172. člen ZPIZ

Začetek uživanja posamezne pravice iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja ni vedno istoveten z dnem izpolnitve pogojev. Pogoj za uveljavitev pravice do pokojnine, tudi invalidske, je prenehanje zavarovanja. V kolikor do prenehanja zavarovanja ne pride, dejstvo, da je zavarovanec izpolnil pogoje za pridobitev pokojnine, na izplačevanje pokojnine nima nobenega vpliva.

Ker je bil tožnik ob upokojitvi v tujini še vključen v obvezno zavarovanje, je bila odločitev toženca, da se mu prizna in izplačuje sorazmerni del starostne pokojnine, sicer nepravilna, vendar je postala pravnomočna. Zato ustavitev izplačevanja z novo odločbo, izdano v rednem postopku, lahko učinkuje le za naprej, od izdaje odločbe dalje.

Začetek uživanja posamezne pravice iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja ni vedno istoveten z dnem izpolnitve pogojev. Pogoj za uveljavitev pravice do pokojnine (tudi invalidske) je prenehanje zavarovanja. Po določbi 1. odstavka 172. člena je zavarovanec upravičen do izplačevanja pokojnine od prvega naslednjega dne po prenehanju zavarovanja. V kolikor do prenehanja zavarovanja ne pride, dejstvo, da je zavarovanec izpolnil pogoje za pridobitev pokojnine, na pravico, ki bi mu šla, nima nobenega vpliva.

Da bi nastala odškodninska odgovornost zavoda, mora protipravnost, ki izvira od odgovorne osebe pri oškodovancu povzročiti tisto obliko škode, ki je pravno priznana.

Za izplačevanje družinske pokojnine upravičencu, ki ob uveljavitvi pravice ni zavarovan, je odločilen datum vložitve zahteve, ki jo je mogoče podati le pisno ali ustno na zapisnik, saj se v skladu z 2. odst. 172. člena ZPIZ ta dajatev izplačuje od prvega naslednjega meseca nazaj. Eventualno neustrezno ravnanje delavca zavoda zaradi zatrjevanega fizičnega oviranja pri iskanju informacije o uveljavljanju pravice nima nobenega vpliva na datum izplačevanja. Tovrstne okoliščine bi lahko bile kvečjemu relevantne pri uveljavljanju odškodninske odgovornosti.

Toženi ZPIZ po 170. in 172. členu ZOR v zvezi z 289. členom ZPIZ-92 odgovarja za škodo tožniku v dosojeni višini, ker ni dokazal, da je njegov strokovni delavec ob odmeri starostne pokojnine leta 1992 ravnal s skrbnostjo dobrega strokovnjaka, torej tako, kot se od njega pričakuje. Ker je denarna terjatev glede na modificirani tožbeni zahtevek dosojena na temelju odškodninske odgovornosti, se izrek prvostopenjske sodbe mora še načeloma glasiti tako, da bo to iz njega jasno in določno razvidno.

Po določbi 1. odstavka 76. člena zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR - Ur. l. SFRJ, št. 60/89) preneha delavcu delovno razmerje po samem zakonu, če se na način, ki ga določa zakon, ugotovi, da ni več možen za delo in to z dnem, ko mu je vročena pravnomočna odločba o ugotovljeni nezmožnosti za delo. V 44. in 45. členu ZPIZ-a je jasno določeno, kaj se šteje za izračun pokojninske osnove. Nobene zakonske podlage ni, da bi se v pokojninsko osnovo vštevala plača po pogodbah o delu.

Vrnitev v prejšnje stanje je vselej povezana z zamudo roka za opravo določenega dejanja postopka, torej z zamudo procesnega, ne pa materialnega roka, ki velja za uveljavitev (vložitev zahteve) določene materialne pravice, o kateri se odloča v upravnem postopku. Škodljive posledice zamude materialnega roka se ne dajo popraviti z vrnitvijo v prejšnje stanje. Tudi po mnenju pritožbenega sodišča gre v 2. odst. 172. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju za rok, ki velja za uveljavitev materialne pravice, konkretno pravice do izplačevanja družinske pokojnine in torej za materialni, ne pa za procesni rok.