VSRS Sodba III Ips 88/2001

1. Reviziji tožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča druge stopnje delno spremeni tako, da se v spremenjenem delu glasi:

"Pritožbama tožene stranke in stranskega intervenienta se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v prvi točki izreka in delu druge točke izreka spremeni tako, da se zavrne tožbeni zahtevek v tistem delu, ki se glasi:
- Ugotovi se, da je najemna pogodba med tožečo stranko Stečajno maso S. d.d., L. in toženo stranko T., B., za nepremičnino Vila ..., vpisana v zemljiški knjigi Okrajnega sodišča v Radovljici, parc. št. 399/1, 2, 3, 4, 5, 6, vl. št. 640 k.o..., z dne 19.02.1985 z dodatkom z dne 06.03.1992, razdrta.
- Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati 309.149.686,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 309.149.686,00 SIT od 19.05.2000 naprej do plačila, v 8 dneh."

2. V ostalem delu (glede plačila 107.149.587,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20.4.2000 naprej) se revizija zavrne.

3. V odločbi o pravdnih stroških se sodbi sodišč druge in prve stopnje spremenita in se izrek o stroških celotnega postopka, vključno z revizijskim postopkom, glasi:

"Tožeča stranka mora toženi povrniti stroške pravdnega postopka v višini 1.344.243,00 SIT in stranskemu intervenientu 297.200,00 SIT v osmih dneh."

Pravni prednik tožeče stranke in tožena stranka sta v letu 1985 sklenila najemno pogodbo za Vilo ... Pravico uporabe Vile ... je v letu 1985 imela še tožena stranka. S 1.4.1991 je pridobila lastninsko pravico na Vili ... Republika Slovenija. Pravni temelj za nastanek njene lastninske pravice je v prvem odstavku 65. člena Zakona o zavodih (Ur.l. št. 12/91), dotedanji imetnik pravice uporabe pa je ostal njen upravitelj in uporabnik (tretji odstavek 65. člena Zakona o zavodih). 2.3.1992 je v položaj najemnika vstopil S. d.d., L., dotedanjemu najemniku pa je položaj najemnika prenehal. Sprememba najemnika se je dogodila s soglasjem tožene stranke. Štiri dni kasneje (6.3.1992) sta se novi najemnik (S. d.d.) in najemodajalec dogovorila za spremembo najemne pogodbe. Dogovorila sta se za štiridesetletni rok trajanja pogodbe in za višino najemnine.

Najemnina je znašala 62.500,00 DEM v tolarski protivrednosti letno; najemnik jo je moral plačati v več obrokih v letih 1992 in 1993 vnaprej za vseh štirideset let. S. d.d. L. je celotno najemnino, skupaj 2.500.000,00 DEM v tolarski protivrednosti, v skladu z dogovorom tudi res plačal.

Leta 1999 se je začel stečajni postopek nad S. d.d., ki je bil leta 2001 prodan kot pravna oseba, stečaj pa se je nadaljeval nad stečajno maso. Najemnik Vile ... je postala stečajna masa S. d.d., to je sedanja tožeča stranka. Stečajni upravitelj stečajne mase je dne 15.2.2000 odpovedal najemno pogodbo; 20.4.2000 je bila Vila ...

toženi stranki vrnjena v posest. 20.5.2000 je tožeča stranka (stečajna masa S. d.d.) vložila tožbo zoper T., javni zavod. V tožbi je tožeča stranka zahtevala naslednje: ugotovitev, da je pogodba razdrta (prva točka tožbenega zahtevka) in pa plačilo 416.299.273,00 SIT skupaj z zamudnimi obrestmi (druga točka tožbenega zahtevka).

Z drugo točko tožbenega zahtevka je tožeča stranka uveljavljala več med sabo različnih materialnopravnih zahtevkov z različno pravno podlago. S prvim zahtevkom v višini 107.149.587,00 SIT je zahtevala vrnitev vnaprej plačane najemnine, pri čemer je tožeča stranka od vnaprej plačanih zneskov odštela najemnino za čas med 6.3.1992 in vrnitvijo nepremičnine v posest tožene stranke. Poleg tega je tožeča stranka zahtevala tudi plačilo 309.149.686,00 SIT, to so bile zamudne obresti od glavnice v znesku 107.149.587,00 SIT do trenutka vložitve tožbe, to je do 19.5.2000. Tožeča stranka je zahtevala tudi zamudne obresti od 107.149.587,00 SIT od 20.4.2000 naprej in od 309.149.686,00 SIT od 19.5.2000 naprej.

