VSRS Sklep VIII Ips 49/2000

1. Reviziji se ugodi, sklep sodišča druge stopnje se razveljavi in zadeva vrne temu sodišču v novo odločanje.
2. Revizijski stroški so nadaljnji stroški postopka.

Sodišče prve stopnje je z navedeno sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev, da tožniku ni prenehalo delovno razmerje na podlagi sklepa tožene stranke (z dne 7.9.1992), temveč mu bo prenehalo s pravnomočnostjo tega sklepa, do tedaj pa mu je tožena stranka dolžna priznati vse pravice iz delovnega razmerja, vključno s plačilom denarnih obveznosti.

Na pritožbo tožeče stranke je sodišče druge stopnje izpodbijano prvostopno sodbo razveljavilo in tožbo zavrglo. Ugotovilo je, da je bila tožba vložena po preteku nerazumno dolgega roka, zato v obravnavanem primeru ne pride v poštev uporaba določila iz 105. člena Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 14/90, 5/91 in 71/93 - ZDR).

Proti pravnomočnemu sklepu sodišča druge stopnje je tožnik vložil pravočasno revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe določila 1. odstavka 83. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (pravilno 105. člena ZDR), saj je v celoti postopal po omenjeni zakonski določbi in 23. členu Ustave Republike Slovenije. Riziko neodločanja o zahtevi za varstvo pravic po mnenju revizije nosi delodajalec in ne delavec. Z izpodbijanim sklepom sta bili kršeni tudi določbi iz 1. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku ( ZPP iz leta 1977 - v nadaljevanju:

ZPP) in 359. člena ZPP. Zato predlaga, da se reviziji ugodi tako, da se sodni odločbi sodišča prve in druge stopnje spremenita in se v celoti ugodi tožbenemu zahtevku.

V postopku po 390. členu Zakona o pravdnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 27/90 - ZPP, ki ga je glede na določbo 498. člena Zakona o pravdnem postopku - Uradni list RS, št. 26/99 še uporabiti) je bila revizija vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija je utemeljena.

Revizijsko sodišče je izpodbijani sklep po uradni dolžnosti preizkusilo glede bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, vendar take kršitve ni ugotovilo.

Sodišče druge stopnje je na podlagi 105. člena ZDR zavrglo tožbo kot prepozno. Svojo odločitev je oprlo na dejstvo, da je tožeča stranka zahtevala sodno varstvo po preteku enajstih mesecev od dne, ko bi moral pristojni organ tožene stranke odločiti o njenem ugovoru. Ta čas, po stališču drugostopnega sodišča, ni šteti za razumni rok, kot ga ima v mislih določilo 105. člena ZDR. Ker ni podana procesna predpostavka za meritorno odločanje o zahtevku tožnika, je pritožbeno sodišče na podlagi 2. odstavka 369. člena ZPP izpodbijano sodbo razveljavilo in tožbo zavrglo.

Pri svoji odločitvi pa je sodišče druge stopnje storilo očitano kršitev določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 354. člena ZPP (ne sicer v zvezi s 374. členom), pač pa v zvezi z uporabo določb iz 282. in 2. odstavka 369. člena ZPP. Potem, ko je ugotovilo, da tožeča stranka ni vložila tožbe v roku iz 1. odstavka 83. člena ZTPDR oziroma 105. člena ZDR, jo je kot prepozno zavrglo. Za tako odločitev pa v 365. členu ZPP ni imelo pooblastila. Po prvem odstavku tega člena preizkusi pritožbeno sodišče odločbo prve stopnje v delu, v katerem se izpodbija s pritožbo. Po 2. odstavku 365. člena pa določa ZPP, v kolikšnem obsegu preizkusi pritožbeno sodišče izpodbijano odločbo (oziroma njen del - 1. odstavek 365. člena). Določa, da jo preizkusi v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa pazi po uradni dolžnosti na bistvene kršitve določb pravdnega postopka in na pravilno uprabo materialnega prava. V 369. členu določa procesni zakon, kakšne odločitve ima pritožbeno sodišče na razpolago, ko odloča o pritožbi zoper sodbo. V drugem odstavku tega člena je določeno, da v primeru absolutno bistvenih kršitev določb 3. in 11. točke 2. odstavka 354. člena ZPP sodišče druge stopnje razveljavi sodbo prve stopnje in zavrže tožbo. Tako postopa sodišče, kadar ugotovi, da zadeva ne spada v sodno pristojnost (16. člen ZPP) oziroma, če je bilo odločeno o zahtevku, o katerem že teče pravda (194. člen), ali o kateri je bilo že prej pravnomočno razsojeno (333. člen), ali o katerem je bila že sklenjena sodna poravnava (323. člen). Sodišče druge stopnje bi lahko zavrglo tožbo kot prepozno le tedaj, če bi imelo pooblastilo za preizkus pravočasnosti njene vložitve po uradni dolžnosti. To je le v primeru poteka materialnega prekluzivnega roka.

