137. člen ZOR

Prvi odstavek 116. člena OZ se uporabi v primeru, ko pride do naknadne nekrivdne popolne nemožnosti, ko torej celotne obveznosti ni mogoče izpolniti zaradi kasnejše nemožnosti. V konkretnem primeru je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je s spremembo zakonodaje v letu 2008 postala nemogoča izpolnitev obveznosti prvotožene stranke v delu, v katerem se je le-ta zavezala, da bo tožeči stranki zagotavljala ekskluzivo glede opravljanja sorodne/podobne dejavnosti in ekskluzivo pri zagotavljanju subvencionirane tople prehrane. Prvotožena stranka bi torej še vedno lahko izpolnila obveznost, da tožeči stranki omogoči izvajanje dejavnosti zagotavljanja pijače in (hladne) prehrane. Obveznost prvotožene stranke iz najemne pogodbe zato ni postala v celoti naknadno nemožna in v konkretnem primeru uporaba prvega odstavka 116. člena OZ ne pride v poštev. Drugi odstavek 116. člena OZ pa se nanaša na primere naknadne nekrivdne delne nemožnosti in zajema tudi primere, ko delna nemožnost za stranko nima pomena, zaradi česar se šteje za neizpolnitev. Vendar v skladu z drugim odstavkom 116. člena OZ pogodba ne preneha po samem zakonu, temveč šele z enostransko odstopno izjavo. Tožeča stranka p

Določba 33. člena ZTLR o pridobitvi lastninske pravice na nepremičnini (šele) z vpisom v zemljiško knjigo je kogentne narave; morebitna drugačna določba v (menjalni) pogodbi ne more imeti drugačnega učinka. Sodišče s takšno ugotovitvijo ni šlo preko trditvene podlage strank. (Zgolj) izpolnitev menjalne pogodbe (73. člen ZOR) ne more imeti za posledico pridobitev lastninske pravice, saj manjka vpis v zemljiško knjigo. V trenutku, ko bi bil vpis v zemljiško knjigo možen, toženka ni bila več lastnica nepremičnine (z menjalno pogodbo jo je prenesla na tožnico), zato gre za objektivno nemožnost izpolnitve pogodbe in je pogodba prenehala.

ZPP ne daje izrecnega odgovora, ali lahko vmesno sodbo izda le sodišče prve stopnje ali morda tudi pritožbeno in celo Vrhovno sodišče. Določeni dvomi bi lahko nastali zaradi določbe drugega odstavka 315. člena ZPP, ki določa, da v primeru izdaje vmesne sodbe sodišče počaka z obravnavanjem o višini tožbenega zahtevka, dokler vmesna sodba ne postane pravnomočna. Vmesne sodbe, izdane na drugi stopnji ni mogoče izpodbijati s pritožbo, zato je postala pravnomočna (prvi odstavek 319. člena ZPP) in lahko se zastavi vprašanje o smiselnosti takšnega odločanja pred sodiščem druge stopnje. Vendar je ne glede na to mogoče določbo o vmesni sodbi smiselno uporabiti tudi pred sodiščem druge stopnje, kadar to lahko (pravnomočno) odpravi dvom glede utemeljenosti podlage, ne more pa meritorno razrešiti spornosti višine zahtevka. S takšno uporabo določbe prvega odstavka 315. člena je v celoti dosežen cilj, ki ga zasleduje (smotrnost in ekonomičnost postopka), ne da bi bila s tem prizadeta katerakoli pravica pravdnih strank. Sodišče prve stopnje je dobilo avtoritativen odgovor na vprašanje glede podlage, in se bo lahko v nadaljevanju postopka posvetilo le še razreševanju vprašanja o utemeljenosti v

Šele po izstavitvi obračuna, če je le-ta urejen v roku 8 dni po zaključku dela, sicer pa v primernem roku po tem, ko je delo po sklenjeni mandatni pogodbi opredeljeno, lahko govorimo o tem, da ima tožnik pravico terjati vračilo preveč plačanega avansa.

