UPRS sodba I U 939/2013

I. Tožba se zavrne.
II.Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Tožnik je bil z izpodbijanim prvostopenjskim sklepom spoznan za krivega disciplinske kršitve iz 3. točke 10. člena Disciplinskega pravilnika Inženirske zbornice Slovenije (v nadaljevanju disciplinski pravilnik), storjeno iz malomarnosti, saj je kot odgovorni nadzornik pri investiciji gradnje bencinskega servisa ... podpisal izjavo odgovornega vodje projekta izvedenih del in odgovornega nadzornika, v kateri je potrdil, da so v projekt izvedenih del (PID) vnesene vse spremembe, ki so nastale med gradnjo, in da so skladne s projektom za izdajo gradbenega dovoljenja (PGD), čeprav navedeno ne drži in presega zakonsko domnevo o skladnosti izvedenih del s PGD in gradbenim dovoljenjem. To pa je v nasprotju z drugim odstavkom 31. člena Pravilnika o projektni dokumentaciji v zvezi z drugim odstavkom 95. člena in šestim odstavkom 35. člena ZGO-1 ter v nasprotju z 2. členom Kodeksa poklicne etike članov Inženirske zbornice Slovenije (IZS). Tožniku je bil izrečen opomin in naloženo plačilo stroškov disciplinskega postopka v višini 400,00 EUR.

Upravni organ druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnil in mu naložil plačilo stroškov pritožbenega postopka v višini 200,00 EUR.

Tožnik se s tako odločitvijo ne strinja in v tožbi uvodoma opisuje kronološki potek izdaje uporabnega dovoljenja za bencinski servis ..., ki se je po več ponovljenih postopkih na prvi stopnji in upravnem sporu končal 10. 5. 2013 z izdajo uporabnega dovoljenja, v katerem je med drugim ugotovljeno, da je sporni bencinski servis zgrajen skladno z izdanim gradbenim dovoljenjem. To pa pomeni, da je toženka napačno ugotovila dejansko stanje. Sklicuje se še na odločbo Ministrstva za infrastrukturo in prostor z dne 21. 3. 2013, ki skupaj z uporabnim dovoljenjem pomeni nova dopustna dokaza v smislu 337. člena ZPP.

V nadaljevanju si postavlja retorična vprašanja, med drugim, kako je lahko naslovni organ presojal skladnost izvedene gradnje z izdanim gradbenim dovoljenjem, ker se to ugotavlja s tehničnim pregledom, in ali ima za to sploh ustrezna znanja. Nejasno je, na podlagi česa je toženka ugotovila, da naj bi izvedena dela odstopala od izdanega gradbenega dovoljenja. Odločitev je v tem delu neobrazložena. Prav tako ni razlogov o tem, da naj bi dejanje storil iz malomarnosti, kar vse predstavlja kršitev enakega varstva pravic 22. člena in pravice do učinkovitega pravnega sredstva iz 25. člena Ustave RS. V pravico iz 22. člena Ustave RS in 9. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) pa je bilo poseženo tudi s tem, ko je disciplinski tožilec po zaključku dokaznega postopka spremenil disciplinsko zahtevo, ki pa tožniku ni bila vročena. Predlaga, naj sodišče odpravi upravna akta obeh stopenj, toženki pa naloži plačilo stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Toženka v odgovoru na tožbo obrazloženo zavrača tožbene očitke. Med drugim poudarja, da disciplinski postopek pred IZS poteka neodvisno od upravnega ali sodnega postopka, zato upravni postopek za pridobitev uporabnega dovoljenja ne vpliva na odločitev v obravnavani zadevi. Poudarja, da tožnik ugotovljenega dejanskega stanja v pritožbi ni izpodbijal, zato je z očitkom o napačno ugotovljenem dejanskem stanju prekludiran. Enako velja tudi za njegove pripombe glede pomanjkljivosti obrazložitve v zvezi z ugotovitvijo, da je dejanje storil iz malomarnosti. Kljub temu opozarja, da so tudi ti očitki neutemeljeni, saj je bilo ugotovljeno, da je tožnik glede na ugotovljeno dejansko stanje nepremišljeno in nepreudarno sopodpisal tekst izjave v vodilni mapi PID iz oktobra 2011. To pa pomeni, da je bilo dejanje storjeno iz malomarnosti, kot jo definira disciplinski pravilnik. Ker so v obrazložitvi izpodbijanega sklepa našteta dokazila, v katere je disciplinski organ vpogledal, ne drži niti to, da naj ne bi bilo jasno, na čem temeljijo njegove ugotovitve o odstopu izvedenih del od izdanega gradbenega dovoljenja. Tožniku tudi ni bilo treba dati na razpolago dodatnega časa za opredelitev do spremenjene zahteve disciplinskega tožilca, saj je ta bistveno dopolnil zahtevo z 2. točko, ki pa jo je pred koncem dokaznega postopka v celoti umaknil. Predlaga, naj sodišče tožbo zavrne, tožniku pa naloži plačilo stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče se strinja z razlogi izpodbijanega sklepa in z razlogi pritožbenega upravnega akta, s katerimi je pojasnjeno dejansko stanje ugotovljene disciplinske kršitve, navedeni predpisi, ki so bili s tem kršeni, pravna kvalifikacija disciplinske kršitve, tožnikova krivda in ostale okoliščine obravnavanega primera (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). V zvezi s tožbo dodaja:

