68. člen ZZK

Za določitev trenutka, od katerega zaznamba izvršbe učinkuje, je pomemben le trenutek, ko je zemljiškoknjižno sodišče prejelo sklep o izvršbi. Pred tem vpisane plombe ne varujejo vrstnega reda vpisa zaznambe izvršbe.

Okoliščina, da je tožnica materialnopravno gledano postala solidarna dolžnica terjatve, uveljavljane v obravnavanem izvršilnem postopku, tej ne odvzema položaja tretje v tem izvršilnem postopku. Tudi solidarni dolžnik, proti kateremu upnik (še) ni predlagal izvršbe, lahko v izvršilnem postopku, ki se vodi proti drugemu solidarnemu dolžniku, vloži ugovor tretjega, če verjetno izkaže, da ima na predmetu izvršbe pravico, ki preprečuje izvršbo (1. odstavek 64. člena ZIZ). Pod pogoji iz tretjega odstavka 65. člena ZIZ lahko vloži tudi tožbo za ugotovitev nedopustnosti izvršbe. Za določitev trenutka, od katerega učinkuje zaznamba izvršbe na nepremičnini, je pomemben le trenutek, ko je zemljiškoknjižno sodišče prejelo sklep o izvršbi. Zato zaznamba izvršbe ne more učinkovati pred izdajo sklepa o izvršbi.

Sodišče po uradni dolžnosti izvede zaznambo prepovedi le na podlagi izvršljive (po novem ZZK pa dokončne) upravne odločbe, čeprav mora upravni organ po določbi 76č. člena ZUN odločbo poslati sodišču nemudoma. Če iz podatkov v spisu ni razvidno, da je odločba izvršljiva, se zaznamba ne opravi.

Zemljiškoknjižna pravila o tem, kdaj zemljiškoknjižno sodišče izbriše vpisano hipoteko, so jasna. To lahko stori le na podlagi zemljiškoknjižne listine. Zato bi morala stranka predložiti takšno listino, da bi lahko dosegla tak izbris hipoteke.

Tožnik bi moral zahtevati poleg razveljavitve same kupoprodajne pogodbe z dne 16.11.1994 tudi razveljavitev zemljiškoknjižne vknjižbe na drugotoženo stranko. V nasprotnem primeru prvotoženi stranki ni mogoče naložiti prenosa nepremičnine na tožečo stranko, ker te nepremičnine nima več. Tožeča stranka pa je predlagala razveljavitev prodajne pogodbe, sklenjene med toženima strankama in dolžnost prvotožene stranke, da sklene kupoprodajno pogodbo pod enakimi pogoji z njo. Zgolj na podlagi tako oblikovanega tožbenega zahtevka ob zgoraj povedanem tožeča stranka ne more doseči prenosa nepremičnine nanjo, ne da bi istočasno predlagala tudi razveljavitev stvarnopravnega (zemljiškoknjižnega) prenosa na drugo toženo stranko. Zemljiškoknjižno sodišče na podlagi take sodbe ne bi moglo izvesti vpisa lastninske pravice oziroma pravice uporabe na tožečo stranko po II. odstavku 68. člena Zakona o zemljiški knjigi, kot zmotno meni tožbeni zahtevek, ki ga je treba obravnavati enotno, lahko torej doseže učinek sanacije kršitve predkupne pravice.

Zmotno je izhodišče zahteve, da je lahko sodišče prve stopnje o statusu dela sporne parcele odločilo kot o predhodnem vprašanju in zato samo za potrebe te pravde ugotovilo, da je sporni del javne poti izgubil status javnega dobra. Taka odločitev s posledično ugoditvijo tožbenemu zahtevku zaradi priposestovanja bi imela za posledico vpis tožnikove lastninske pravice v zemljiški knjigi, ta pa bi učinkoval zoper vse. Zato so pravno nepravilni tudi nadaljnji razlogi, da je tožnik lahko priposestvoval sporni del javne poti. Vaške poti so grajeno javno dobro in spadajo v kategorijo občinskih, torej javnih cest. Zato na njih po izrecni določbi 2. člena ZJC ni mogoče s priposestvovanjem pridobiti lastninske pravice.

Ni res, da je izpodbijana sodba neizvršljiva, ker je sodišče prve stopnje zavrnilo tožničin zahtevek na izstavitev zemljiškoknjižne listine. Po 1. točki drugega odstavka 68. člena ZZK namreč sodišče začne po uradni dolžnosti postopek na podlagi pravnomočne odločbe, s katero sodišče, državni ali drug organ odloča o pravicah na nepremičninah oziroma ugotavlja dejstva, ki se vpisujejo v zemljiško knjigo, kar velja tudi v obravnavani zadevi.

