VSL sodba in sklep II Cp 3518/2009

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se tožbenemu zahtevku po temelju ugodi.

V preostalem delu (glede višine škode in povrnitve pravdnih stroškov) se sodba razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

:

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da je Republika Slovenija dolžna plačati odškodnino prvotožniku v višini 5.000.000,00 SIT (20.864,63 EUR), drugotožniku 10.000.000,00 SIT (41.729,26 EUR) in tretjetožniku 10.000.000,00 SIT (41.729,26 EUR). Zavrnjen je bil tudi zahtevek na plačilo mesečne rente drugo in tretjetožniku v višini 60.000,00 SIT (250,37 EUR). Prvo sodišče je še odločilo, da je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki pravdne stroške v višini 4.126,43 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Tožeča stranka izpodbija sodbo iz vseh pritožbenih razlogov ter predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi ter toženi stranki naloži plačilo stroškov pravdnega postopka. Tožeča stranka je zahtevala plačilo odškodnine zaradi protipravne opustitve dolžnega ravnanja organov tožene stranke, zaradi katerega je nastala škodna posledica. Tožena stranka je opustila dolžna ravnanja pregona AA, zaradi česar je bil ogrožen nedoločen krog oseb, ni pa zatrjevala, kot to zmotno ugotavlja sodišče prve stopnje, da je toženi stranki očitala opustitev varovanja ŽŽ. Tožena stranka je razpolagala z dokazi (analizo papilarnih linij in DNK profila), da je AA najverjetneje povezan z umorom v M.. V tem delu je sodba neobrazložena, saj se prvo sodišče ni izreklo o dokazni vrednosti teh dokazov. Okrožno sodišče v Novem mestu je prejelo obtožnico Okrožnega državnega tožilstva v Nišu in zahtevo za razpis tiralice za AA. Obtožnica kaže na razmeroma zrelo fazo kazenskega postopka in visoko stopnjo verjetnosti, da je AA dejanski storilec očitanega kaznivega dejanja umora. Slovenski organi zato niso bili dolžni čakati na zahtevo tuje države za prevzem pregona po 520. členu Zakona o kazenskem postopku (1), temveč bi morali samostojno delovati in pridobiti ustrezne dokaze, kolikor so jih še potrebovali za uvedbo kazenskega postopka. Ni odločilno, ali je srbsko pravosodje zaprosilo za mednarodno pravno pomoč toženo stranko. Čakanje, namesto takojšnjega ukrepanja, je pomenilo hudo kršitev človekovih pravic vseh ostalih ogroženih prebivalcev v Republiki Sloveniji ter kršitev dolžnosti države varovati ustavne pravice njenih prebivalcev. Načelo oficialnosti in personalitetno načelo iz 122. člena Kazenskega zakonika RS (2), ki se izražata v 20. in 148. členu ZKP, sta zavezovali organe tožene stranke, da uvedejo kazenski postopek zoper AA ter od sodišča zahtevajo odreditev pripora. Ker je bil AA državljan Slovenije, ga ni bilo mogoče izročiti Srbiji, glede na citirani načeli pa bi morali kazenski postopek voditi v Sloveniji. Slovenski organi pregona so bili dolžni aktivno postopati proti AA, da bi pridobili podatke in dokaze za njegov uspešen pregon, saj je obstajal utemeljen sum, da je storil kaznivo dejanje. Zoper AA sta obstajala dva priporna razloga: ponovitvena nevarnost in begosumnost. Če bi organi tožene stranke postopali na tak način, AA ne bi mogel več kot po desetih mesecih po prvih medijskih objavah o umoru VV umoriti še ŽŽ.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče prve stopnje ni storilo absolutnih bistvenih kršitev pravdnega postopka, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, upoštevaje določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (3). Sodba nima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti. Navedeni so razlogi o odločilnih dejstvih, ki so tudi ustrezno obrazloženi. Neutemeljeno očita pritožba sodišču prve stopnje, da se ni izreklo o dokazni vrednosti bistvenih dokazov, s katerimi je policija razpolagala (4). Stranka mora kršitev določb pravdnega postopka pred sodiščem prve stopnje uveljaviti takoj, ko je to mogoče. Kršitve, na katere se sklicuje pozneje, vključno v pravnih sredstvih, se upoštevajo le, če stranka teh kršitev brez svoje krivde predhodno ni mogla navesti (286.b člen ZPP). Sodišče prve stopnje glede temelja odškodninske odgovornosti tožene stranke ni izvedlo vseh dokazov (zaslišanje prič), vendar navedene kršitve nobena pravdna stranka ni uveljavila do konca glavne obravnave, zato se šteje, da opustitev izvedbe teh dokazov ni vplivala na zakonitost sodne odločbe. Sodišče prve stopnje se je pri odločitvi glede temelja odškodninske odgovornosti pravilno sklicevalo na materialnopravne določbe, ki pa jih je glede na ugotovljeno dejansko stanje nepravilno uporabilo.

