VSM sklep I Ip 232/2014

I. Pritožbi se ugodi, sklep sodišča prve stopnje v točki IV/3 in IV/5 (pravilno IV/4) izreka razveljavi in se mu v tem obsegu vrne zadeva v nov postopek.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

1Sodišče prve stopnje je prvemu, petemu in šestemu upniku priznalo nadaljnje izvršilne stroške v višini 377,00 UR, 134,20 EUR in 134,20 EUR (I., II. in III. točka izreka), med upnike razdelilo kupnino v višini 115.500,00 EUR in ugotovilo, da je izvršba na nepremičnino x k.o. y (V. točka izreka).

2Peti in šesti upnik v pravočasni pritožbi izpodbijata odločitev o razdelitvi kupnine v točki IV/3 izreka, pri čemer v bistvenem navajata, da bi morale biti njune preživninske terjatve poplačane v celoti kot prednostne terjatve in ne le za obdobje zadnjega leta pred izdajo sklepa o izročitvi nepremičnine, kot izhaja iz sklepa sodišča prve stopnje. Navajata, da se sklepa ne da preizkusiti, saj sodišče prve stopnje ni odgovorilo na njune navedbe in podalo razlogov za svoje pravno stališče, zaradi česar uveljavljata procesno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ). Menita, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo določilo 3. točke prvega odstavka 197. člena ZIZ. Povzemata zakonsko besedilo in dodajata, da sodišče ne sme zavzeti razlage mimo jasnega zakonskega besedila. Podajata stališče, da je prednost preživninskih upravičencev utemeljena zaradi njihovega varstva kot najšibkejše skupine. Sklicujeta se na obrazložitev v sklepu VSM II Cp 2604/2005 z dne 29. 11. 2005, ki izhaja iz jezikovne razlage. Menita, da je prednost poplačila preživninskih terjatev utemeljena tudi ob primerjavi ureditve omejitev izvršbe na dolžnikovo denarno terjatev v prvem odstavku 102. člena ZIZ. Predlagata razveljavitev izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve v nov postopek ter zahtevata povrnitev pritožbenih stroškov.

3Pritožba je utemeljena.

4Upnika utemeljeno opozarjata, da so razlogi sodišča prve stopnje pomanjkljivi, saj je izostala opredelitev do njunih navedb o stališču glede neomejenosti njune pravice do prednostnega poplačila, ki sta jo utemeljila tudi s sklicevanjem na judikat, objavljen v bazi sodne prakse. Za zagotovitev pravice do poštenega sojenja, opredeljene v 22. členu Ustave, kot tudi za zagotovitev zaupanja v sodstvo, je velikega pomena, da stranka, ki v postopku ni uspela, lahko spozna, da se je sodišče z njenimi argumenti seznanilo in jih obravnavalo, in da ne ostane v dvomu, ali jih sodišče morda ni enostavno prezrlo.(1) Slednje velja tudi za pravna naziranja strank.(2) Tako stališče ni le izraz pravice do izjave (22. člen Ustave) in pravice do pritožbe (25. člen Ustave), ampak pomeni opredelitev samostojnega ustavnopravnega jamstva izčrpne, jasne, razumljive in razumne obrazložitve odločitve.(3) Tudi v izvršilnem postopku, kjer se udejanja pravica do izvršbe kot del pravice do sodnega varstva,(4) veljajo predstavljena temeljna izhodišča. Sodišče prve stopnje zgolj z navedbo, da sledi sodni praksi, in navedbo dveh odločb višjega sodišča, pri čemer niti ni povzelo njunih nosilnih razlogov, pojasnjenim zahtevam ni zadostilo, s čimer je zašlo v kršitev, opredeljeno v 14. točki in hkrati tudi 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ.