Pravni interes pri ugotovitveni tožbi je podan, kadar je tožnik glede svojega pravnega položaja v negotovosti, s sodbo pa bo ta negotovost odstranjena. Za razsojeno stvar gre, kadar sta razsojena zadeva in obravnavana zadeva identični v naslednjih elementih: identičnost strank, identičnost zahtevka in identičnost dejanske podlage tožbenega zahtevka. Kadar tožnik na novo uveljavlja lastniški oz. solastniški delež na celotni stvari, so solastniki te stvari nujni sosporniki na toženi strani.

Na podlagi izvršljive, vendar ne pravnomočne odločbe upravnega organa, sodišče praviloma ne more odrediti vpisa (oz. zaznambe) v zemljiško knjigo po uradni dolžnosti.

Zemljiškoknjižno sodišče v postopku na podlagi določbe 2. tč. drugega odst. 68. čl. ZZK izvede le vpis odločbe Geodetske uprave v zemljiško knjigo in ugotavlja le ali je upravni organ pravnomočnost odločbe potrdil, ne sme pa se spuščati v pravilnost vsebine pravnomočne odločbe.

Zemljškoknjižno sodišče v postopku na podlagi določbe 2. točke drugega odstavka 68.člena ZZK izvede le vpis odločbe Geodetske uprave v zemljiško knjigo; v zemljiškoknjižnem postopku pa ugotavlja le, ali je upravni organ potrdil pravnomočnost odločbe. V pravilnost vsebine pravnomočne odločbe pa se ne more in ne sme spuščati.

Na podlagi 2. odst. 115. čl. ZKZ/96 se vpisuje spremembo v lastništvu v zemljiško knjigo na podlagi nepravnomočne odločbe izdane v komasacijskem postopku, ki je do uveljavitve ZKZ/96 tehnično dokončan in so udeležencem izdane nepravnomočne odločbe o novi razdelitvi zemljišč.

Še ne pravnomočna odločba o novi razdelitvi zemljišč iz komasacijskega sklada, izdana pred uveljavitvijo Zakona o kmetijskih zemljiščih 1996, je podlaga za vpis novega stanja v zemljiško knjigo.

Sodišče je dolžno po uradni dolžnosti na podlagi pravnomočne odločbe Geodetske uprave Republike Slovenije vpisati ugotovljena dejstva, ki se vpisujejo v zemljiško knjigo in ni pristojno presojati njene pravilnosti in zakonitosti postopka, v katerem je bila izdana.

Ker je bil predlog umaknjen, odločitev sodišča ni bila potrebna, ker gre za postopek po uradni dolžnosti.

Predlagateljica predlaga, da se solastninska pravica obdarjenke do 1/2 vpiše očitno pri deležu sedaj vpisanega X, pri čemer pa za ta predhodni prenos ne predloži listine, ki bi lahko bila podlaga za zemljiškoknjižni vpis. Sklicevanje predlagateljice na zapisnik dano izjavo dedičev, podano v zapuščinskem postopku po pok. X ne zadostuje, saj takšna izjava ne izpolnjuje pogojev, kot jih za vknjižbo predvidevata 21. in 22. čl. ZZK. Ker nepremičnina po navedbah predlagateljice sploh ni bila predmet dedovanja v omenjenem zapuščinskem postopku, pa tudi ne gre za odločbo sodišča v smislu 24. čl. ZZK, na podlagi katere bi sodišče opravilo vpis po uradni dolžnosti (prim. 68. čl. ZZK).

V postopku vknjižbe lastninske pravice na nepremičnini na podlagi pravnomočnega in izvršljivega sklepa o dedovanju je brezpredmetno in s tem neutemeljeno dedičevo vsebinsko nasprotovanje sklepu o dedovanju.

Ob nasprotju med določbo 68. člena Zakona o zemljiški knjigi (ZZK), ki zahteva za podlago vpisa pravnomočno upravno odločbo, in določilom 2. odstavka 115. člena Zakona o kmetijskih zemljiščih (ZKZ), po katerem za vpis v zemljiško knjigo za do sprejema tega zakona nedokončane komasacijske postopke pravnomočnost odločbe ni pogoj, se je treba opreti na slednjo, to je cit. določbo ZKZ. Ta zakon je v razmerju do ZZK poznejši in tudi poseben (lex posterior, lex specialis), tak namen zakonodajalca pa izhaja iz celotnega teksta 2. odstavka 115. člena ZKZ.

Določilo 1. točke drugega odstavka člena 68 Zakona o zemljiški knjigi - ZZK je razumeti tako, da ima le-to v mislih samo tiste pravnomočne odločbe sodišč in državnih ter drugih organov, s katerimi je odločeno o pravicah, ki se vpisujejo v javno knjigo in katerih izvedba je zagotovljena po uradni dolžnosti, na podlagi nekaterih zakonov (npr.: Zakona o dedovanju). Taka odločba pa sodba pravdnega sodišča gotovo ni.