198. člen ZIZ

V skladu z drugim odstavkom 201. člena ZIZ lahko dolžnik terjatev upnika na razdelitvenem naroku izpodbija le, če terjatve ni mogel izpodbijati z drugimi izvršilnimi sredstvi med izvršilnim postopkom. Glede na to da je dolžnik zadevna plačila neuspešno uveljavljal že med postopkom, z ugovori po izteku roka, ta pogoj v obravnavani zadevi ni izpolnjen, kar je v izpodbijanem sklepu pravilno obrazložilo tudi sodišče prve stopnje. Sodišče druge stopnje pa k temu še dodaja, da se dokazila, ki jih je dolžnik na razdelitvenem naroku predložil v zvezi s plačili terjatev upnika v vodilni in pristopljeni zadevi, nanašajo na obdobje pred izdajo sklepov o izvršbi v vodilni zadevi I 357/20211 in pristopljeni zadevi I 419/2021, zaradi česar bi, če upnika plačil morebiti ne bi upoštevala že ob vložitvi predlogov za izvršbo, lahko dolžnik navedbe o teh plačilih podal že v rednem ugovoru zoper sklep o izvršbi (razlogov, da tega brez svoje krivde morebiti ni mogel storiti, dolžnik v pritožbi ni zatrjeval), medtem ko na razdelitvenem naroku glede na določbo drugega odstavka 201. člena ZIZ teh plačil ne more več uveljavljati.

Zgolj zato, ker je bila cenitev iz drugega sodnega postopka uporabljena za ugotovitev vrednosti nepremičnin v izvršilnem postopku, stroški, ki so udeležencu tistega postopka v zvezi s cenitvijo nastali, ne postanejo stroški izvršilnega postopka, v katerem je bila cenitev uporabljena, in ne pomenijo stroškov, za katere velja prednostni vrstni red poplačila po 1. točki prvega odstavka 197. člena ZIZ.

Tretji odstavek 189. člena ZIZ določa, da ko je dražba končana, sodišče ugotovi, kateri ponudnik je ponudil najvišjo ceno in razglasi, da je temu ponudniku domaknjena nepremičnina, šesti odstavek istega člena pa, da o domiku nepremičnine izda sodišče sklep, ki ga vroči vsem, katerim je vročilo odredbo o prodaji, ter vsem udeležencem dražbe. Zoper sklep o domiku ni pritožbe. Nepravilnosti pri dražbi se lahko uveljavljajo v pritožbi zoper sklep o izročitvi nepremičnine kupcu. Zakonski določbi s tem nalagata obveznost sodišču izdati sklep o domiku po končani dražbi, pri čemer pa zakon ne določa natančnega roka, do katerega je potrebno izdati sklep, vsekakor pa pred izdajo sklepa o izročitvi nepremičnine. Bistvo izdaje sklepa o domiku je torej seznanitev strank in ponudnika o dani najugodnejši ponudbi, pri čemer pa ne vzdržijo pritožbene trditve, da v primeru, ko sodišče ne izda sklepa o domiku, rok za plačilo kupnine še ni mogel začeti teči. Dolžnost sodišča je, da izda sklep o domiku, kar pa se v konkretnem primeru ni zgodilo. Pravilnik o objavah prodaj v spletnem iskalniku in spletnih javnih dražbah v izvršilnih postopkih (v nadaljevanju Pravilnik, veljaven od 7. 1. 2

Pritrditi je pritožbi, da je prvostopenjsko sodišče prekoračilo pooblastilo, ko je samo odmerilo davek. To je v izključni domeni davčnega organa (drugi odstavek 14. člena ZDPN-2). Sodišče je dolžno ugotoviti vsa dejstva, ki so pomembna za nastanek davčne obveznosti, kot vrsto nepremičnine, davčni status udeležencev, in na podlagi teh dejstev pridobiti odločbo o odmeri davka na promet nepremičnin od davčnega organa. Šele na podlagi pravnomočne odločbe davčnega organa, v kateri je določen točen znesek davka, sodišče kupcu (v obravnavanem primeru edinemu upniku oproščenemu položitve kupnine) naloži plačilo davka.