V pritožbi zoper sodbo, izdano v postopku majhne vrednosti, ni mogoče uveljavljati relativnih bistvenih kršitev pravdnega postopka in izpodbijati ugotovljenega dejanskega stanja. Tožnica bi lahko terjala toženko le, če bi dokazala, da je sama izpolnila svoje pogodbene obveznosti do toženke (1. odstavek 122. člena ZOR), plačilo bi smela zahtevati tudi vnaprej, če je bilo to dogovorjeno med pogodbenima strankama, in je bila toženkina izpolnitev odložena, pa rok izpolnitve ali odložni pogoj še ni nastopil. Če predmet obveznosti ni mogoč, je pogodba po 47. členu ZOR nična. Kadar je nemožnost izpolnitve nastopila šele po sklenitvi pogodbe, pa obveznost ugasne (1. odstavek 137. člena ZOR), razen če je nemožnost povzročila sama stranka; tedaj pogodbeno razmerje ostane v veljavi, druga stranka pa obdrži svojo terjatev (138. člen ZOR). Ker tožnica ni določno zatrjevala vsebine pogodbe, je brez pomena njeno sklicevanje na domnevo priznanja neprerekanih dejstev.

Dejstvo je, da nobena od zavarovalnic ni hotela nadaljevati pogodbe o prostovoljnem dodatnem zavarovanju v takšni obliki in pod takšnimi pogoji, kot je bila sklenjena s Skladom dodatnega pokojninskega zavarovanja, ki je prenehal s 1. 1. 2000. Ker tožeči stranki tudi nista sprejeli ponudbe za vključitev v pokojninski načrt vzajemnega pokojninskega sklada, je pogodba o prostovoljnem dodatnem zavarovanju zaradi nemožnosti izpolnitve prenehala.

Tožena stranka ni prosta svojih obveznosti iz naslova reparacije zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja s sklicevanjem na resolucijo Varnostnega sveta OZN o gospodarski blokadi ZRJ, saj ta resolucija ne predstavlja ovire za sojenje o že nastalih pravnih razmerjih med pravnimi osebami z območja ZRJ in fizičnimi osebami v Republiki Sloveniji.

Prodajalec kot lastnik jamči za uspešnost prenosa lastninske pravice, saj je to bistvena obveznost, ki jo je prevzel s sklenitvijo prodajne pogodbe in mora kupcu zagotoviti uspešnost vpisa lastninske pravice v zemljiško knjigo. Ta obveznost obstaja tudi takrat, ko tretja oseba povzroči neuspešnost vknjižbe; torej v tem primeru, ravnanje tretjega, ki bi nepremičnino še enkrat prodal. Ravnanje tretjega bi namreč prodajalec lahko preprečil tako, da bi poskrbel za vknjižbo svoje lastninske pravice.

Pravnomočnost prisojene odškodnine daje oškodovancu vedeti, da je plačilo oškodovancu izvršeno zgolj zaradi spoštovanja pravnega reda. Dejstvo vložitve revizije in smiselnost vlaganja revizije le ko revident zase pričakuje ugodnejšo rešitev od pravnomočne odločitve, pa oškodovancu da vedeti, da ga utegne zadeti dolžnost vrnitve neutemeljenega plačila. To oškodovanca zavezuje k skrbnemu ravnanju s prejetim denarjem, ko tako ni podlage za trošenje denarja na način, ki bi onemogočal morebitno vračilo. Ob dejstvu, da je oškodovanec kljub vedenju o možnosti znižanja odškodnine ves denar porabil, se njegova poštenost utemeljeno postavi pod vprašaj in je moč zahtevati nazaj neutemeljeni plačani znesek odškodnine.

