VSRS Sodba in sklep II Ips 365/2007

1. Reviziji proti sodbi se ugodi in se sodba pritožbenega sodišča spremeni tako, da se glasi:

" Pritožbi tožnice in stranskega intervenienta proti izpodbijani sodbi se ugodi in se sodba prvostopenjskega sodišča spremeni tako, da se v točkah II. in III. izreka sedaj glasi:

II.

Ugotovi se, da izvršba v postopku izvršbe pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani, pod opr. št. In 392/95, ki je bila dovoljena s sklepom Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. In 392/95 z dne 6.6.1996, na predmetu izvršbe nepremičninah parc. št. 477/4 - dvorišče 137 m2, gospodarsko poslopje 85 m2, gospodarsko poslopje 66 m2, stanovanjska stavba 147 m2 in parc. št. 477/11 - cesta 5 m2, ki so vse vpisane pri zk. vl. št. 42 k.o. ..., ki so do celote v lasti in posesti tožeče stranke - Š. L., ni dopustna.

Prvotoženka sama krije svoje stroške pravdnega postopka, tožnici pa je dolžna v roku 15 dni povrniti 873,68 EUR stroškov pravdnega postopka, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od šestnajstega dneva po vročitvi te sodbe prvotoženki do plačila.

III.

Tožnica je dolžna v roku 15 dni povrniti drugotožencu, tretjetoženki, četrtotožencu in petotožencu vsakemu 53,45 EUR stroškov pravdnega postopka, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od šestnajstega dneva po vročitvi te sodbe tožnici do plačila.

V ostalem se pritožbi tožnice in stranskega intervenienta zavrneta in se obe izpodbijani sodni odločbi v nespremenjenem delu potrdila.

Toženci sami krijejo stroške odgovora na pritožbo. "

2. Revizija proti sklepu se zavrne.

3. Toženci sami krijejo stroške odgovora na revizijo.

Prvostopenjsko sodišče je odločilo, da se zavrže tožba v delu, ki se nanaša na drugotoženca, tretjetoženko, četrtotoženca in petotoženca in zavrnilo tožbeni zahtevek proti prvotoženki, s katerim je tožnica zahtevala, da se ugotovi, da je izvršba, ki se vodi pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani pod opr. št. In 392/95 na njene nepremičnine parc. št. 477/4 in 477/11, vpisane v vl. št. 42 k.o. ... nedopustna ter da se tožencem naloži plačilo njenih pravdnih stroškov. Odločilo je, da je tožnica dolžna tožencem povrniti odmerjene stroške pravdnega postopka.

Pritožbeno sodišče je zavrnilo pritožbo tožnice in stranskega intervenienta in potrdilo odločitev prvostopenjskega sodišča. Odločilo je, da vsaka pravdna stranka in intervenient trpijo svoje pritožbene stroške.

Proti navedeni odločbi pritožbenega sodišča sta vložila revizijo tožnica in stranski intervenient iz vseh revizijskih razlogov. Uveljavljata kršitve določb ZPP, ZIZ, ZIP in pravice do sodnega varstva iz 23. člena URS. Trdita, da je tožnica lastnica obeh spornih nepremičnin do celote in da ni dolžnica v izvršilnem postopku. Dedinja po pokojnem dolžniku je bila le do pravnomočnosti sklepa o dedovanju, ko je postal edini dedič dolžnika njegov otrok M. L., ki je sedaj tudi dolžnik v postopku izvršbe. Pravi, da sodišče ni odločilo o podrednem tožbenem zahtevku, čeprav je bila v tem postopku podana objektivna kumulacija ter da sodišče tudi ni odločilo o subjektivni eventuelni kumulaciji tožbenih zahtevkov. Še nadalje vztraja, da je sporno, kdo je upnik v izvršilnem postopku in da sodbe o tem nimajo razlogov. K er je upnik vložil predlog za izvršbo le na solastninskem deležu do ? nepremičnin, je odločitev o primarnem tožbenem zahtevku, ki se glasi na celoto spornih nepremičnin v nasprotju z ostalimi odločilnimi dejstvi v spisu. Trdi, da je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, ker pri izdaji sodbe ni upoštevalo predpisov, ki so veljali v času, ko je bil vložen predlog za izvršbo s strani upnika, in v času, ko je bil izdan sklep o izvršbi. Po tedaj veljavnih predpisih je sklep o izvršbi stopil v veljavo, ko je bil izdan, učinki pridobitve zastavne pravice na nepremičninah pa niso nastopili z vložitvijo predloga za izvršbo, ampak z izdajo sklepa o izvršbi. Tožnica je imela polovični delež na spornih nepremičninah že preden je upnik vložil predlog za izvršbo, drugo polovico pa je pridobila od dolžnika na podlagi pogodbe in vknjižbe lastninske pravice po vložitvi predloga za izvršbo, a pred izdajo sklepa o izvršbi. V času, ko je bil izdan sklep o izvršbi, je bila na nepremičninah izključna lastnica le tožnica, zato izvršba na te nepremičnine ni dopustna. Pravi, da izpodbijani sodbi tudi nimata razlogov o navedbah tožnice, da sta bili sporni nepremičnini skupno premoženje tožnice in dolžnika, toženci pa niso vložili izvršbe na skupno premoženje, ampak le na solastniški delež ?. Revizijskemu sodišču predlaga, da se sodba pritožbenega sodišča ter sodba in sklep prvostopenjskega sodišča v celoti razveljavita in se zadeva vrne v ponovno odločanje prvostopenjskemu sodišču.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožencem, ki v odgovoru na revizijo obrazloženo predlagajo njeno zavrnitev ter priglašajo stroške odgovora na revizijo.