Na podlagi določbe 34. člena Ustave Republike Slovenije ima vsakdo pravico do osebnega dostojanstva in varnosti. Ustavna pravica do varnosti ne varuje posameznika le pred nedopustnimi in protipravnimi ravnanji države, posamezniku zagotavlja varnost tudi pred nedopustnimi posegi drugih posameznikov. Država je zato dolžna zagotoviti varnost državljanom, glede predvidljivih dogodkov. V ta namen izvajajo pristojni organi države v okviru zakonskih pooblastil represivne in preventivne ukrepe. Ne gre za zagotavljanje varnosti, kjer bi bil posameznik zavarovan pred vsemi nedopustnimi ravnanji drugih posameznikov. Od države se pričakujejo (zahtevajo) ravnanja v okviru skrbnosti dobrega strokovnjaka, kar pomeni, da odgovarja le za tiste protipravne posege posameznikov, ki bi jih lahko predvidela in z ustreznimi ravnanji preprečila (5). Na državi je zato težko breme odgovornosti, da zazna, uveljavi in izvršuje ukrepe, s katerimi zagotavlja varstvo vsakega posameznika, s tem, da protipravno ne posega v posameznikove temeljne človekove pravice in svoboščine. Pravica do varstva je ustavna pravica, ki pripada vsakomur, zagotavlja pa jo država s svojim delovanjem. Za državo varstvo posameznika ne sme pomeniti nemogočega ali nesorazmernega bremena (6), saj neuresničljiva zaveza po varstvu predstavlja vedno negacijo tistega, kar naj bi se varovalo. Država si je z Ustavo postavila visoke standarde. Med drugim tudi, da gre za pravno državo, v kateri bo zagotavljala varnost posameznikov, in če obveznosti ne bo izpolnjevala, bo odgovorna za svoja ravnanja. Prav v tem pa je smisel pravne države, ki se mora skozi konkretne primere vseskozi potrjevati in na ta način udejanjati pravno državo (7).

Posebej, ko gre za ogroženost človekovega življenja, ki je nedotakljivo (17. člen Ustave Republike Slovenije), mora država storiti vse potrebne ukrepe za zavarovanje človekovega življenja. Država je namreč dolžna zagotoviti splošno varnost, kar pomeni, da je upravičena izvajati ukrepe za zagotavljanje takšne varnosti. Država je odgovorna za posledice kaznivega dejanja, če iz okoliščin primera izhaja, da bi z aktivnim ravnanjem v okviru zakonskih pooblastil kaznivo dejanje lahko preprečila, kakor tudi v primeru nezakonite pravne praznine (8). Odškodninska zaveza države izhaja iz ustavne pravice posameznika, ki od države pričakuje ustrezno varstvo, pravica odškodnine v takšnih primerih pa udejanja pravno državo. Odškodninska odgovornost države izhaja iz 26. člena Ustave Republike Slovenije in je podana, če so izpolnjene predpostavke subjektivne (krivdne) odgovornosti (9).

