567. člen ZOR

Tožeča stranka je v svoje prikrajšanje privolila, saj je z brezplačno uporabo spornih nepremičnin od začetka soglašala. To pa velja le do trenutka, ko je tožeča stranka zahtevala plačilo za uporabo teh nepremičnin. Od takrat dalje namreč ni več mogoče šteti, da je podana njena privolitev v prikrajšanje. Načeloma velja, da nastane grajeno javno dobro z aktom pristojnega organa. Sodišče prve stopnje svojega izračuna uporabnine ni bilo dolžno vročati v izjavo pravdnima strankama, saj ni šlo za metodo izračuna strokovne narave, temveč za uporabo povsem splošnega matematičnega znanja. Grajanje pravilnosti te odločitve pa je pravdnima strankama omogočena v pritožbenem postopku. Zahtevek za plačilo kapitaliziranih obresti ob obstoju zahtevka za plačilo glavnice ne more dobiti narave glavnega zahtevka.

Toženka je s priznanjem terjatve v stečaju (naknadno) izgubila tako pravico do revizije kot tudi pravni interes zanjo (prvi in drugi odstavek 374. člena ZPP).

Vrhovno sodišče je že izreklo (sodba III Ips 40/2008 z dne 23. 1. 2012), da „pretežnost izpolnitve“ predstavlja pravni standard, katerega konkretizacija pri časovno odloženih obveznostih ne more biti samo količinska, saj bi takšna razlaga omogočala nepošteno ravnanje in špekuliranje strank. Preprečevanje takšnega ravnanja pa je ravno predmet varstva uzakonjenega pravila teorije o realizaciji oblikovno pomanjkljivih pogodb. In še, da je pomembna okoliščina, da sta obe stranki določeno časovno obdobje izpolnjevali vsaka svojo obveznost, zaradi česar se je stranka lahko upravičeno zanesla, da (druga) stranka šteje oblikovno pomanjkljivo pogodbo za veljavno. Pri takšni razlagi pojma „pretežnost izpolnitve“ se je sodišče sklicevalo tudi na načelo vestnosti in poštenja.

Nasprotovanje med vsebino vlog pravdne stranke in razlogi sodbe o vsebini vloge ni bistvena kršitev določbe pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Določba 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki obravnava protispisnost oziroma nasprotje o odločilnih dejstvih, ima namreč v mislih dokazne listine, ne pa vlog pravdnih strank. Za nastanek veljavne zakupne pogodbe ni potrebno, da bi imel zakupodajalec na predmetu zakupa lastninsko pravico oziroma pravico uporabe.

Ob uveljavitvi SZ je imelo najširši obseg upravičenj v zvezi s sporno stavbo sodišče. S stavbo je upravljalo, s pravico upravljanja pa je imelo tudi pravico razpolaganja (245. člen ZZD). Kljub temu, da je bila toženka v zemljiški knjigi vpisana kot imetnica pravice uporabe, iz ugotovitev sodišč nadalje izhaja, da je sodišče na sporni stavbi imelo tudi pravico uporabe, ki je le ena od pojavnih oblik izvajanja pravice upravljanja (prim. sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 664/2001 z dne 29. 11. 2002). Najemne pogodbe za sporne poslovne prostore je kot najemodajalec sklepalo prav sodišče (prim. prvi odstavek 10. člena ZPSPP. Toženka v reviziji pojem „uporabe“ iz prvega odstavka 128. člena SZ preozko razlaga, ko ga enači z neposredno posestjo poslovnih prostorov in pravico najemnikov do njihove uporabe. Raba najetih prostorov, do katere so bili upravičeni najemniki, je bila vsebinsko in časovno pogojena z voljo takratnega najemodajalca - sodišča. Po presoji revizijskega sodišča je zato tudi poslovne prostore, ki jih je sodišče oddalo v najem, uporabljalo sodišče, pa čeprav kot posredni posestnik. Z oddajanjem v najem je sodišče pridobivalo sredstva za svoje delo

Revizija se dopusti glede: procesnega vprašanja, ali je sodišče druge stopnje z ugotovitvijo, da se odpoved najemne pogodbe ni nanašala na najem opreme, kršilo določbe pravdnega postopka (7., 212, 214. člen ZPP); materialnopravnega vprašanja glede povezanosti najemne pogodbe za opremo (Aneksa št. 1 k (pod)najemni pogodbi) s (pod)najemno pogodbo za poslovni prostor (Podnajemna pogodba št. 01/2001) ter glede morebitnega prenehanja najemne pogodbe za opremo.