Revizija proti izpodbijani sodbi je utemeljena, revizija proti izpodbijanemu sklepu (o zavrženju tožbe proti drugo do petotožencem) pa ni utemeljena.

Neutemeljeni so revizijski očitki, da je sporno, kdo je upnik v izvršilnem postopku. Iz ugotovitev nižjih sodišč izhaja, da je izvršilno sodišče 8.5.2001 izdalo sklep po tretjem odstavku 24. člena ZIZ (Zakona o izvršbi in zavarovanju, Uradni list RS, št. 51/98 in nasl.) o vstopu novega upnika - prvotoženke v izvršilni postopek. Ker pritožba in ugovor v izvršilnem postopku ne zadržita postopka, če ni v zakonu drugače določeno (peti odstavek 9. člena ZIZ) in ker tudi v 24. členu ZIZ ni drugače določeno, navedeni sklep učinkuje že od takrat, ko je bil izdan. Sodišči sta zato pravilno presodili, da drugo do petotoženci, ki so svojo terjatev odstopili prvotoženki, niso več upniki v izvršilnem postopku in da tožnica nima več pravnega interesa za tožbo proti njim. Ker revizija proti odločitvi, da se tožba proti drugo do petotožencem zavrže (prvi odstavek 274. člena ZPP - Zakona o pravdnem postopku, Uradni list RS št. 26/99 in nasl.) ni utemeljena, jo je revizijsko sodišče v tem obsegu zavrnilo (378. člen ZPP v zvezi s četrtim odstavkom 384. člena ZPP).

Zmotne in nerazumljive so tudi revizijske trditve, da sodišči nista odločili o vseh zahtevkih, zlasti ne o podrejenih zahtevkih. Tožnica namreč ni uveljavljala podrejene objektivne kumulacije po tretjem odstavku 182. člena ZPP, niti podrejene subjektivne kumulacije po prvem odstavku 192. člena ZPP. Zoper vse tožence je uperila le en zahtevek, sodišči pa sta o njem proti vsem tožencem v celoti odločili.

Utemeljena pa je revizija proti odločitvi o zavrnitvi zahtevka na ugotovitev nedopustnosti izvršbe proti prvotoženki. Zmotno je stališče pritožbenega sodišča, da tožnica ne more vložiti ugovora tretje in tožbe za nedopustnost izvršbe, ker je tudi sama postala dolžnica upnikove terjatve, izvršilni upnik in dolžnik pa ne moreta biti tretja oseba, ki lahko vloži tak ugovor. Pritožbeno sodišče je pravilno zaključilo, da je tožnica kot dedinja pokojnega dolžnika M. L. postala dolžnica izterjevane terjatve. Da je tožnica ena od dedičev pokojnega dolžnika, izhaja iz sklepa o dedovanju Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. II D 684/2004 z dne 17.5.2005. Poleg ostalih petih dedičev je bila tudi ona razglašena za dedinjo, svoj dedni delež pa je odstopila dediču M. L. Kljub temu odgovarja za dolgove pokojnega M. L., saj tudi dedič, ki odstopi svoj dedni delež sodediču, odgovarja za zapustnikove dolgove solidarno s sodediči do višine vrednosti svojega odstopljenega dednega deleža (prvi odstavek 146. člena in tretji odstavek 142. Zakona o dedovanju, Uradni list SRS, št. 15/76 in nasl., prim. sklep II Ips 56/99 z dne 28.10.1999). Vendar pa okoliščina, da je tožnica materialnopravno gledano postala solidarna dolžnica terjatve, uveljavljane v obravnavanem izvršilnem postopku, tej ne odvzema položaja tretje v tem izvršilnem postopku. Tudi solidarni dolžnik, proti kateremu upnik (še) ni predlagal izvršbe, lahko v izvršilnem postopku, ki se vodi proti drugemu solidarnemu dolžniku, vloži ugovor tretjega, če verjetno izkaže, da ima na predmetu izvršbe pravico, ki preprečuje izvršbo (prvi odstavek 64. člena ZIZ). Pod pogoji iz tretjega odstavka 65. člena ZIZ lahko vloži tožbo za ugotovitev nedopustnosti izvršbe. Odveč pa je v tej zadevi presojati, ali je dopusten ugovor tretjega, če je ta postal stranka izvršilnega postopka na dolžnikovi strani. Iz ugotovitev nižjih sodišč namreč ne izhaja, da bi izvršilno sodišče v skladu s četrtim odstavkom 24. člena ZIZ odločilo, da se izvršilni postopek nadaljuje tudi proti tožnici kot novi dolžnici.

