47. člen ZGO-1-UPB1

Republika Slovenija glede na načelo varstva zaupanja v pravo (2. člen Ustave RS) in pravice do povračila škode (26. člen Ustave RS) ne more biti razbremenjena odškodninske odgovornosti za opustitev predpisanega dolžnega ravnanja svojih oblastnih organov v razmerju do tretjih, kadar njeni oblastni organi po uradni dolžnosti ne preprečijo niti ne poskušajo preprečiti kršitve svojih odločb (posamičnih aktov), ki so bile izdane o obnovi postopka izdaje gradbenega dovoljenja zaradi varovanja pravnih koristi tretjih, posledica kršitve teh odločb (izgradnje objekta po zadržanem izvrševanju gradbenega dovoljenja) in opustitve dolžnega ravnanja preprečitve te kršitve (v konkretnem primeru inšpekcijskega nadzorstva), pa je nastanek škode tretjim. Zato odškodninsko odgovarja tudi za škodo zaradi zmanjšanja vrednosti nepremičnine tožečih strank. Napake v projektu niso v vzročni zvezi s škodo zaradi nadaljevanja gradnje v nasprotju z odločbo o zadržanju izvršitve gradbenega dovoljenja. Ker ne obstaja posebna določba, po kateri bi odgovorni projektant za škodo zaradi napak v projektu tretjim neposredno odgovarjal skupaj s projektantom kot svojim delodajalcem, to je določba, ki bi

Le v kolikor bi bila tožena stranka projektant sončne elektrarne, bi odgovarjala za solidnost gradbe ob nadaljnjem pogoju, da bi izvirala napaka gradnje iz kakšne napake v projektu in bi bila ta napaka tudi vzrok za puščanje strehe. Za odgovornost tožene stranke kot projektanta torej ne zadošča, da je pri gradnji sodelovala kot projektant jeklene strešne konstrukcije in da je B. B. opravljal projektni nadzor gradnje. Odgovornost tožene stranke za nastalo škodo po določbi tretjega odstavka 662. člena OZ tako ni podana. Napake, ki jih je ugotovil izvedenec, so glede na navedeno nedvomno povzročile takšno puščanje strehe, ki je vplivalo na trdnost in varnost objekta in ogrožalo njegovo uporabo, ne glede na spremembo njegove namembnosti. Zato so te napake predstavljale napake v izdelavi gradbe, ki zadevajo njeno solidnost. Glede na to, da v konkretnem primeru še iz dopisa z dne 26. 11. 2015 izhaja, da je tožena stranka tožeči stranki obljubljala, da bo pristopila k sanaciji napak, iz spisovnega gradiva pa izhaja, da je vsem lastnikom poslovnih prostorov obljubljala sanacijo, se tožena stranka ne more sklicevati na določbe prvega in drugega odstavka 663. člena OZ.

Civilnopravno odgovorni projektant odgovarja projektantu, kot izrecno določa točka 4.2.1. prvega odstavka 2. člena ZGO-1 in kot je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, in ne drži, da je določba 2. člena ZGO-1 namenjena le olajševanju razumevanja gradbene zakonodaje in klasificiranju medsebojnih povezav v gradbenopravnem smislu. Odgovorni projektant je posameznik, ki za skladnost načrta, ki ga izdela, s prostorskimi akti, gradbenimi predpisi in pogoji pristojnih soglasodajalcev, odgovarja projektantu. Napram tretjim pa odškodninsko odgovarja projektant, zato je sodišče prve stopnje v 56. in 57. točki obrazložitve navedene določbe pravilno razumelo in obrazložilo, vključno z določbo 47. člena ZGO-1, tako da je podlaga za neposredni odškodninski zahtevek tožnic v razmerju do odgovornega projektanta izključena.

V disciplinskem postopku je bilo pravilno ugotovljeno, da je tožnik kriv, da je izvršil znake težje disciplinske kršitve, ker je kot odgovorni vodja projekta ter kot odgovorni projektant arhitekture izdelal PGD dokumentacijo, pri čemer je neresnično in zavajajoče tolmačil prostorske akte, saj ni upošteval določil višinskega gabarita (K)+P+1. Objekt, ki ga je projektiral tožnik, je po prepričljivih ugotovitvah prvo- in drugostopenjskega disciplinskega organa namreč dejansko etažnosti K+P+1+M.

Disciplinska komisija se glede obeh očitanih ravnanj sklicuje le na pravno opredelitev malomarnosti, ne navaja pa dejanskih okoliščin, na podlagi katerih je sklepala, da je tožnik pri očitanih ravnanjih ravnal iz malomarnosti, prav tako pa to ne izhaja iz odločbe drugostopenjskega organa.