O kršitvi pogodbene obveznosti pa je pojmovno mogoče govoriti samo v primeru, da gre za ravnanje pogodbenika potem, ko je stopil v pogodbeno zavezo in je s tem na njegovi strani nastala obveznost izpolnitve pogodbe. Pravna podlaga iz 137. člena ZOR je lahko podana samo pod predpostavko, da je prišlo do naknadne nemožnosti izpolnitve, ki je bila pred tem sicer mogoča. Gre torej za naknadno nastalo dejansko oviro, ki onemogoča izpolnitev ene stranke. Kadar pa gre za pogojno pogodbeno obveznost, lahko pride le do naknadne nemožnosti uresničitve pogoja, ki pa ima za posledico ničnost pogodbe v smislu 2. odstavka 75. člena ZOR. Dopustnost pogodbenega določila o prevzemu tveganja izpolnitve pogoja, ki omogoča izpolnitev nasprotne stranke je potrebno obravnavati tudi v luči splošnih načel obligacijskega prava. To pa pomeni, da mora obstajati vsaj neka stopnja verjetnosti, da bo pogodbena stranka, ki je prevzela tveganje, v posledici svoje izpolnitve od nasprotne stranke lahko prejela nasprotno dajatev.

Predmet obveznosti prvotožene stranke po pogodbi z dne 10.4.1992 je bila obnova starega objekta in zgraditev prizidka na njegovi južni strani. V noči med 23. in 24.04.1992 je prišlo do porušenja starega objekta. Če je torej prišlo do porušenja objekta, katerega obnova je bila dogovorjena med strankama pogodbe z dne 10.4.1992, je logičen zaključek, da njegova obnova ni (več) možna, ravno tako pa ni možna izgradnja prizidka k objektu, ki ga (več) ni. Glede na to je v tem delu mogoče pritrditi pritožbi, da je postala izpolnitev pogodbe zaradi porušenja objekta nemogoča; odpadla je podlaga pogodbe (1. odst. 51. čl. ZOR), prišlo je do razdrtja pogodbe, s tem pa je za prvotoženo stranko nastopila obveznost vrnitve prejetega (4. odst. 210. čl. ZOR.

Same izgradnje odlagališča komunalnih odpadkov, kjer je tožeča stranka nastopala kot pooblaščeni izvajalec investitorskih del (primerjaj 1. člen Pogodbe), ki se je med drugim zavezala po dokončanju gradnje izvesti končni obračun (3. alineja 4. člena Pogodbe) in s tem povezanega pogodbenega sofinanciranja izgradnje, pa ni mogoče umestiti med "izvajanje gospodarske javne službe" v smislu 1. člena ZGJS. Pogodbeniki po pogodbi so namreč glede na vsebino pogodbe nastopali pri opravljanju gospodarske dejavnosti.

Skladno z določbo 1. odst. 16. člena Zakona o potrošniških kreditih lahko potrošnik v primeru, če sklene kreditno pogodbo z namenom financiranja nabave stvari, proti dajalcu kredita ugovarja zavrnitev plačila kredita in uveljavlja druge ugovore, ki izvirajo iz pogodbe o prodaji stvari, če blago ni dobavljeno, v primeru, ko sta ta pogodba in kreditna pogodba med seboj povezani.

Prvostopno sodišče je pravilno ugotovilo, da so se na podlagi izjave (ki predstavlja medsebojno kompenzacijo treh subjektov: pravdnih strank in družbe X) "pobotale" medsebojne odprte terjatve v višini 2,250.000,00 SIT. Ker pa iz neoverjenega in nepodpisanega virmana (A2) izhaja, da je družba X sama sebi nakazala 2,250.000,00 SIT, kar je očitno storila le iz knjigovodskih razlogov, tožeča stranka svoje trditve, da je toženi stranki nakazala znesek v isti višini, ni dokazala. Iz tega sledi, da je zmoten zaključek prvostopnega sodišča, da je tožeča stranka toženi stranki plačala vtoževano terjatev.

Na podlagi dejanske ugotovitve prvega sodišča, da je postala izpolnitev obveznosti tožene stranke po prodajni pogodbi nemogoča zaradi dogodka, za katerega stranki nista odgovorni, je pravilen materialnopravni sklep prvega sodišča o tem, da je na podlagi samega zakona pogodba razdrta (1. odst. 137. čl. ZOR). S prenehanjem pogodbe je odpadla pravna podlaga izpolnitve tožeče stranke in je zato upravičena do vračila danega po pravilih o vračanju tistega, kar je bilo neupravičeno pridobljeno.