Ob izkazani domnevni bazi v zvezi s trajnejšo nelikvidnostjo obramba glede večje vrednosti dolžnikovega premoženja od obveznosti do upnikov ni relevantna. Upniki insolventnosti niso utemeljevali z morebitno dolgoročno plačilno nesposobnostjo dolžnika (1. točka tretjega odstavka 14. člena ZFPPIPP), temveč so predlog za začetek stečajnega postopka oprli na domnevo trajnejše nelikvidnosti, ki je glede na dolžnikov skupni dolg in redne prejemke podana ter je tudi ni mogoče izpodbiti s sklicevanjem na obstoj oziroma vrednost dolžnikovega nepremičnega (nelikvidnega) premoženja. Izpodbijani sklep o zavrnitvi predloga upnikov za začetek postopka osebnega stečaja je kljub temu pravilen iz drugih razlogov. Verjetno izkazane terjatve praktično v celoti izvirajo iz zakonite preživnine za mladoletne otroke, ki so v postopku osebnega stečaja opredeljene kot prednostne terjatve. Te se iz splošne razdelitvene mase poplačajo pred navadnimi in podrejenimi terjatvami (prvi odstavek 390. člena ZFPPIPP in prvi odstavek 359. člena v zvezi s prvim odstavkom 383. člena ZFPPIPP), zanje pa se tudi ne uporabljajo določbe 131., 132., 280. in 281. člena ZFPPIPP, ki urejajo nedovoljenost izvršbe in zav

ZIZ v okviru 180. člena, ki ureja možnost ustavitve izvršbe na predlog upnika zemljiškega dolga, ne vsebuje posebnih določb, ki bi urejale postopek v primeru oporekanja obstoju (nastanku) terjatve upnika zemljiškega dolga. V nasprotju s prepričanjem pritožnika po presoji sodišča druge stopnje odločanje o tem vprašanju presega okvir presoje verjetne višine poplačila izvršilnega upnika in na to vezane presoje smotrnosti prodaje, ki jo izvršilno sodišče opravi na podlagi tretjega odstavka 180. člena ZIZ. Ker pa gre za položaj, ki se v bistvenih lastnostih ujema s položajem iz prvega odstavka 201. člena ZIZ in v katerem je treba tako izvršilnemu upniku kot upniku zemljiškega dolga zagotoviti enako pravno varstvo kot v položaju iz prvega odstavka 201. člena ZIZ, je treba tudi za postopek odločanja o obstoju terjatve upnika zemljiškega dolga, ki predlaga ustavitev izvršbe po 180. členu ZIZ, analogno uporabiti določbe 201. in 202. člena ZIZ. Če je odločitev o obstoju izpodbijane terjatve upnika zemljiškega dolga odvisna od spornih dejstev, izvršilno sodišče v skladu z izrecno določbo 202. člena ZIZ o tem ni pristojno odločiti samo, ampak mora upnika, ki izpodbija terjatev, napotiti, na

Vsa delna plačila so temeljila na sodnih sklepih - zoper vsakega od teh je imel tožnik v postopku (izvršilnem ali stečajnem) na voljo pravno sredstvo. Morebitna nestrinjanja z zneski poplačil bi tožnik tako lahko uveljavljal že bodisi v izvršbi bodisi v stečaju, a pritožbe (ugovora) ni vložil. Glede sklepa o utesnitvi, glede katerega pritožba navaja, da bi bil izdan v stečaju, če bi tožena stranka obvestila o prejetem plačilu iz izvršbe, pritožbeno sodišče pojasnjuje, da v stečajnem postopku takega sklepa sodišče v nasprotju z izvršilnim postopkom ne izda, ampak se morebitna delna plačila upoštevajo pri končni delitvi. Kot je razvidno iz spisa in e-korespondence med stečajno upraviteljico in toženo stranko, je bil očitno to tudi razlog, da se je stečajna upraviteljica obrnila na toženo stranko (stečajnega upnika), da posreduje izračun odprte terjatve.

