174. člen ZOR

Dopolnjeno izvedensko mnenje medicinske stroke potrjuje, da ob sklenitvi poravnave tožniku ni bilo z gotovostjo znano, da bodo njegove delovne zmožnosti omejene, niti v kakšnem obsegu bodo omejene, zato v času sklenitve poravnave tožnik ni mogel vedeti, da mu bo škoda zaradi prikrajšanja na zaslužku gotovo nastala in še manj je lahko vedel, kakšen bo njen obseg. Tožnik je le verjetno pričakoval omejitve pri delu. Vsakršne omejitve pri delu po presoji pritožbenega sodišča ne pomenijo hkrati tudi (stopnje) invalidnosti, vsakršne omejitve pri delu tudi ne rezultirajo v prikrajšanju na zaslužku iz dela.

Graja uporabe prenizkega dokaznega standarda s strani prvostopenjskega sodišča pomeni relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka (prvi odstavek 339. člena ZPP), na katero pritožbeno sodišče ne pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), zato bi jo tožnika v reviziji lahko uveljavljala le, če bi tako ravnala že v pritožbi. Sodišči nižjih stopenj sta po eni strani upoštevali, da toženca za škodo od nevarne stvari oziroma dejavnosti odgovarjata objektivno in da sta ravnala tudi krivdno, saj nista poskrbela za ustrezno zavarovanje delovišča in postavitev rovokopača, po drugi strani pa tudi, da je tožnik pomembno prispeval k nastanku nezgode, saj se je povzpel na rovokopač, ko je ta obratoval, čeprav je vedel, da tega ne sme storiti, pri tem pa je nehote premaknil ročico menjalnika, zaradi česar je prišlo do nesreče. Presoje sodišč nižjih stopenj, ki sta tožnikov prispevek v okoliščinah konkretnega primera ocenila v višini 50 %, revidenta ne uspeta izpodbiti. Tožnik se je v nevarno situacijo spravil sam, ko je izbral način komunikacije s strojnikom, za katerega je vedel, da je tvegan in celo prepovedan. Takšno ravnanje tožnika tudi po oceni revizijskega

Domneva, da tožnikova škoda izvira iz nevarne stvari oziroma dejavnosti (173. člen ZOR), je izpodbojna; oseba se lahko objektivne odgovornosti razbremeni, če dokaže, da je vzrok za škodo dogodek oziroma ravnanje, ki je zunaj njene sfere, med drugim, če je škoda nastala izključno zaradi dejanja oškodovanca ali koga tretjega, ki ga ni mogla pričakovati ali se njegovim posledicam izogniti ali jih odstraniti (drugi odstavek 177. člena ZOR). Presoja o tem, ali je ravnanje tretjega oziroma oškodovanca izključni vzrok za nastalo škodo, spada v področje razumevanja vzročne zveze. Izključnost je v tem, da obratovalec na potek dogodkov ni mogel vplivati, tako da bi škodo preprečil. Pojem izključnosti vzroka se navezuje na pojma nepričakovanosti in nepreprečljivosti. Okoliščina, da delovišče ni bilo zavarovano na način, ki bi komurkoli preprečeval dostop do stroja, ni pravno relevantni vzrok konkretnega škodnega dogodka. Tako obsežno dolžnostno ravnanje tožencev namreč ne obstaja, saj se dolžnost zavarovanja delovišča nanaša na nepooblaščene osebe, ne pa na tožnika, ki je bil na delovišču prisoten po službeni dolžnosti, da bi opozoril na bližino določenih napeljav. Ta naloga po

Daljnovod pod visoko napetostjo v neposredni bližini hiši je nevarna stvar, zato toženka za tožnikovo škodo odgovarja objektivno. Tožnik je s tem, ko je aluminijasto lestev neposredno približal vodom daljnovoda (ni pa se jih dotaknil) in je posledično prišlo do preboja električne energije, sam prispeval k nastali škodi 50 %, saj sta bila daljnovod in hiša v okviru dovoljenih odmikov in je tožnik imel dovolj prostora, da bi lestev k hiši postavil tako, da se z njo vodom ne bi neposredno približal, česar pa povprečno skrben človek ne bi storil.

Glede na ugotovitve, da so tožnikove zdravstvene težave z žrelom posledica jemanja analgetikov zaradi bolečin v hrbtenici, ki pa so posledica poškodbe izven dela, je pravilen zaključek, da je tožnikov zahtevek za povračilo nepremoženjske škode neutemeljen, saj je zatrjevana škoda nastala izključno zaradi njegovega ravnanja in vzročna zveza med zatrjevano škodo in nevarno dejavnostjo tožene stranke ni podana (drugi odstavek 154. člena ZOR, prvi odstavek 174. člena ZOR, 173. člen ZOR, drugi odstavek 177. člena ZOR v zvezi s 1060. členom OZ).

Padalstvo je nevarna dejavnost, ker kljub vsej potrebni skrbnosti samega organizatorja in tudi izvajalca padalskih skokov ni mogoče vselej nadzorovati ali obvladati vseh njihovih učinkov. Toženka je za škodo, ki je nastala tožniku pri izvajanju skokov kot svoji delovni obveznosti, objektivno odgovorna.