5Ker je bilo sodišče prve stopnje s strani upnikov pred izdajo izpodbijanega sklepa izrecno opozorjeno na drugačno pravno stališče in obstoječo drugačno sodno prakso, je ob tako skopih navedbah sodišča prve stopnje, iz katerih ne izhaja niti, da je seznanjeno z drugačno sodno prakso in nosilnimi razlogi za nasprotno stališče, ostal utemeljen dvom, da je sodišče prve stopnje navedbe upnikov spregledalo. Sodišče prve stopnje bi moralo pravno naziranje upnikov in razloge zanj preučiti in se do njih določno opredeliti v povezavi z razlogi, ki utemeljujejo drugačno stališče, ki mu je sledilo pri svoji odločitvi. Sodišče prve stopnje pa, kot je bilo že pojasnjeno, niti ni navedlo konkretnih razlogov, ki potrjujejo s strani sodišča prve stopnje uporabljeno pravno stališče, ki se celo odmika od zakonskega besedila, kot bo pojasnjeno podrobneje v nadaljevanju.

6Že iz pojasnjenih razlogov je bilo treba pritožbi ugoditi, sklep sodišča prve stopnje razveljaviti v točki IV/3 in IV/5 izreka (pravilno IV/4, ker ne gre za 5. ampak dejansko 4. točko v IV. točki izreka) in mu v tem obsegu vrniti zadevo v nov postopek, da se ugotovljena procesna kršitev odpravi (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Ob razveljavitvi v točki IV/3 je bila potrebna tudi razveljavitev v točki IV/5, ki se nanaša na poplačilo prvega upnika, je odločitev o poplačilu, sprejeta v točki IV/3, z njo zaradi upoštevanja vrstnega reda poplačila v neposredni povezavi (prvi odstavek 198. člena ZIZ).

7V novem postopku bo sodišče prve stopnje moralo slediti zgornjim pojasnilom in se določno opredeliti do navedb upnikov ter ponovno odločiti o poplačilu upnikov v razveljavljenem delu.

8.Sodišče druge stopnje pri tem opozarja, da sodna praksa glede razlage določila 3. točke prvega odstavka 197. člena ZIZ ni enotna in ustaljena, na kar bi sicer bilo mogoče sklepati iz razlogov sodišča prve stopnje. Stališče, ki temelji na jezikovni in namenski razlagi besedila, je pojasnjeno v sklepu VSM II Cp 2604/2005 z dne 29. 11. 2005. Ob uporabi te razlage omejitev pravice do prednostnega poplačila na terjatve zadnjega leta velja le za prispevke za socialno zavarovanje, ne pa tudi za ostale v 3. točki navedene terjatve. Nasprotno stališče, da velja navedena omejitev za vse v tej točki opredeljene terjatve, tako tudi za terjatve zakonite preživnine, pa izhaja iz sklepa VSM I Ip 1178/2009 z dne 6. 11. 2009, ki je tudi citiran v sklepu VSL I Ip 1405/2010 z dne 18. 11. 2010, oba sklepa pa sta citirana tudi v sklepu VSL II Ip 4549/2013 z dne 28. 11. 2013.

9Sodišče druge stopnje v nadaljevanju podaja svoje stališče kot odgovor na pritožbene navedbe:

10Pritrditi je mogoče pritožnikoma, da sodnikova razlaga zakonskega besedila ne sme biti contra legem, torej v nasprotju z jasnim zakonskim besedilom, saj je treba izhajati iz ločenosti zakonodajne in sodne oblasti (2. člen in drugi odstavek 3. člena Ustave). Sodnik mora uporabiti pravo znotraj okvirov, ki jih določa zakonodajalec, ta okvir pa je v prvi vrsti zakonsko besedilo. Če je to toliko jasno, da ne dopušča več možnih pravnih razlag, mu je treba slediti, kot glasi (prvi odstavek 3. člena Zakona o sodiščih - ZS). Edina izjema je sodnikovo prepričanje, da gre za ustavno neskladno zakonsko ureditev (56. člen Ustave in prvi odstavek 23. člena Zakona o ustavnem sodišču - ZUstS), kar pa v obravnavani zadevi ni primer.