Terjatve, ki so zavarovane z v zemljiško knjigo vpisano hipoteko, se zastavnim upnikom, ki niso hkrati predlagatelji izvršbe, poplačajo le, če so priglašene, in jih sodišče ne upošteva več po uradni dolžnosti. Ukrep temelji na ustavno dopustnem cilju in gre za sorazmeren in ne prekomeren poseg.

Ni potrebno, da je upnik za priglašene terjatve, zavarovane z maksimalno hipoteko, na dan poplačila razpolagal z izvršilnim naslovom, temveč je zadostovalo, da je zavarovana terjatev po maksimalni hipoteki na dan poplačila obstajala ter bila zapadla.

Za zadostitev kriteriju terjatve, ki je zavarovana z zastavno pravico, povsem zadostuje, da je novi hipotekarni upnik izkazal cesije terjatev po sklepih o izvršbi na podlagi verodostojnih listin, bistveno je le, da/ali so te terjatve zavarovane z zastavno pravico. Če je temu tako, pa izhaja iz zemljiške knjige, iz katere je upnik priložil izpiske, iz katerih vsakokrat izhaja, da je terjatev, v zavarovanje katere je ustanovljena hipoteka na nepremičnini, podrobneje opisana ravno v izreku sklepov o zavarovanju. V le-teh vsakokrat niso zajeti le stroški sodne takse za vpis v zemljiško knjigo, ki jih sodišče prve stopnje zato pravilno ni poplačevalo, zajeti pa so vsi ostali priglašeni zneski, zakonske zamudne obresti pri tem seveda opisno tako, da jih je moč obračunati na dan razdelilnega naroka, kar je novi upnik vsakokrat tudi storil. Hipoteka kot stranska pravica preide na cesionarja že s samo sklenitvijo cesijske pogodbe, ne da bi bil za to potreben še vpis v zemljiško knjigo.

Upnik ali kdo drug, ki ima pravico biti poplačan iz kupnine, lahko izpodbija terjatev drugega upnika, njeno višino in vrstni red, po katerem ima ta pravico do poplačila, kolikor to vpliva na njegovo poplačilo. Izvršilni upnik A. d. d. je po pooblaščencu na razdelitvenem naroku prerekal terjatev zastavnega upnika B. d. d., in sicer jo je prerekal kot zastarano terjatev.

Po določilu drugega odstavka 198. člena v zvezi z 2. točko 196. člena ZIZ se terjatve, ki so zavarovane z zastavno pravico in zemljiškim dolgom, poplačajo, če so bile priglašene najpozneje na razdelitvenem naroku. Drugače pa velja za izvršilne upnike, saj le-tem terjatve v postopku prodaje nepremičnine ni treba priglasiti. Treba je namreč upoštevati, da je za upnike, ki so stranke postopka, sodišče vezano na pravnomočni sklep o izvršbi in v njem opredeljeno terjatev upnika. Sodišče jo mora v fazi poplačila upoštevati po uradni dolžnosti in ne šele na zahtevo (priglasitev) upnika. Upnik že s predlogom za izvršbo poda zahtevo za sodno varstvo, da se poplača v predlogu navedena terjatev s prisilnimi sredstvi, iz kupnine na javni dražbi prodanih nepremičnin. Zahteva po vnovičnem uveljavljanju terjatve na razdelitvenem naroku bi pomenila zanikanje upnikove pravnomočno pridobljene pravice do sodnega varstva v izvršilnem postopku. Pritožbeno stališče, da pritožniku kot zastavnemu upniku svoje terjatve niti na razdelitvenem naroku ni bilo treba priglasiti, češ da je terjatev priglasil že s predlogom za izvršbo, ni pravilno. Pritožnik je sicer v zadevi In 1275/2015 res pridobil pra