Prostora, ki ga mora toženec izročiti tožeči stranki, ni opredeliti kot stanovanja v smislu predpisov, ki oziroma so urejali stanovanjska razmerja, posledično je temu za tu obravnavano pogodbeno razmerje med pravdnima strankama glede obravnavanega prostora uporabiti določbe ZOR o zakupni (najemni) pogodbi.

Revident vidi nasprotje med ugotovitvijo prvostopnega sodišča, da je imel ves čas zagotovljen dostop do najetih objektov in obveznostjo najemodajalca iz 567. člena ZOR. Takega nasprotja ni. Iz razlogovanja revidenta je razbrati, da se dejansko ne strinja z dokazno oceno sodišča, kar pa ni upošteven revizijski razlog.

Pri najemni (zakupni) pogodbi po 567. členu ZOR se najemnik zaveže, da bo najemodajalcu plačeval za najeto stvar najemnino, po prenehanju najemne pogodbe pa jo mora najemodajalcu vrniti (585. člen ZOR). Pri pogodbi o leasingu pa dajalec leasinga sicer ohrani v leasing dano stvar v lasti, vendar ta po poteku pogodbenega razmerja (in rednem plačevanju dogovorjenih obrokov – anuitet) preide v last jemalca leasinga. Stvar, ki je predmet leasinga, je do poteka pogodbenega razmerja le v rabi jemalca leasinga. Zato ima pogodbeno razmerje do njegovega poteka nekatere elemente najema. Vendar gre pri pogodbi o (finančnem) leasingu za inominantno pogodbo, opredeljeno s pogodbenimi pravili v skladu z načelom dispozitivnosti.

Ker ni sporno, da toženec ni plačeval dogovorjene najemnine, je sodišče na podlagi določil najemne pogodbe in 567. člena ZOR z ugoditvijo tožbenemu zahtevku materialnopravno pravilno odločili.

Za pravilen odgovor na vprašanje, ali je tožena stranka z odtujitvijo v najem dane stvari kršila najemno in franšizno pogodbo, je treba upoštevati posebnosti, ki veljajo pri prenosu najemnega razmerja. ZOR določa, da lahko najemodajalec z lastninsko pravico razpolaga, vendar pa zakon določa posebno varstvo zakupnikove terjatve. Le ta učinkuje tudi proti pravnim naslednikom zakupodajalca tako, da prenos lastninske pravice ne vpliva na vsebino zakupnega razmerja, razen da novi lastnik vstopi na mesto zakupodajalca (primerjaj s prvim in drugim odstavkom 591. člena ZOR).

Zamudne obresti od neplačanih davkov tečejo od dneva izvršljivosti odmerne odločbe. Pri presoji pravne narave pogodbe ni pomemben njen naslov, temveč vsebina. Če davčni zavezanec o davčno upoštevnem odhodku nima verodostojne listine, se mu tak odhodek v davčni osnovi ne upošteva. Če davčni zavezanec ne vodi predpisanih knjig in drugih evidenc v skladu s predpisi, se njegova davčna osnova ugotovi na podlagi ocene. Pri tem se uporabi najprimernejša metoda po ZDavP.

Ker je tožeča stranka svoj tožbeni zahtevek (ne glede na dejstvo, da se z izvedencem ni popolnoma strinjala), dejansko v celoti prilagodila njegovim ugotovitvam, se v pritožbi ne more uspešno sklicevati na nepravilnost njegovih ugotovitev.

Zmotno pa je stališče pritožnika, da v (vsakem) primeru, ko je zahtevek izkazan po temelju, sporna pa ostane le višina, sodišče zgolj zaradi neizkazane višine ne sme zavrniti zahtevka, ampak mora odločiti o višini po prostem preudarku. Sodišče ima namreč v skladu z določbo 216. člena ZPP pooblastilo, da odloči o višini odškodnine po prostem preudarku le, kadar se višina zneska oziroma količina stvari ne da ugotoviti, ali bi se mogla ugotoviti samo z nesorazmernimi težavami. V danem primeru pa ni moč zaključiti, da se vrednost oblačil ne da ugotoviti ali bi se dala ugotoviti le z nesorazmernimi težavami.

