138. člen ZOR

Delna izpolnitev je pojmovno možna le tedaj, ko gre za vprašanje količine, ne pa posameznega individualnega, v konkretnem primeru celo avtorskega dela.

Določba 33. člena ZTLR o pridobitvi lastninske pravice na nepremičnini (šele) z vpisom v zemljiško knjigo je kogentne narave; morebitna drugačna določba v (menjalni) pogodbi ne more imeti drugačnega učinka. Sodišče s takšno ugotovitvijo ni šlo preko trditvene podlage strank. (Zgolj) izpolnitev menjalne pogodbe (73. člen ZOR) ne more imeti za posledico pridobitev lastninske pravice, saj manjka vpis v zemljiško knjigo. V trenutku, ko bi bil vpis v zemljiško knjigo možen, toženka ni bila več lastnica nepremičnine (z menjalno pogodbo jo je prenesla na tožnico), zato gre za objektivno nemožnost izpolnitve pogodbe in je pogodba prenehala.

Ni pravilno stališče sodišča druge stopnje, da bi imela tožnica pravico do odškodnine zaradi neizpolnitve pogodbe le v primeru, če bi pogodbo razvezala. V primeru, ko izpolnitev postane nemogoča po krivdi dolžnika, je treba izhajati iz 138. člena ZOR in ne iz določb 124. in 125. člena ZOR. Po 138. člen ZOR tožnik odgovarja za nemožnost izpolnitve, če jo sam zakrivi. Res je, da ZOR ne ureja posebej, kakšne so pravne posledice nemožnosti izpolnitve, ki jo zagreši dolžnik, vendar si je treba pomagati z razlago določbe 262. člena ZOR. Tudi v primeru, ko obstaja nemožnost izpolnitve je treba upniku poleg pravice razdreti pogodbo priznati tudi možnost, da vzdrži obveznost v veljavi, zlasti takrat, ko je on svojo obveznost iz pogodbe že izpolnil in danega ne more več zahtevati nazaj. V tem primeru je dolžnik dolžan plačati namesto svoje dajatve denarno vrednost. Upnik v tem primeru lahko uveljavlja odškodnino na podlagi 262. člena ZOR in sicer lahko uveljavi pozitivni pogodbeni interes V tem primeru ima pravico do razlike med svojo in dolžnikovo izpolnitvijo.

Zmotno je revizijsko naziranje, da je bila tožnica najemnino dolžna plačati po sklenjeni najemni pogodbi, saj je pogodba na podlagi zakona prenehala, in je plačana najemnina in varščina zaradi nastale situacije (upravne prepovedi) za tožnico predstavljala premoženjsko škodo kot posledico kršitve toženkine poslovne obveznosti.

V pritožbi zoper sodbo, izdano v postopku majhne vrednosti, ni mogoče uveljavljati relativnih bistvenih kršitev pravdnega postopka in izpodbijati ugotovljenega dejanskega stanja. Tožnica bi lahko terjala toženko le, če bi dokazala, da je sama izpolnila svoje pogodbene obveznosti do toženke (1. odstavek 122. člena ZOR), plačilo bi smela zahtevati tudi vnaprej, če je bilo to dogovorjeno med pogodbenima strankama, in je bila toženkina izpolnitev odložena, pa rok izpolnitve ali odložni pogoj še ni nastopil. Če predmet obveznosti ni mogoč, je pogodba po 47. členu ZOR nična. Kadar je nemožnost izpolnitve nastopila šele po sklenitvi pogodbe, pa obveznost ugasne (1. odstavek 137. člena ZOR), razen če je nemožnost povzročila sama stranka; tedaj pogodbeno razmerje ostane v veljavi, druga stranka pa obdrži svojo terjatev (138. člen ZOR). Ker tožnica ni določno zatrjevala vsebine pogodbe, je brez pomena njeno sklicevanje na domnevo priznanja neprerekanih dejstev.

O tem, ali je toženec povzročitelj, bi moralo biti sodišče prve stopnje prepričano; le verjetnost ne zadostuje. S stopnjo prepričanja pa sodišče prve stopnje ni moglo ugotoviti, da je prav toženec povzročitelj, zlasti zato, ker sta neposredno po dogodku policista uporabila proti tožniku strokovni prijem z zvijanjem roke na hrbtu. Življenjsko izkustvena je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je morebiten vzrok poškodbe lahko tudi ravnanje policistov.