Medtem ko so bili zastavni upniki in imetniki zemljiškega dolga po prejšnji ureditvi ob upoštevanju zemljiškoknjižnega stanja poplačani, tudi če terjatve niso priglasili, pa nova ureditev od upnikov zahteva vsaj minimalno aktivnost glede priglasitve terjatve. V tem okviru morajo navesti predvsem podatke, ki omogočajo identifikacijo terjatve in preizkus, ali je priglašena terjatev identična terjatvi, v zavarovanje katere je v zemljiški knjigi vknjižena hipoteka ali zemljiški dolg. Višje sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da je tej zahtevi imetnik zemljiškega dolga s svojo priglasitvijo terjatve zadostil. Terjatev je namreč izrecno priglasil in ob tem navedel nepremičnine, pri katerih ima vknjižen zemljiški dolg, in čeprav so njegove na naroku podane navedbe res nekoliko skope, kot opozarja upnik, je ob upoštevanju, da gre za laičnega udeleženca postopka brez pravno kvalificiranega zastopanja, treba kot del njegove trditvene podlage šteti tudi samo zemljiško pismo in akt o njegovi ustanovitvi, ki se že od leta 2016 nahajata v spisu. Iz teh dokumentov izhajata tako vrstni red terjatve kot njena višina, ki se ujemata tudi s podatki, ki so pri obremenjenih nepremičninah vpisani

Pritožbeno sodišče dolžnikoma uvodoma pojasnjuje, da jima sodišče prve stopnje v točkah III in IV izreka izpodbijanega sklepa ni naložilo plačila davka, ampak je odločilo, da se tam navedeni zneski davkov poplačajo iz kupnine dobljene s prodajo nepremičnine, kar je v skladu z 2. točko prvega odstavka 197. člena ZIZ. Navedene zneske bo po pravnomočnosti izpodbijanega sklepa poravnalo sodišče, kot izhaja iz točke VII izreka. Glede pritožbenih navedb o izločitvi ostalih upnikov pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da jih v obravnavani zadevi ni mogoče poplačati, saj kupnina za to ne zadošča.

Za pogodbene zastavne upnike, ki niso obenem izvršilni upniki, je v ZIZ določena obveznost, da morajo do določenega roka - pisno do razdelitvenega naroka oziroma ustno na razdelitvenem naroku - prijaviti svojo terjatev, na kar jih sodišče posebej opozori v vabilu na razdelitveni narok. Zastavni upnik v predmetni zadevi kljub jasnemu pouku in opozorilu te obveznosti ni izpolnil in terjatve ni priglasil, zato je sodišče pravilno ni upoštevalo.

Namigovanja tožeče stranke, da "elektronski" izpisek iz transakcijskega računa ni ustrezen dokaz, ker bi to lahko bil le izpisek iz transakcijskega računa v fizični obliki, v dobi informatizacije, ne vzdrži resne presoje. Že zato ne, ker izpisek prometa na transakcijskega računa komitenta banke v fizični (papirni) predstavlja le prenos podatkov iz informatizirane baze podatkov, ki se nahaja na elektronskem mediju na fizični medij (papir). To je tudi skladno z določilom tretjega odstavka 224. člena ZPP, po katerem je dokazovanje z elektronsko kopijo listine oziroma z reprodukcijo te kopije izenačeno z listino v fizični obliki. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da je tožena stranka v izvršilni postopek vstopila v zaključni fazi, ko je treba le še razdeliti kupnino. Ker so bile hipoteke iz zemljiške knjige na podlagi sklepa izvršilnega sodišča v predhodni fazi tega izvršilnega postopka že izbrisane in nov upnik vstopi v postopek v tisti fazi, v kateri je postopek ob njegovem vstopu, je logično, da se nov upnik ni vpisal v zemljiško knjigo namesto prenosnika kot imetnik hipoteke (obremenitve so bile namreč že izbrisane). Ne glede na že izbrisane obremenitve, pa je up