Država ravna protipravno, če njeno ravnanje ni v skladu s pravom ali če opusti izvajanje javne oblasti in nadzora. Vsaka protipravnost ali opustitev še ne pomeni odškodninske odgovornosti, le če gre za protipravnost ali opustitev, ki je huda, jasna, očitna, nedopustna in brez razloga, ko gre za malomarnost, je podana odškodninska (krivdna) odgovornost države. Odgovornosti države ni mogoče izključiti že zato, ker je izvajala posamezne ukrepe, odgovorna je tudi takrat, ko ni izvedla vseh ukrepov, ki so običajni in predvidljivi glede na naravo dela in zakonske pristojnosti njenih organov. Država zato odgovarja za ravnanje njenih organov, ki so malomarno izvrševali svoje funkcije; odgovorna je za dejanja, ki bi jih državni organi morali storiti, pa jih niso in za opustitev niso podani opravičljivi razlogi.

Sodišče prve stopnje je v sodbi podrobno povzelo (večji del) aktivnosti državnih organov, ki so razvidne iz prilog tožene stranke (10), ki jih je v celoti upoštevalo tudi pritožbeno sodišče, kot del aktivnih ravnanj tožene stranke pri preprečitvi škodnega dogodka. Zaradi preglednosti in razumljivosti nadaljnje obrazložitve, pritožbeno sodišče del navedenih aktivnosti tudi povzema (11):

AA je bil leta 1990 obsojen zaradi kaznivega dejanja umora na zaporno kazen petnajst let;

na pogojni odpust je bil izpuščen 1. 8. 2002;

v času pogojnega odpusta je storil številna kazniva dejanja in prekrške (12);

243. 2005 je Interpol Ljubljana prejel sporočilo Interpol Beograda, v katerem je navedeno, da je bilo 18. 11. 2004 v M. izvršeno kaznivo dejanje umora, kjer je storilec žrtev večkrat zabodel z nožem in ji prerezal grlo, na podlagi preverjanj srbskih varnostnih organov pa se je izkazal utemeljen sum, da je umor izvršil AA, državljan Republike Slovenije, z začasnim bivališčem na območju M. ter da razpolagajo z DNK profilom storilca, zato prosijo Interpol Ljubljana, da za imenovanega pošlje daktiloskopski material, novejšo fotografijo in DNK profil;

293. 2005 je Center za forenzično preiskavo obvestil Interpol Ljubljana, da se sledi papilarnih linij s kraja umora v M. ujemajo s prstnimi odtisi AA;

303. 2005 je Interpol Ljubljana obvestil Interpol Beograd, da so strokovnjaki CFP ugotovili, da se sledi na kraju kaznivega dejanja v M. ujemajo s profilom DNK in prstnimi odtisi osumljenega AA;

14. 2005 je Interpol Beograd poslal zaprosilo Okrožnega sodišča v Nišu za mednarodno kazensko pravno pomoč in odredbo preiskovalnega sodnika tega sodišča za izvedbo mednarodne pravne pomoči, v zaprosilu pa je bilo opisano dejansko stanje kaznivega dejanja, način storitve, poškodbe na žrtvi, odvzeti predmeti, najdene sledi ter označba in kvalifikacija kaznivega dejanja po Kazenskem zakoniku Republike Srbije:

14. 2005 je SKP PU Ljubljana obvestil Okrožno sodišče v Ljubljani, ki je za AA izdalo odredbo o privedbi in sklep o priporu, z ugotovitvami Interpola Beograd, da je imenovani osumljen umora v Srbiji, v dopisu pa so tudi predlagali, da preko Interpola Ljubljana razpiše mednarodno tiralico. V dopisu so tudi navedli, da je storilec žrtev večkrat zabodel z nožem in ji prerezal grlo in da so srbski varnostni organi zavarovali sledi papilarnih linij in DNK profil storilca ter da so ugotovili in potrdili, da sledovi pripadajo AA;

44. 2005 je bil AA prijet in odpeljan v preiskovani zapor;