V teoriji se delijo prekluzivni roki na materialnopravne in procesnopravne. Pravna narava rokov, ki jih določajo predpisi materialnega prava za uveljavljanje pravic v teoriji ni sporna (Juhart, Cigoj, Strohsack, Ude, Androjna, Štempihar). Gre za materialne roke, ki jih različni zakoni predpisujejo za vložitev tožbe, torej zahteve za pravno varstvo. Zakon o pravdnem postopku oziroma zakon o delovnih in socialnih sodiščih vsebuje le pravila, ki veljajo za opravo procesnih dejanj strank, z izjemo določbe 113.

člena ZPP o štetju rokov. Po 8. odstavku tega procesnega določila veljajo določila o štetju rokov iz 1. do 7. odstavka tudi za rok, v katerem se mora po posebnih predpisih vložiti tožba, in pa za rok zastaranja terjatve ali kakšne druge pravice. To pomeni, da se na podlagi te določbe materialni in procesni roki podaljšajo za poštni tek in so v tem pogledu med seboj izenačeni.

Materialni rok je lahko prekluzivni (pravica preneha oziroma ugasne s potekom roka, ki je eden od pogojev za uveljavitev in priznanje določene pravice) ali zastaralen (ki se upošteva le na ugovor strank, ne pa po uradni dolžnosti). Prekluzivne roke procesnega prava določajo procesni zakoni (npr. ZPP, ZDSS, ZUP, ZUS). Značilnost prekluzivnega roka (v primerjavi z zastaralnim rokom) je, da po izteku roka ugasne sama pravica in z njo tudi zahtevek za njeno uveljavitev, to je za njeno pravno varstvo. Po izteku roka ni več pravice, zato ne obstoja niti naturalna obligacija. Sodišče ga mora zato upoštevati po uradni dolžnosti na vseh stopnjah postopka in če ugotovi, da je prekluzivni rok iztekel, tožbo s sklepom zavrže (in ne zavrne). Zamuda izključevalnega roka ima namreč poleg materialnopravnih tudi procesualne učinke. Sama vložitev tožbe v roku, ki ga določa materialni predpis, je namreč še materialnopravno dejanje, procesnopravno razmerje nastane šele z njenim prispetjem na sodišče (185. člen ZPP). Takšno razlago potrjuje prej omenjena določba 8. odstavka 113. člena ZPP, ki določa izjemo za štetje rokov izrecno tudi za rok, v katerem se mora po posebnih predpisih vložiti tožba. Po navedeni določbi se podaljša za čas poštnega teka ne samo procesni, temveč tudi materialni rok. Če bi se štelo, da je rok iz materialnega prava procesne narave, bi bila izjema o uporabi določb iz 2. do 7. odstavka 113. člena ZPP nepotrebna.

Roke za sodno varstvo pravic iz delovnega razmerja (določene v prej veljavnih delovnopravnih predpisih npr. zakon o medsebojnih razmerjih delavcev v združenem delu, zakon o združenem delu, zakon o delovnih razmerjih, zakon o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja) je sodna praksa dosledno štela za prekluzivne roke materialnega prava.

