VSRS Sodba in sklep II Ips 347/2002

Revizija se v delu, ki se nanaša na odločitev o zahtevku za plačilo 610.712 SIT in glede stroškov postopka zavrže, v preostalem delu pa zavrne.

Sodišče prve stopnje je s sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica zahtevala plačilo 6,110.712 SIT s zakonitimi zamudnimi obrestmi, in s sklepom pod 1) zaradi umika tožbe ustavilo postopek za plačilo 900 DEM v tolarski protivrednosti, pod 2) tožnico oprostilo plačila sodnih taks in pod 3) tožeči stranki naložilo plačilo 413.845 SIT pravdnih stroškov tožene stranke.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnice zavrnilo in potrdilo prvostopenjsko sodbo.

Revizijo zoper sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožnica iz vseh revizijskih razlogov in predlaga, da revizijsko sodišče razveljavi sodbi nižjih sodišč in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da prvostopenjska sodba nima razlogov glede njenega predloga za ukrepanje po določilih ZPP zoper pričo A. L., drugostopenjska sodba pa nima razlogov glede te v pritožbi uveljavljene kršitve pravil postopka. Priča je namreč brez opravičljivega razloga odklanjala odgovore na vprašanja, in ker je med njima razmerje subordinacije, načelo enakosti orožij ni bilo upoštevano. Sodišče tudi svoje odločitve, da ne bo zaslišalo drugih predlaganih prič (nekaterih ponovno), ni obrazložilo. S tem je bila kršena njena pravica iz 22. člena Ustave RS, v zvezi s 6. členom Evropske konvencije o človekovih pravicah (EKČP). Ker sodišči nista izvedli vseh predlaganih dokazov, dejansko stanje ni bilo popolno ugotovljeno, kar je absolutna bistvena kršitev postopka (8. člen ZPP), zato pa je bilo tudi materialno pravo zmotno uporabljeno.

Načelo glede obrnjenega dokaznega bremena, ki velja pri pogodbi o zaposlitvi, bi moralo, ob pravilni interpretaciji, veljati tudi pri ugotavljanju dejstev glede pogodbe o delu. Pisnost se zanjo ne zahteva. Podjemnik tudi po 611. členu ZOR odgovarja za osebe, ki so po njegovem naročilu delale pri prevzetem poslu. Tožena stranka ni uspela dokazati, da je storila vse, da tožnica ne bi utrpela posledic svoje vohunske dejavnosti. Napačna ocena sodišč, da ne gre za nevarno dejavnost, predstavlja zmotno uporabo materialnega prava. Vsaka dejavnost povezana z uporabo orožja je nevarna dejavnost. Varnostno obveščevalna dejavnost je nevarna v objektivnem smislu in tudi konkretno, saj je bila dvakrat pretepena (tudi njena hčerka). O tem sodbi nimata jasnih razlogov. V 177. členu je ZOR določil domnevo, da škoda izvira iz nevarne dejavnosti. Stališče sodišč, da je dokazno breme na tožnici, zato pomeni kršitev določb postopka in zmotno uporabo materialnega prava. Sodba pritožbenega sodišča ne pove, katera predpostavka odškodninske odgovornosti ni podana, kar je kršitev 2. točke drugega odstavka 370. člena ZPP. Kršitev materialnega prava je, ker pritožbeno sodišče zatrjuje, da niso kumulativno podane predpostavke odškodninske obveznosti. Glede odškodnine sodbi nimata razlogov, kar je absolutno bistvena kršitev postopka (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Pritožuje se še zoper odločitev o stroških. Ker državnemu pravobranilstvu stroški ne gredo, je tudi ta odločitev napačna in neobrazložena. Podani so pogoji za oprostitev celotnih stroškov postopka, saj bi bila sicer ogrožena njena eksistenca in preživljanje njene družine. Priglaša stroške.

V odgovoru na revizijo tožena stranka navaja, da ni bilo izkazano, da bi škoda nastala v zvezi z nevarno dejavnostjo. Zato bi tožnica morala, v skladu s pravilom o obrnjenem dokaznem bremenu, dokazati škodo in vzročno zvezo med omisivnim ravnanjem oseb, za katere toženka odgovarja, in nastalo škodo. Tega ni dokazala, kar smiselno priznava tudi sama, ko predlaga, da to v ponovljenem postopku dokaže tožena stranka. Tožnica tudi ni dokazala, da bi sklenila veljavno pogodbo. Druga vprašanja, ki jih uveljavlja tožnica v reviziji, so dejanske narave.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 375. člena novega Zakona o pravdnem postopku - ZPP, ki ga je treba v tej pravdni zadevi uporabiti zato, ker je sodišče prve stopnje sodbo izdalo po uveljavitvi novega zakona).