45. 2005 je SKP PU Ljubljana prejela pismo AA, v katerem navaja, da so slovenski mediji poročali neresnice o umoru v M. in da želi razgovor s kriminalisti;

SKP PU Ljubljana je varnostne organe v Srbiji večkrat pozvala, da sporočijo stališče glede možnosti, da slovenski kriminalisti začno postopek zoper AA ter da jim pošljejo določene informacije o okoliščinah in dokazih umora;

112. 2005 je bil AA izpuščen iz pripora;

1912. 2005 je UKP GPU Interpolu v Beograd poslala zaprosilo, da jim vročijo kazensko ovadbo ter da sprejmejo predstavnike slovenske kriminalistične policije, da bi se dogovorili za uvedbo kazenskega postopka zoper AA v Sloveniji;

191. 2006 je bil opravljen sestanek kriminalistov z vodjo ODT Novo mesto in vodjo kazenskega oddelka pri Okrožnem sodišču Novo mesto, kjer je bilo ugotovljeno, da morajo biti za pregon v Sloveniji izpolnjeni pogoji za mednarodno pravno pomoč iz 520. člena ZKP;

22. 2006 je UKP Interpolu Beograd poslala dopis, da bo Slovenija na podlagi 520. člena ZKP prevzela kazenski pregon in jih seznanila, da po slovenski zakonodaji mora biti vložena zahteva države Srbije za prevzem pregona AA v Sloveniji;

22. 2006 prejme UKP obtožnico za kaznivo dejanje umora zoper AA, Interpol Beograd pa predlaga, da se sestanejo organi iz Slovenije in Srbije;

Ministrstvo za pravosodje je 16. 2. 2006 pripravilo dopis, ki ga je naslovilo na pristojno ministrstvo Srbije, v katerem sprašujejo, ali bodo od slovenskih pravosodnih organov zahtevali, da uvedejo kazenski postopek za AA v Sloveniji;

172. 2006 Interpol Ljubljana obvesti vse SKP PU, da je potrebno vročiti AA obtožnico;

252. 2006 je bil AA prijet zaradi umora ŽŽ.

Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje ter trditev tožeče stranke, ki jih tožena stranka ni prerekala tudi izhaja:

da je AA tudi leta 1990 na brutalen in podoben način umoril žrtev, kot je bila umorjena žrtev v M. in v L.;

da je bil AA psihopat, specialni povratnik, ovaden za več premoženjskih kaznivih dejanj, ki se je preživljal izključno z izvrševanjem kaznivih dejanj;

da iz ugotovitev policistov izhaja, da je AA nevaren ljudem, saj je imel pri izvrševanju premoženjskih deliktov strelno orožje.

Zagotoviti pravico do varnosti posamezniku daje državi pravico, da zoper osebo, za katero obstaja utemeljen sum, da je storila kaznivo dejanje, odredi pripor na podlagi odločbe sodišča, kadar je to neogibno potrebno za potek kazenskega postopka ali za varnost ljudi (20. člen Ustave Republike Slovenije). Odreditev pripora pomeni hud poseg v temeljne pravice in svoboščine posameznika, vendar je takšen ukrep utemeljen, ko je izkazana ponovitvena nevarnost kaznivega dejanja, saj je takrat ogrožena varnost ljudi. Tretja točka prvega odstavka 201. člena ZKP določa, da v primeru, če je podan utemeljen sum, da je določena oseba storila kaznivo dejanje, se sme pripor zoper njo odrediti, če teža, način storitve ali okoliščine, v katerih je bilo kaznivo dejanje storjeno in njene osebne lastnosti, prejšnje življenje, okolje in razmere, v katerih živi ali kakšne druge posebne okoliščine kažejo na nevarnost, da bo ponovila kaznivo dejanje, dokončala poskušeno kaznivo dejanje ali storila kaznivo dejanje, s katerim grozi.