V teku postopka pred prvostopenjskim sodiščem se je toženi stranki pridružil tudi lastnik Vile ... to je Republika Slovenija, kot stranski intervenient.

Prvostopenjsko sodišče je tožbenem zahtevku ugodilo. Drugostopenjsko sodišče je zavrnilo pritožbi tožene stranke in stranskega intervenienta in potrdilo prvostopenjsko sodbo.

Zoper sodbo pritožbenega sodišča je vložila revizijo tožena stranka. Uveljavlja revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava (3. točka prvega odstavka 370. člena ZPP) in bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP v povezavi z prvo točko prvega odstavka 370. člena ZPP. Revizijskemu sodišču predlaga, naj vrne zadevo v ponovno odločanje prvostopenjskemu sodišču.

Revizija je bila vročena tožeči stranki in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije. Tožeča stranka je na revizijo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev. Državno tožilstvo Republike Slovenije se o reviziji ni izjavilo.

Revizija je delno utemeljena.

Tožena stranka je v reviziji opozorila na dejstvo, da najemne pogodbe z njo ni sklenila tožeča stranka (to je: stečajna masa S. d.d.), temveč S. d.d. Prva točka izreka pa ugotavlja prav to, da je razdrta pogodba, sklenjena med stečajno maso S. d.d. in toženo stranko.

Sodišče po njenem mnenju ne more ugotoviti, da je razdrta neka pogodba, ki med pravdnima strankama sploh ni bila sklenjena. Tožena stranka pa v reviziji ni grajala le pomanjkanja aktivne, temveč tudi pasivne legitimacije. Meni namreč, da je iz spornega najemnega razmerja sedaj lahko zavezana le Republika Slovenija.

Razlog za to naj bi bilo dejstvo, da je lastnica Vile ... Republika Slovenija in ne tožena stranka, ki naj ne bi bil niti njen upravitelj.

Oba očitka temeljita na zmotni materialnopravni presoji položaja, tako da z njima revident ne more uspeti. Stečajna masa S. d.d. je namreč namesto S. d.d. postala nosilec pravic in obveznosti iz najemne pogodbe. Stečajna masa je zato kot (materialnopravni) nosilec pravic in dolžnosti v pravdah zaradi teh pravic in dolžnosti tudi pridobila sposobnost biti stranka namesto S. d.d.

Tudi revident ne dvomi v to, da sta pravni prednik S. d.d. in tožena stranka sklenili veljavno najemno pogodbo; na mesto prvotnega najemnika je 6.3.1992 stopil S. d.d. in še kasneje stečajna masa S. d.d. Medtem ko so se najemniki menjali, je bila tožena stranka od leta 1985 naprej vseskozi v položaju najemodajalca. Iz prvega odstavka 567. člena ZOR sledi, da je najemodajalčeva dolžnost iz najemne pogodbe omejena na to, da najemniku priskrbi uporabo stvari. To pomeni, da mora najemodajalec priskrbeti najemniku posest in skrbeti za to, da jo ta tudi ohrani. Predpostavka za veljavno pogodbo torej ni najemodajalčevo lastništvo stvari, dane v najem. Vrhovno sodišče je doslej že v večjem številu odločb odločilo, da lastninska pravica najemodajalca ni predpostavka za veljavno najemno pogodbo (npr. v zadevi III Ips 51/2001). Za veljavnost najemne pogodbe celo niti ni odločilno, ali je pravica upravljanja iz tretjega odstavka 65. člena Zakona o zavodih tudi res vključevala pravico sklepati najemne pogodbe. Odločilno je bilo le, ali lahko tožena stranka priskrbi tožeči stranki posest. Iz dejanskih ugotovitev prvostopenjske sodbe izhaja, da je tožena stranka očitno ne le zagotovila posest tožeči stranki, temveč jo je le-ta lahko nemoteno uživala prav do trenutka, ko je na lastno pobudo toženi stranki in v nasprotju z njenimi željami le-tej vrnila najeto nepremičnino v posest.