Kot izhaja iz izpodbijane odločbe, je bil tožnik spoznan za krivega (dejanje storjeno iz malomarnosti) disciplinske kršitve iz 3. točke 10. člena disciplinskega pravilnika. To kršitev stori član zbornice, ki krši kodeks poklicne etike, pravila stroke, predpise (zakone, tehnične in ostale predpise in standarde) ali akte zbornice. V konkretnem primeru je bilo ugotovljeno, da je tožnik med drugim v nasprotju z drugim odstavkom 31. člena Pravilnika o projektni dokumentaciji podpisal izjavo odgovornega vodje projekta izvedenih del in odgovornega nadzornika, saj se ta poda le, če je pri gradnji prišlo do sprememb, ki pa ne vplivajo na spremembo z gradbenim dovoljenjem določenih lokacijskih in drugih pogojev ter elementov, ki bi lahko vplivali na zdravstvene pogoje, okolje, varnost objekta ali predpisane bistvene zahteve /.../.

Disciplinska kršitev, kakršna je tudi izpodbijana, je torej storjena z ravnanjem, ki pomeni kršitev pravil stroke in predpisov, ki jih morajo pooblaščeni inženirji upoštevati pri svojem delu. To pomeni, da se kršitve omenjenih pravil ugotavljajo v disciplinskem postopku v okviru ugotavljanja dejanskega stanja očitanega ravnanja.

Po 47. členu Statuta IZS disciplinsko komisijo sestavlja 12 voljenih članov, iz vsake matične sekcije IZS po dva člana. Ker je zbornica poklicna organizacija inženirjev in geodetov, med njimi pooblaščenih inženirjev (prvi odstavek 6. člena statuta), kot je tudi tožnik, je jasno, da so tudi člani disciplinske komisije in disciplinskega sodišča osebe s strokovnim znanjem na omenjenih področjih. Zato sodišče ne dvomi, da sta imela organa obeh stopenj ustrezno znanje za primerjavo med deli, prikazanimi v PID, in tistimi, predvidenimi v PGD, na katera se je nanašalo tudi gradbeno dovoljenja za bencinski servis ...

Glede na navedeno je treba zavrniti tožnikova – čeprav zgolj retorična, ki zaradi tega v tožbo sploh ne sodijo –, vprašanja o tem, kako je lahko toženka sploh presojala skladnost izvedene gradnje z izdanim gradbenim dovoljenjem in ali ima za to potrebna znanja.

Neutemeljeno je stališče, da ni jasno, na podlagi česa je naslovni organ ugotovil, da izvedena dela odstopajo od gradbenega dovoljenja, in da odločba v tem delu ni obrazložena. Že iz izreka sklepa izhaja, da taka ugotovitev temelji na primerjavi projektov – izvedenih del (PID) in za pridobitev gradbenega dovoljenja (PGD) kot sestavnega dela gradbenega dovoljenja. V obrazložitvi so še podrobneje navedeni načrti obeh projektov, na podlagi katerih so bila ugotovljena medsebojna razhajanja med dovoljenim in izvedenim, na čemer temelji tudi ugotovitev, da izvedena dela niso v skladu s PGD in gradbenim dovoljenjem, zaradi česar tožnik ne bi smel podpisati izjave vodje projekta izvedenih del in odgovornega nadzornika, s katero potrjuje, da so spremembe, ki so nastale med gradnjo in so bile vnesene v PID, skladne s PGD in izdanim gradbenim dovoljenjem z dne 9. 11. 2007 ter da te spremembe ne vplivajo na spremembo z gradbenim dovoljenjem določenih lokacijskih in drugih pogojev. V obrazložitvi so nastale spremembe še podrobneje opisane in navedeno, katere listine so bile v ta namen pregledane.

Glede na navedeno je treba zavrniti tudi tožbeni očitek, da odločba glede ugotovljenih odstopanj ni obrazložena in o kršitvi pravic iz 22. in 25. člena Ustave RS. Kako drugače naj bi bile omenjene spremembe še pojasnjene, pa iz tožbe ni razvidno. To po presoji sodišča tudi pomeni, da je imel tožnik možnost, da ugotovitvam prvostopenjskega organa obrazloženo ugovarja.