Najemnina je odmena za rabo stvari in le ob izrecnem drugačnem sklenjenem dogovoru med strankami je mogoče šteti, da so s plačevanjem najemnine kriti tudi stroški upravljalca objekta.

Terjatev je obligacijsko-pravna pravica zahtevati izpolnitev obveznosti, ta pa, v kolikor ni drugače dogovorjeno, nastane že s samo sklenitvijo pogodbe. Prevara je kot ena od oblik napake volje razlog za izpodbojnost pogodbe (tako tudi sodba Vrhovnega sodišča RS, št. II Ips 194/98). Izpodbojna pogodba pa ni neveljavna sama po sebi, temveč velja, dokler oziroma v kolikor ni razveljavljena (112. člen ZOR). Zgolj dejstvo, da je pogodba izpodbojna, na samo terjatev iz pogodbe ne vpliva. Terjatev iz pogodbe je nastala, pa čeprav je bila tožeča stranka v sklenitveni fazi pogodbe prevarana.

Trditve pritožnika, da je bila najemna pogodba sklenjena pred uveljavitvijo Zakona o davku na dodano vrednost (v nadaljevanju ZDDV) in zato v njej ni navedeno, da naj bi dolžnik plačeval DDV, niso upoštevne, saj sta pravdni stranki v pogodbi upoštevali in navedli prometni davek, katerega je DDV zgolj nadomestil (1. odstavek 3. člena najemne pogodbe).

Za pravilno odločitev ali gre za obdavčljiv promet storitev po 3. členu ZDDV, se je po mnenju sodišča treba opredeliti tudi do vsebine pogodbe 002; niti prvostopni organ, niti tožena stranka ne oporekata "prodajalcu" - BTC d.d pravice do brezplačne uporabe nepremičnine za dobo 50 let. Če je temu tako, pa se postavlja vprašanje ali obstaja iz tega naslova kakšna terjatev. Predmet prodaje je po 2. odstavku 454. člena ZOR lahko tudi pravica, ki pa mora biti prenosljiva. Ali gre za prenosljivo terjatev iz obligacijskega razmerja, v katerem ima prodajalec položaj upnika, pa se tožena stranka ne izreče. Kolikor tožena stranka zatrjuje, da gre za rabokupno razmerje, se je po mnenju sodišča treba tudi opredeliti ali iz takšnega obligacijskega razmerja izhajajo kakšne prenosljive terjatve upniku, tega pa tudi prvostopni davčni organ ni ugotavljal, kar pomeni, da je dejansko stanje v tem delu ostalo nepopolno ugotovljeno. To pa vpliva tudi na pravilno uporabo materialnega prava, saj sta oba davčna organa pri ugotavljanju, da gre za en promet, izhajala iz lastnosti lastninske pravice, ki vsebuje tudi pravico uporabe. Lastnost lastninske pravice pa je lahko tudi posredna posest (2. odstavek

Pravnomočno je zavrnjen zahtevek na ugotovitev, da je najemno razmerje prenehalo, kar pomeni, da še vedno traja. Iz samega pojma najemne pogodbe (567. člen ZOR) izhaja, da zakupnik sme uporabljati tujo (zakupodajalčevo) stvar v skladu s sklenjeno pogodbo (581. člen ZOR), zakupnik pa mu mora za to plačevati določeno zakupnino (583. člen ZOR). Ker mu pravica uporabljati tujo stvar pripada po pogodbi, ne gre za uporabo tuje stvari in zato ne pridejo v poštev določila ZOR o neupravičeni pridobitvi (210.-219. člen ZOR). Tožeča stranka bi lahko zahtevala le plačilo najemnine v skladu s pogodbo, tega pa ni zahtevala in tudi za obračuna vtoževanega zneska ni navedla, da bi bil v skladu z najemno pogodbo. Tudi dejanska podlaga tožbe ne meri na plačilo najemnine v skladu s pogodbo.

Pravilno je materialnopravno stališče o veljavnosti zakupne pogodbe ne glede na to, ali je bil zakupodajalec lastnik zemljišča ali ne. Pogodba o zakupu je pogodba obligacijskega prava. Pravice in obveznosti iz pogodbe zato nastanejo samo za pogodbeni stranki. Lastninska pravica zakupodajalca na stvari, ki jo daje v zakup, zaradi tega ni pogoj za veljavnost pogodbe.