Razlogi pritožbenega sodišča so materialnopravno zmotni, ker ne presojajo celotne situacije celovito, sami zase pa pomenijo, da je v vsakem primeru povoženja z vlakom podan oškodovančev prispevek, ker je stal na ali ob tirih oziroma jih je prečkal. Delo železničarskega delavca, premikača oziroma spremljevalca lokomotive, je po svoji naravi povezano s prečkanjem tirov in tudi stanjem na njih. Zato prvi tožnik utemeljeno opozarja, da absolutna prepoved prehoda tirov oziroma stanja na njih ne more veljati. Pri prvem tožniku ne gre za posebno težko invalidnost v pomenu tretjega odstavka 201. člena ZOR.

V skladu s 150. členom OZ (prej 174. člen ZOR) za škodo od nevarne stvari odgovarja njen imetnik, za škodo od nevarne dejavnosti pa tisti, ki se z njo ukvarja. Imetnik nevarne stvari sicer v resnici ni nujno vedno njen lastnik. V skladu z drugim odstavkom 174. člena ZOR se za imetnika nevarne stvari šteje lastnik stvari, pa tudi družbena pravna oseba, ki ji je stvar dana v začasno uporabo. Za opredelitev imetnika nevarne stvari je pomemben odgovor na vprašanje, v čigavem interesu se je določena nevarna dejavnost opravljala. Riziko povečane nevarnosti v zvezi z nevarno stvarjo nosi tisti, ki jo uporablja v svojo korist, ki mu ta stvar služi, ki z njo razpolaga in jo nadzoruje. Za upravičenje glede nevarne stvari ni bistven pravni naslov, čeprav kot imetnik nevarne stvari najpogosteje dejansko nastopa njen lastnik. V sporu v zvezi z odgovornostjo za nevarno stvar je možno dokazovati, da je lastnik uporabo in dejansko razpolaganje z nevarno stvarjo in s tem tudi riziko, ki iz te stvari izvira, prenesel na drugega.

Profesionalna vožnja tovornjaka nedvomno predstavlja nevarno dejavnost, saj statistično ni mogoče izključiti nastanka škode, kljub ustrezni skrbnosti voznika. Obratovalec je v takšnem primeru delodajalec, torej prvi toženec, saj se je nevarna dejavnost opravljala predvsem v njegovem interesu.

Podani so razlogi za oprostitev odgovornosti voznika motornega vozila, ki je tekmoval na cestno hitrostni dirki, saj kot tekmovalec ni mogel vplivati na sam potek dirke in stanje okoli nje, saj je bilo to v pristojnosti organizatorja, torej ni mogel vplivati na to, da bi škodo preprečil (izključnost vzroka), prav tako tudi ni mogel pričakovati, da varovalna ograja ni bila zadosti pričvrščena v cestišče in da ni imela dodatne bočne opore, da bi lahko zadržala oziroma preusmerila vozila ob trčenju vanjo. Odgovornost za škodo je na organizatorju cestno hitrostne dirke kot nevarne dejavnosti. Če je bilo motorno vozilo uporabljeno kot tekmovalno vozilo (športni rekvizit), ne gre za škodo, nastalo z uporabo prometnega sredstva. Če je bila cesta, po kateri je potekalo tekmovanje, v času tekmovanja za promet povsem zaprta in je kot taka imela lastnost dirkališča, vozilo v času škodnega dogodka tudi ni bilo uporabljeno v prometu.

Odškodninska odgovornost prve toženke kot tožnikove delodajalke je izključena že zato, ker tožniku, ki je presegel svoje delovne naloge, škoda ni nastala pri delu oziroma v zvezi z delom. Do škode je prišlo med obratovanjem vozila, ki je nevarna stvar. Redno obratovanje ne pomeni zgolj vožnje motornega vozila v prometu, kot zmotno zaključuje pritožbeno sodišče. Do nezgode je v konkretni zadevi prišlo po vžigu kombija zaradi njegovega nenadnega premika. S tem je bila udejanjena prav tista nevarnost, ki jo za okolico predstavljajo motorna vozila. Vendar pa prva toženka tedaj, ko je prišlo do nezgode, vozila ni imela v uporabi, saj je kombi zaupala v uporabo tretjemu tožencu. Za škodo, ki je med tem nastala tožniku, zato namesto nje odgovarja tretji toženec (prvi odstavek 176. člena ZOR). Druga toženka pa tožnikove škode ni dolžna povrniti niti na podlagi pogodbe o obveznem zavarovanju avtomobilske odgovornosti. Škodni dogodek ob pregledu vozila v mehanični delavnici pa ni povezan z bistveno funkcijo vozila opravljati prevoz v prometu, zato delovanja vozila med tem pregledom ni mogoče opredeliti za uporabo vozila v smislu 15. člena ZOZP.