Prvo- in drugostopenjsko sodišče sta ugotovili, da je imela tožena stranka celo pravico upravljanja Vile ... Šele v reviziji je tožena stranka začela zatrjevati nasprotno. Drugačne nasprotne trditve so revizijska novota. Ker tožena stranka ni z ničemer opravičila, zakaj ni že prej navedla, da sploh ni imela pravice upravljanja, te trditve revizijsko sodišče ni upoštevalo (372. člen ZPP).

Kot nadaljnji razlog za to, da naj bi bil tožbeni zahtevek zoper toženo stranko neutemeljen, je ta navedla prvi odstavek 591. člena ZOR. Po prvem odstavku 591. člena ZOR novi lastnik stvari v primeru odtujitve stvari res stopi na mesto najemodajalca. Vendar pa je iz določb 591. do 594. člena ZOR razvidno, da to velja le v primeru pravnoposlovnega prenosa lastninske pravice. Te določbe namreč govorijo o položaju zakupnika (najemnika) proti prenosniku oziroma pridobitelju v zakup dane stvari. Prenosnika in prevzemnika pa lahko imamo samo tedaj, ko prenosnik stvar prenese na prevzemnika, torej samo, ko pride do prenosa lastninske pravice na stvari s pravnim poslom. Tega pa v tem primeru ni bilo, saj je lastninska pravica Republike Slovenije nastala na temelju prvega odstavka 65. člena Zakona o zavodih in ne pravnoposlovnega prenosa lastnine. Sicer pa je bilo že spredaj razloženo, da je tožena stranka tudi še po prehodu lastninske pravice na Vili ... na Republiko Slovenijo z njo razpolagala, ko je z aneksom podaljšala najemno pogodbo za 40 let in za to prejela celotno najemnino.

Iz dejanskih ugotovitev prvostopenjskega sodišča je razvidno, da je stečajni upravitelj 15.2.2000 sporočil toženi stranki, da odstopa od najemne pogodbe. Pravni temelj za pravico do odpovedi je imel v prvem odstavku 122. člena ZPPSL. Ni pa odpovedal najemne pogodbe prvega v mesecu, kot to nalaga prvi odstavek 122. člena ZPPSL. Vendar ta okoliščina na veljavnost odpovedi ne učinkuje. Določba prvega odstavka 122. člena ZPPSL pomeni samo, da začne teči odpovedni rok s prvim dnem v tistem mesecu, ki sledi dnevu odpovedi. Odpoved z dne 15.2.2000 je bila zato veljavna, odpovedni rok pa je začel teči prvega dne v naslednjem mesecu.

Po prvem odstavku 122. člena ZPPSL lahko stečajni upravitelj pogodbo o zakupu odpove, razdreti pa je ne more. Pravilo velja tudi za najemne pogodbe, ki jih prvi odstavek 567. člena ZOR izenačuje z zakupnimi. Za odločitev v tem sporu je bila odločilnega pomena pravna kvalifikacija izjave stečajnega upravitelja. Odpoved namreč niti po predpostavkah niti glede učinkov ni enaka razdrtju. Razdrtje pogodbe je dopustno v primeru hudih motenj pri izpolnjevanju obveznosti (prim. tudi 124., 137. in 138. člen ZOR), ki se ne morejo odpraviti. Pogodba pa se lahko odpove tudi, če takšnih motenj ni. Prav na takšen primer misli 122. člen ZPPSL, ki upravičenja do odpovedi najemne pogodbe ne povezuje z motnjami pri izpolnjevanju pogodbenih dolžnosti s strani najemnika.

Še večje so razlike med razdrtjem in odpovedjo glede pravnih posledic. Kakšnih posebnosti glede odpovedi najemne pogodbe ZPPSL ne določa, zato se morajo glede učinkov odpovedi uporabljati splošne določbe ZOR, to sta 357. in 358. člen. Iz 358. člena ZOR je razvidno, da zaradi odpovedi najemna pogodba preneha (četrti odstavek 358.