Drugi odstavek 191. člena ZIZ je tako jasen in nedvoumen, da ga ni mogoče razlagati drugače, kot le gramatikalno. Zakonska določba, da lahko oprostitev plačila kupnine kupec in upnik predlaga le, če je edini upnik, ne pušča nobenega dvoma, kaj je pomen tega pravila. Beseda „edini“ je namreč enopomenska. Namen pravila drugega odstavka 191. člena ZIZ je varstvo drugih upnikov, ki imajo tudi pravico do poplačila iz prodane nepremičnine. Če bi bil kupec – eden od več upnikov oproščen plačila kupnine, bi namreč ostali upniki ostali brez poplačila svojih terjatev, in to celo ne glede na njihov morebitni boljši vrstni red od kupčevega. Res bi šlo za oprostitev plačila kupnine le nad zneskom, ki presega predvidene stroške postopka in morebitne prednostne terjatve, kot navaja pritožba, vendar je treba upoštevati, da je treba zagotoviti tudi varstvo drugim (zastavnim) upnikom.

Ker v obravnavani zadevi predlagatelj vse do izdaje izpodbijanega sklepa sodišču ni predložil izvirnika, ampak le kopijo zemljiškega pisma, ni uspel izkazati imetništva zemljiškega pisma in tudi ne izpodbiti domneve iz četrtega odstavka 172.a člena ZIZ.1 Kot pravilno se torej izkaže stališče sodišča prve stopnje, da predlagatelj ni izkazal upravičenja za vložitev predloga za ustavitev izvršbe na nepremičnine po 180. členu ZIZ.

Ker vrednostno ni bistvene razlike med premoženjem, ki ga je prejel vsak od zakoncev, sta s sklenitvijo Sporazumov o razdelitvi skupnega premoženja zgolj razdelila skupno premoženje. To dejanje zato nima značilnosti izpodbojnega pravnega dejanja po 271. členu ZFPPIPP. V kolikor zakonca Sporazumov o razdelitvi skupnega premoženja ne bi sklenila, bi bilo treba šteti, da je žena stečajnega dolžnika v stečajnem postopku prijavila izločitveno pravico na deležu skupnega premoženja, ki je enak polovici.

Novi hipotekarni upnik s cesijo terjatve vstopi v položaj prejšnjega upnika, saj pridobi hipoteko v istem vrstnem redu, kot je (bila že predhodno) vpisana. Nadaljnji upniki torej zaradi cesije niso v ničemer v slabšem položaju – ne glede vrstnega reda ne glede velikosti hipotekarnega jamstva prvemu hipotekarnemu upniku. Če s prenosom terjatve ne bi bila prenesena tudi hipoteka (ker bi se ji hipotekarni upnik odpovedal), bi ta prenehala, saj gre za akcesorno pravico, ki je vezana na zavarovano terjatev in je samostojno ni mogoče prenašati. Drugačno stališče bi pravzaprav pomenilo, da v zemljiško knjigo vpisanemu prvemu hipotekarnemu upniku poplačilo ne gre (ker je terjatev že prenesel na cesionarja, hipoteka kot akcesorna pravica pa nima lastne prometnosti in ne dopušča cepitve na upniški – aktivni strani, kar pomeni, da sta upnik zavarovane terjatve in hipotekarni upnik vedno ista oseba), cesionarju pa prav tako ne, ker prenos hipoteke še ni vpisan v zemljiško knjigo in bi torej v tem vmesnem obdobju pravica dejansko „ne obstajala“, čeprav ni podan noben od razlogov za prenehanje hipoteke. Hipoteka kot stranska pravica tako preide na cesionarja že s samo sklenitvijo cesijske pog