Tudi v 83. členu ZTPDR je določeno, da ima delavec, ki ni zadovoljen z dokončno odločitvijo prvostopnega organa v organizaciji, ali če ta organ ne odloči v 30. dneh od vložitve zahteve oziroma ugovora, pravico v nadaljnjih 15. dneh zahtevati varstvo svojih pravic pri pristojnem sodišču. Rok iz 1. odstavka 83. člena ZTPDR je kot prej povedano, prekluzivne narave, saj s potekom tega roka delavčeva pravica zahtevati sodno varstvo ugasne. Tak zaključek je povzeti iz vsebine 370. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 29/75 do 57/89 - ZOR), ki določa, da se pravila o zastaranju ne uporabljajo v primerih, ko je v zakonu določen rok, v katerem je treba vložiti tožbo ali opraviti določeno dejanje, ker bi bila sicer pravica izgubljena. Čeprav 83. člen ZTPDR takšne izrecne sankcije ne vsebuje, je izhajati iz narave celotne ureditve varstva pravic delavcev, pri kateri je hitrost postopka temeljna značilnost. Zato je narava in dolžina roka za uveljavljanje pravic prilagojena naravi pravice delavca in razrešitvi negotovosti, v kateri se zaradi dokončne odločitve pristojnega organa znajde tako on kot tudi delodajalec. Tak zaključek je povzeti tudi iz določbe 3. odstavka 8. člena Konvencije MOD št. 158 o prenehanju delovnega razmerja na pobudo delodajalca, ki vsebuje zakonito domnevo, da delavec ne bo uveljavljal svoje pravice do pravnega sredstva zoper prenehanje delovnega razmerja, če ga ni uveljavil v določenem roku po prenehanju delovnega razmerja.

Rok iz 1. odstavka 83. člena ZTPDR je torej materialni prekluzivni rok, na katerega iztek pazi sodišče po uradni dolžnosti (1. odstavek 282. člena ZPP/77) v vseh fazah postopka. Z določilom 105. člena ZDR, ki daje delavcu pravico do sodnega varstva tudi po preteku 15-dnevnega roka iz 1. odstavka 83. člena zveznega zakona, če pristojni organ v organizaciji oziroma delodajalec v predpisanem roku ne odloči o njegovi zahtevi ali ugovoru, pa je ta rok izgubil naravo prekluzivnosti. S tem, ko ni določil časovne omejitve, do katere lahko delavec v primeru "molka" drugostopnega organa uveljavlja procesnopravno varstvo, je ta rok (v kolikor sploh izpolnjuje predpostavke za pomen tega pravila) šteti kot splošen (zastaralni) rok. Zato sodišče izteka tega roka ne upošteva več po uradni dolžnosti, pač pa samo takrat, če se stranka nanj sklicuje.

V obravnavanem primeru zato sodišče druge stopnje, ko je odločalo o pritožbi tožnika zoper sodbo sodišča prve stopnje, ki je njegovo tožbo kot pravočasno meritorno obravnavalo, ne bi smelo upoštevati kršitve iz 1. odstavka 282. člena ZPP po uradni dolžnosti. To bi lahko storilo samo v primeru, če bi jo tožena stranka izrecno uveljavljala. Ker tožena stranka niti v postopku pred sodiščem prve stopnje niti pred drugostopnim sodiščem ni ugovarjala pravočasnosti vložene tožbe, sodišče druge stopnje zato ni imelo pooblastila za uporabo določila iz 2. odstavka 369. člena ZPP v zvezi z 2. odstavkom 365. člena in 1. odstavkom 282. člena ZPP.

Iz navedenih razlogov je revizijsko sodišče ugodilo reviziji in zadevo vrnilo sodišču druge stopnje, da v ponovnem sojenju preizkusi sodbo prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi.

Določbe ZPP in ZTPDR je revizijsko sodišče na podlagi 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94) smiselno uporabilo kot predpis Republike Slovenije.