člena ZOR), najemnik pa mora plačati še najemnino, ki je zapadla do prenehanja najemne pogodbe (šesti odstavek 358. člena ZOR).

Najemodajalec je torej upravičen do vse dogovorjene najemnine za čas od sklenitve najemne pogodbe do odpovedi. Iz tega sledi, da je bilo najemno razmerje v času od sklenitve najemne pogodbe do odpovedi veljavno; nehalo je veljati šele z odpovedjo (ali morebitnim pretekom odpovednega roka po odpovedni izjavi). Kar je do odpovedi prejel najemodajalec v skladu z najemno pogodbo kot plačilo najemnine, je do trenutka odpovedi pridobil po pravici in pravno pravilno. Šele z odpovedjo odpade pravni temelj za pridobljeno najemnino in nastane zahtevek tožeče stranke za vrnitev morebitne preveč plačane najemnine. Pravni temelj zahtevka je v takem primeru v prvem in četrtem odstavku 210. člena ZOR, začetek teka obresti pa je določen v 214. členu ZOR. Najemnik pa lahko zahteva vrnitev preveč plačane najemnine le, kolikor se nanaša na čas po odpovedi najemne pogodbe in tudi zamudne obresti začnejo teči šele od odpovedi (ali preteka odpovednega roka) naprej.

Zaradi razdrtja pogodbe pa postaneta obe stranki naknadno prosti svojih obveznosti. Stranka, ki je kaj izpolnila, ima pravico do vrnitve vsega danega (prvi in drugi odstavek 132. člena ZOR). Če je nasprotna stranka prejela denar, ga mora vrniti z obrestmi od dneva prejema izplačila naprej in ne od trenutka, ko začne učinkovati izjava (peti odstavek 132. člena ZOR).

Odločilnega pomena za pravilno uporabo materialnega prava je bila torej pravilna pravna kvalifikacija izjave stečajnega upravitelja z dne 15.2.2000. Stečajni upravitelj jo je sam označil kot odpovedno izjavo. To je bilo tudi pravilno. Stečajni upravitelj najemne pogodbe ni odpovedal zaradi motenj pri izpolnjevanju pogodbe. Izpolnitev tudi ni postala delno nemožna, saj je bilo očitno, da lahko obe stranki izpolnjujeta pogodbo še naprej. Tožeča stranka je imela pravni temelj za odpoved najemne pogodbe v prvem odstavku 122. člena ZPPSL. Vzrok za odpoved je bil najemnikov stečaj. Že iz tega razloga je razumljivo, da je izjava stečajnega upravitelja z dne 15.2.2000 lahko imela le pravne učinke odpovedi in ne razdrtja pogodbe. Tožbeni zahtevek, ki se je nanašal na ugotovitev, da je pogodba razdrta, torej ni utemeljen.

Tožeča stranka je zahtevala plačilo 107.149.587,00 SIT kot vrnitev vnaprej plačane najemnine in 309.149.686,00 SIT obračunanih zamudnih obresti od vnaprej plačane najemnine, in sicer za čas od prejema posameznih obrokov (delnih zneskov) do dneva vložitve tožbe (19.5.2000). Od obeh glavnic je zahtevala tudi še plačilo zamudnih, t.i. procesnih obresti.

Zahtevek za plačilo 107.149.587,00 SIT je po svoji vsebini zahtevek za vrnitev vnaprej in v skladu z najemno pogodbo plačanih zneskov najemnine. Svoj temelj ima v prvem in četrtem odstavku 210. člena ZOR. Ker je najprej nastala veljavna najemna pogodba, ta pa je kot pravni temelj za plačilo najemnine odpadla šele naknadno, gre za zahtevek za vrnitev prejetega zaradi naknadno odpadle podlage. Kot takšen je ta zahtevek utemeljen.

