124. člen KZ

Namen določbe po 123. členu KZ (ki je bil zavarovati naše državljane, ki so v tujini žrtve ali oškodovanci zaradi kaznivih dejanj, ki so jih izvršili tuji državljani oziroma varovati pravne dobrine lastne RS) si je treba razlagati širše in ne samo izključno z jezikovno (ozko) razlago. Pritožnik kot pogoj "zalotenja" za uporabo jurisdikcije RS zoper obtoženega kot tujega državljana, razlaga navedeni pojem izključno kot je opredeljen v Slovarju slovenskega knjižnega jezika (zalotiti - dobiti koga pri nedovoljenem dejanju, na laži; sinonim - zasačiti), torej, da ni mogoče šteti, da je bil obtoženi v obravnavanem primeru zaloten ob domnevnem kaznivem dejanju na območju RS, saj je sam prostovoljno na vabilo sodišča prišel na zaslišanje v preiskavi, medtem ko drug pogoj (izročitev) tudi ni bil izpolnjen. Pritožbeno sodišče soglaša z izpostavljenim teoretičnem stališčem prof. dr. Ivana Beleta v komentarju splošnega dela KZ prvostopenjskega sodišča, da si je treba kot "zalotenje" zamišljati priložnosti, ko pristojni organi domače jurisdikcije lahko neposredno opravijo dejanja kazenskega pregona zoper storilca na svojem ozemlju, torej tudi v primeru, ko storilec po storitvi kaznive

Razlika med nadaljevanim in enovitim dejanjem je v tem, da storilec s svojim ravnanjem zasleduje določen cilj (veliko premoženjsko korist), ki ga zaradi različnih okoliščin, ki niso na njegovi strani, ne more doseči z enkratnim ravnanjem, nadaljevano kaznivo dejanje pa je konstrukt večih posameznih premoženjskih dejanj, ki jih storilec izvrši v povezanem časovnem obdobju z izkoriščanjem enakih ali istih okoliščin. V kolikor je izkazano, da je kraj storitve kaznivega dejanja po 252. členu KZ v tujini mora sodišče upoštevati določila 122. člena in 124. člena KZ. V kolikor se v obtožnici zatrjuje, da sta obtoženca nudila pomoč storilcema nadaljevanega kaznivega dejanja po drugem in prvem odstavku 244. člena KZ v dogovoru s storilcema, mora državni tožilec dokazati bistvene elemente dogovora za vsakega obtoženca, saj je le tako mogoče ugotoviti vloge in kazensko odgovornost vsakega obtoženca. Enovito dejanje pomeni, da storilec s svojim ravnanjem zasleduje prav določen cilj, ki ga zaradi različnih okoliščin, ki niso na njegovi strani, ne more doseči z enkratnim ravnanjem. Doseže ga lahko le z ponavljajočim ravnanjem, ki sama po sebi pomenijo že storitev kaznivega d

V primeru, da je slovenski državljan izvršil kaznivo dejanje v tujini, in tam zoper njega ni tekel kazenski postopek, je vprašanje dvojne kaznivosti procesna predpostavka za to, da se zoper njega lahko vodi kazenski postopek v naši državi oziroma, vsaj odločilno procesno dejstvo. Določbo tretjega odstavka 377. člena ZKP, je v povezavi z 22. členom Ustave razlagati tako, da mora pritožbeno sodišče s podatki, ki jih pridobi na podlagi svojih poizvedb, seznaniti stranke in jim omogočiti, da se o njih izjasnijo.

Pri vplivu iz drugega odstavka 371. člena ZKP ne gre za katerikoli vpliv, ampak za učinkovanje na kvaliteto sodbe, ki je lahko zato nepravilna v smislu neresnične dejanske podlage in/ali nezakonita v smislu uporabe materialnega prava. Nestrinjanje procesnega udeleženca z dejstvi po sebi ne more narekovati utemeljenosti dokaznih predlogov.