Policija je imela na razpolago dovolj dokazov za kazensko ovadbo zoper AA, obstajalo pa je tudi dovolj dokazov za odreditev pripora. Policija je razpolagala z dokazom, da se sledi papilarnih linij s kraja umora v M. ujemajo s prstnimi odtisi AA. V zaprosilu Interpola Beograd z dne 1. 4. 2005 je bilo opisano dejansko stanje, način storitve kaznivega dejanja, poškodbe žrtve, odvzeti predmeti, najdene sledi in kvalifikacija kaznivega dejanja ter da je imel AA začasno bivališče v Srbiji, od 2. 2. 2006 pa so organi tožene stranke razpolagali tudi z obtožnico Okrožnega državnega tožilca v Nišu. AA je bil do 1. 12. 2005 v priporu, zato bi ga policija lahko zaslišala (13),

v okviru 148. člena ZKP pa bi lahko pridobila še dodatne dokaze, nenazadnje tudi od srbskih organov, saj je od prejema prvega obvestila, da je za umor v M. osumljen AA, do umora ŽŽ preteklo dobrih enajst mesecev. Dopisi, ki potrjujejo neažurno in nekooperativno sodelovanje med državama Srbije in Slovenije, tožene stranke ne morejo razbremeniti odgovornosti. Razpoložljivi dokazi so omogočali uvedbo postopka in odreditev pripora zoper AA, saj so: teža, način storitve in okoliščine, v katerih je bilo kaznivo dejanje storjeno, osebne lastnosti in prejšnje življenje AA (14), ter okolje in razmere, v katerih je živel, kazale na nevarnost, da bo ponovil kaznivo dejanje, predvsem pa, da je ogrožena varnost ljudi. Organom tožene stranke se ne očita, da v okviru svojih pristojnosti niso delovali, očita se jim, da v okviru svojih pooblastil niso

izvedli ukrepov, ki so bili nujno potrebni (predvidljivi) za zagotovitev varnosti državljanov, kar je posledično pripeljalo do škodnega dogodka. Ker niso ravnali s skrbnostjo in v okviru zakonskih pooblastil, je bilo njihovo delovanje nepravilno in neučinkovito.

Na podlagi 148. člena ZKP mora policija, če so podani razlogi za sum, da je bilo storjeno kaznivo dejanje, za katero se storilec preganja po uradni dolžnosti, ukreniti potrebno, da se izsledi storilec kaznivega dejanja in da opravijo druge ukrepe, s katerim se zagotovi uspešna izvedba kazenskega postopka. Policija zato lahko zahteva potrebna obvestila od oseb, ki jih lahko vabi k sebi ter hkrati lahko opravlja druga dejanja, ki so opredeljena v drugem in tretjem odstavku 148. člena ZKP. Na podlagi zbranih obvestil policija sestavi kazensko ovadbo oziroma pošlje poročilo državnemu tožilcu, če na podlagi zbranih obvestil ni podlage za kazensko ovadbo (deveti in deseti odstavek 148. člena ZKP). Policija je razpolagala z dokazi, ki so zadoščali za sestavo kazenske ovadbe pod pogoji iz 148. člena ZKP, ob tem, da bi organi tožene stranke lahko zaslišali osumljenega AA na podlagi tretjega – šestega odstavka 148. člena ZKP že v času, ko je bil v priporu, potem, ko je bil na prostosti, pa bi mu lahko tudi odvzeli prostost na podlagi 157. člena ZKP v zvezi s 3. točko prvega odstavka 201. člena ZKP.

