520. člen ZKP

Odločitev Višjega sodišča, ki je pri odločitvi o razveljavitvi sklepa o preklicu odložitve izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja upoštevalo razloge zamude roka za predložitev dokazila, dejstvo, da se je storilka prijavila takoj, ko je to bilo mogoče in se, v času do odločanja o pritožbi rehabilitacijskega programa tudi že udeležila, ni nezakonita.

Pravilna je ugotovitev sodišča druge stopnje, da bi morali slovenski organi pregona, po prejemu sporočila Interpola v Beogradu z dne 24.3.2005, da je podan utemeljen sum, da je B. B. na območju Srbije ponovno storil umor na grozovit način, in glede na podatke o njegovem načinu življenja, o njegovih značajskih lastnostih in vloženih kazenskih ovadbah, sprejeti odločitev, da je kljub temu, da odstop kazenskega pregona po srbskem pravu ni bil mogoč, zaradi varstva premoženja in ljudi v Republiki Sloveniji smotrno v skladu s 122. členom tedaj veljavnega KZ za kaznivo dejanje umora C. C. v Srbiji uvesti kazenski postopek tudi v Sloveniji in predlagati odreditev pripora (202. člena ZKP). Sodišče druge stopnje je pravilno ugotovilo, da tudi ni bilo nobenih okoliščin, zaradi katerih bi morali biti po 124. členu KZ izpolnjeni posebni pogoji za pregon. Vrhovno sodišče se strinja z odločitvijo sodišča druge stopnje, da je bila, glede na vse zgoraj navedene okoliščine, smotrnost takšnega postopka zaradi nujnosti odreditve pripora v obravnavanem primeru tako očitna, da ta opustitev organov pregona predstavlja takšen odstop od potrebne strokovne skrbnosti, da je njihovo ravnanje mogoče oceni

Na podlagi določbe 34. člena URS ima vsakdo pravico do osebnega dostojanstva in varnosti. Ustavna pravica do varnosti ne varuje posameznika le pred nedopustnimi in protipravnimi ravnanji države, posamezniku zagotavlja varnost tudi pred nedopustnimi posegi drugih posameznikov. Država je zato dolžna zagotoviti varnost državljanom glede predvidljivih dogodkov. V ta namen izvajajo pristojni organi države v okviru zakonskih pooblastil represivne in preventivne ukrepe. Ne gre za zagotavljanje varnosti, kjer bi bil posameznik zavarovan pred vsemi nedopustnimi ravnanji drugih posameznikov. Od države se pričakujejo (zahtevajo) ravnanja v okviru skrbnosti dobrega strokovnjaka, kar pomeni, da odgovarja le za tiste protipravne posege posameznikov, ki bi jih lahko predvidela in z ustreznimi ravnanji preprečila. Država je dolžna zagotoviti splošno varnost, kar pomeni, da je upravičena izvajati ukrepe za zagotavljanje takšne varnosti. Država je odgovorna za posledice kaznivega dejanja, če iz okoliščin primera izhaja, da bi z aktivnim ravnanjem v okviru zakonskih pooblastil kaznivo dejanje lahko preprečila, kakor tudi v primeru nezakonite pravne praznine. Država ravna protipravno, č

Če je mišljeno, da so dokazi, ki so jih pridobili tuji organi, prepovedani že zgolj zato, je tako stališče zmotno. Okoliščine, zaradi katerih naj bi bil dokaz prepovedan, je treba ugotavljati v vsakem postopku in za vsak posamezni dokaz posebej. Ugotavljanje dejstev o zatrjevanem protiustavnem oziroma nezakonitem načinu pridobitve dokaza je vprašanje dejanskega stanja, ki ne more biti predmet zahteve za varstvo zakonitosti. Za prevzem pregona po določbah 520.čl. ZKP v zakonu niso predpisani nikakršni pogoji, lahko pa so na podlagi 514.čl. ZKP dogovorjeni z mednarodno pogodbo. Akt državnega tožilca o prevzemu pregona od tuje države ni sodna odločba in zato zoper njega zahteva za varstvo zakonitosti ni dopustna.