Na podlagi določbe 34. člena URS ima vsakdo pravico do osebnega dostojanstva in varnosti. Ustavna pravica do varnosti ne varuje posameznika le pred nedopustnimi in protipravnimi ravnanji države, posamezniku zagotavlja varnost tudi pred nedopustnimi posegi drugih posameznikov. Država je zato dolžna zagotoviti varnost državljanom glede predvidljivih dogodkov. V ta namen izvajajo pristojni organi države v okviru zakonskih pooblastil represivne in preventivne ukrepe. Ne gre za zagotavljanje varnosti, kjer bi bil posameznik zavarovan pred vsemi nedopustnimi ravnanji drugih posameznikov. Od države se pričakujejo (zahtevajo) ravnanja v okviru skrbnosti dobrega strokovnjaka, kar pomeni, da odgovarja le za tiste protipravne posege posameznikov, ki bi jih lahko predvidela in z ustreznimi ravnanji preprečila. Država je dolžna zagotoviti splošno varnost, kar pomeni, da je upravičena izvajati ukrepe za zagotavljanje takšne varnosti. Država je odgovorna za posledice kaznivega dejanja, če iz okoliščin primera izhaja, da bi z aktivnim ravnanjem v okviru zakonskih pooblastil kaznivo dejanje lahko preprečila, kakor tudi v primeru nezakonite pravne praznine. Država ravna protipravno, č

Državni tožilec v obtožnici ni dolžan navajati besedila členov kazenskega zakona, ki naj se uporabijo, ampak le zakonsko označbo kaznivega dejanja z navedbo določb kazenskega zakona. Sodišče preizkusi izpolnitev pogoja za uporabo domačega prava le ob uvedbi postopka, in če je podana identiteta norm, morebitne kasnejše spremembe tujega prava ne vplivajo na obstoj pogoja. Pravica do zaslišanja obremenilnih in razbremenilnih prič pod enakimi pogoji po 6. členu EKČP ne pomeni enakega števila prič obtožbe in obrambe v postopku, temveč, da se sodišče o dokaznih predlogih strank odloča po enakih kriterijih in z enako metodo oziroma na enak način izvaja dokaze.

Glede na dokumentacijo, na katero se sklicuje že prvostopenjsko sodišče, tako ne more biti nobenega dvoma, da se je kazenski postopek zoper obtoženca v Republiki Italiji začel prej kot pri nas, zaradi česar je tudi nastopil zadržek iz 1.odst. 124.čl. KZ, ki pregon storilca pogojuje z dovoljenjem ministra. Glede na to, da je dikcija navedene določbe povsem jasna in nedvoumna, je torej ne glede na obrazložitev komentarja, ki pravzaprav predstavlja enega od možnih primerov uporabe te določbe, potrebno predhodno pridobiti dovoljenje ministra.

Če določenega dokaza ni mogoče izvesti, s tem niso kršene pravice obdolženca do zaslišanja take priče. Podatki o kraju in času storitve kaznivega dejanja so potrebni za individualizacijo konkretnega kaznivega dejanja, niso pa zakonski znak kaznivega dejanja. Ob spremembi kazenskega zakona se uporabi tistega, ki je milejši za storilca, kar pomeni, da se ne primerjajo le abstraktni zakonski znaki, ampak se najprej presoja, ali konkretno dejanje izpolnjuje zakonske znake po obeh zakonih, in če jih, se presoja, kateri zakon predpisuje milejše sankcije.

Preiskovalni sodnik identiteto norme v postopku odločanja o priporu (ki je nujno hiter in ni obremenjen s formalnostmi) lahko ugotovi iz neuradno prevedenih listin italijanskih organov pregona, v katerih je opisano osumljenčevo ravnanje in kjer je govora o ropu in pregonu storilcev, v obrazložitvi sklepa pa mora pojasniti, s kakšnimi dokaznimi sredstvi oziroma na kakšen način je ugotovil identiteto norme, da je obrambi omogočeno vsebinsko izpodbijanje njegove ugotovitve.

Ne oziraje se na naravo ugotovljenih bioloških in psiholoških pogojev, bistveno zmanjšana prištevnost, za razliko od neprištevnosti, krivde, četudi v njeni najvišji obliki, ne izključuje.

