovo postopka po 183. členu ZPIZ-2, kot je bilo odločeno v predsodnem postopku, niti z izrednim pravnim sredstvom iz 274. člena ZUP, kot je ob tudi sicer že zamujenem roku iz 277. člena ZUP zmotno zaključilo sodišče prve stopnje. Vendar pa d

Za presojo pravilnosti in zakonitosti sklepa z dne 15. 12. 2016 o zavrženju predloga za odpravo odločbe je odločilno le dejstvo, da je rok za uveljavljanje izrednega pravnega sredstva potekel najpozneje 10. 10. 2011. Odločba o zavrnitvi pritožbe zoper prvostopenjsko z dne 26. 4. 2010 o lastnosti zavarovanca od 7. 1. 1996 dalje je bila namreč izdana 20. 9. 2010, hkrati pa se šteje, da je bila tožniku vročena 10. 10. 2010.

Tožnik je rok za uveljavitev odprave ali razveljavitve odločbe po nadzorstveni pravici zaradi očitno prekršenega materialnega predpisa po drugem odstavku 274. člena ZUP, zamudil. Predloga ni podal v predpisanem enoletnem roku od vročitve odločbe z dne 14. 8. 2012, podal ga je šele 5. 11. 2015. Revizija neutemeljeno uveljavlja, da so podani razlogi za uveljavitev odprave ali razveljavitve odločbe po nadzorstveni pravici po 2. točki 274. člena ZUP. Ne gre za situacijo, da bi bila v isti zadevi pred tem izdana pravnomočna odločba, s katero je bila ta upravna zadeva ob enakem dejanskem in pravnem stanju rešena drugače. Statusa brezposelne osebe ne pomeni zavarovanja za brezposelnost, razen v primeru in za čas, ko brezposelna oseba prejema denarno nadomestilo za primer brezposelnosti ali ji zavod za zaposlovanje plačuje prispevke za pokojninsko in invalidsko zavarovanje do izpolnitve pogojev za priznanje pravice do pokojnine. Niso podani razlogi za ugotovitev ničnosti odločbe z dne 14. 8. 2012. Napačna uporaba materialnega ali procesnega prava ali napačno ugotovljeno dejansko stanje niso razlogi za ugotovitev ničnosti.

Sodišče soglaša z ugotovitvijo tožene stranke, da tožnikova zahteva za odpravo Odločbe GURS po nadzorstveni pravici ne more biti predmet obravnave zato, ker je prepozna. Po določbi 277. člena ZUP se odločba o odpravi po drugem odstavku 274. člena tega zakona (očitna kršitev materialnega predpisa, na kar se sklicuje tožnik) lahko izda v roku enega leta od dneva, ko je bila odločba izdana in vročena. Sodišče pritrjuje tudi odločitvi tožene stranke, da tožnik v zahtevi za izrek ničnosti Odločbe GURS ni izkazal, da bi bila ta izdana kot posledica prisiljenja, izsiljevanja, posebnega primera izsiljevanja, pritiska ali drugega nedovoljenega dejanja (5. točka prvega odstavka 279. člena ZUP).

V obravnavanem primeru je rok za izdajo odločbe po nadzorstveni pravici zaradi razloga po 2. odstavku 274. člena ZUP, torej zaradi očitno zmotno uporabljenega materialnega prava, že potekel. Odločba z dne 14. 8. 2012 je bila tožniku vročena 3. 9. 2012, zato je bilo odločbo po 2. odstavku 274. člena ZUP mogoče izdati le do vključno 3. 9. 2013. Iz tega razloga je bil predlog za razveljavitev odločbe z dne 14. 8. 2012 po nadzorstveni pravici zakonito zavržen. V 279. členu ZUP so določeni razlogi za izrek ničnosti odločbe. Med drugim se za nično izreče po 6. točki 1. odstavka tega člena ZUP odločba, v kateri je takšna nepravilnost, ki je po kakšni posebni zakonski določbi razlog za ničnost. Pomeni, da mora biti v ZUP ali v kakšnem drugem zakonu določena nepravilnost izrecno opredeljena kot ničnostni razlog. V odločbi z dne 14. 8. 2012 ni takšne nepravilnosti. Niti v 406. členu ZPIZ-2 ali 115. a ali 115. b členu ZMEPIZ-1 niti v kakšni drugi določbi ZPIZ-2 ali ZMEPIZ-1 namreč ni določeno, da bi razlogi, ki jih tožnik uveljavlja, imeli za posledico ničnost odločbe. To pa je za odločitev v zvezi z vtoževano ničnostjo odločbe edino pomembno. Razlog, določen v 6. točki 1. odstavka 2

Z izrednim pravnim sredstvom, uveljavljanim v obravnavanem predsodnem upravnem postopku, niti s t.i. nepravo obnovo postopka po 183. členu ZPIZ-2 ni mogoče na pravno veljaven način odpraviti učinka pravnomočne ustavitve izplačevanja nadomestila za invalidnost z dnem 7. 5. 2013 (tj. za nazaj).