Obstoj obveznosti izpolnitve pogodbe ene stranke iz dvostranske pogodbe je odvisen tudi od tega ali druga stranka izpolnjuje oziroma ali je pripravljena izpolnjevati svoje obveznosti, razen če je postala izpolnitev obveznosti ene stranke v dvostranski pogodbi nemogoča zaradi dogodka, za katerega odgovarja druga stranka.

Predmet obveznosti prvotožene stranke po pogodbi z dne 10.4.1992 je bila obnova starega objekta in zgraditev prizidka na njegovi južni strani. V noči med 23. in 24.04.1992 je prišlo do porušenja starega objekta. Če je torej prišlo do porušenja objekta, katerega obnova je bila dogovorjena med strankama pogodbe z dne 10.4.1992, je logičen zaključek, da njegova obnova ni (več) možna, ravno tako pa ni možna izgradnja prizidka k objektu, ki ga (več) ni. Glede na to je v tem delu mogoče pritrditi pritožbi, da je postala izpolnitev pogodbe zaradi porušenja objekta nemogoča; odpadla je podlaga pogodbe (1. odst. 51. čl. ZOR), prišlo je do razdrtja pogodbe, s tem pa je za prvotoženo stranko nastopila obveznost vrnitve prejetega (4. odst. 210. čl. ZOR.

Skladno z določbo 1. odst. 16. člena Zakona o potrošniških kreditih lahko potrošnik v primeru, če sklene kreditno pogodbo z namenom financiranja nabave stvari, proti dajalcu kredita ugovarja zavrnitev plačila kredita in uveljavlja druge ugovore, ki izvirajo iz pogodbe o prodaji stvari, če blago ni dobavljeno, v primeru, ko sta ta pogodba in kreditna pogodba med seboj povezani.

Najbolj generična stvar je denar. Zato nemožnost izpolnitve denarne obveznosti (sploh) ne pride v poštev. Zakonska ureditev zamudnih obresti ni kogentna.

Sodišče prve stopnje je sporno razmerje presojalo po določbah pogodbe, ki sta jo stranki sklenili dne 5.2.1997 za dodelitev razstavnega prostora na 20. slovenskem avtomobilskem sejmu v dneh od 17. do 27.4.1997 (priloga A3, v nadaljevanju pogodbe). Glede pogodbene obveznosti tožene stranke je na podlagi ugotovljenih dejstev in proste presoje dokazov pravilno zaključilo, da je tožena stranka svojo pogodbeno obveznost dolžna izpolniti, to je plačati vtoževani račun (glej 4. in 5. člen pogodbe). V kolikor se pritožba z ugotovljenimi dejstvi ne strinja in izpostavlja drugačna (nekatera tudi povsem nova - glede predpisanih elementov interiera razstavnega prostora), gre v celoti za uveljavljanje pritožbenega razloga nepopolnega ali zmotno ugotovljenega dejanskega stanja. Ta pa je v sporih majhne vrednosti po določbi 456. čl. v zvezi s 1. odst. 495. čl. ZPP, nedovoljen. Pogodbene stranke so dolžne izpolniti obveznosti, ki so jih sprejele (načelo pacta sunt servanda - 17. čl. ZOR). Če pri dvostranskih pogodbah ena stranka ne izpolni svoje obveznosti, lahko druga zahteva izpolnitev ali pa od pogodbe odstopi (primerjaj 124. čl. ZOR). Ker se tožena stranka sklicuje na neizpolnitev pogod

Nemogoča lahko postane predvsem izpolnitev, katere predmet je indvidualno določena in nezamenljiva stvar (species et res non fungibiles), ne pa tudi izpolnitev, katere predmet je stvar, ki je določena po vrsti (genus); (izjeme so možne le pri indvidualizaciji generičnih stvari). Zato do nemožnosti izpolnitve nikoli ne more priti pri pogodbeni stranki, katere obveznost je denarna, ampak samo pri stranki, katere obveznost je t.i. tipična izpolnitev (dajatev ali storitev). Med pogodbe, katerih predmet je tipično izpolnitveno ravnanje, sodi tudi posojilna pogodba, pri čemer je k tipični izpolnitvi zavezan posojilodajalec; posojilojemalec pridobi namreč na prejetih stvareh (denarju) pravico razpolaganja oziroma lastninsko pravico (2. odst. 557. člena ZOR).

