16. člen ZPP

Zamujena vloga z dne 28. 2. 2022 glede na njeno vsebino ne predstavlja obrazložene vloge iz 16. tarifne št. OT. Gre za kratek zamujen dopis, za katerega je na podlagi 43. tarifne št. OT mogoče priznati največ 20 točk.

Pri vlogah gre za pisne izjave strank, ki se vlagajo zunaj obravnave, njihova vsebina pa je določena s procesnim dejanjem, ki ga želi subjekt v postopku opraviti. Sporne vloge vsebujejo vse elemente, ki jih določa 105. člen ZPP, nenazadnje gre za obrazložene vloge skladno s 16. točko OT. Pri vseh teh vlogah je ugotoviti, da je tožnik zatrjeval določena dejstva, na katera opira svoj zahtevek in predložil dokazila zanje.

V sodni praksi je uveljavljeno stališče, da mora sodišče izdati poseben sklep o dovolitvi spremembe samo v primeru, ko toženec (vsebinski) spremembi nasprotuje, v kolikor pa se s spremembo strinja ali se spusti v obravnavanje po spremenjeni tožbi, ni razloga za sodno intervencijo in gre za t. im. "tiho" spremembo. Tudi po pritožbeni oceni v pripravljalni vlogi z dne 31. 8. 2022 ne gre za nasprotovanje modifikaciji tožbenega zahtevka po vsebini. Skladno z Odvetniško tarifo, veljavno v času priznanja stroškov postopka, je bila spodnja meja nagrade za obrazložene vloge 100 točk črtana. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je za obrazložene vloge po 2. točki tar. št. 16 OT mogoče priznati 225 točk.

Sodišče prve stopnje je po presoji pritožbenega sodišča prvi toženki utemeljeno odreklo povračilo za stroške sestave njene tretje pripravljalne vloge. To je prva toženka prinesla na prvi narok za glavno obravnavo. Brez dvoma bi sodišče in nasprotno stranko z vsebino te svoje vloge lahko seznanila tudi neposredno oziroma ustno na samem naroku (16. člen ZPP). Izdatki za pisno sestavo te vloge torej niso bili potrebni.

O predlogu za oprostitev plačila sodne takse, vloženem v pravdnem postopku, se odloča po pravilih pravdnega postopka.

Toženčevo sklicevanje na tožničino obveznost umakniti tožbo, dogovorjeno v sodni poravnavi, bi lahko imelo za posledico ustavitev postopka le, če bi bila taka posledica navedenega dogovora določena v ZPP. Ker ZPP učinkov zaveze k umiku tožbe, dogovorjene v sodni poravnavi, ne ureja, neizpolnitve tožničine obveznosti po sodni poravnavi ni mogoče sankcionirati niti z zavrženjem tožbe. Ker se je tožnica v sodni poravnavi, sklenjeni v drugem postopku, odpovedala terjatvi, ki je predmet tožbenega zahtevka v obravnavani zadevi, je tožba zaradi učinkov zadeve, o kateri je sklenjena sodna poravnava, nedopustna.

Ker stranki spora ne izpolnjujeta pogojev, ki gre za pristojnost slovenskega sodišča določa zakon o ureditvi kolizije zakonov s predpisi drugih držav v določenih razmerjih (toženec ni državljan RS, tožena stranka kot tuja pravna oseba nima sedeža v RS) ni podana pristojnost slovenskega sodišča za sojenje v tej zadevi.

1. odst. 53. čl. ZUKZ je določal, da je v sporih o nepogodbeni odškodninski odgovornosti pristojno sodišče R Slovenije, če ta pristojnost velja po določbah 46., 50., 51. in 52. čl. ZUKZ ali če je škoda nastala na ozemlju R Slovenije. Če navedeni pogoj ni izpolnjen, se pravdni stranki ne moreta sporazumeti o pristojnosti sodišča R Slovenije. V takšnem primeru ni dovoljen niti t.i. tihi sporazum o pristojnosti R Slovenije (tiha prorogacija), do katere bi prišlo, če bi tožena stranka z ozirom na 3. odst. 16. čl. ZPP/77 molče privolila v pristojnost slovenskega sodišča s tem, ko bi podala odgovor na tožbo in ne bi ugovarjala pristojnosti slovenskega sodišča. Pri odškodninski odgovornosti tožene stranke je potrebno uporabiti določbe splošnih načel o odškodninski odgovornosti, ki obsegajo tako krivdno kot objektivno odgovornost. 127. čl. ZPNP, ki določa krivdno odgovornost ladjarja za telesno poškodbo ali smrt člana ladijske posadke, ureja odgovornost ladjarja do člana ladijske posadke ves čas, ko je na ladji (ne glede na to ali je v službi ali ne).