Pridobivanje ustreznih podatkov glede veljavnosti tuje zakonodaje praviloma sodi v postopek mednarodne pravne pomoči, lahko pa sodišče ustrezne podatke pridobi bodisi po diplomatski ali resorni poti, v primeru vzajemnosti tudi neposredno od tujih organov, ki sodelujejo v kazenskem postopku, ni pa izključena možnosti pridobitev ustreznih podatkov tudi na drug primeren način. Zato v obravnavanem primeru postopanje prvostopnega sodišča, ki je za presojo identitete norme uporabilo prepis zakonskih določb 145. in 177. člena KZ RP, katerega je priskrbel tamkajšnji okrajni državni tožilec, torej državni organ, pristojen za odločanje, ki je izdal sklep o ustavitvi postopka zoper (zaradi njegove nenavzočnosti ni bilo mogoče vložiti obtožnice na sodišču), ni nepravilno. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da je potrebno v obravnavanem primeru glede na uporabo KZ RS tudi specialni predpis uporabiti predpis Republike Slovenije in ne tujega (drugi odstavek na 4. strani sodbe), je pravilna.

Prilastitev ni storjena le s prodajo in menjavo stvari, temveč tudi z drugimi oblikami razpolaganja, ki kažejo na voljo storilca, da stvar rabi kot svojo, ne glede na dejstvo, ali je odločitev tudi konkretno realizirana. Za prilastitev gre tudi, če oseba, ki tujo stvar proda, njenega lastnika nemudoma obvesti o prodaji, ker je kaznivo dejanje zatajitve dokončano s prilastitvijo tuje premične stvari.

Če pogoj iz 3. odstavka 124. člena KZ - identiteta norme - ni izpolnjen, ni podana absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 6. točke 1. odstavka 371. člena ZKP (stvarna nepristojnost sodišča), pač pa kršitev 3. točke 372. člena ZKP; ugotovitev, da obojestranska kaznivost ni podana, namreč predstavlja okoliščino, ki izključuje kazenski pregon, zaradi česar mora sodišče izreči zavrnilno sodbo (4. točka 357. člena ZKP). Pridobivanje ustreznih podatkov glede veljavnosti tuje zakonodaje praviloma sodi v postopek mednarodne pravne pomoči, kjer se uporabljajo določbe ZKP, če ni z mednarodno pogodbo drugače določeno (XXX. poglavje, členi od 514 do 520 ZKP). Tako lahko sodišče ustrezne podatke, pomembne za presojo identitete norme, pridobi bodisi po diplomatski ali resorni poti, v primeru vzajemnosti pa tudi neposredno od tujih organov, ki sodelujejo v kazenskem postopku. Ni pa izključena možnost, da sodišče ustrezne podatke pridobi tudi na drug primeren način. V zapisniku o glavni obravnavi, v katerega sodišče vpiše, katere dokaze je izvedlo (2. odstavek 316. člena ZKP), mora med drugim konkretno navesti, kateri zapisnik in katera druga pisanja

Kazenski postopek, ki je zoper obsojenca tekel v Italiji, ni tekel zaradi kaznivega dejanja tihotapstva po 1. odstavku 255. člena KZ, zaradi katerega je bil obsojen s pravnomočno sodbo in ki jo zagovornik izpodbija z zahtevo za varstvo zakonitosti. Zato ne gre za situacijo iz 1. odstavka 124. člena KZ, ko bi bilo za pregon navedenega kaznivega dejanja potrebno dovoljenje ministra za pravosodje.

Ali dajejo zbrani podatki, ki se nanašajo na kaznivo dejanje in storilca, dovolj podlage za obtožbo (6.odst.170.čl. ZKP), presoja tožilec, ko se odloča, ali bo vložil neposredno obtožnico za dejanje, za katerega je v zakonu predpisana kazen zapora do 5 let. Za preizkus obtožnice v ugovornem postopku, ali je zadosti dokazov, da bi bil obdolženec utemeljeno sumljiv dejanja, ki je predmet obtožbe (4.tč. 1.odst.277.čl. ZKP), pa ni pomembno, ali gre za neposredno obtožnico ali obtožnico po končani preiskavi. V primeru, da se je kazenski postopek za isto dejanje začel v državi Republiki Italiji, bi za pregon obtožencev v Republiki Sloveniji bilo potrebno dovoljenje ministra za pravosodje (1.odst.124.čl. ZKP).