369. člen ZPP

Neutemeljen je pritožbeni očitek, da v postopku dodelitve osebnega zdravnika ne gre za upravno stvar po 2. členu ZUP.

Predmetni postopek je predlagalni nepravdni postopek, ki se vodi po predlogu predlagateljice za odmero odškodnine zaradi razlastitve in odvzetih stvarnih pravic. Za takšne nepravdne postopke velja, da sodišče ne more odločati, če predloga ni, ko je vložen predlog za ureditev nekega razmerja, pa lahko sodišče uredi zgolj to razmerje. Pa tudi če bi bil predlog podan, sodišče prve stopnje v tem nepravdnem postopku ne more določiti uporabnine oziroma odškodnine za uporabo tuje nepremičnine, za kar si nasprotni udeleženec (smiselno) prizadeva, saj to ne more biti predmet nepravdnega postopka. Ker sodišče prve stopnje potem, ko je od cenilke prejelo vsebinsko prazno dopolnitev cenilnega poročila, ni vztrajalo pri zahtevi po dopolnitvi, ter se ni opredelilo do pripomb nasprotnega udeleženca, je le-temu kršilo njegovo pravico do izjavljanja, s čimer je storilo absolutno bistveno kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP, posledično pa je, ker odločitev v tem delu temelji izključno na cenilnem poročilu, po presoji pritožbenega sodišča sklep sodišča prve stopnje v tem delu do te mere pomanjkljiv, da se ga ne da preizkusiti, kar predstavlja absolutno

Pritožbeno nesporno namreč je, da je navedeni pravdni postopek že pravnomočno zaključen. Upoštevajoč navedeno in dejstvo, da revizija kot izredno pravno sredstvo niti ne zadrži izvršitve pravnomočne sodbe, zoper katero je vložena (369. člen ZPP), je sodišče prve stopnje pravilno sklenilo, da predlagateljica v zvezi s pravdnimi stroški ni izkazala materialnopravne podlage za položitev predmetnega denarnega zneska v sodni depozit (302. člen OZ, v zvezi z 203. členom ZNP-1), torej, da se ne ve zanesljivo kdo je upnik.

Vložena revizija kot izredno pravno sredstvo nima suspenzivnega učinka (369. člen ZPP) in zakon tudi ne določa, da bi bila vložena revizija zoper odločitev o glavni stvari ovira za odločitev o stroških postopka v smislu četrtega odstavka 163. člena ZPP. Novejša sodna praksa je drobljenju pravdnega uspeha na temelj in višino vse manj naklonjena, saj ima vsak denarni zahtevek svojo podlago (temelj), uspeh s temeljem pa je nujen predpogoj, da tožeča stranka (v celoti ali delno) uspe z zahtevkom po višini.

Predlog za dopustitev revizije se zavrne. Predlog za izdajo začasne odredbe ni dovoljen.

Določba 308. člena ZKP se uporablja v rednih kazenskih postopkih, ko je podana pristojnost okrožnega sodišča, v obravnavanem primeru pa je podana pristojnost okrajnega sodišča in se zato uporabljajo določbe o skrajšanem postopku, v katerem se pogoji za sojenje v nenavzočnosti obdolženca in zagovornika določeni v 442. členu ZKP. Zagovornik je ob zaslišanju priče sodišče prve stopnje obvestil, da ima kasneje še eno obravnavo pred drugim sodiščem, vendar to samo po sebi ni opravičljiv razlog za preložitev glavne obravnave, še posebej ob upoštevanju, da zagovornik ni predložil nobenih dokazil, s katerim bi svoje navedbe izkazal. Zgolj subjektivno prepričanje obdolženca v pristranskost sodnice, ki ni podprto z nobeno konkretno okoliščino, ki bi lahko objektivno vzbudila dvom o nepristranskosti, ni dovolj za zaključek, da je bil obdolženec deležen pristranskega sojenja. Zakonski znak očitanega kaznivega dejanja je nespoštovanje sodbe delovnega sodišča, ki se odrazi v dejstvu zavrnitve oziroma neuresničitve vrnitve delavca na delo k delodajalcu.

Pravni interes je predpostavka za dopustnost uveljavljanja pritožbe.