Nepravilni so materialnopravni zaključki sodišča prve stopnje, da bi lahko država prevzela kazenski pregon AA le na podlagi zahteve tuje države. Ustrezen procesni akt za kazenski pregon mora podati državni tožilec v skladu z določbami ZKP, ob tem, da posamezna procesna dejanja, kot so na primer zaslišanja, ogled, hišna in osebna preiskava ter izvedenstvo, ki jih je opravil tuj organ, veljajo tudi pri nas, čeprav niso bila opravljena na način, kot ga določa ta zakon (15). Če je kaznivo dejanje storjeno v tujini, je potrebno ugotoviti, ali je izpolnjen poseben pogoj za sojenje, to je, da je kaznivo dejanje kaznivo tudi po zakonu države, kjer je storjeno (identiteta norme), navedene pa morajo biti tudi okoliščine, ki so obvezne sestavine opisa kaznivega dejanja in so pomembne za individualizacijo kaznivega dejanja kot življenjskega primera; te sestavine morajo biti podane, ko gre za izdajo sodbe, v predkazenskem postopku pa ni potrebno, da bi bile izkazane vse navedene predpostavke. Ker je bil AA slovenski državljan, izročitev drugi državi ni bila možna (522. člen ZKP). KZ velja za državljane Republike Slovenije tudi v primeru, če so storili v tujini kakšno kaznivo dejanje, če se zalotijo na ozemlju Republike Slovenije ali če se ji izročijo (122. člen KZ). Navedena zakonska določba je omogočala izvedbo kazenskega postopka v Sloveniji zoper slovenskega državljana, ki je storil kaznivo dejanje v tujini, ker niso bili v konkretnem primeru izpolnjeni pogoji iz drugega odstavka 124. člena KZ. Dokazi, s katerimi so razpolagali organi tožene stranke, so zadoščali za sestavo kazenske ovadbe in za uvedbo kazenskega postopka ter za odreditev pripora zoper AA, saj bi bilo mogoče le na takšen način zagotoviti varnost državljanov. Tožena stranka ne prereka trditev tožeče stranke, da je bil AA psihopat, povratnik, ki je že storil podobno kaznivo dejanje, za katerega mu je bila prisojena zaporna kazen v trajanju petnajstih let. Teža osumljenega kaznivega dejanja, način storitve in okoliščine, v katerih je bilo kaznivo dejanje storjeno, ki so identične kaznivemu dejanju, za katerega je bil AA pravnomočno obsojen, nenazadnje pa tudi njegove osebne lastnosti, način življenja, okolje in razmere, v katerih je živel ter številne osebne okoliščine (AA je osumljen storitve številnih premoženjskih deliktov), so nedvomno kazale na nevarnost, da bo kaznivo dejanje ponovil, zato je bilo potrebno zaradi varnosti državljanov uvesti kazenski postopek in odrediti pripor zoper AA. Prav ima tudi tožeča stranka, ki zatrjuje, da tožena stranka ni bila v zadostni meri aktivna, da bi prejela od Srbije zahtevo za prevzem pregona, ob tem, da se od Slovenije kot demokratične in pravne države pričakuje (zahteva), da bo zoper slovenskega državljana vedno uvedla in izpeljala kazenski postopek (16), če je utemeljeno osumljen storitve kaznivega dejanja umora v tujini (17), in če niso izpolnjeni pogoji iz 124. člena KZ.

Država je odgovorna za škodni dogodek z dne 24. 2. 2006, saj je opustila dolžnostna ravnanja, ki so se glede na ugotovljene konkretne okoliščine primera od države pričakovala, kot nekaj nujnega in samoumevnega, zato je izkazana nezakonita opustitev države. V konkretnem primeru se toženi stranki ne očita, da ni bila aktivna, očita se ji, da bi glede na okoliščine primera morala ravnati aktivneje, da bi zavarovala posameznike, saj bi se le na ta način lahko razbremenila odgovornosti za škodni dogodek. Tudi primerjalno pravni pregled sodne prakse potrjuje pravilnost zaključkov pritožbenega sodišča (18).