Zahtevek je lahko zrel za razsojo glede podlage le v primeru, če je ta utemeljena. Če ni, ni razloga za izdajo vmesne sodbe. Edina možna posledica ugotovljene neutemeljenosti podlage je zavrnitev zahtevka. Z vmesno sodbo torej ni mogoče zavrniti podlage zahtevka. Sodišče je tudi pri odločanju z vmesno sodbo vezano na zahtevek in ne sme odločati prek ali mimo zahtevka. Tudi pri izdaji vmesne sodbe je treba upoštevati obliko, strukturo in vsebino tožbenega zahtevka. Dobiček iz naslova načrtovane odprodaje posameznih enot hotela (kot tudi dobiček iz naslova poslovanja hotela) ne predstavlja dobička po 3. odstavku 168. člena OZ, ki bi ga bilo mogoče utemeljeno pričakovati glede na normalen tek stvari ali glede na posebne okoliščine, ki pa ga zaradi oškodovalčevega ravnanja ali opustitve ni bilo mogoče doseči. Tožena stranka s svojim protipravnim ravnanjem tožeči stranki ni preprečila načrtovane gradnje, pač pa ji je protipravno dovolila (sicer nedovoljeno) gradnjo. Če bi namreč upravni organ ravnal skrbno in tako, kot je prav, bi moral zahtevo za izdajo gradbenega dovoljenja zavrniti. Prostorski akt je javen predpis, v katerega lahko vsak kadarkoli pogleda.<

Prestavitev lokacije glavnih rezervoarjev za gorivo in kurilno olje ter sprememba tras komunalne infrastrukture glede na lokacijo, ki je določena v gradbenem dovoljenju, pomeni, da so pri gradnji nastale spremembe pogojev iz gradbenega dovoljenja, zato ni mogoče govoriti, da gre za gradnjo v skladu s pogoji gradbenega dovoljenja. V predpisih ni podlage, da bi bila toženka, četudi ob identičnem dejanskem stanju, vezana na odločitev upravnega organa v postopku izdaje uporabnega dovoljenja, toliko manj torej na ugotovitve v obrazložitvi tega dovoljenja (glede ugotovitve, da ne gre za neskladno gradnjo). Obrazložitev o krivdi mora vsebovati tudi razloge, ki se nanašajo na kršiteljevo voljo glede nastanka prepovedane posledice. Zato je treba pri posameznem ravnanju ugotoviti okoliščine, ki organu omogočajo sklep o določeni stopnji zavestnega in voljnega ravnanja kršitelja v razmerju do nedovoljenih posledic, ki jih je treba konkretizirati in vse to v odločbi tudi navesti.

Ker je Inženirska zbornica Slovenije poklicna organizacija inženirjev in geodetov, med njimi pooblaščenih inženirjev, je jasno, da so tudi člani disciplinske komisije in disciplinskega sodišča osebe s strokovnim znanjem na omenjenih področjih. Zato sodišče ne dvomi, da sta imela organa obeh stopenj ustrezno znanje za primerjavo med deli, prikazanimi v PID, in tistimi, predvidenimi v PGD, na katera se je nanašalo tudi gradbeno dovoljenja za bencinski servis. Tožnik v celotnem upravnem postopku ni oporekal dejanskemu stanju kršitve, kot je bila opisana v zahtevi za uvedbo disciplinskega postopka in nato tudi v izpodbijani odločbi (tožnik ne trdi, da se izpodbijani sklep v tem pogledu razlikuje od zahteve), niti ni tega storil v pritožbi. Ker ni nasprotoval ugotovitvam glede nastalih sprememb pri gradnji glede na izdano gradbeno dovoljenje, niti temu, da pomenijo spremembo lokacijskih in drugih pogojev iz gradbenega dovoljenja, posledično v upravnem sporu ni mogoče upoštevati niti dokazil, navedenih v tožbi – drugostopenjske odločbe z dne 21. 3. 2013 in uporabnega dovoljenja z dne 10. 5. 2013, izdanih po zaključku obravnavane zadeve na prvi stopnji. Tožnik izpodbijane

V obravnavani zadevi so izpolnjeni vsi zakonski pogoji za izdajo gradbenega dovoljenja za gradnjo prizidka. Neutemeljeni pa so ugovori tožečih strank glede negativnih vplivov na njihove nepremičnine (zasenčenje, povečanje vlage, poledenelost v zimskem času, nevarnost poškodb, zmanjšana prometna varnost), saj niso predložile nobenih dokazov, iz predloženega projekta in v njem navedenih vplivov na okolje pa izhaja, da sporna gradnja na sosednja zemljišča ne bo imela negativnih vplivov.

V projektiranje in projektno dokumentacijo zaradi odgovornosti za strokovne rešitve ne upravni organ ne sodišče ne moreta posegati. Preizkus teh vprašanj lahko stranka, ki gradnji nasprotuje, doseže le, če predloži nasprotne strokovne študije, ki utegnejo izpodbiti pravilnost tehničnih rešitev v PGD (prvi odstavek 65. člena ZGO-1). Zgolj dejstvo, da sta tožnika mejaša nameravane gradnje, še ne pomeni, da se z njo posega v njune pravice in pravne koristi.

ZGO-1 odgovornega projektanta opredeljuje kot posameznika, ki projektantu odgovarja za skladnost načrta, ki ga izdela s prostorskimi akti, gradbenimi predpisi in pogoji pristojnih soglasodajalcev. Tudi določbe 47. člena ZGO-1 ni mogoče razlagati, da bi le-ta zagotavljala podlago za neposredni tožbeni zahtevek oškodovanca zoper odgovornega projektanta za škodo, ki naj bi izhajala iz nepravilnosti v izpolnitvi pogodbene obveznosti iz projektantske pogodbe.