Vložitev predloga za dopustitev revizije ne preprečuje izvršbe, ne po generalni klavzuli ne po kateremkoli od taksativno naštetih razlogov iz prvega odstavka 55. člena ZIZ. Predlog za dopustitev revizije ni izredno pravno sredstvo po 1. točki prvega odstavka 71. člena ZIZ, ampak bi bila šele pravočasno vložena revizija po sklepu o dopustitvi.

Revizija je izredno pravno sredstvo, zato ne zadrži izvršitve pravnomočne sodbe, zoper katero je vložena (369. člen ZPP). Iz načela, da revizija ni suspenzivno sredstvo, izhaja tudi, da po pravnomočnosti sodne odločbe, s katero je zavrnjen tožbeni zahtevek, ni možno še naprej ohranjati v veljavi začasne odredbe, ki je bila izdana v zavarovanje sporne terjatve. V 3. točki 1. odstavka 264. člena ZIZ je določeno, da sodišče ustavi postopek s predhodno odredbo in razveljavi opravljena dejanja, če je pravnomočno ugotovljeno, da terjatev ni nastala ali da je prenehala. V tem sporu je bil tožnikov zahtevek, v zavarovanje katerega je bila izdana začasna odredba, pravnomočno zavrnjen, kar pomeni, da je bilo pravnomočno ugotovljeno, da terjatev ni nastala. Zato je bilo potrebno na podlagi 3. odstavka 278. člena ZIZ v zvezi s 3. točko 1. odstavka 264. člena ZIZ ustaviti postopek zavarovanja z začasno odredbo in razveljaviti vsa opravljena dejanja zavarovanja. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom pravilno odločilo, da se ustavi postopek zavarovanja z začasno odredbo ter v registru motornih vozil izbriše prepoved odtujitve in obremenitve motornih vozil - tovornih vozil, na

ZNP v 7. členu določa, da sodišče opravi narok, če je to predpisano z zakonom, ali če oceni, da je to za postopek potrebno. Ker v določilih členov 168. do 177, ki se nanašajo na sodni depozit, oprava naroka ni predpisana, je torej prepuščeno presoji sodišča, ali je narok potreben ali ne. Ker je revizija nesuspenzivno izredno pravno sredstvo in ne zadrži izvršitve pravnomočne odločbe (oz. sklepa) zoper katero je vložena, ne more pomeniti utemeljenega razloga upnika, da ne sprejme izpolnitve dolžnikov.

Ker vložena revizija kot izredno pravno sredstvo nima suspenzivnega učinka in ker ZPP tudi nikjer drugje ne določa, da je vložena revizija zoper odločitev o glavni stvari ovira za odločitev o stroških postopka kot stranski terjatvi, v obravnavanem primeru vložena revizija zoper odločitev o glavni stvari tudi ni ovira za izdajo posebnega sklepa o stroških postopka in za odločanje pritožbenega sodišča o pritožbi zoper tak stroškovni sklep.

V obravnavanem primeru sodišče tožbe in vabila na prvi narok za glavno obravnavo ni vročilo neposredno toženi stranki. Ob vročitvi tožbe in vabila za prvi narok za glavno obravnavo v spisu tudi ni bilo izkazano pooblastilo tožene stranke niti odvetniški družbi Z. niti odvetniku K.. Prvo procesno dejanje tožene stranke v tej zadevi je pooblastilo odvetniku K. z dne 21.4.2004 (priloga B3). Vročitve tožbe, prilog in vabila na prvi narok za glavno obravnavo (ta je bil 14.2.1997) dne 3.2.1997 odvetniku K. in dne 30.1.1997 odvetniku Z. zato po presoji pritožbenega sodišča ni bilo moč šteti za pravilne (arg. a contrario 138. člen ZPP/77). Odvetnik K. pa je, upoštevaje že omenjeno pooblastilo tožene stranke z dne 21.4.2004 (priloga B3), podal v imenu in za račun tožene stranke dne 12.2.1997 prošnjo za preložitev glavne obravnave. S temi dejanji uvodoma opisana pomanjkljivost glede vročanja ni bila odpravljena. Ta bi lahko bila odpravljena le, če bi se tožena stranka sama (ali po pooblaščencih - 98. člen ZPP) dejansko spustila v vsebinsko obravnavanje tožbenega zahtevka. Le tako njeno ravnanje bi namreč lahko bilo podlag

V primeru združitve več postopkov sodišče ne odmeri enotne sodne takse, temveč je vsak tožnik posebej dolžan plačati takso v višini, kot če postopki ne bi bili združeni.