Revizija ni dovoljena v delu, ki se nanaša na tožbeni zahtevek za plačilo 610.712 SIT (zahtevek za plačilo po pogodbi o delu) in glede stroškov postopka, v preostalem delu pa ni utemeljena.

I . O nedovoljenem delu revizije:

I.1. Glede tožbenega zahtevka za plačilo 610.712 SIT

Ena od procesnih predpostavk za dovoljenost revizije je vrednost spora. Po drugem odstavku 367. člena ZPP je v premoženjskih sporih revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 1,000.000 SIT.

V tej pravdi je tožnica uveljavljala tožbeni zahtevek na plačilo 6,110.712 SIT iz dveh različnih temeljev. Trditvena podlaga tožbenega zahtevka za plačilo zneska 610.712 SIT so bile navedbe tožnice, da je s toženo stranko sklenila pogodbo o delu, s katero se je ta zavezala tožnici plačevati za sporočene varnostne podatke. Pravna podlaga tožbenega zahtevka za plačilo 610.712 SIT so torej določila XII.

poglavja ZOR, ki se nanašajo na pogodbo o delu. V tem delu torej ne gre za odškodninski zahtevek, kot ga zmotno pravno kvalificira v tožbi, temveč za zahtevek za izpolnitev pogodbene obveznosti tožene stranke. Na drugi strani pa je temelj zahtevka za plačilo negmotne škode v splošnih določilih ZOR o odškodninski odgovornosti za škodo.

Tožnica je torej v tožbi kumulirala zahtevek za plačilo na pogodbenem temelju (za znesek 610.712 SIT) in zahtevek za plačilo odškodnine za negmotno škodo (v znesku 5,500.000 SIT). Gre torej za premoženjskopravna zahtevka, ki pa imata različno dejansko in pravno podlago. V takem primeru se presoja vrednost spora in ugotavlja pravica do revizije za vsak zahtevek posebej (367. člen v zvezi z drugim odstavkom 41. člena ZPP).

Revizijsko sodišče ugotavlja, da tožbeni zahtevek za plačilo 610.712 SIT, ki ga tožnica uveljavlja na pogodbenem temelju, ne presega mejnega zneska za dovoljenost revizije 1,000.000 SIT. Zato je bilo treba revizijo, ki se nanaša na ta del zahtevka, zavreči na podlagi 377. člena ZPP.

I.2. Glede stroškov postopka

Revizija spodbija tudi pravnomočni sklep o pravdnih stroških. Gre za terjatev akcesorne narave, zato ni mogoče šteti, da se je z odločitvijo o njih končal postopek o glavni stvari (prvi odstavek 384. člena ZPP v zvezi z 39. členom ZPP). Tudi v tem delu revizija ni dovoljena (podrobneje pravno mnenje, sprejeto na občni seji Vrhovnega sodišča Republike Slovenije dne 15.12.1998, Pravna mnenja in načelna pravna mnenja II/98, str. 4). Tudi v tem delu je bilo zato treba revizijo, ki jo stranka sicer vlaga po pooblaščencu, kot nedovoljeno zavreči (377. člen ZPP).

II. O neutemeljenem delu revizije

Za presojo pravilne uporabe materialnega prava je revizijsko sodišče uporabilo določila Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), ki je veljal v času nastanka obligacijskopravnega razmerja in tudi ko je bilo v sporu pravnomočno odločeno.

Tožnica je v okviru trditvene podlage svojega zahtevka navajala, da naj bi imela zaradi opravljanja nalog za toženo stranko okvarjeno zdravje. V času, ko je delala za toženo stranko, od junija 1991 in celo leto 1992 naj bi utrpela takšne poškodbe, da ima še sedaj posledice v obliki duševnih motenj. Opravljala naj bi nevarno (vohunsko) dejavnost, ki pogojuje objektivno odgovornost tožene stranke za njeno škodo, zato je uveljavljala odškodninski zahtevek za nepremoženjsko škodo na tej podlagi.

Pri odločanju je treba izhajati iz ugotovitev sodišč nižjih stopenj o tem, da stranki nista sklenili pogodbenega razmerja, saj je ta del dejanske podlage revizija neuspešno izpodbijala. V postopku pred sodiščem prve stopnje pa je bilo ugotovljeno, in njegove ugotovitve je kot pravilne sprejelo tudi pritožbeno sodišče, da je tožnica sodelovala z varnostno službo. Nadalje je bilo ugotovljeno, da je tožnica deloma delovala po nalogu delavcev VOS, deloma pa samoiniciativno. Plačilo ni bilo dogovorjeno in pogodba o delu med pravdnima strankama ni bila sklenjena. Tožničino sodelovanje, v smislu zbiranja informacij in dajanja podatkov, pomembnih za obrambne potrebe, je bilo prostovoljno in bi ga lahko kadarkoli prekinila, prav tako pa tudi ni bila vpoklicana, da bi izvrševala svoje dolžnosti pri uresničevanju obrambe in zaščite države.