Tožbeni zahtevek je po temelju utemeljen, ob tem, da tožena stranka ni podala ustreznih trditev in tudi ne dokazov glede obstoja soprispevka oškodovanca (prvotoženca) k škodnemu dogodku (19), sodišče pa je na podlagi 7. in 212. člena ZPP vezano zgolj na trditveno podlago pravdnih strank. Tožena stranka bi lahko tudi po zaslišanju prvotožnika podala ustrezne navedbe, česar pa ni storila. Zaradi napačne uporabe materialnega prava je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek po temelju, zato je pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje spremenilo in zahtevku po temelju ugodilo (5. alineja prvega odstavka 358. člena ZPP), glede višine priznane škode pa zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Glede na to, da je temelj tožbenega zahtevka pravnomočen, o višini škode pa prvo sodišče vsebinsko še ni odločalo, je pritožbeno sodišče v tem delu zadevo vrnilo prvemu sodišču v novo sojenje (20), saj je le na ta način mogoče zagotoviti pravdnima strankama pravico do pritožbe tudi zoper ta del odločitve prvega sodišča, ki v izpodbijani sodbi ni bil vsebinsko obravnavan (355. člen ZPP).

Na podlagi tretjega odstavka 165. člena ZPP se odločitev o povrnitvi pritožbenih stroškov pridrži za končno odločitev.

----------------------------------------------------------------------------------

V nadaljevanju ZKP.

V nadaljevanju KZ.

V nadaljevanju ZPP.

Glej tretji odstavek stran 6 sodbe in drugi odstavek stran 8 sodbe.

Previsoke zahteve do države, da zagotovi varnost posamezniku, bi država lahko izkoriščala za nedopustne posege v posameznikove temeljne pravice in svoboščine, s tem pa bi bila (še bolj) ogrožena posameznikova varnost, tokrat pred nedopustnimi posegi države.

Predvidljive dogodke včasih ne bo mogoče preprečiti, tudi ne ob skrbnem ravnanju države, v takšnih primerih ne bo podana odgovornost države.

Glej dr. Lovro Šturm: Komentar Ustave RS - 34. člen.

Odločanje o nezakoniti pravni praznini je pridržano Ustavnemu sodišču RS.

Protipravna opustitev ali ravnanje, škoda, vzročna zveza in krivda.

Oznaka B 2 – B 27.

Upoštevala pa so se vsa dejanja organov tožene stranke: policije, tožilstva, Ministrstva za pravosodje in sodišča, kot izhajajo iz prilog tožene stranke – priloge pod oznako B.

Podrobneje glej Poročilo o izrednem nadzoru nad aktivnostmi in postopki policije v primeru AA – priloga B7, stran 6 in 7.

Ob tem , da je AA želel razgovor s kriminalisti – priloga B 9.

Preživljal se je s kaznivimi dejanji, pravnomočno pa je bil že obsojen za umor ter bil na pogojnem odpustu.

Mag. Štefan Horvat: Zakon o kazenskem postopku s komentarjem stran 1090.

Ob izpolnjenih zakonskih predpostavkah po ZKP in KZ.

Če so izpolnjeni pogoji iz 122. KZ.

Doc. dr. Bojan Bugarič: Odškodninska odgovornost države v primerjalnem pravu; objavljeno v Zborniku inštituta za primerjalno pravo pri Pravni fakulteti v Ljubljani: Odgovornost države, lokalnih skupnosti in drugih nosilcev javnih pooblastil za ravnanje svojih organov in uslužbence; nemško sodišče je razsodilo, da je država odgovorna za nedelovanje policije v primeru vloma, ker je policija vedela za skupino vlomilcev in tudi za njihovo gibanje (stran 31). Francosko sodišče je razsodilo, da je podana odškodninska odgovornost države za škodo, ki so jo banki z ropom povzročili trije zaporniki, ki so pobegli med home leave, ker je takšen ukrep ministra povzročil nevarnost za okolico (stran 36); glej tudi odločbo Ustavnega sodišča RS Up - 1698/08.

Tožena stranka je v vlogi z dne 6. 1. 2009 točka 6 stran 70 sodnega spisa navedla: «Morda pa je pomembno, da sta se prvotožnik in AA poznala ter celo družila, kar je povedal prvotožnik in kar izhaja iz sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani K 65/2006 z dne 2. 10. 2006«.

In ni razpisalo pritožbene obravnave.