Tudi v gospodarskih sporih omejitev dovoljenosti revizije ratione valoris velja le v premoženjskih sporih, v sporih iz drugih civilnopravnih razmerij pa ne. Spor o veljavnosti pogodbe o arbitraži ni premoženjski spor, zato je v teh sporih revizija dovoljena ne glede na to, s kakšno vrednostjo je označena vrednost spornega predmeta. Določba v dogovoru o arbitraži, ki nasprotuje prvemu odstavku 475. člena ZPP, ni nična, zaradi nje le dogovor o arbitraži ne more imeti pomena arbitražnega dogovora, ki izključuje sodno pristojnost. Njegovo veljavnost je treba presojati po pravilih pogodbenega prava.

Sodišče prve stopnje je sporno razmerje presojalo po določbah pogodbe, ki sta jo stranki sklenili dne 5.2.1997 za dodelitev razstavnega prostora na 20. slovenskem avtomobilskem sejmu v dneh od 17. do 27.4.1997 (priloga A3, v nadaljevanju pogodbe). Glede pogodbene obveznosti tožene stranke je na podlagi ugotovljenih dejstev in proste presoje dokazov pravilno zaključilo, da je tožena stranka svojo pogodbeno obveznost dolžna izpolniti, to je plačati vtoževani račun (glej 4. in 5. člen pogodbe). V kolikor se pritožba z ugotovljenimi dejstvi ne strinja in izpostavlja drugačna (nekatera tudi povsem nova - glede predpisanih elementov interiera razstavnega prostora), gre v celoti za uveljavljanje pritožbenega razloga nepopolnega ali zmotno ugotovljenega dejanskega stanja. Ta pa je v sporih majhne vrednosti po določbi 456. čl. v zvezi s 1. odst. 495. čl. ZPP, nedovoljen. Pogodbene stranke so dolžne izpolniti obveznosti, ki so jih sprejele (načelo pacta sunt servanda - 17. čl. ZOR). Če pri dvostranskih pogodbah ena stranka ne izpolni svoje obveznosti, lahko druga zahteva izpolnitev ali pa od pogodbe odstopi (primerjaj 124. čl. ZOR). Ker se tožena stranka sklicuje na neizpolnitev pogod

Nemogoča lahko postane predvsem izpolnitev, katere predmet je indvidualno določena in nezamenljiva stvar (species et res non fungibiles), ne pa tudi izpolnitev, katere predmet je stvar, ki je določena po vrsti (genus); (izjeme so možne le pri indvidualizaciji generičnih stvari). Zato do nemožnosti izpolnitve nikoli ne more priti pri pogodbeni stranki, katere obveznost je denarna, ampak samo pri stranki, katere obveznost je t.i. tipična izpolnitev (dajatev ali storitev). Med pogodbe, katerih predmet je tipično izpolnitveno ravnanje, sodi tudi posojilna pogodba, pri čemer je k tipični izpolnitvi zavezan posojilodajalec; posojilojemalec pridobi namreč na prejetih stvareh (denarju) pravico razpolaganja oziroma lastninsko pravico (2. odst. 557. člena ZOR).

Najemna pogodba preneha veljati z odpovedjo (ali morebitnim pretekom odpovednega roka po odpovedni izjavi). Najemodajalec postane nepošteni pridobitelj vnaprej plačane najemnine od dneva izteka odpovednega roka (214. člen Zakona o obligacijskih razmerjih). Od tedaj naprej tečejo zamudne obresti od vnaprej plačane najemnine. Drugačni so učinki pri razdrtju pogodbe. Če je nasprotna stranka prejela denar, ga mora vrniti z obrestmi od dneva prejema izplačila naprej in ne od trenutka, ko začne izjava učinkovati.

Bistvena zmota je utemeljen razlog za izpodbojnost pravnega posla samo tedaj, če je stranka v zmoti kljub skrbnosti, ki se zahteva pri sklepanju pravnih poslov.