122. člen KZ

Razlika med nadaljevanim in enovitim dejanjem je v tem, da storilec s svojim ravnanjem zasleduje določen cilj (veliko premoženjsko korist), ki ga zaradi različnih okoliščin, ki niso na njegovi strani, ne more doseči z enkratnim ravnanjem, nadaljevano kaznivo dejanje pa je konstrukt večih posameznih premoženjskih dejanj, ki jih storilec izvrši v povezanem časovnem obdobju z izkoriščanjem enakih ali istih okoliščin. V kolikor je izkazano, da je kraj storitve kaznivega dejanja po 252. členu KZ v tujini mora sodišče upoštevati določila 122. člena in 124. člena KZ. V kolikor se v obtožnici zatrjuje, da sta obtoženca nudila pomoč storilcema nadaljevanega kaznivega dejanja po drugem in prvem odstavku 244. člena KZ v dogovoru s storilcema, mora državni tožilec dokazati bistvene elemente dogovora za vsakega obtoženca, saj je le tako mogoče ugotoviti vloge in kazensko odgovornost vsakega obtoženca. Enovito dejanje pomeni, da storilec s svojim ravnanjem zasleduje prav določen cilj, ki ga zaradi različnih okoliščin, ki niso na njegovi strani, ne more doseči z enkratnim ravnanjem. Doseže ga lahko le z ponavljajočim ravnanjem, ki sama po sebi pomenijo že storitev kaznivega d

V primeru, da je slovenski državljan izvršil kaznivo dejanje v tujini, in tam zoper njega ni tekel kazenski postopek, je vprašanje dvojne kaznivosti procesna predpostavka za to, da se zoper njega lahko vodi kazenski postopek v naši državi oziroma, vsaj odločilno procesno dejstvo. Določbo tretjega odstavka 377. člena ZKP, je v povezavi z 22. členom Ustave razlagati tako, da mora pritožbeno sodišče s podatki, ki jih pridobi na podlagi svojih poizvedb, seznaniti stranke in jim omogočiti, da se o njih izjasnijo.

Ob tem, ko je oškodovanec ves čas postopka trdil, da sta ga fizično napadla oba, obdolženec in S. K., ko je ves čas postopka stanovitno trdil, da mu je odločilni udarec, ki je vodil v poškodbo ustnice in zoba (začutil je toploto na obrazu in bolečino v zobu), prizadejal ravno obdolženec, dejstvo, da je, ko je bil vnovič zaslišan, nekoliko drugače predstavil akterje udarca, zaradi katerega se je sklonil, tudi po sodbi pritožbenega sodišča ne more biti okoliščina, ki bi pod vprašaj postavljala oškodovančevo izpovedbo o tem, da je bil v obravnavanem dogodku poškodovan na način, ki izhaja iz krivdoreka, da je utrpel vse tam navedene poškodbe in da mu je te poškodbe povzročil ravno obdolženec.

Pri vplivu iz drugega odstavka 371. člena ZKP ne gre za katerikoli vpliv, ampak za učinkovanje na kvaliteto sodbe, ki je lahko zato nepravilna v smislu neresnične dejanske podlage in/ali nezakonita v smislu uporabe materialnega prava. Nestrinjanje procesnega udeleženca z dejstvi po sebi ne more narekovati utemeljenosti dokaznih predlogov.

Pravilna je ugotovitev sodišča druge stopnje, da bi morali slovenski organi pregona, po prejemu sporočila Interpola v Beogradu z dne 24.3.2005, da je podan utemeljen sum, da je B. B. na območju Srbije ponovno storil umor na grozovit način, in glede na podatke o njegovem načinu življenja, o njegovih značajskih lastnostih in vloženih kazenskih ovadbah, sprejeti odločitev, da je kljub temu, da odstop kazenskega pregona po srbskem pravu ni bil mogoč, zaradi varstva premoženja in ljudi v Republiki Sloveniji smotrno v skladu s 122. členom tedaj veljavnega KZ za kaznivo dejanje umora C. C. v Srbiji uvesti kazenski postopek tudi v Sloveniji in predlagati odreditev pripora (202. člena ZKP). Sodišče druge stopnje je pravilno ugotovilo, da tudi ni bilo nobenih okoliščin, zaradi katerih bi morali biti po 124. členu KZ izpolnjeni posebni pogoji za pregon. Vrhovno sodišče se strinja z odločitvijo sodišča druge stopnje, da je bila, glede na vse zgoraj navedene okoliščine, smotrnost takšnega postopka zaradi nujnosti odreditve pripora v obravnavanem primeru tako očitna, da ta opustitev organov pregona predstavlja takšen odstop od potrebne strokovne skrbnosti, da je njihovo ravnanje mogoče oceni