Najemna pogodba preneha veljati z odpovedjo (ali morebitnim pretekom odpovednega roka po odpovedni izjavi). Najemodajalec postane nepošteni pridobitelj vnaprej plačane najemnine od dneva izteka odpovednega roka (214. člen Zakona o obligacijskih razmerjih). Od tedaj naprej tečejo zamudne obresti od vnaprej plačane najemnine. Drugačni so učinki pri razdrtju pogodbe. Če je nasprotna stranka prejela denar, ga mora vrniti z obrestmi od dneva prejema izplačila naprej in ne od trenutka, ko začne izjava učinkovati.

Brez jedra.

Prodajalka, ki bi bila upravičena zahtevati dokončno izpolnitev kupoprodajne pogodbe (plačilo dodatne kupnine) ne more uspešno uveljavljati ničnosti take pogodbe.

Če so toženi stranki delavke tožeče stranke res zagotovile, da delavci, s katerimi je nameravala skleniti pogodbe o zaposlitvi, ustrezajo pogojem Pogodbe, je bila upravičeno v dobri veri, da je s sklenitvijo štirih pogodb o zaposlitvi izpolnila svoje obveznosti po pogodbi. Na drugi strani pa je, spet ob predpostavki resničnosti teh trditev, tožeča stranka sama povzročila situacijo, ki je v Pogodbi opredeljena kot kršitev pogodbe in ki je dejanska podlaga uveljavljanega tožbenega zahtevka, s tem da je toženo stranko zavedla, da s sklenitvijo pogodb o zaposlitvi izpolnjuje Pogodbo. Ker je tožena stranka že zaposlila štiri delavce za nedoločen čas, kot se je zavezala po pogodbi in za kar je dobila nasprotno izpolnitev, bi bilo treba nastalo situacijo obravnavati analogno z naknadno nemožnostjo izpolnitve, za katero je odgovorna tožeča stranka.

Kadar so posamezne določbe v pogodbi nejasne, dvoumne, preširoke oz. nenatančno zapisane, je potrebno pogodbo ustrezno razlagati v skladu s pravili za razlago pogodb, kot so opredeljena v 99. do 102. členu ZOR - pri razlagi je treba iskati skupen namen pogodbenikov in se ni treba držati dobesednega pomena uporabljenih izrazov. To velja tudi za določbe pogodbe o zaposlitvi.

Glede na dogovorjeno obveznost najema je utemeljen zaključek, da je predmet sporne spolnitve strogo določen to je species. Pri tako dogovorjenem predmetu izpolnitve tožnik po zakonu nima pravice izbire, to je pravice zahtevati od toženke, da mu na podlagi najemne pogodbe z dne 30.12.1994 izroči v najem povsem druge prostore. Tožnikov zahtevek, da mu toženka izroči nedoločeno število prostorov v drugih objektih, ki niso predmet dogovorjene najemne pogodbe z dne 30.12.1994, po povedanem nima podlage v zakonu (kot je to vsebinsko pravilno odločilo sodišče druge stopnje). 23. člen zakona o poslovnih stavbah in poslovnih prostorih (Ur. list SRS, št. 18/74, naprej ZPSPP) res določa, da preneha najemna pogodba tudi, če preneha predmet najema. Tega določila ni mogoče razumeti tako, da je najemodajalec vedno prost s pogodbo prevzete obveznosti, če je predmet najema uničen. Najemna pogodba je dvostranski obveznosten, odplačen in trajen posel tudi po določbah ZPSPP. Tudi za najemne pogodbe, sklenjene po določbah navedenega zakona, veljajo temeljna načela obligacijskega prava, med drugim načelo vestnosti in poštenja (12. člen zakona o obligacijskih razmerjih

Sodišči sta ugotovili, da tožena stranka že od začetka ni ustrezno sodelovala, saj ni specificirala funkcij, ki naj bi jih obvladoval sistem; ni pravočasno nabavljala zahtevanega materiala in ga je potem, ko je bil montiran, odstranjevala ter poškodovala; poleg tega pa je tožniku oteževala in celo onemogočala dostop do stroja, na katerem naj bi delovala naročena tehnična izboljšava. Zato sta sodišči povsem pravilno ugotovili, da tožena stranka ni izpolnila svojih obveznosti, ki so bile določene v pogodbi v skladu z določilom 607. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Ur.l. SFRJ, št. 29/78 do 57/89) in da zato tožnik ne odgovarja za zamudo pri izvršitvi dela (tretji odstavek 607. člena ZOR).