Če delavka ni zahtevala sodnega varstva pravic pri delodajalcu oz. ni ugovarjala zoper sklep o prenehanju delovnega razmerja, ne more v sodnem postopku zahtevati, da sodišče ugotovi ničnost sklepa delodajalca. Takšna tožba se zavrže.

Če delodajalec delavcem - sindikalnim zaupnikom ni zmanjšal obsega dela, zaradi česar so morali delo v zvezi s sindikalno dejavnostjo opraviti izven rednega delovnega časa, jim mora po določbi 19. čl. Kolektivne pogodbe dejavnosti zdravstva to delo posebej plačati kor redni delovni čas, v obsegu delovnih ur, kot ga določa kolektivna pogodba.

Pravica do sodnega varstva, torej tudi pravica do odločanja v stvari sami, je načelo, ki je določeno v 14., 22. in 23. členu Ustave Republike Slovenije in v prvem odstavku 6. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Izjeme od tega načela, torej primeri, ko je treba tožbo zavreči, so izrecno določene v ZPP/77. Sodišče druge stopnje je odločilo v nasprotju z drugim odstavkom 369. člena ZPP/77, na katerega je oprlo odločitev. Ugotovilo je, da toženec - zasebni delodajalec - nima pravice do sodnega varstva zoper sklep drugostopne disciplinske komisije, ki je odločila v njegovo škodo, ker mu takšne pravice ne daje 66. člen ZTPDR.

Ker je tožena stranka ugovarjala krajevni pristojnosti sodišča prve stopnje, prav tako pa tudi niso bile podane okolišine po določbi 65. člena ZPP/77 (poleg splošno krajevno pristojnega sodišča tudi sodišče, na katerega območju se opravlja ali se je opravljalo delo, oz. sodišče, na območju katerega bi se moralo opravljati delo ter sodišče, na območju katerega je bilo sklenjeno delovno razmerje), sodišče prve stopnje pa se ni izreklo za krajevno nepristojno, je bistveno kršilo določbe pravdnega postopka po 4. tč. 2. odst. 354. člena ZPP/77.

Podana je absolutna bistvena kršitev določb postopka po 13. tč. 2. odstavka 354. člena ZPP/77, če sodišče prve stopnje v izreku najprej odloči, da se zahtevek tožnika za razveljavitev odločb tožene stranke o prenehanju delovnega razmerja zavrne, v nadaljevanju pa sodišče obe odločbi tožene stranke spremeni tako, da izrečeni disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja nadomesti z disciplinskim ukrepom denarne kazni. Tak izrek je v nasprotju sam s sabo.

Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da je tožnikova terjatev izkazana že s samim obstojem obveznic - zadolžnic in z ugotovitvijo obstoja razlik v plači v spornem obdobju s strani Ministrstva za ekonomske odnose in razvoj. Ugotovitve MEOR lahko služijo le dokazovanju, da je delavec prejemal nižje osebne dohodke od izhodiščnih, ne pa tudi, da je bilo znižanje osebnih dohodkov zakonito oz. nezakonito. Le v primeru, če je ugotovljeno, da je bilo znižanje osnovnih plač nezakonito in da tožnik z uveljavljanimi razlikami osebnih dohodkov ni sodeloval pri lastninjenju tožene stranke, bo lahko upravičen do izplačila razlik v osebnih dohodkih v gotovini.

Če dokončni sklep delodajalca ni imel pravnega pouka o pravici do sodnega varstva po 2. odst. 102. čl. ZDR, to ne more biti v škodo delavcu. To pomeni isto dejansko ni pravno situacijo, kot jo ureja 105. čl. ZDR, ki daje delavcu pravico do sodnega varstva tudi po poteku 15-dnevnega roka iz 1. odst. 83. čl. ZTPDR. S tem pa je rok iz navedenega določbo zveznega zakona izgubil naravo prekluzivnosti in ga je mogoče upoštevati le kot zastaralnega, torej na ugovor strank.