Na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja, je pravilen zaključek nižjih sodišč, da ne gre za škodo, ki bi jo tožnica pretrpela pri delu oziroma v zvezi z delom. Tožene stranke namreč po ugotovitvi, da pogodbeni temelj ni bil podan, ni mogoče šteti za tožničinega delodajalca kljub temu, da je tožnica določene naloge opravila po navodilu delavcev varnostno obveščevalne službe. Ni šlo torej za nevarno delo, ki bi ga tožnica opravljala v službi pri toženi stranki. Pri nadaljnji presoji, ali gre morda ne glede na (ne)obstoj pogodbenega razmerja pri tožnici za škodo, za katero je tožena stranka objektivno odgovorna, pa je odločilna okoliščina, da je bilo tožničino delovanje prostovoljno. Prav ima sicer tožnica, ko zatrjuje, da za škodo nastalo v zvezi z nevarno dejavnostjo odgovarja tisti, ki se z njo ukvarja (prvi odstavek 174. člena ZOR), vendar pa se je v tem primeru po lastni, prostovoljni odločitvi spustila v početje, ki je imelo po njenem zatrjevanju zanjo škodljive posledice. V takšnem primeru, ko je tožnica brez pogodbene obveznosti privolila v sodelovanje, za katero se je, oziroma bi se morala zavedati, da je povezano z določenimi riziki, pa odgovornosti za njeno škodo ni mogoče naprtiti toženi stranki. Glede na navedeno pa tudi v reviziji poudarjena okoliščina, da je bila njena dejavnost nevarna, saj je povezana z uporabo orožja oziroma z grozečim fizičnim nasiljem, na odločitev v zadevi ne more vplivati. Revizijsko sodišče zato ugotavlja da, glede na ugotovljeno dejansko stanje, revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava ni utemeljen. Podlage za odgovornost za nematerialno škodo pa tudi ni moč najti v 611. členu ZOR, saj ta določba ureja odgovornost prevzemnika posla za svoje sodelavce nasproti naročniku, zato jo revidentka očitno napačno interpretira.

Tudi očitane kršitve določb postopka, ki jih revizija hkrati šteje za kršitve materialnega prava, po presoji revizijskega sodišča niso podane. Uveljavljene bistvene kršitve določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni, ker vsebujeta sodbi izčrpne razloge o vseh odločilnih okoliščinah, sklepi sodišč pa so medsebojno skladni in razumljivi. Sodišče prve stopnje je pregledno obrazložilo, zakaj tožnici na vtoževani podlagi odškodnina za nepremoženjsko škodo ne gre, pritožbeno sodišče pa je poudarilo, da ne gre za škodo nastalo v zvezi z nevarno dejavnostjo. Ob takšni presoji nadaljnje izvajanje dokazov, glede obstoja škode in njene višine (z izvedencem), ni bilo potrebno. Po presoji revizijskega sodišča je sodbi nižjih sodišč mogoče preizkusiti, saj vsebujeta razloge o vseh odločilnih dejstvih. Zato tudi v sodbi sodišča druge stopnje ni podana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP glede elementov civilnega delikta. Sodišči tožnici nista naložili dokazovanja glede vzročne zveze, zato tudi kršitev postopka v zvezi z dokaznim bremenom ni podana. Na zatrjevane kršitve, ki se vsebinsko nanašajo na odločitev o zahtevku iz pogodbenega temelja, pa revizijsko sodišče ne odgovarja, saj je v tem delu revizija zavržena.

Po povedanem se je pokazalo, da revizija v delu, v katerem je bila dovoljena, ni bila utemeljena, zato jo je sodišče v tem delu zavrnilo (378. člen ZPP).

Odločitev o revizijskih stroških je zajeta v izreku te odločbe (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Tožena stranka stroškov odgovora na revizijo ni priglasila.

O predlogu za oprostitev stroškov postopka odloča sodišče prve stopnje. To je, kot je razvidno iz spisa, tožnico že oprostilo plačila vseh stroškov postopka. Revizijsko sodišče zato le še pojasnjuje, da oprostitev plačila stroškov postopka obsega le oprostitev taks in predujma za stroške prič, izvedencev, ogledov in sodnih oglasov (drugi odstavek 168. člena ZPP), ne zajema pa (glede na uspeh v pravdi), oprostitve plačila priznanih stroškov nasprotne stranke.