Tožeča stranka je zahtevala zamudne obresti od 107.149.587,00 SIT od dneva izročitve Vile ... (20.4.2000) naprej. Glede na 214. člen ZOR pa lahko tožeča stranka zahteva zamudne obresti od dneva vložitve zahtevka, pri čemer ni jasno, ali je s tem mišljen tožbeni ali materialnopravni zahtevek. Tožena stranka je bila vse do prejema odpovedi najemne pogodbe poštena, saj ni vedela, da bo najemna pogodba odpovedana. Nepoštena je postala šele po odpovedi najemne pogodbe. Kljub nerodnemu besedilu 214. člena ZOR, ki govori o vložitvi zahtevka, je revizijsko sodišče zavzelo stališče, da je tožena stranka dolžna plačati zamudne obresti od dneva, ko je postala nepoštena in da si besed "vložitev zahtevka" ni mogoče razlagati kot "vložitev tožbe". Ko je tožena stranka izvedela, da do dela najemnine od 1.4.2000 naprej ni več upravičena, je prišla v takšen položaj, v kakršnem je dolžnik, ki je že od samega začetka vedel, da do prejetega denarja sploh nikoli ni bil upravičen. Za takšnega dolžnika pa 214. člen ZOR jasno določa, da mora plačati zamudne obresti od dneva prejema denarja naprej. Od trenutka naprej, ko je najemna pogodba prenehala, zato tožena stranka ni imela nobenega razloga več, da prejetega denarja ni vrnila in mora zato tudi od tedaj naprej plačati zamudne obresti. Tako je revizijsko sodišče enkrat že odločilo (sodba III Ips 27/93). Drugostopenjsko sodišče je torej ravnalo prav, ker je potrdilo sodbo prvostopenjskega sodišča, ki je ugodilo zahtevku tožeče stranke za plačilo 107.149.587,00 SIT z zamudnimi obrestmi od 20.4.2000 naprej.

Pravno zmotna pa je odločitev pritožbenega sodišča glede glavnice v višini 309.149.686,00 SIT in zamudnih obresti od tega zneska od 19.5.2000 naprej. Glavnica v višini 309.149.686,00 SIT predstavlja natečene obresti od posameznih delnih plačil najemnine iz let 1992 in 1993. Že prej je bilo obrazloženo, da je šele z pretekom odpovednega roka po odpovedi prenehal obstajati pravni temelj za plačilo najemnine. V vmesnem času tožena stranka ni bila brez pravnega temelja imetnik vnaprej plačanih obrokov najemnine, temveč je takšen pravni temelj obstajal v najemni pogodbi. Zato tožeča stranka ne more zahtevati plačila obresti od dneva prejema posameznih delnih plačil do vložitve tožbe v skupni višini 309.149.686,00 SIT, saj za takšen zahtevek nima pravnega temelja.

Ker je tožbeni zahtevek tožeče stranke na ugotovitev, da je najemna pogodba razdrta in za plačilo 309.149.686,00 SIT z zamudnimi obrestmi neutemeljen, je revizijsko sodišče na temelju določbe prvega odstavka 380. člena ZPP v tem delu ugodilo reviziji in sodbi 1. in 2. stopnje spremenilo tako, da je ta del zahtevka tožeče stranke zavrnilo. Ker je revizijsko sodišče zaradi zmotne uporabe materialnega prava spremenilo sodbo drugostopenjskega sodišča v revidentovo korist, so postali brezpredmetni njegovi očitki glede pomanjkljive utemeljitve drugostopenjske sodbe v tem delu in se z njimi revizijsko sodišče ni ukvarjalo. V ostalem delu pa je po določbi 378. člena ZPP neutemeljeno revizijo zavrnilo.