Toženka meni, da elektrika načeloma ni nevarna stvar, toda visoko napetost je sodna praksa uvrščala med nevarne dejavnosti, ker že najmanjša nepravilnost lahko povzroči veliko škodo. Podobno se šteje delo na višini, delovanje avtomobila in drugih vozil, velikih motornih žag in drugega. Poleg tega je toženka tudi kriva, ker ni ustrezno predvidela in izpolnjevala ukrepov za varstvo pri delu. Tožnik je deloma kriv za to, da se je ponesrečil in sicer do 50 %. Bil je odgovorni vodja del in če mu pisni delovni nalog ni bil jasen ali je odstopal od predhodnega dogovora, bi moral razjasniti dvome. Bil je tudi prisoten pri izklapljanju stikal in je sopodpisal dovoljenje za delo, pred delom pa se ni prepričal ali lahko začne z delom brez nevarnosti. Toženka mu tudi pravilno očita, da plezanje po lestvi ni bilo predvideno in ni bilo sprejemljivo.

Četudi drži, da je tožnik bil oziroma bi moral biti kot pripadnik specialne vojaške enote usposobljen za delovanje v izjemnih razmerah ter položajih, ni mogoče mimo dejstev, da je bil obenem popoln padalski začetnik, ki dotlej še nikoli ni skočil s padalom in ki je, potem ko je napravil začetniško napako (prezgodaj je opravil zadnji zavoj pred pristankom), v celoti sledil navodilom, ki mu jih je po radijski zvezi neposredno dajal padalski inštruktor. Z napakami, ne prav premišljenimi odločitvami itn. je pač, ko gre za začetnika, vselej treba računati. Zato, kadar se zgodijo, ti običajni in predvidljivi lapsusi bremenijo objektivno odgovornega.

Ker je odškodnina odmerjena v skladu z ustaljeno sodno prakso oziroma ker sodna praksa v zvezi vprašanji, vezanimi na povrnitev premoženjske škode obstaja, je bil predlog za dopustitev revizije zavrnjen.

Konj lahko predstavlja nevarno stvar le v primeru obstoja kakšnih posebnih lastnosti ali okoliščin, iz katerih bi bilo utemeljeno sklepati, da obstaja povečana nevarnost za nastanek večje škode, ki se ji tudi ob običajni skrbnosti ni mogoče vselej izogniti, ki pa v konkretnem primeru niso bile ugotovljene.

V ravnanju zavarovanca tožene stranke ni bilo prav ničesar, kar bi relativiziralo težo (krivdnega) ravnanja tožnika, omogočalo presojo o deljeni odgovornosti in posredno, skozi razmerje krivd obeh udeležencev v škodnem dogodku, ohranjalo čim večji delež odgovornosti objektivno odgovorne tožene stranke.

Pod pojmom, ali je tudi oškodovanec kriv za nastalo škodo, je treba ugotoviti, ali je bilo ravnanje oškodovanca neskrbno do te mere, da ne bi bilo prav, da imetnik nevarne stvari sam nosi breme plačila odškodnine za celotno škodo. Kadar gre za objektivno odgovornost je ta kriterij še strožji, saj je treba upoštevati tudi, ali je bilo ravnanje oškodovanca takšno, da ga imetnik nevarne stvari ni mogel pričakovati oziroma se ni mogel izogniti posledicam, ki jih je to ravnanje povzročilo.

Za ugotovitev, da je podana objektivna odškodninska odgovornost druge toženke, zadošča neizpodbijana ugotovitev, da je do nesreče prišlo pri uporabi delujočega bagerja, ko je tožnik na zajemalko bagra pripenjal nosilce, težke 15 ton, nato pa je vijak popustil in je nosilec padel tožniku na noge.

Teorija o naravni vzročnosti (conditio sine qua non) v procesu iskanja pravno odločilnega vzroka ni uporabna. Naravna vzročna zveza med škodnim dejstvom in škodno posledico mora seveda obstajati, vendar ni vsak naravni vzrok tudi pravno upošteven. Po teoriji ratio legis vzročnosti so v pravu relevantni samo tisti vzroki, ki jih pravna norma glede na svoj namen šteje za vzroke. Ravnanje tožene stranke, ki je zaposlenim dopuščala kurjenje v gozdu, sicer lahko predstavlja kršitev predpisov o varstvu gozdov, vendar ratio legis teh norm ni v odvračanju nevarnosti, ki jo predstavljajo morebitna neeksplodirana eksplozivna sredstva v gozdu, temveč v varovanju gozdov pred požarom.

Pri presoji, da za nastalo škodo odgovarja drugi toženec, kateremu je prvi toženec svoje delavce le „posodil“, ta pa jim je – kot neformalni delodajalec – odrejal delo in delo tudi nadziral, ne gre za razširjanje pojma delodajalec in delovnopravne zakonodaje, pač pa upoštevanje načel odškodninskega prava, katerega funkcija je preventivna in izravnalna (odprava oškodovančevega prikrajšanja), riziko nastanka škode iz nevarne dejavnosti pa nosi tisti, ki se z njo ukvarja oziroma v čigar interesu se ta dejavnost opravlja.