Na podlagi določbe 34. člena URS ima vsakdo pravico do osebnega dostojanstva in varnosti. Ustavna pravica do varnosti ne varuje posameznika le pred nedopustnimi in protipravnimi ravnanji države, posamezniku zagotavlja varnost tudi pred nedopustnimi posegi drugih posameznikov. Država je zato dolžna zagotoviti varnost državljanom glede predvidljivih dogodkov. V ta namen izvajajo pristojni organi države v okviru zakonskih pooblastil represivne in preventivne ukrepe. Ne gre za zagotavljanje varnosti, kjer bi bil posameznik zavarovan pred vsemi nedopustnimi ravnanji drugih posameznikov. Od države se pričakujejo (zahtevajo) ravnanja v okviru skrbnosti dobrega strokovnjaka, kar pomeni, da odgovarja le za tiste protipravne posege posameznikov, ki bi jih lahko predvidela in z ustreznimi ravnanji preprečila. Država je dolžna zagotoviti splošno varnost, kar pomeni, da je upravičena izvajati ukrepe za zagotavljanje takšne varnosti. Država je odgovorna za posledice kaznivega dejanja, če iz okoliščin primera izhaja, da bi z aktivnim ravnanjem v okviru zakonskih pooblastil kaznivo dejanje lahko preprečila, kakor tudi v primeru nezakonite pravne praznine. Država ravna protipravno, č

Državni tožilec v obtožnici ni dolžan navajati besedila členov kazenskega zakona, ki naj se uporabijo, ampak le zakonsko označbo kaznivega dejanja z navedbo določb kazenskega zakona. Sodišče preizkusi izpolnitev pogoja za uporabo domačega prava le ob uvedbi postopka, in če je podana identiteta norm, morebitne kasnejše spremembe tujega prava ne vplivajo na obstoj pogoja. Pravica do zaslišanja obremenilnih in razbremenilnih prič pod enakimi pogoji po 6. členu EKČP ne pomeni enakega števila prič obtožbe in obrambe v postopku, temveč, da se sodišče o dokaznih predlogih strank odloča po enakih kriterijih in z enako metodo oziroma na enak način izvaja dokaze.

Pridobivanje ustreznih podatkov glede veljavnosti tuje zakonodaje praviloma sodi v postopek mednarodne pravne pomoči, lahko pa sodišče ustrezne podatke pridobi bodisi po diplomatski ali resorni poti, v primeru vzajemnosti tudi neposredno od tujih organov, ki sodelujejo v kazenskem postopku, ni pa izključena možnosti pridobitev ustreznih podatkov tudi na drug primeren način. Zato v obravnavanem primeru postopanje prvostopnega sodišča, ki je za presojo identitete norme uporabilo prepis zakonskih določb 145. in 177. člena KZ RP, katerega je priskrbel tamkajšnji okrajni državni tožilec, torej državni organ, pristojen za odločanje, ki je izdal sklep o ustavitvi postopka zoper (zaradi njegove nenavzočnosti ni bilo mogoče vložiti obtožnice na sodišču), ni nepravilno. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da je potrebno v obravnavanem primeru glede na uporabo KZ RS tudi specialni predpis uporabiti predpis Republike Slovenije in ne tujega (drugi odstavek na 4. strani sodbe), je pravilna.

Prilastitev ni storjena le s prodajo in menjavo stvari, temveč tudi z drugimi oblikami razpolaganja, ki kažejo na voljo storilca, da stvar rabi kot svojo, ne glede na dejstvo, ali je odločitev tudi konkretno realizirana. Za prilastitev gre tudi, če oseba, ki tujo stvar proda, njenega lastnika nemudoma obvesti o prodaji, ker je kaznivo dejanje zatajitve dokončano s prilastitvijo tuje premične stvari.

Če pogoj iz 3. odstavka 124. člena KZ - identiteta norme - ni izpolnjen, ni podana absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 6. točke 1. odstavka 371. člena ZKP (stvarna nepristojnost sodišča), pač pa kršitev 3. točke 372. člena ZKP; ugotovitev, da obojestranska kaznivost ni podana, namreč predstavlja okoliščino, ki izključuje kazenski pregon, zaradi česar mora sodišče izreči zavrnilno sodbo (4. točka 357. člena ZKP). Pridobivanje ustreznih podatkov glede veljavnosti tuje zakonodaje praviloma sodi v postopek mednarodne pravne pomoči, kjer se uporabljajo določbe ZKP, če ni z mednarodno pogodbo drugače določeno (XXX. poglavje, členi od 514 do 520 ZKP). Tako lahko sodišče ustrezne podatke, pomembne za presojo identitete norme, pridobi bodisi po diplomatski ali resorni poti, v primeru vzajemnosti pa tudi neposredno od tujih organov, ki sodelujejo v kazenskem postopku. Ni pa izključena možnost, da sodišče ustrezne podatke pridobi tudi na drug primeren način. V zapisniku o glavni obravnavi, v katerega sodišče vpiše, katere dokaze je izvedlo (2. odstavek 316. člena ZKP), mora med drugim konkretno navesti, kateri zapisnik in katera druga pisanja