V skladu z drugim odstavkom 165. člena ZPP je revizijsko sodišče odločilo o stroških vsega postopka. Glede na vrednost spornega predmeta so tožeči stranki nastali naslednji stroški pred sodiščem I. stopnje: odvetniška nagrada za vložitev tožbe v znesku 200.000 SIT, 4.000 SIT za materialne stroške, 200.000,00 SIT in 150.000,00 SIT za pripravljalni vlogi z dne 21.6.2000 in 13.7.2000 ter 50.000,00 SIT za udeležbo na naroku 4.10.2000, 50.000,00 SIT za udeležbo na naroku z dne 15.11.2000 in 100.000,00 SIT za udeležbo na naroku dne 4.12.2000. Poleg tega je morala tožeča stranka plačati tudi skupaj 1.200.000,00 SIT sodne takse za vložitev tožbe in za sodbo. Zahtevek za povrnitev 50 odvetniških točk za pridobitev potrdila o pravnomočnosti, ni utemeljen, ker do povrnitve teh stroškov glede na odvetniško tarifo tožeča stranka ni upravičena. Pred sodiščem druge stopnje so tožeči stranki nastali stroški v višini 297.500,00 SIT za nagrado za delo odvetnika, 5.000,00 SIT za povračilo materialnih stroškov, sodna taksa za odgovor na pritožbo pa je znašala 300.000,00 SIT. V revizijskem postopku so tožeči stranki nastali stroški za nagrado za delo odvetnika v višini 357.000,00 SIT, za povrnitev materialnih stroškov v višini 6.000,00 SIT, za sodno takso v višini 340.000,00 SIT in za poročilo stranki v višini 1.000,00 SIT. Tožeči stranki je nastalo skupaj za 3.260.500,00 SIT potrebnih stroškov.

Toženi stranki so med postopkom pred sodiščem prve stopnje nastali naslednji priglašeni in upravičeni stroški: za nagrado za delo odvetnika za vložitev odgovora na tožbo 238.000,00 SIT, za materialne stroške 4.000,00 SIT, 238.000,00 SIT za pripravljalno vlogo z dne 4.7.2000, 59.500,00 SIT za udeležbo na naroku z dne 4.10. in 59.500,00 SIT za udeležbo na naroku dne 15.11.2000, ter 238.000,00 SIT za udeležbo na naroku z dne 4.12.2000. Ni utemeljen zahtevek za povrnitev 100 odvetniških točk nagrade za posvet s stranko, ker je ta nagrada že vključena v nagrado za drugo odvetniško delo. Tožena stranka je poleg tega plačala 300.000,00 SIT takse za odgovor na tožbo. S pritožbo so toženi stranki nastali stroški v višini 238.000,00 SIT (nagrada za delo odvetnika), 2.000,00 SIT (materialni stroški) in 600.000,00 SIT (sodna taksa). Na revizijski stopnji so toženi stranki nastali stroški za nagrado za delo odvetnika v višini 357.000,00 SIT, materialni stroški (3.000,00 SIT) in sodne takse (600.000,00 SIT). Skupaj znašajo potrebni stroški tožene stranke 2.937.000,00 SIT.

Stranskemu intervenientu so nastali pred sodiščem prve stopnje naslednji priglašeni in upravičeni stroški: 200.000,00 SIT nagrade za svoje delo, 150.000,00 SIT nagrade za vložitev pripravljalne vloge z dne 6.11.2000 in 50.000,00 SIT za udeležbo na naroku dne 4.12.2000. Zahtevanih 20 odvetniških točk za posvet s stranko se ne prizna, ker je nagrada za ta opravila vključena v nagrado za druga opravila.

Stranski intervenient je sicer za pripravljalno vlogo z dne 6.11.2000 zahteval nagrado v višini 200.000,00 SIT, vendar pa se mu v tej višini ne prizna, ker je bila vloga z dne 6.11.2000 že druga pripravljalna vloga in je zato upravičen le do 75 % nagrade od zahtevanih 200.000,00 SIT. Skupaj znašajo upravičeni stroški intervenienta 400.000,00 SIT.

Tožeča stranka je v tem gospodarskem sporu uspela s 25,7 % svojega zahtevka, tožena stranka in intervenient pa z 74,3 %. Tožeča stranka lahko zato zahteva od tožene povrnitev 837.948,00 SIT , tožena pa od tožeče povrnitev 2.182.191,00 SIT stroškov. Po medsebojnem pobotanju je tožeča stranka toženi dolžna povrniti še 1.344.243,00 SIT. Tožeča stranka mora glede na uspeh v pravdi intervenientu povrniti 297.200,00 SIT.