Utemeljeni so tudi nadaljnji revizijski očitki, da izvršilni upnik ni mogel pridobil zastavne pravice na spornih nepremičninah pred izdajo sklepa o izvršbi. Sodišči sta ugotovili, da je bila tožnica solastnica nepremičnin do 1/2 že pred vložitvijo predloga za izvršbo. Ostali delež do 1/2 na spornih nepremičninah, ki je pripadal njenemu možu M. L., pa je pridobila na podlagi sporazuma z dne 14.12.1995 o delitvi skupnega premoženja med možem in njo. Sodišči sta zaključili, da je tožnica tedaj pridobila obremenjen solastni delež, ker je bila že 7.12.1995 po sklepu Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. In 392/95 z dne 6.6.1996 v zemljiški knjigi pri M. L. lastni polovici zaznamovana uvedba dražbenega postopka. Presodili sta, da je izvršilni upnik že 7.12.1995 pridobil zastavno pravico na dolžniku solastnih nepremičninah, čeprav je bil zaznamovani sklep o izvršbi izdan šele 6.6.1996. Revizijsko sodišče ugotavlja, da sta sodišči pri tem zmotno uporabili materialnopravne določbe tedaj veljavnih ZIP (Zakona o izvršilnem postopku, Uradni list SFRJ, št. 20/78 in nasl.) in ZZK (Zakona o zemljiški knjigi, Uradni list RS, št. 33/95) o tem, kdaj pridobi izvršilni upnik zastavno oziroma poplačilno pravico na nepremičninah, ki so predmet izvršbe. V prvem odstavku 144. člena ZIP je določeno, da sodišče zaznamuje v zemljiški knjigi sklep o izvršbi na nepremičnino. S to zaznambo pridobi upnik pravico dobiti za svojo terjatev poplačilo iz nepremičnine tudi v primeru, če pridobi pozneje kdo drug na isti nepremičnini lastninsko pravico (drugi odstavek 144. člena ZIP) ali zastavno pravico (tretji odstavek 144. člena ZIP). Po tretjem odstavku 5. člena ZZK učinkuje vpis v zemljiško knjigo v primeru, ko sodišče opravi vpis po uradni dolžnosti, od trenutka, ko zemljiškoknjižno sodišče prejme listino, ki je podlaga za vpis. Sklep o izvršbi zemljiškoknjižno sodišče zaznamuje po uradni dolžnosti (prvi odstavek 144. člena ZIP v zvezi s 3. točko drugega odstavka 68. ZZK), listina, ki je podlaga za vpis te zaznambe, pa je sklep o izvršbi (prvi odstavek 144. člena ZIP v zvezi z drugim odstavkom 34. člena ZZK). Za določitev trenutka, od katerega učinkuje zaznamba izvršbe na nepremičnini, je zato pomemben le trenutek, ko je zemljiškoknjižno sodišče prejelo sklep o izvršbi, ne pa morebiti začetek izvršilnega postopka oziroma vložitev predloga za izvršbo (prim. dr. Nina Plavšak, Zakon o zemljiški knjigi, Uvodna pojasnila, GV založba, Ljubljana 2003, str. 79 in sklep Ustavnega sodišča RS Up-1038/07-5, U-I-80/07 z dne 14. 6. 2007). To pomeni, da zaznamba izvršbe ne more učinkovati pred izdajo sklepa o izvršbi. Tudi upnik obravnavanega izvršilnega postopka z zaznambo izvršbe ni mogel pridobiti zastavne oziroma poplačilne pravice na spornih nepremičninah pred izdajo sklepa o izvršbi 6.6.1996. Tedaj pa je tožnica že bila njihova izključna lastnica. To velja tudi ob zaključku, da teh nepremičnin ni pridobila v izključno last na zatrjevane originarne načine, ampak šele s sporazumom o delitvi skupnega premoženja z dne 14.12.1995, na podlagi katerega je bila kot izključna lastnica vpisana v zemljiški knjigi z 10.1.1996. Zato izvršba, ki je bila dovoljena proti dolžniku M. L. na nepremičninah, ki ob izdaji sklepa o izvršbi niso bile več v njegovi lasti, ampak v izključni lasti tožnice, ni dopustna. Ker je odločitev nižjih sodišč glede zahtevka proti prvotoženki materialnopravno zmotna, je revizijsko sodišče na podlagi prvega odstavka 380. člena ZPP reviziji proti izpodbijani sodbi ugodilo in odločilo, kot izhaja iz izreka te sodbe. Pri tem je iz izreka izpustilo nepotrebne navedbe o strankah izvršilnega postopka, ki jih je tožnica v tožbenem zahtevku navedla drugače, kot izhaja iz ugotovitev nižjih sodišč.