Tožnica je kot razlog za odpravo odločbe po nadzorstveni pravici uveljavljala, da je prvostopni organ s sprejeto odločitvijo, ko je odločil o izravnavi dela meje parcel 1648/1 in 1649 s sosednjo parcelo 1643/1 in o izravnavi dela meje med parcelo 1643/1 s sosednjima parcelama 1648/1 in 1649, dejansko odločil o de facto prenosu lastninske pravice na delu nepremičnine, odločil torej o premoženjsko pravni zadevi ter s tem presegel svojo stvarno pristojnost. Sodišče ugotavlja, da je drugostopni organ pravilno presodil, da uveljavljani razlog ni podan, saj je prvostopni organ odločal o predlogu o evidentiranju urejene meje, o izravnavi dela meje in o parcelaciji, ki sta ga vložili tožnica in A., torej o predlogu s tremi zahtevki, ki po svoji vsebini spadajo med zahtevke oziroma postopke, ki jih ureja ZEN in ki ga je prvostopni organ tudi upošteval kot relevanten materialnopravni predpis pri svoji odločitvi. ZEN tudi določa organ za odločanje v teh postopkih in sicer je to Geodetska uprava. Pristojnost geodetske uprave za vodenje upravnih postopkov in odločanje v upravnih zadevah na prvi stopnji predpisuje tudi 30. člen Zakona o geodetski dejavnosti.

Odločba po nadzorstveni pravici se lahko izda v roku enega leta od dneva izdaje in vročitve, ne glede na to, če je bila zahteva za razveljavitev odločbe centra za socialno delo, po kateri je bila tožnica (občina) zavezana za plačilo stroškov institucionalnega varstva za določeno osebo, podana znotraj enoletnega roka. Zaradi poteka tega roka izdaja odločbe po nadzorstveni pravici ni več mogoča, zato je tožbeni zahtevek tožnice (občine) na njeno izdajo neutemeljen.

Pravni interes in s tem aktivna legitimacija stranke za uveljavljanje ničnosti se presoja v okviru vprašanja, ali ničnostni razlog lahko posega v pravni položaj osebe, ki se nanj sklicuje, kar pomeni, da bi morala imeti v tej zadevi morebiti ugotovljena ničnost uporabnega dovoljenja neposredni vpliv na izboljšanje tožničinega pravnega položaja.

Stranka mora razveljavitev oziroma odpravo odločbe po nadzorstveni pravici in ničnost upravne odločbe uveljavljati najprej v upravnem postopku, šele zoper zavrnitev tega pravnega sredstva v upravnem postopku je možno sodno varstvo v upravnem sporu, v katerem pa sodišče tudi samo po uradni dolžnosti ves čas postopka pazi na ničnost upravnega akta, kot to določa drugi odstavek 37. člena ZUS-1. Ta določba ZUS-1 je res uvrščena v poglavje „Predhodni preizkus tožbe“, vendar to še ne pomeni, da sodišče neodvisno od izpolnjevanja procesnih predpostavk za tožbo iz 36. člena ZUS-1, ugotavlja oziroma presoja ničnost akta. Ta določba, ki je sicer splošno pravilo postopka, je namreč podlaga za odločanje (extra petetium) in torej določa obseg vsebinske presoje. Vsebinsko presojo akta pa sodišče opravi le, če so za to izpolnjene procesne predpostavke iz 36. člena ZUS-1.

Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da je ponovna presoja drugostopenjskega davčnega organa, ki je hkrati nadzorstveni organ (glej 276. člen ZUP), o zakonitosti konkretne prvostopenjske odločbe izključena, če je sam o pritožbi oziroma o drugem pravnem sredstvu zoper isto odločbo že odločal ter tako odločbo presodil za zakonito (enako tudi sodba Vrhovnega sodišča U I 552/59 z dne 24. 10. 1959). V primeru, če je drugostopenjski organ že odločal o zakonitosti konkretnega upravnega akta v določeni zadevi v zvezi s pritožbo (ali drugim pravnim sredstvom) in v svoji odločbi sprejel pravno stališče, za katerega pritožnik meni, da je napačno, pritožnik pa zoper ta dokončen upravni akt ni sprožil upravnega spora, tak „pritožnik“ (niti drug predlagatelj) ne more uspešno uveljavljati zahteve za uporabo nadzorstvene pravice (v smislu 274. člena ZUP oziroma 88. člena ZDavP-2) niti tega pravnega sredstva ne more po uradni dolžnosti uporabiti drugostopenjski (nadzorstveni) organ.

Iz podatkov upravnega spisa ni razvidno, kdaj je bila sporna odločba strankam vročena, zato je upravni organ pravilno upošteval kot začetek štetja roka iz prvega odstavka 277. člena ZUP datum dokončnosti odločbe.

Rok za odpravo in razveljavitev gradbenega dovoljenja po nadzorstveni pravici začne teči z dnem izdaje in vročitve gradbenega dovoljenja strankam in ne šele z dnem izdaje sklepa o popravi pomote.