Iz obrazložitve izpodbijane odločbe je razvidno, kar ugotavlja sodišče tudi po vpogledu v predložene upravne spise, da tožnik v postopku dejanskega stanja disciplinske kršitve ni izpodbijal. Tako je v pisnem odgovoru na zahtevo za uvedbo disciplinskega postopka navajal le, da je domnevna kršitev zatrjevana pavšalno, da dejanja, iz katerih naj bi izhajala kršitev, niso navedena in obrazložena, da disciplinski tožilec ni upošteval vidikov gradnje bencinskega servisa ..., da je presojal kršitev, še preden je znan izid upravnega postopka, da je presoja pravilnosti podpisane izjave vzeta iz konteksta omenjenega upravnega postopka in da se ne čuti odgovornega za očitano disciplinsko kršitev. V odgovoru je torej tožnik v bistvenem zatrjeval zgolj formalne pomanjkljivosti zahteve za uvedbo disciplinskega postopka, v vsebinskem delu pa le, da bi moralo biti njegovo ravnanje presojeno tudi z vidika konkretnega upravnega postopka. Tožnik torej ni oporekal ne ugotovljenim spremembam pri gradnji, niti temu, da zaradi njih ni skladnosti izvedenih del s PGD in gradbenim dovoljenjem, saj to ne more biti odvisno od okoliščin drugega upravnega postopka. Na disciplinski obravnavi prav tako ni imel pomislekov v dejansko stanje kršitve, saj je navedel le, da je pri tem ravnal v dobri veri. Tožnik niti v pritožbi z dne 1. 2. 2013 ni ugovarjal ugotovljenemu dejanskemu stanju, ki izhaja iz izreka in obrazložitve prvostopenjske odločbe, ampak je vztrajal, da očitana kršitev ni zadostno opredeljena in da ji zato ni mogel ugovarjati.

Navedeno pomeni, da tožnik v celotnem upravnem postopku ni oporekal dejanskemu stanju kršitve, kot je bila opisana v zahtevi za uvedbo disciplinskega postopka in nato tudi v izpodbijani odločbi (tožnik ne trdi, da se izpodbijani sklep v tem pogledu razlikuje od zahteve), niti ni tega storil v pritožbi.

Ker ni nasprotoval ugotovitvam glede nastalih sprememb pri gradnji glede na izdano gradbeno dovoljenje, niti temu, da pomenijo spremembo lokacijskih in drugih pogojev iz gradbenega dovoljenja, posledično v upravnem sporu ni mogoče upoštevati niti dokazil, navedenih v tožbi – drugostopenjske odločbe z dne 21. 3. 2013 in uporabnega dovoljenja z dne 10. 5. 2013, izdanih po zaključku obravnavane zadeve na prvi stopnji. Tožnik se na omenjeni odločbi sklicuje v prid tožbenim trditvam o nepravilno ugotovljenem dejanskem stanju glede skladnosti izvedene gradnje. Te trditve pa so v skladu s prej navedenim nedovoljene tožbene novote (tretji odstavek 20. člena ZUS-1), zato v njihov dokaz ni mogoče upoštevati niti omenjenih listin.

Tožnik izpodbijanemu sklepu očita, da krivda ni obrazložena. Sodišče se s tem ne strinja, saj je organ povzel del 13. člena disciplinskega pravilnika, v katerem je definirana nezavedna malomarnost, ter na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja v obrazložitvi navedel, da je tožnik nepremišljeno in nepreudarno sopodpisal tekst izjave v vodilni mapi PID iz oktobra 2011. Če bi torej tožnik menil, da omenjeno v povezavi s preostalim delom obrazložitve ne predstavlja pojasnila o njegovem malomarnem ravnanju, zaradi česar odločbe ni mogoče preizkusiti (kršitev iz 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP), bi to lahko uveljavljal v pritožbi, česar pa ni storil. Kot namreč izhaja iz njegove pritožbe, vložene po odvetniški družbi, konkretno izraženih pomislekov v tej smeri ni imel, v tožbi pa tudi ne trdi, da naj bi drugostopenjski organ prekršil dolžnost preizkusa izpodbijanega akta po uradni dolžnosti (drugi odstavek 247. člena ZUP) in da zato šele v tožbi opozarja na omenjeno absolutno kršitev pravil upravnega postopka.

Neutemeljeno pa je tudi tožbeno stališče o kršitvi načela kontradiktornosti in pravice do enakega varstva pravic zaradi ravnanja toženke ob spremembi disciplinske zahteve, ki tožniku ni bila vročena. Na navedeno kršitev je odgovoril že pritožbeni organ in pri tem poudaril, da se je sprememba nanašala na del zahteve, ki je bila po izvedenem dokaznem postopku v celoti umaknjena (2. točka zahteve). Zato ni jasno, kako naj bi kršitev načela kontradiktornosti v zvezi z umaknjenim delom zahteve vplivala na izpodbijano odločbo oziroma na kontradiktornost postopka v zvezi s kršitvijo, ki je predmet izpodbijane odločbe. V tem pogledu ne gre za kršitev iz 9. člena ZUP, niti iz 22. člena Ustave RS.

Ker je sodišče ugotovilo, da tožba ni utemeljena, jo je v skladu s prvim odstavkom 63. člena ZUS-1 zavrnilo.

Kadar sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1). Glede na navedeno toženka ni upravičena do povračila stroškov postopka.