V skladu z drugim odstavkom 165. člena ZPP je revizijsko sodišče ponovno odločilo o stroških vsega postopka. O stroških prvostopenjskega postopka je odločilo glede na uspeh strank po prvem odstavku 154. člena ZPP. Ker je tožnica s tožbenim zahtevkom proti prvotoženki v celoti uspela, je odločilo, da prvotoženka sama krije svoje stroške pravdnega postopka, tožnici pa je dolžna povrniti njene stroške prvostopenjskega postopka. V skladu s 155. členom ZPP in veljavno Odvetniško tarifo (Uradni list RS, št. 67/2003 in nasl.) je revizijsko sodišče tožnici upoštevaje v tožbi označeno vrednost spornega predmeta 2.100.000 SIT (sedaj 8.763,14 EUR) priznalo skupaj 1400 točk za zastopanje po odvetniku (le 400 od 500 zahtevanih točk za sestavo tožbe, 100 točk za zastopanje na uvodnem naroku 16.5.2005, 400 točk za zastopanje na prvem naroku 9.9.2005, za dve pripravljalni vlogi zahtevanih dvakrat po 250 točk) ter 24 točk za materialne stroške, skupaj 1424 točk oziroma 655,04 EUR, kar skupaj z 20%DDV na odvetniške storitve ter 87,63 EUR (prej 21.000 SIT) sodne takse za tožbo znese 873,68 EUR. Tožnici ni priznalo stroškov posveta s stranko, ker je nagrada za to odvetniško opravilo že vključena v nagradi za sestavo tožbe. Stranski intervenient ni zahteval povrnitve stroškov prvostopenjskega postopka. Pri odmeri stroškov prvostopenjskega postopka ostalih tožencev je revizijsko upoštevalo pravilno odmero prvostopenjskega sodišča, po kateri ti stroški tožencev znašajo 748,23 EUR (prej 179.306 SIT) in vključujejo nagrado za zastopanje nadaljnjih štirih strank v višini 213,78 EUR (nadaljnjih 40%). Ker tožnica z zahtevkom proti drugo do petotožencem v pravdi ni uspela, je revizijsko sodišče odločilo, da je tem tožencem dolžna povrniti nagrado za njihovo zastopanje v višini 213,78 EUR oziroma vsakemu 53,45 EUR. Prvotoženka in tožnica sta odmerjene pravdne stroške dolžni povrniti v roku 15 dni (drugi odstavek 313. člena ZPP), v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obresti, ki tečejo od šestnajstega dne po vročitvi te sodbe do plačila (načelno pravno mnenje občne seje Vrhovnega sodišča RS z dne 13.12.2006).

Tožnica in stranski intervenient pritožbenih in revizijskih stroškov nista priglasila. Ker se odgovora tožencev na revizijo in na pritožbo tožnice nanašata predvsem na odločitev proti prvotoženki in nista prispevala k odločitvi proti ostalim tožencem, revizijsko sodišče tem tožencem ni priznalo stroškov za sestavo obeh odgovorov. Prvotoženka pa do povrnitve stroškov odgovora na pritožbo in revizijo ni upravičena, ker je tožnica s temi pravnimi sredstvi proti njej v celoti uspela.