11Sodišče druge stopnje meni, da bi zakonodajalec, če bi zasledoval cilj, da se vse v 3. točki prvega odstavka 197. člena ZIZ navedene terjatve poplačajo prednostno le za zadnje leto pred izdajo sklepa o izročitvi nepremičnine, to tudi zapisal. Iz zakonskega besedila pa je jasno razvidno, da se dikcija „zapadlih za zadnje leto“ nanaša le na prispevke za socialno zavarovanje, in ne vse terjatve iz 3. točke, saj bi nasprotno moralo zakonsko besedilo glasiti „zapadle za zadnje leto“. Pri navedeni zakonski dikciji tudi ni mogoče govoriti o očitni pisni napaki, saj je besedilo povsem smiselno. Iz tega je treba izhajati tudi ob uporabi določila tretjega odstavka istega člena, ki opredeljuje trenutek, od katerega šteje letno obdobje, saj gre le za dopolnilno določilo, ki osnovnega ne spreminja. Podrobneje opredeljuje le upoštevno obdobje, a le za tiste terjatve, za katere sploh velja časovna omejitev v 2. in 3. točki prvega odstavka 197. člena ZIZ, za ostale terjatve iz 2. in 3. točke pa nima pomena. Enako velja za določilo četrtega odstavka 198. člena ZIZ, ki dopolnilno ureja vrstni red poplačila le za terjatve, ki se ne poplačajo prednostno v celoti, ampak le za zadnje leto. Gre za običajen zakonodajalčev način povezovanja dopolnilnih določil, ki jih je mogoče razumeti le izhajajoč iz besedila temeljnega določila in ne obratno iz dopolnilnih določil sklepati na temeljno.

12Pravilnost takega sklepanja potrjuje tudi tehtanje tekmujočih interesov, na katere se zakonska ureditev prednostnega poplačila nanaša. Interes prednostnih upravičencev je utemeljen v odpravi škode, ki je bila oškodovancem prizadejana na zanje življenjsko pomembnih področjih, in pridobitvi za življenje nujnih prihodkov. Glede zakonite preživnine je pri otrocih podan javni interes, ki je tudi ustavno varovan (prvi odstavek 56. in prvi odstavek 54. člena Ustave). Varstvo otrok je bistveno za obstoj družbe, zato se mora upnikov zasebni interes po poplačilu terjatve, ki ne uživa tudi hkrati posebnega varstva, upravičeno umakniti. Upnik tako mora računati, da bo pred njim iz prodane nepremičnine poplačana zakonita preživnina. Tovrstna negotovost upnikovega poplačila bi bila prisotna tudi, če bi bila prednost omejena na preživninske terjatve zadnjega leta. Upoštevati je tudi treba, da gre praviloma za zadnje in edino večje dolžnikovo premoženje, iz katerega še lahko preživninski upravičenec računa na pridobitev za življenje nujnih prihodkov. Če upoštevamo splošno ustavno načelo enakosti (drugi odstavek 14. člena Ustave) pa tudi ni stvarno utemeljenega razloga, da bi bile terjatve zakonite preživnine različno obravnavane v izvršilnem in stečajnem postopku, ki po svoji vsebini pomeni generalno izvršbo. Ob osebnem stečaju imajo terjatve zakonite preživnine prednost pri poplačilu brez časovnih omejitev (prvi odstavek 390. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju - ZFPPIPP).

13Za razlikovanje prednostnega poplačila glede davščin in prispevkov za socialno zavarovanje ter ostalih terjatev iz 2. in 3. točke prvega odstavka 197. člena ZIZ, pa je tudi podan utemeljen razlog. Gre za javnopravne dajatve, katerih upniki so država oziroma javni zavodi, ki so bistveno močnejši subjekti od drugih upnikov, opredeljenih v 3. točki istega odstavka.

14Odločitev o stroških pritožbenega postopka je sodišče druge stopnje pridržalo za končno odločbo v skladu z določilom tretjega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ.

-------------------

Op.št.(1): Glej 8. točko obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča RS, št. Up-147/09 z dne 23. 9. 2010.

Op.št.(2): Glej 6. točko obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča RS, št.

Up-2113/08

z dne 13. 5. 2010.

Op.št.(3): Več o tem pritrdilno ločeno mnenje ustavnega sodnika Jana Zobca k navedeni odločbi.

Op.št.(4): Več Galič, A.: Ustavno civilno procesno pravo. GV Založba, Ljubljana 2004, str. 58-60, 105-106.