Tožnik v upravnem postopku ne more doseči vrnitve zneska, ki ga je plačal na podlagi odločbe davčnega organa iz obnovitvenega postopka za odmero dohodnine, ki pa je bila kasneje razveljavljena, nova pa (še) ni bila izdana. ZDavP kot specialni predpis rešitve take situacije ni uredil. Ker je ni, lahko tožnik varstvo svojih pravic uveljavlja v postopku pri rednem sodišču.

Z zavrženjem tožbe s tožbenim zahtevkom kakršen je bil postavljen v pravdnem postopku, sodišči prve in druge stopnje tožnikom nista odrekli (ali osporavali) pravice do sodnega varstva zaradi zatrjevanih posegov v njihovo življenjsko okolje, pravice do sodnega varstva pa jim kljub zavrnitvi revizije ne odreka niti revizijsko sodišče, ampak sta le odločili, da ne bosta (ker tudi ne smeta), z v pravdnem postopku izdano sodno odločbo nadomeščali tistega, kar bi po mnenju tožnikov morali urediti oziroma morali morda drugače urediti zakonodajna in izvršilna veja oblasti. Pravdno sodišče jim v pravdnem postopku ne bo odreklo sodnega varstva z zavrženjem tožbe npr. v primeru, če bo podan dejanski stan npr. iz 5. člena ZTLR, 156. člena ZOR, sodno varstvo proti nosilcu posega v okolje je mogoče tudi po 15. členu Zvo itd., seveda pa bo uspeh sodnega varstva v vseh navedenih primerih mogoč le v primeru, če bodo izpolnjeni materialnopravni pogoji za zahtevano sodno varstvo in seveda tudi pogoji, ki veljajo za obravnavanje zadev v pravdnem postopku. Z drugimi besedami to pomeni, da bo moral biti tožbeni zahtevek po svoji vsebini tak, da bo o njem smelo odločati pravdno sodišče, nap

Pravica do sodnega varstva, torej tudi pravica do odločanja v stvari sami, je načelo, ki je določeno v 14., 22. in 23. členu Ustave Republike Slovenije in v prvem odstavku 6. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Izjeme od tega načela, torej primeri, ko je treba tožbo zavreči, so izrecno določene v ZPP/77. Sodišče druge stopnje je odločilo v nasprotju z drugim odstavkom 369. člena ZPP/77, na katerega je oprlo odločitev. Ugotovilo je, da toženec - zasebni delodajalec - nima pravice do sodnega varstva zoper sklep drugostopne disciplinske komisije, ki je odločila v njegovo škodo, ker mu takšne pravice ne daje 66. člen ZTPDR.

Sodišče v nepravdnem postopku ni pristojno za klasifikacijo zbirke podatkov kot arhivskega gradiva v smislu uradne in neuradne evidence. Ni pristojnosti sodišča v nepravdnem postopku varstva osebnih podatkov, da prepove uporabo arhivskega gradiva v konkretnem postopku zaradi denacionalizacije ali v postopku za ugotovitev državljanstva. To sta upravna postopka, ki potekata pri pristojnih državnih organih po pravilih, ki veljajo za upravne postopke. O tem, katere dokaze uporabi ali sme uporabiti, odloči vsak organ sam v konkretnem postopku. Zaradi prirejenosti različnih postopkov sodišče ne more odrediti, da določenega dokaza upravni organ ne sme uporabiti oziroma upoštevati.

Tako, kot je zahtevek oblikovan, je še najbolj podoben zahtevku za denacionalizacijo, ki je pred upravnimi organi tudi manj formalen kot pred sodišči. (Dejstev, ki bi kazala na denacionalizacijo v sodnem postopku, tožnik ne zatrjuje). Glede na to pa sta sodišči prve in druge stopnje ugotovili, da tožnik izpodbija nacionalizacijo, ki je bila izvedena na podlagi odločbe št... z dne 24.1.1974, torej na podlagi upravne odločbe. Zato sta pravilno navedli, da gre za upravno stvar.

V konkretnem primeru je bila poravnava, ki jo tožeča stranka izpodbija, sklenjena v denacionalizacijskem postopku pred upravnim organom, zato je treba poleg materialnopravnih določb o sklenitvi poravnave, njeni vsebini in o izpodbojnosti pogodb (111. do 117. člen ZOR), upoštevati zlasti določilo 69. člena ZDen. Ta v tretjem odstavku 69. člena pravi: "Poravnava je sklenjena, ko stranke prečitajo zapisnik o poravnavi in ga podpišejo. Organ prve stopnje vključi poravnavo v odločbo o denacionalizaciji." To pomeni, da vsebuje ZDen specialna pravila o poravnavi, ki postane izvršljiva šele z izvršljivostjo odločbe, in da se subsidiarno ne uporabljajo določila zakonov o upravnem ali pravdnem postopku.

Če tožnik toži na vrnitev denarja, ki ga ima toženec brez pravne podlage, gre za premoženjski zahtevek civilne narave - ne glede na to, da je tožena stranka država.

Če v tožbi niso navedena dejstva, na katera tožnik opira svoj zahtevek, ker tožba ne vsebuje argumentov, iz katerih bi izhajala nezakonitost naloga o začasni odstranitvi z dela, katerega razveljavitev zahteva tožnik, niso izpolnjeni pogoji za izdajo zamudne sodbe po 3. tč. 1. odst. 318. člena ZPP, ker iz dejstev, ki so navedena v tožbi, ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka.

Ker je bilo z odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije odločeno o zahtevi za izdajo začasne odredbe, gre za razsojeno stvar, ne glede na različne pristojnosti ustavnega in upravnega sodišča.

Člena 14 in 15 ZSam namreč določata glede izdaje posebne odločbe tistemu zavezancu za samoprispevek, kateremu obveznost ni bila predpisana s posebno odločbo, pristojnost upravnega organa in glede izterjave obveznosti od zavezanca izterjavo po predpisih, ki veljajo za izterjavo davkov, torej v (davčnem) upravnem postopku, kar torej pomeni, da se tudi o vseh tistih vprašanjih, o katerih ni odločeno v aktu o uvedbi samoprispevka (člen 8 ZSam) odloča pred upravnim organom oziroma v upravnem postopku.

Ker tožeča stranka s tožbo zahteva od države in lokalne skupnosti spremembo delovnega časa trgovine, kar je v pristojnosti lokalne skupnosti, gre v tem delu tožbe za upravno stvar in ne za civilni spor. Proti trgovini pa je glede na emisijsko podlago tožbe treba spor obravnavati.

Odločbo o prenehanju veljavnosti blagovne znamke zaradi neuporabe le-te po 1. odst. 90. čl. Zakona o industrijski lastnini (v nadaljevanju ZIL; prim. še 3. odst. 91. čl. ZIL), s katero se odloči o predlagani razveljavitvi določene blagovne znamke (1. odst. 91. čl. ZIL), izda Urad Republike Slovenije za varstvo intelektualne lastnine (v nadaljevanju Urad), ki postopa po določbah Zakona o splošnem upravnem postopku - v nadaljevanju ZUP (1. odst. 6. čl. ZIL). Uveljavljana ugotovitvena tožba je opredeljena s posebnim predpisom (3. odst. 91. čl. ZIL). Pri takšni ugotovitveni tožbi pa pravni interes ni procesna predpostavka (2. odst. 187. čl. ZPP/77). Treba je šteti, da je pravni interes tožeče stranke izkazan že z "odstopom zadeve" pristojnemu sodišču, ki mora "ugotoviti neuporabo znamke" (3. odst. 91. čl. ZIL). Tako se izkaže, da za odločitev o ugotovitvenem tožbenem zahtevku nima prejudicialnega pomena vprašanje, ali bo tožeča stranka lahko dosegla registracijo prijavljene blagovne znamke. Bojazen tožene stranke, da bi ji označevanje blaga iz razreda 34 z izpodbijano blagovno znamko preprečevalo reklamiranje izdelkov iz drugih razredov mednarodne klasifikacije, ni opravičljiv razlo